Munificentissimus Deus

Opredelitev dogme o vnebovzetju

Papež Pij XII. – 1950

1. Najblažji Bog, ki je vsemogočen in katerega načrt previdnosti temelji na modrosti in ljubezni, v skrivnem namenu svojega uma blaži žalosti narodov in posameznih ljudi z radostmi, ki jih od časa do časa vmešava v njihova življenja, tako da se pod različnimi pogoji in na različne načine vse skupaj izteče v dobro za tiste, ki ga ljubijo[1].
2. Tako kot sedanji čas je tudi naš pontifikat obremenjen s številnimi skrbmi, tesnobami in težavami zaradi zelo hudih nesreč, ki so se zgodile, in zaradi dejstva, da so se mnogi oddaljili od resnice in kreposti. Kljub temu nas zelo tolaži, da ob javnem in živahnem izpovedovanju katoliške vere pobožnost do Božje Matere Device cveti in vsak dan postaja bolj goreča ter da skoraj povsod na zemlji kaže znake boljšega in bolj svetega življenja. Medtem ko blažena Devica na najbolj ljubeč način izpolnjuje svoje materinske dolžnosti v imenu tistih, ki so bili odkupljeni s Kristusovo krvjo, se misli in srca njenih otrok močno spodbujajo k bolj vztrajnemu upoštevanju njenih prerogativ.
3. Dejansko je Bog, ki Marijo od vekomaj obravnava z najbolj naklonjeno in edinstveno naklonjenostjo, „ko je prišla polnost časa“[2], uresničil načrt svoje previdnosti tako, da so v njej v nekakšni popolni skladnosti zasijali vsi privilegiji in prerogative, ki ji jih je podelil v svoji suvereni velikodušnosti. In čeprav je Cerkev vedno priznavala to vrhovno velikodušnost in popolno harmonijo milosti ter ju je skozi stoletja vsak dan bolj preučevala, je prav v naši dobi zagotovo bolj jasno zasijal privilegij telesnega vnebovzetja Marije, Božje Matere, v nebesa.
4. Ta privilegij je zasijal v novem sijaju, odkar je naš predhodnik nesmrtnega spomina Pij IX. slovesno razglasil dogmo o brezmadežnem spočetju ljubeče Božje Matere. Ta dva privilegija sta med seboj najtesneje povezana. Kristus je s svojo smrtjo premagal greh in smrt, in kdor se je s krstom na nadnaraven način ponovno rodil, je z istim Kristusom premagal greh in smrt. Vendar po splošnem pravilu Bog pravičnim ne želi podeliti polnega učinka zmage nad smrtjo, dokler ne nastopi konec časov. Tako se zgodi, da so telesa celo pravičnih po smrti pokvarjena in bodo šele zadnji dan združena, vsako s svojo slavno dušo.
5. Zdaj pa je Bog hotel, da je blažena Devica Marija izvzeta iz tega splošnega pravila. Ona je s svojim brezmadežnim spočetjem po povsem edinstvenem privilegiju popolnoma premagala greh, zato zanjo ni veljal zakon, da mora ostati v grobni pokvarjenosti, in ji ni bilo treba čakati do konca časov na odrešitev svojega telesa.
6. Ko je bilo torej slovesno razglašeno, da je bila Marija, Devica, Božja Mati, od vsega začetka brez madeža izvirnega greha, je misli vernikov napolnilo močnejše upanje, da bo kmalu prišel dan, ko bo dogmo o Marijinem telesnem vnebovzetju v nebesa opredelila tudi vrhovna učiteljska oblast Cerkve.
7. Dejansko se je pokazalo, da ne le posamezni katoličani, temveč tudi tisti, ki so lahko govorili v imenu narodov ali cerkvenih pokrajin, in celo precejšnje število očetov vatikanskega koncila je v ta namen nujno prosilo apostolski sedež.
8. Sčasoma se število takšnih postulatov in prošenj ni zmanjševalo, temveč se je nenehno povečevalo in postajalo vse bolj nujno. V tej zadevi so se odvijali pobožni križarski pohodi molitve. Številni ugledni teologi so vneto in goreče opravljali raziskave o tej temi bodisi zasebno bodisi v javnih cerkvenih ustanovah in drugih šolah, kjer se poučujejo svete discipline. Marijanski kongresi, tako nacionalni kot mednarodni po obsegu, so potekali v številnih delih katoliškega sveta. Te študije in raziskave so še jasneje osvetlile dejstvo, da je dogma o Marijinem vnebovzetju v nebesa vsebovana v depozitu krščanske vere, ki je zaupan Cerkvi. Povzročile so še več prošenj, ki prosijo in pozivajo Apostolski sedež, naj to resnico slovesno opredeli.
9. V tem pobožnem prizadevanju so se verniki na čudovit način povezali z lastnimi svetimi škofi, ki so na Apostolski sedež blaženega Petra poslali tovrstne prošnje, ki so po številu resnično izjemne. Zato so bile, ko smo bili povzdignjeni na prestol vrhovnega pontifikata, tovrstne prošnje že naslovljene na tisoče iz vseh delov sveta in iz vseh slojev ljudi, od naših ljubljenih sinov kardinalov Svetega kolegija, od naših častitljivih bratov, nadškofov in škofov, iz škofij in iz župnij.
10. Zato smo, medtem ko smo molili k Bogu, naj nam podeli luč Svetega Duha, da bomo lahko sprejeli odločitev o tej najresnejši zadevi, izdali posebne odredbe, v katerih smo ukazali, naj se s skupnimi močmi začnejo naprednejše preiskave o tej zadevi in naj se medtem zberejo in skrbno ocenijo vse prošnje o Marijinem vnebovzetju, ki so bile poslane temu apostolskemu sedežu od časa Pija IX, našega predhodnika lepega spomina, pa vse do naših dni[3].
11. In ker smo se ukvarjali z zadevo tako velikega trenutka in tako pomembnega pomena, se nam je zdelo primerno, da vse naše častitljive brate v škofovstvu neposredno in avtoritativno prosimo, naj nam vsak od njih v uradni izjavi predstavi svoje mnenje. Zato smo jim 1. maja 1946 izročili naše pismo „Deiparae Virginis Mariae“, pismo, v katerem so te besede: „Ali vi, častitljivi bratje, v svoji izjemni modrosti in preudarnosti sodite, da je telesno vnebovzetje Device mogoče predlagati in opredeliti kot dogmo vere? Ali si to skupaj s svojimi duhovniki in ljudstvom želite?“
12. Toda tisti, ki jih je „Sveti Duh postavil za škofe, da vodijo Božjo Cerkev“[4], so skoraj soglasno pritrdilno odgovorili na obe vprašanji. To „izjemno soglasje katoliških prelatov in vernikov“[5], ki potrjuje, da je telesno vnebovzetje Božje Matere v nebesa mogoče opredeliti kot dogmo vere, saj nam kaže na skladen nauk redovne doktrinarne oblasti Cerkve in skladen nauk krščanskega ljudstva, ki ga ista doktrinarna oblast podpira in usmerja, tako sama po sebi in na povsem zanesljiv in nezmotljiv način razodeva ta privilegij kot resnico, ki jo je razodel Bog in je vsebovana v tistem božanskem depozitu, ki ga je Kristus izročil svoji soprogi, da bi ga zvesto varovala in nezmotljivo učila. [6] Vsekakor ta učiteljska oblast Cerkve, ne zgolj s človeškim prizadevanjem, ampak pod varstvom Duha resnice[7] in zato popolnoma brez napake, opravlja zaupano ji nalogo, da v vseh časih ohranja razodete resnice čiste in celovite tako, da jih predstavlja neomadeževane, ničesar jim ne dodaja in ničesar jim ne odvzema. Kot namreč uči Vatikanski koncil, „Sveti Duh Petrovim naslednikom ni bil obljubljen zato, da bi z njegovim razodetjem razodeli nov nauk, ampak zato, da bi z njegovo pomočjo kot sveto varovali in zvesto predlagali razodetje, ki so ga posredovali apostoli, ali depozit vere. „[8] Iz splošnega soglasja redovne učiteljske oblasti Cerkve imamo torej določen in trden dokaz, ki dokazuje, da je telesno vnebovzetje blažene Device Marije v nebesa – ki ga gotovo nobena sposobnost človeškega uma s svojimi naravnimi močmi ne more spoznati, kar zadeva nebeško poveličanje deviškega telesa ljubeče Božje Matere – resnica, ki jo je razodel Bog, in posledično nekaj, v kar morajo trdno in zvesto verovati vsi otroci Cerkve. Kajti, kot trdi Vatikanski koncil, „je po božji in katoliški veri treba verovati vse tisto, kar je vsebovano v zapisani Božji besedi ali v izročilu in kar je Cerkev bodisi v slovesni sodbi bodisi v svojem rednem in splošnem učiteljskem uradu predlagala kot božansko razodete resnice, ki jih je treba verovati“[9].
13. Različna pričevanja, navedbe in znamenja tega skupnega prepričanja Cerkve so razvidna od daljnih časov skozi stoletja; in to isto prepričanje postaja iz dneva v dan bolj jasno razvidno.
14. Kristusovi verniki so po nauku in vodstvu svojih pastirjev iz svetih knjig izvedeli, da je Devica Marija ves čas svojega zemeljskega romanja živela življenje, zaznamovano s skrbmi, težavami in žalostjo, in da se je poleg tega dejansko zgodilo, kar je napovedal sveti starec Simeon, namreč da je strašno oster meč prebodel njeno srce, ko je stala pod križem svojega božanskega Sina, našega Odrešenika. Prav tako jim ni bilo težko priznati, da je velika Božja Mati, tako kot njen edinorojeni Sin, dejansko odšla iz tega življenja. Toda to jim nikakor ni preprečilo, da ne bi verjeli in odkrito izpovedovali, da njeno sveto telo ni bilo nikoli podvrženo grobni pokvarjenosti in da se veličastni tabernakelj Božje besede ni nikoli spremenil v prah in pepel. Pravzaprav so, razsvetljeni z božjo milostjo in spodbujeni z naklonjenostjo do nje, Božje Matere in naše najdražje Matere, v vedno jasnejši luči premišljevali čudovito skladnost in red privilegijev, ki jih je najbolj previdni Bog namenil tej ljubeči sodelavki našega Odrešenika, privilegijev, ki so dosegli tako vzvišeno raven, da je razen nje ni nikoli doseglo nič drugega od Boga ustvarjenega kot človeška narava Jezusa Kristusa.
15. Nešteti templji, ki so bili posvečeni Devici Mariji, sprejeti v nebesa, jasno potrjujejo to vero. Prav tako tudi tiste svete podobe, ki so v njih izpostavljene v čaščenje vernikom in ki to edinstveno zmagoslavje Blažene Device prinašajo pred oči vseh ljudi. Poleg tega so mesta, škofije in posamezne regije pod posebnim pokroviteljstvom in skrbništvom v nebesa sprejete Božje Matere. Prav tako so bili z odobritvijo Cerkve ustanovljeni verski inštituti, ki so svoje ime prevzeli po tem privilegiju. Prav tako ne moremo zamolčati dejstva, da je v Marijinem rožnem vencu, katerega recitacijo ta apostolski sedež tako nujno priporoča, za pobožno premišljevanje predlagana ena skrivnost, ki, kot vsi vemo, obravnava vnebovzetje Blažene Device v nebesa.
16. To prepričanje svetih pastirjev in Kristusovih vernikov se na splošno še bolj veličastno kaže v dejstvu, da so že od davnih časov tako na Vzhodu kot na Zahodu potekali slovesni liturgični obredi v spomin na ta privilegij. Sveti očetje in doktorji Cerkve niso nikoli nehali črpati razsvetljenja iz tega dejstva, saj, kot je vsem znano, sveta liturgija, „ker je izpovedovanje nebeških resnic, podrejeno najvišji učiteljski oblasti v Cerkvi, lahko nudi dokaze in pričevanja nemajhne vrednosti za odločitev o določeni točki krščanskega nauka“[10].
17. V liturgičnih knjigah, ki obravnavajo bodisi praznik spanja bodisi praznik vnebovzetja Blažene Device, so izrazi, ki soglasno pričajo, da je bilo to, kar se je zgodilo z njenim svetim telesom, ko je Božja Mati prešla iz zemeljskega izgnanstva v nebesa, po sklepu Božje Previdnosti v skladu z dostojanstvom Matere Utelešene Besede in z drugimi privilegiji, ki so ji bili dodeljeni. Tako je to, če navedemo slavni primer, zapisano v zakramentariju, ki ga je Adrian I., naš predhodnik nesmrtnega spomina, poslal cesarju Karlu Velikemu. Te besede najdemo v tem zvezku: „Častitljivo je za nas, Gospod, praznovanje tega dne, ko je sveta Božja Mati pretrpela časno smrt, a je vseeno niso mogle zadržati vezi smrti, ki je iz sebe rodila tvojega Sina, našega Gospoda, ki se je utelesil.”[11]
18. Kar je tu nakazano v tej treznosti, ki je značilna za rimsko liturgijo, je jasneje in popolneje predstavljeno v drugih starodavnih liturgičnih knjigah. Če vzamemo za primer galikanski zakramentarij, ki ta Marijin privilegij označuje kot „neizrekljivo skrivnost, toliko bolj vredno hvale, ker je Marijino vnebovzetje nekaj edinstvenega med ljudmi“. V bizantinski liturgiji pa Marijino telesno vnebovzetje ni vedno znova povezano le z dostojanstvom Božje Matere, ampak tudi z drugimi privilegiji, zlasti z deviškim materinstvom, ki ji je bilo podeljeno po posebnem odloku Božje Previdnosti. „Bog, kralj vesolja, ti je podelil milosti, ki presegajo naravo. Kakor te je ohranil deviško pri porodu, tako je ohranil tvoje telo v grobu neokrnjeno in ga poveličal s svojim božanskim dejanjem, ko ga je prenesel iz groba.”[12]
19. Dejstvo, da je apostolski sedež, ki je podedoval nalogo, zaupano knezu apostolov, nalogo potrjevanja bratov v veri,[13] s svojo avtoriteto naredil praznovanje tega praznika še bolj slovesno, je zagotovo in učinkovito spodbudilo pozorne misli vernikov, da so vedno popolneje cenili velikost skrivnosti, ki se je spominjajo. Tako se je praznik Marijinega vnebovzetja z mesta, ki ga je od začetka zasedal med drugimi marijanskimi prazniki, povzpel med slovesnejša praznovanja celotnega liturgičnega cikla. Ko je naš predhodnik sveti Sergij I. predpisal tako imenovano litanijo ali procesijo ob štirih Marijinih praznikih, je skupaj določil praznike rojstva, oznanjenja, očiščenja in zaspanja Device Marije[14]. Leon IV. poskrbel, da se je praznik, ki so ga že praznovali pod naslovom Marijino vnebovzetje, obhajal na še bolj slovesen način, ko je ukazal, naj se na dan pred njim bdi, in predpisal molitve, ki naj se po njem recitirajo do dneva oktave. Ko je bilo to storjeno, se je odločil, da se bo sam udeležil praznovanja sredi velike množice vernikov.[15] Poleg tega je dejstvo, da je bil za dan pred praznikom že od nekdaj predpisan sveti post, zelo očitno iz pričevanja našega predhodnika svetega Nikolaja I., ki govori o glavnih postih, ki jih je „Sveta rimska Cerkev dolgo časa spoštovala in jih še vedno spoštuje“[16].
20. Ker pa liturgija Cerkve ne poraja katoliške vere, ampak iz nje izhaja, tako da prakse svetega bogoslužja izvirajo iz vere, kakor sadje iz drevesa, iz tega sledi, da sveti očetje in veliki doktorji v homilijah in pridigah, ki so jih na ta praznik namenili ljudstvu, svojega nauka niso črpali iz samega praznika kot iz primarnega vira, ampak so o tem nauku govorili kot o nečem že znanem in sprejetem s strani Kristusovih vernikov. Predstavili so ga jasneje. Globlje so razložili njegov pomen in naravo ter v ostrejšo luč postavili dejstvo, da ta praznik ne kaže le, da je mrtvo telo Device Marije ostalo nepoškodovano, ampak da je iz smrti dosegla zmago, svoje nebeško poveličanje po zgledu svojega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa – resnice, ki so se jih liturgične knjige pogosto dotaknile na kratko in zgoščeno.
21. Tako je sveti Janez Damascen, izjemen glasnik te tradicionalne resnice, spregovoril z močno zgovornostjo, ko je telesno vnebovzetje ljubeče Božje Matere primerjal z njenimi drugimi prerogativi in privilegiji. „Primerno je bilo, da je ona, ki je pri porodu ohranila nedotaknjeno deviškost, tudi po smrti ohranila svoje telo brez vsake pokvarjenosti. Primerno je bilo, da je ona, ki je Stvarnika kot otroka nosila na prsih, prebivala v božjih šotorih. Primerno je bilo, da zakonec, ki ga je Oče vzel k sebi, živi v božanskih bivališčih. Primerno je bilo, da ona, ki je videla svojega Sina na križu in ki je s tem v svoje srce sprejela meč žalosti, ki se mu je izognila, ko ga je rodila, gleda nanj, ko sedi z Očetom. Primerno je bilo, da je Božja Mati imela to, kar pripada njenemu Sinu, in da jo je vsako bitje spoštovalo kot Mater in kot Božjo služabnico.”[17]
22. Te besede svetega Janeza Damascenskega se popolnoma ujemajo s tem, kar so o isti temi učili drugi. Nič manj jasne in natančne izjave najdemo v pridigah, ki so jih imeli očetje iz zgodnejšega ali istega obdobja, zlasti ob tem prazniku. Tako je sveti German iz Konstantinopla menil, da je dejstvo, da je bilo telo Marije, deviške Božje matere, neokrnjeno in vzeto v nebesa, v skladu ne le z njenim božanskim materinstvom, ampak tudi s posebno svetostjo njenega deviškega telesa. „Ti si tista, ki se, kot je zapisano, kaže v lepoti, in tvoje deviško telo je vse sveto, vse čisto, v celoti božje bivališče, tako da je odslej popolnoma izvzeto iz razkroja v prah. Čeprav je še vedno človeško, je spremenjeno v nebeško življenje neokrnjenosti, resnično živo in slavno, nepoškodovano in deležno popolnega življenja.”[18] In še en zelo star pisec trdi „Ker je najslavnejša Kristusova Mati, naš Odrešenik in Bog ter darovalec življenja in nesmrtnosti, od njega obdarjena z življenjem, je prejela večno neuničljivost telesa skupaj z njim, ki jo je obudil iz groba in jo vzel k sebi na način, ki ga pozna samo on.”[19]
23. Ko se je ta liturgični praznik obhajal vedno bolj množično in z vedno večjo predanostjo in pobožnostjo, so škofje Cerkve in njeni pridigarji v vedno večjem številu menili, da je njihova dolžnost odkrito in jasno pojasniti skrivnost, ki jo praznik obhaja, in pojasniti, kako je tesno povezana z drugimi razodetimi resnicami.
24. Med sholastičnimi teologi ni manjkalo tistih, ki so v želji, da bi globlje raziskali božansko razodete resnice, in v želji, da bi pokazali skladnost, ki obstaja med tako imenovanim teološkim dokazovanjem in katoliško vero, vedno imeli za vredno pozornosti, da je ta privilegij Marijinega vnebovzetja v čudovitem skladu s tistimi božanskimi resnicami, ki so nam dane v Svetem pismu.
25. Ko nadaljujejo z razlago te točke, navajajo različne dokaze, ki osvetljujejo ta Marijin privilegij. Kot prvi element teh dokazov vztrajajo pri dejstvu, da je Jezus Kristus iz sinovske ljubezni do svoje matere hotel, da je bila vnebovzeta v nebesa. Moč svojih dokazov opirajo na neprimerljivo dostojanstvo njenega božanskega materinstva in vseh tistih prerogativ, ki iz njega izhajajo. Te vključujejo njeno vzvišeno svetost, ki popolnoma presega svetost vseh ljudi in angelov, intimno povezanost Marije z njenim Sinom in naklonjenost prvenstvene ljubezni, ki jo ima Sin do svoje najbolj vredne Matere.
26. Pogosto se najdejo teologi in pridigarji, ki po zgledu svetih očetov[20] precej svobodno uporabljajo dogodke in izraze, vzete iz Svetega pisma, da bi pojasnili svojo vero v Marijino vnebovzetje. Tako so nekateri uporabili psalmistove besede, če omenimo le nekaj besedil, ki so bila precej pogosto navedena na ta način: „Vstani, Gospod, v svoje počivališče, ti in skrinja, ki si jo posvetil”[21]; in so na skrinjo zaveze, zgrajeno iz neokrnjenega lesa in postavljeno v Gospodovem templju, gledali kot na podobo najbolj čistega telesa Device Marije, ohranjenega in izvzetega iz vsake grobne pokvarjenosti ter dvignjenega v takšno slavo v nebesih. Obravnavajoč to temo, jo opisujejo tudi kot Kraljico, ki zmagoslavno vstopa v kraljeve dvorane nebes in sedi na desnici božanskega Odrešenika. 22. Podobno omenjajo tudi Sozakonca iz Kancij, „ki gre po puščavi kot steber dima aromatičnih dišav, mire in kadila“, da bi bil kronan. 23. Predlagajo, da ti prikazujeta tisto nebeško Kraljico in nebeškega Sozakonca, ki sta bila z božanskim Ženinom dvignjena na nebeška dvorišča.
27. Poleg tega so sholastični doktorji priznali vnebovzetje Božje Matere kot nekaj, kar je označeno ne le v različnih podobah Stare zaveze, ampak tudi v tisti s soncem odeti ženski, ki jo je apostol Janez kontempliral na otoku Patmos[24]. Podobno so posebno pozornost namenili tem besedam Nove zaveze: „Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami,”[25] saj so v skrivnosti Marijinega vnebovzetja videli izpolnitev te najpopolnejše milosti, podeljene Devici, in poseben blagoslov, ki je preprečil Evino prekletstvo.
28. Tako je v najzgodnejšem obdobju sholastične teologije ta najbolj pobožni mož, Amadej, škof v Lausarmu, menil, da je telo Device Marije ostalo neokrnjeno – kajti zmotno je verjeti, da je njeno telo videlo pokvarjenost -, ker je bilo zares ponovno združeno z njeno dušo in skupaj z njo okronano z veliko slavo v nebeških dvorih. „Bila je namreč polna milosti in blagoslovljena med ženskami. Samo ona si je zaslužila, da je spočela pravega Boga pravega Boga, ki ga je kot devica rodila, ki mu je kot devica dala mleko, ga ljubkovala v svojem naročju in ga v vsem pričakovala z ljubečo skrbjo.”[26]
29. Med svetimi pisci, ki so v tistem času uporabljali izjave ter različne podobe in analogije Svetega pisma, da bi ponazorili in potrdili nauk o Marijinem vnebovzetju, v katerega so pobožno verjeli, ima posebno mesto evangelijski doktor, sveti Anton Padovanski. Na praznik Marijinega vnebovzetja je ob razlagi preroških besed „Poveličal bom kraj svojih nog,”[27] je izjavil, da je gotovo, da je božanski Odrešenik z najvišjo slavo obdal svojo najbolj ljubljeno Mater, od katere je prejel človeško meso. Trdi, da „imaš tu jasno izjavo, da je bila Blažena Devica sprejeta v svojem telesu, kjer je bil kraj Gospodovih nog. Zato sveti psalmist piše: ‘Vstani, Gospod, v svoj kraj počitka: ti in skrinja, ki si jo posvetil’.“ In trdi, da tako kot je Jezus Kristus vstal od smrti, nad katero je zmagal, in se povzpel na Očetovo desnico, tako je tudi skrinja njegovega posvečenja „vstala, saj je bila na ta dan Devica Mati vzeta v svoje nebeško bivališče“[28].
30. Ko je v srednjem veku še posebej cvetela sholastična teologija, je sveti Albert Veliki, ki je za utemeljitev tega nauka zbral številne dokaze iz Svetega pisma, iz izjav starejših piscev in končno iz liturgije ter iz tako imenovanega teološkega sklepanja, sklenil takole „Iz teh dokazov in avtoritet ter iz mnogih drugih je razvidno, da je bila presveta Božja Mati postavljena nad zbore angelov. V pridigi, ki jo je imel na sveti dan Marijinega oznanjenja, je pojasnil besede „Zdrava, milosti polna“ – besede, ki jih je uporabil angel, ki jo je nagovoril – in v primerjavi blažene Device z Evo jasno in odločno povedal, da je bila izvzeta iz štirikratnega prekletstva, ki je bilo naloženo Evi[30].
31. Po zgledu svojega uglednega učitelja je Angelski doktor kljub temu, da se nikoli ni neposredno ukvarjal s tem vprašanjem, vedno, kadarkoli se ga je dotaknil, skupaj s Katoliško cerkvijo trdil, da je bilo Marijino telo vzeto v nebesa skupaj z njeno dušo[31].
32. Skupaj z mnogimi drugimi je enako menil tudi Serafijski doktor. Menil je, da je povsem gotovo, da Bog, ker je presveto Devico Marijo obvaroval pred kršitvijo njene deviške čistosti in nedotakljivosti pri spočetju in porodu, ne bi nikoli dopustil, da bi se njeno telo spremenilo v prah in pepel.[32] Razlaga teh besed Svetega pisma „Kdo je ta, ki prihaja iz puščave, ki teče od užitkov in se naslanja na svojega ljubljenega?”[33] in jih v nekakšnem prilagojenem smislu uporablja za blaženo Devico, utemeljuje takole: Njena blaženost ne bi bila popolna, če ne bi bila tam kot oseba. „Iz tega vidimo, da je tam telesno … njena blaženost ne bi bila popolna, če ne bi bila tam kot oseba. Duša ni oseba, toda duša, združena s telesom, je oseba. Očitno je, da je tam v duši in v telesu. Drugače ne bi imela popolne blaženosti[34].
33. Bernardin Sienski je v petnajstem stoletju, v poznejšem obdobju sholastične teologije, zbral in skrbno ovrednotil vse, kar so o tem vprašanju rekli in učili srednjeveški teologi. Ni se zadovoljil s tem, da je zapisal glavne premisleke, ki so jih ti pisci že prej izrazili, ampak je dodal še druge, svoje. Podobnost med Božjo Materjo in njenim božjim Sinom na način plemenitosti in dostojanstva telesa in duše – podobnost, ki nam prepoveduje misliti, da bi bila nebeška Kraljica ločena od nebeškega Kralja – naredi povsem nujno, da je Marija „samo tam, kjer je Kristus.“[35] Poleg tega je razumno in primerno, da ne samo duša in telo moškega, ampak tudi duša in telo ženske pridobita nebeško slavo. Končno, ker Cerkev nikoli ni iskala telesnih relikvij Device in jih ni predlagala v čaščenje ljudem, imamo dokaz po redu čutnega izkustva[36].
34. Zgoraj navedeni nauki svetih očetov in doktorjev so bili v splošni rabi tudi v novejšem času. Robert Bellarmine je ob zbiranju pričevanj kristjanov iz prejšnjih časov vzkliknil: „V tem času je bilo v nas veliko kristjanov, ki so se učili, da so se naučili, kako je bilo treba živeti: „Kdo bi lahko verjel, da bi se skrinja svetosti, bivališče Božje besede, tempelj Svetega Duha, lahko spremenila v ruševino? Moja duša je polna groze ob misli, da bi se to deviško meso, ki je Boga rodilo, ga prineslo na svet, ga hranilo in nosilo, lahko spremenilo v pepel ali bilo dano za hrano črvom.”[37]
35. Podobno sveti Frančišek Saleški, potem ko zatrdi, da je napačno dvomiti, da je Jezus Kristus sam na najpopolnejši način upošteval božjo zapoved, s katero je otrokom naročeno, naj spoštujejo svoje starše, postavi to vprašanje: „Alfonz piše, da „Jezus ni hotel, da bi se Marijino telo po smrti pokvarilo, saj bi bilo v njegovo lastno nečast, če bi se njeno deviško meso, iz katerega je sam sprejel meso, spremenilo v prah“[38].
36. Ko je bila skrivnost, ki se je spominjamo na ta praznik, postavljena v pravo luč, ni manjkalo učiteljev, ki so se namesto s teološkimi utemeljitvami, ki kažejo, zakaj je primerno in prav verjeti v telesno vnebovzetje blažene Device Marije v nebesa, odločili, da bodo svoj um in pozornost osredotočili na vero same Cerkve, ki je Kristusovo mistično telo brez madeža in gube[40] in jo apostol imenuje „steber in temelj resnice“. „[41] Opirajoč se na to skupno vero, so nauk, ki je nasprotoval nauku o Marijinem vnebovzetju, imeli za temerarijanski, če ne celo heretičen. Tako je sveti Peter Kanizij, kot nemalo drugih, potem ko je izjavil, da sama beseda „vnebovzetje“ pomeni poveličanje ne le duše, ampak tudi telesa, in da Cerkev že mnogo stoletij časti in slovesno praznuje to skrivnost Marijinega vnebovzetja, dodal te svarilne besede: „Ta nauk je že nekaj stoletij sprejet, v zavesti pobožnega ljudstva velja za gotovega in ga je celotna Cerkev učila tako, da tistih, ki zanikajo, da je bilo Marijino telo vzeto v nebesa, ni treba potrpežljivo poslušati, ampak jih je treba povsod obsoditi kot pretirano sporne ali nepremišljene ljudi in kot prežete z duhom, ki je bolj heretičen kot katoliški.”[42]
37. Istočasno je veliki Suarez na področju mariologije izpovedoval normo, da je treba „ob upoštevanju meril spodobnosti in kadar ni nobenega nasprotovanja ali zavračanja s strani Svetega pisma, skrivnosti milosti, ki jih je Bog storil v Devici, meriti ne z običajnimi zakoni, ampak z božansko vsemogočnostjo. „[43] Podprt s skupno vero celotne Cerkve glede skrivnosti Marijinega vnebovzetja je lahko sklepal, da je treba v to skrivnost verjeti z enako trdno privolitvijo, kot jo dajemo brezmadežnemu spočetju Device. Tako je že menil, da je takšne resnice mogoče opredeliti.
38. Vsi ti dokazi in razmišljanja svetih očetov in teologov temeljijo na svetih spisih kot svojem končnem temelju. Ta nam pred oči postavljajo ljubečo Božjo Mater, kot da je najtesneje združena s svojim božanskim Sinom in da vedno deli njegovo usodo. Zato se zdi nemogoče misliti, da bi bila ona, ki je Kristusa spočela, ga rodila, hranila s svojim mlekom, ga držala v naročju in si ga pripenjala na prsi, po tem zemeljskem življenju ločena od njega po telesu, čeprav ne po duši. Ker je naš Odrešenik Marijin sin, kot popoln opazovalec Božjega zakona ni mogel ravnati drugače, kot da je počastil ne le svojega večnega Očeta, ampak tudi svojo najbolj ljubljeno Mater. In ker je bilo v njegovi moči, da ji podeli to veliko čast in jo obvaruje pred pokvarjenostjo groba, moramo verjeti, da je tako res ravnal.
39. Posebej se moramo spomniti, da so sveti očetje od drugega stoletja naprej Devico Marijo označevali kot novo Evo, ki je, čeprav podrejena novemu Adamu, z njim najtesneje povezana v tistem boju proti peklenskemu sovražniku, ki se bo, kot je bilo napovedano v protoevangeliju,[44] končno končal s tisto najpopolnejšo zmago nad grehom in smrtjo, ki se v spisih apostola poganov vedno omenjata skupaj. [45] Posledično, kakor je bilo Kristusovo slavno vstajenje bistveni del in končno znamenje te zmage, tako naj bi se ta boj, ki je bil skupen blaženi Devici in njenemu božanskemu Sinu, končal s poveličanjem njenega deviškega telesa, kajti isti apostol pravi: „Ko bo to smrtno obleklo nesmrtnost, se bo uresničilo, kar je zapisano: „Smrt je pogoltnjena z zmago.”[46]
40. Zato je častitljiva Božja Mati, od vekomaj na skrit način združena z Jezusom Kristusom v enem in istem odloku o predestinaciji,[47] brezmadežna v svojem spočetju, najpopolnejša devica v svojem božanskem materinstvu, plemenita sodelavka božanskega Odrešenika, ki je dosegel popolno zmago nad grehom in njegovimi posledicami, končno je kot najvišji vrhunec svojih privilegijev dosegla, da je bila ohranjena brez grobne pokvarjenosti in da je bila tako kot njen Sin, potem ko je premagala smrt, z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo, kjer kot Kraljica v sijaju sedi na desnici svojega Sina, nesmrtnega Kralja vekov. [48]
41. Ker je vesoljna Cerkev, v kateri prebiva Duh resnice, ki jo nezmotljivo usmerja k vedno popolnejšemu spoznavanju razodete resnice, v teku stoletij večkrat izrazila svoje prepričanje in ker škofje vsega sveta skoraj soglasno prosijo, naj se resnica o telesnem vnebovzetju Device Marije v nebesa opredeli kot dogma božje in katoliške vere – ta resnica, ki temelji na svetih spisih, ki je temeljito zakoreninjena v zavesti vernikov, ki je bila odobrena v cerkvenem bogoslužju od najbolj oddaljenih časov, ki je popolnoma skladna z drugimi razodetimi resnicami in ki je bila razložena in čudovito pojasnjena v delu, znanosti in modrosti teologov – verjamemo, da je že prišel trenutek, ki je v načrtu Božje previdnosti določen za slovesno razglasitev tega izjemnega privilegija Device Marije.
42. Mi, ki smo svoj pontifikat postavili pod posebno pokroviteljstvo presvete Device, h kateri smo se tako pogosto zatekali v času hudih težav, mi, ki smo v javnih slovesnostih posvetili ves človeški rod njenemu brezmadežnemu Srcu in ki smo vedno znova doživljali njeno mogočno varstvo, smo prepričani, da bo ta slovesna razglasitev in opredelitev Marijinega vnebovzetja v nemajhni meri prispevala k koristi človeške družbe, saj je namenjena slavi Presvete Trojice, s katero je blažena Božja Mati povezana s tako posebnimi vezmi. Upati je, da bo vse vernike spodbudila k večji pobožnosti do nebeške Matere in da bo duše vseh, ki se ponašajo s krščanskim imenom, gnala želja po udeležbi v edinosti mističnega telesa Jezusa Kristusa in po povečanju ljubezni do tiste, ki svoje materinsko srce kaže vsem članom tega vzvišenega telesa. In tako lahko upamo, da bodo tisti, ki premišljujejo o veličastnem zgledu, ki nam ga ponuja Marija, vedno bolj prepričani o vrednosti človeškega življenja, ki je v celoti posvečeno uresničevanju volje nebeškega Očeta in prinašanju dobrega drugim. Medtem ko torej iluzorni nauki materializma in pokvarjenost morale, ki izhaja iz teh naukov, grozijo, da bodo ugasnili luč kreposti in uničili življenja ljudi z vzbujanjem razdora med njimi, lahko na ta veličasten način vsi jasno vidijo, kako vzvišenemu cilju so namenjena naša telesa in duše. Nazadnje upamo, da bo vera v Marijino telesno vnebovzetje v nebesa okrepila našo vero v lastno vstajenje in jo naredila učinkovitejšo.
43. Zelo se veselimo, da ta slovesni dogodek v skladu z načrtom Božje previdnosti pade v tem svetem letu, tako da lahko v času praznovanja velikega jubileja s tem bleščečim draguljem okrasimo čelo Božje Matere Device in pustimo trajnejši spomenik od brona naše najbolj goreče ljubezni do Božje Matere.
44. Zaradi tega, potem ko smo vedno znova izlilivali molitve prošenj k Bogu in klicala luč Duha resnice, v slavo vsemogočnega Boga, ki je Devici Mariji izkazal svojo posebno naklonjenost, v čast njenega Sina, nesmrtnega Kralja vekov in Zmagovalca nad grehom in smrtjo, v povečanje slave te iste vzvišene Matere ter v veselje in vzhičenje celotne Cerkve; z avtoriteto našega Gospoda Jezusa Kristusa, blaženih apostolov Petra in Pavla ter s svojo lastno avtoriteto izrekamo, razglašamo in opredeljujemo kot božansko razodeto dogmo: da je bila brezmadežna Božja Mati, vedno Devica Marija, po končanem zemeljskem življenju z dušo in telesom sprejeta v nebeško slavo.
45. Če bi si torej kdo, kar Bog ne daj, drznil zavestno zanikati ali dvomiti v to, kar smo opredelili, naj ve, da je popolnoma odpadel od božje in katoliške vere.
46. Da bi bila ta naša opredelitev telesnega vnebovzetja Device Marije v nebesa v središču pozornosti vesoljne Cerkve, želimo, da bi to naše apostolsko pismo ostalo v trajen spomin, in zapovedujemo, da bi pisne ali celo tiskane kopije, podpisane z roko katerega koli javnega notarja in opremljene s pečatom osebe, ki ima cerkveno dostojanstvo, vsi ljudje sprejeli enako, kot bi sprejeli to pričujoče pismo, če bi jim bilo predloženo ali pokazano.
47. Nikomur ni dovoljeno, da bi to našo izjavo, izrek in opredelitev spremenil ali ji s prenagljenim poskusom nasprotoval in se ji zoperstavil. Če bi si kdo drznil storiti tak poskus, naj ve, da si bo nakopal jezo vsemogočnega Boga ter blaženih apostolov Petra in Pavla.
48. Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, v letu velikega jubileja 1950, prvi dan meseca novembra, na praznik vseh svetih, v dvanajstem letu našega pontifikata.

Jaz, PIUS, škof Katoliške cerkve, sem se podpisal in tako določil.

ENDOTES

1. Rim 8,28.
2. Gal 4,4.
3. Prim. Hentrich-Von Moos, Petitiones de Assumptione Corporea B. Virginis Mariae in Caelum Definienda ad S. Sedem Delatae, 2 zvezka (Vatican Polyglot Press, 1942).
4. Apd 20,28.
5. Bula Ineffabilis Deus, v: Acta Pii IX, pars 1, zvezek 1, str. 615.
   Vatikanski koncil, konstitucija Dei filius, c. 4.
6. Jn 14,26.
   Vatikanski koncil, konstitucija Pastor aeternus, c. 4.
7. Prav tam, Dei Filius, c. 3.
8. Enciklika Mediator Dei (Acta Apostolicae Sedis, XXXIX, 541).
9. Sacramentarium Gregorianum.
10. Menaei Totius Anni.
11. Lk 22,32.
12. Liber Pontificalis.
13. Ibid.
14. Responsa Nicolai Papae I ad Consulta Bulgarorum.
15. Janez Damascenski, Encomium in Dormitionem Dei Genetricis Semperque Virginis Mariae, Hom. II, št. 14; prim. tudi ibid., št. 3.
16. German iz Konstantinopla, In Sanctae Dei Genetricis Dormitionem, Sermo I.
17. Encomium in Dormitionem Sanctissimae Dominae Nostrate Deiparae Semperque Virginis Mariae, pripisan svetemu Modestu Jeruzalemskemu, št. 14.
18. Prim. sv. Janez Damascen, op. cit., Hom. II, št. 11; in tudi Encomium, pripisan svetemu Modestu.
19. Ps 131,8.
20. Ps 44,10-14 in dalje.
    Pesem 3,6; prim. tudi 4,8; 6,9.
21. Rv 12,1 in nasl.
22. Lk 1,28.
23. Amadej iz Lozane, De Beatae Virginis Obitu, Assumptione in Caelum Exaltatione ad Filii Dexteram.
24. Iz 61,13.
25. Anton iz Padove, Sermones Dominicales et in Solemnitatibus, In Assumptione S. Mariae Virginis Sermo.
26. Albert Veliki, Mariale, q. 132.
27. Albert Veliki, Sermones de Sanctis, Sermo XV in Annuntiatione B. Mariae; prim. tudi Mariale, q. 132.
28. Tomaž Akvinski, Summa Theol., Illa; q. 27, a. 1; q. 83, a. 5, ad 8; Expositio Salutationis Angelicae; In Symb. Apostolorum Expositio, a. S; In IV Sent., d. 12, q. 1, a. 3, sol. 3; d. 43, q. 1, a. 3, sol. 1, 2.
29. Bonaventura, De Nativitate B. Mariae Virginis, Sermo V.
30. Pesem 8,5.
31. Bonaventura, De Assumptione B. Mariae Virginis, Sermo 1.
32. Bernardin Sienski, In Assumptione B. Mariae Virginis, Sermo 11.
33. Ibid.
34. Robert Bellarmin, Conciones Habitae Lovanii, št. 40, De Assumption B. Mariae Virginis.
35. Oeuvres de Saint Francois De Sales, pridiga za praznik Marijinega vnebovzetja.
36. Alfonz Liguori, Marijina slava, 2. del, d. 1.
37. Ef 5,27.
38. I Tm 3,15.
39. Peter Kanizij, De Maria Virgine.
40. Suarez, In Tertiam Partem D. Thomae, q. 27, a. 2, disp. 3, sec. 5, n. 31.
41. Gn 3,15.
42. Rim 5-6; I Kor 15,21-26.54-57.
43. I Kor 15,54.
44. Bull Ineffabilis Deus, loc. cit., str. 599.
    I Tm 1,17.