Sapientiae Christianae

O kristjanih kot državljanih

Papež Leon XIII. – 1890

Patriarhom, primasom, nadškofom in škofom katoliškega sveta v milosti in občestvu z Apostolskim sedežem.

Iz dneva v dan postaja vse bolj očitno, kako nujno je, da se nenehno spominjamo načel krščanske modrosti ter da se življenje, morala in ustanove narodov v celoti uskladijo z njimi. Kajti kadar se ta načela niso upoštevala, se je nakopičilo tako veliko zlo, da se noben pravoveren človek ne more brez strahu soočiti s sedanjimi preizkušnjami ali brez zaskrbljenosti razmišljati o prihodnosti. Napredek, ki ni majhen, je bil dosežen pri zagotavljanju dobrega počutja telesa in materialnih stvari, vendar materialni svet z bogastvom, močjo in sredstvi, čeprav lahko zagotovi udobje in poveča užitek v življenju, ne more zadovoljiti naše duše, ustvarjene za višje in bolj veličastne stvari. Razmišljati o Bogu in težiti k njemu je najvišji zakon človekovega življenja. Ustvarjeni smo bili namreč po božji podobi in podobnosti, zato nas naša narava sili k uživanju našega Stvarnika. Toda ne s telesnim gibanjem ali naporom napredujemo k Bogu, temveč z dejanji duše, to je s spoznanjem in ljubeznijo. Bog je namreč prva in najvišja resnica, um pa se hrani samo z resnico. Bog je popolna svetost in vrhovno dobro, po katerem lahko hrepeni in ga doseže le volja, če jo vodi krepost.

2. Toda to, kar velja za posamezne ljudi, velja tudi za družbo – tako domačo kot civilno. Narava ni oblikovala družbe zato, da bi človek v njej iskal svoj zadnji cilj, ampak zato, da bi v njej in po njej našel ustrezne pripomočke, s katerimi bi dosegel svojo popolnost. Če si torej politična vlada prizadeva le za zunanje koristi ter za doseganje kulturnega in uspešnega življenja; če pri upravljanju javnih zadev pušča Boga ob strani in ne kaže skrbi za spoštovanje moralnega zakona, se žalostno oddaljuje od svoje prave smeri in od zapovedi narave; prav tako je ne smemo šteti za družbo ali skupnost ljudi, ampak le za goljufivo posnemanje ali videz družbe.
3. Kar zadeva dobrine duše, ki smo jih imenovali dobrine duše, ki so predvsem v prakticiranju prave vere in neomajnem upoštevanju krščanskih zapovedi, vidimo, da med ljudmi vsak dan izgubljajo ugled zaradi pozabe ali neupoštevanja, tako da se zdi, da je vse, kar je pridobljeno za dobrobit telesa, izgubljeno za dobrobit duše. Presenetljiv dokaz, da se krščanska vera zmanjšuje in slabi, so žalitve katoliške Cerkve, ki se prepogosto dogajajo odkrito in javno – žalitve, ki jih doba, ki je gojila vero, ne bi prenesla. Zaradi teh razlogov je neverjetna množica ljudi v nevarnosti, da ne bo dosegla odrešitve; celo sami narodi in imperiji ne morejo dolgo ostati nedotaknjeni, saj ko krščanske ustanove in morala propadejo, z njimi propade tudi glavni temelj človeške družbe. Za ohranjanje javnega miru in reda bo ostala samo še sila. Toda sila je zelo šibka, ko je odstranjen opornik vere, in ker je bolj nagnjena k suženjstvu kot k poslušnosti, nosi v sebi kalčke vedno večjih težav. V tem stoletju so se zgodile nepozabne nesreče in ni gotovo, da se ne obetajo še kakšne enako strašne.

Čas, v katerem živimo, nas opozarja, naj iščemo rešitve tam, kjer jih je edino mogoče najti, in sicer tako, da v družinskem krogu in v celotni družbi ponovno uveljavimo nauke in prakse krščanske vere. V tem je edino sredstvo, ki nas lahko osvobodi bolezni, ki nas zdaj bremenijo, in prepreči nevarnosti, ki zdaj grozijo svetu. Za dosego tega cilja moramo, častitljivi bratje, uporabiti vso dejavnost in prizadevnost, ki sta v naši moči. Čeprav smo v drugih okoliščinah in ob vsaki priložnosti že obravnavali te zadeve, se nam zdi primerno, da v tem pismu podrobneje opredelimo dolžnosti katoličanov, saj bi te, če bi jih dosledno upoštevali, čudovito prispevale k dobrobiti skupne države. Prišli smo v čas, ko se o zadevah najvišjega pomena bije silovita in skoraj vsakodnevna bitka, bitka, v kateri je težko, da ne bi bili včasih zavedeni, da ne bi zašli s poti in da mnogi ne bi izgubili poguma. Mi, častitljivi bratje, moramo vsakogar od vernikov opozoriti, poučiti in opominjati z resnostjo, ki ustreza tej priložnosti, da nihče ne bi zapustil poti resnice[1].

4. Ne moremo dvomiti, da imajo katoličani številnejše in pomembnejše dolžnosti kot tisti, ki niso dovolj razsvetljeni v zvezi s katoliško vero ali pa so popolnoma nepoučeni o njenih naukih. Glede na to, da je Jezus Kristus takoj po tem, ko je bilo človeštvu prineseno odrešenje, svojim apostolom naložil nalogo, naj “evangelij oznanjajo vsakemu stvarstvu”, je očitno, da je vsem ljudem naložil dolžnost, da se temeljito naučijo in verjamejo, kar so bili naučeni. Ta dolžnost je tesno povezana s pridobitvijo večnega odrešenja: “Kdor veruje in je krščen, bo odrešen; kdor pa ne veruje, bo obsojen.”[2] Toda človek, ki je sprejel krščansko vero kot dolžnost, je prav s tem dejstvom podanik Cerkve kot eden od otrok, rojenih iz nje, in postane član tega največjega in najsvetejšega telesa, za katerega je rimski papež posebej zadolžen, da mu pod njegovo nevidno glavo, Jezusom Kristusom, vlada z najvišjo oblastjo.
5. Če nam naravni zakon nalaga, da predano ljubimo in branimo deželo, v kateri smo se rodili in v kateri smo odraščali, tako da se vsak dober državljan ne obotavlja pred smrtjo za svojo domovino, je še toliko bolj nujna dolžnost kristjanov, da se vedno poživijo podobna čustva do Cerkve. Cerkev je namreč sveto mesto živega Boga, ki ga je rodil Bog sam in ga je on zgradil in utrdil. Na tej zemlji resda opravlja svoje romanje, vendar s tem, da poučuje in vodi ljudi, jih kliče k večni sreči. Dolžni smo torej zelo ljubiti deželo, od koder smo prejeli sredstva za uživanje, ki nam jih omogoča to smrtno življenje, vendar imamo veliko bolj nujno dolžnost, da z gorečo ljubeznijo ljubimo Cerkev, ki ji dolgujemo življenje duše, življenje, ki bo trajalo večno. Primerno je namreč, da damo prednost dobrobiti duše pred blagostanjem telesa, saj so dolžnosti do Boga veliko bolj posvečene narave kot dolžnosti do ljudi.
6. Poleg tega, če hočemo prav presoditi, nadnaravna ljubezen do Cerkve in naravna ljubezen do lastne države izhajata iz istega večnega načela, saj je njun Avtor in izvorni Vzrok Bog sam. Iz tega sledi, da med dolžnostmi, ki jih predpisujeta, nobena ne more priti v kolizijo z drugo. Vsekakor lahko in moramo ljubiti sami sebe, biti prijazni do soljudi, gojiti naklonjenost do države in vladajočih oblasti; hkrati pa lahko in moramo do Cerkve gojiti občutek sinovske pobožnosti in ljubiti Boga z najglobljo ljubeznijo, ki smo je sposobni. Vendar pa se vrstni red teh dolžnosti včasih, bodisi pod vplivom javnih nesreč bodisi zaradi sprevržene volje ljudi, spremeni. Pojavljajo se namreč primeri, ko se zdi, da država od ljudi kot podanikov zahteva eno, vera od ljudi kot kristjanov pa nekaj povsem drugega; in to v resnici brez kakršne koli druge podlage, kot je ta, da vladarji države bodisi ne upoštevajo svete moči Cerkve bodisi jo skušajo podrediti svoji volji. Zato pride do spora in s tem do priložnosti, da se dokaže krepost. Obe oblasti se soočita in svoje zahteve uveljavljata v nasprotnem smislu; ubogati obe je popolnoma nemogoče. Nihče ne more služiti dvema gospodarjema,[3] kajti ugajati enemu pomeni zaničevati drugega.
7. Glede tega, kateremu je treba dati prednost, nihče ne bi smel niti za trenutek tehtati. Resnično je velik zločin umakniti zvestobo Bogu, da bi ugajali ljudem; dejanje popolne hudobije je prekršiti zakone Jezusa Kristusa, da bi se podredili zemeljskim vladarjem, ali pod pretvezo spoštovanja civilnega zakona zanemariti pravice Cerkve; “raje bi morali ubogati Boga kot ljudi. “[4] Ta odgovor, ki so ga stari Peter in drugi apostoli imeli navado dajati civilnim oblastem, ki so zapovedovale nepravične stvari, moramo v podobnih okoliščinah dajati vedno in brez oklevanja. Ni boljšega državljana, bodisi v času miru ali vojne, kot je kristjan, ki se zaveda svoje dolžnosti; takšen pa mora biti pripravljen trpeti vse, tudi samo smrt, namesto da bi opustil Božjo stvar ali stvar Cerkve.
8. Zato tisti, ki to neomajnost drže pri izbiri dolžnosti obtožujejo in imenujejo z imenom upora, niso pravilno dojeli moči in narave pravega zakona. Govorimo o zadevah, ki so splošno znane in ki smo jih pred tem že več kot enkrat v celoti pojasnili. Pravo je v svojem bistvu pooblastilo pravega razuma, ki ga razglasi ustrezno ustanovljena oblast za skupno dobro. Toda prava in zakonita oblast je brez sankcije, če ne izhaja od Boga, vrhovnega vladarja in Gospoda vsega. Samo Vsemogočni lahko človeku podeli oblast nad njegovimi soljudmi;[5] za pravi razum ne more veljati tisto, kar ni v skladu z resnico in božjim razumom; niti tisto, kar velja za pravo dobro in je v nasprotju z najvišjim in nespremenljivim dobrim ali kar odriva in odvrača voljo ljudi od Božje ljubezni.
9. Posvečena je torej v zavesti kristjanov že sama ideja javne oblasti, v kateri prepoznavajo nekakšno podobo in tako rekoč simbol božjega veličanstva, tudi kadar jo izvaja nekdo, ki je tega nevreden. Pravično in dolžno spoštovanje zakonov v njih vztraja ne zaradi sile in groženj, ampak zaradi zavesti o dolžnosti; “Bog nam namreč ni dal duha strahu”[6].
10. Če pa so državni zakoni v očitnem nasprotju z božjim zakonom, če vsebujejo predpise, ki škodujejo Cerkvi, ali posredujejo zapovedi, ki so v nasprotju z dolžnostmi, ki jih nalaga vera, ali če v osebi vrhovnega papeža kršijo avtoriteto Jezusa Kristusa, potem resnično postane upiranje pozitivna dolžnost, uboganje pa zločin; zločin, še več, združen s prekrškom zoper samo državo, saj je vsak prekršek, uperjen proti veri, tudi greh zoper državo. Tu se znova pokaže, kako krivičen je očitek upora; kajti poslušnost, ki pripada vladarjem in zakonodajalcem, se ne odreka, temveč gre za odstopanje od njihove volje le pri tistih zapovedih, ki jih nimajo moči zapovedati. Na zapovedi, ki so izdane v nasprotju s častjo, ki pripada Bogu, in zato presegajo okvire pravičnosti, je treba gledati kot na karkoli in ne kot na zakone. Dobro veste, častitljivi bratje, da prav to trdi apostol sveti Pavel, ki v pismu Titu, potem ko kristjane opomni, da morajo biti “podrejeni knezom in oblastem ter ubogati na besedo”, takoj doda “S tem odkrito izjavlja, da je prav, da jih ne ubogamo, če človeški zakoni vsebujejo zapovedi, ki so v nasprotju z večnim Božjim zakonom. Na podoben način je knez apostolov dal ta pogumni in vzvišeni odgovor tistim, ki so mu hoteli odvzeti svobodo oznanjevanja evangelija: “Če je v Božjih očeh pravično poslušati vas in ne Boga, sodite vi, saj ne moremo ne govoriti tega, kar smo videli in slišali”[8].
11. Zato je ljubiti obe deželi, tisto zemeljsko spodaj in tisto nebeško zgoraj, vendar tako, da ljubezen do našega nebeškega presega ljubezen do našega zemeljskega doma in da človeških zakonov nikoli ne postavljamo nad božji zakon, bistvena dolžnost kristjanov in tako rekoč izvir, iz katerega izhajajo vse druge dolžnosti. Odrešenik človeštva je o sebi dejal: “Zaradi tega sem se rodil in zaradi tega sem prišel na svet, da bi pričeval o resnici.”[9] Na podoben način: “V spoznanju te resnice, ki predstavlja najvišjo popolnost uma, in v božanski ljubezni, ki na podoben način dopolnjuje voljo, obstajata vse krščansko življenje in svoboda. To plemenito dediščino resnice in ljubezni, ki jo je Jezus Kristus zaupal Cerkvi, ta vedno brani in ohranja z neutrudnim prizadevanjem in budnostjo.
12. Toda s kakšno zagrenjenostjo in v koliko oblikah se je vodila vojna proti Cerkvi, bi bilo zdaj neprimerno pozivati. Zaradi dejstva, da je bilo človeškemu razumu dano, da z znanstvenimi raziskavami iz narave izlušči mnoge njene dragocene skrivnosti in jih primerno uporabi za različne življenjske potrebe, so ljudje dobili tako aroganten občutek lastne moči, da so že menili, da lahko iz družbenega življenja izrinejo Božjo avtoriteto in oblast. V tej zablodi so človeški naravi podelili oblast, za katero menijo, da je bila Bogu odvzeta; trdijo, da moramo v naravi iskati načelo in pravilo vse resnice; trdijo, da samo iz narave izhajajo in da je treba nanjo nanašati vse dolžnosti, ki jih spodbuja versko čustvo. Zato zanikajo vsako razodetje od zgoraj in vso zvestobo krščanskemu nauku o morali, pa tudi vso poslušnost Cerkvi, in gredo celo tako daleč, da ji odrekajo moč sprejemanja zakonov in izvrševanja vseh drugih vrst pravic ter ji celo onemogočajo kakršno koli mesto med civilnimi institucijami skupne države. Ti ljudje si neupravičeno prizadevajo in si s svojo močjo prizadevajo pridobiti nadzor nad javnimi zadevami in položiti roko na krmilo države, da bi zakonodajo čim lažje prilagodili tem načelom in v skladu z njimi vplivali na moralo ljudi. Zato se v mnogih državah katolištvo odkrito napada ali pa se vanj skrivaj vmešava, pri čemer so najbolj škodljivi nauki povsem nekaznovani, medtem ko je javno izpovedovanje krščanske resnice pogosto okovano z raznovrstnimi ovirami.
13. V takšnih slabih okoliščinah je zato vsakdo po svoji vesti dolžan paziti nase in sprejeti vsa mogoča sredstva, da bi v globini svoje duše ohranil nedotaknjeno vero, se izogibati vsem tveganjem in se oborožiti za vse priložnosti, zlasti proti različnim izmišljenim sofizmom, ki so razširjeni med neverniki. Da bi ohranili to krepost vere v njeni celovitosti, menimo, da je zelo koristno in v skladu z zahtevami časa, da vsakdo po svojih zmožnostih in inteligenci poglobljeno preučuje krščanski nauk in si v svoj um vnaša čim bolj popolno znanje o tistih zadevah, ki so prepletene z vero in so v domeni razuma. In ker je potrebno, da vera ne le ostane neokrnjena v duši, ampak da se vedno bolj krepi, je treba na Boga nenehno naslavljati prošnje in ponižne prošnje apostolov: “Povečajte našo vero.”[11]
14. Toda v tej isti zadevi, ki se dotika krščanske vere, obstajajo še druge dolžnosti, katerih natančno in verno izpolnjevanje, ki je v interesu večnega odrešenja potrebno v vseh časih, postaja v teh naših dneh še posebej pomembno. Sredi tako nepremišljenega in razširjenega nespametnega mnenja je, kot smo rekli, naloga Cerkve, da prevzame obrambo resnice in izkorenini zmote iz uma, in te naloge se mora ves čas sveto držati, saj sta ji v varstvo zaupana Božja čast in odrešenje ljudi. Kadar pa nujnost narekuje, niso dolžni varovati celovitosti vere le tisti, ki so jim podeljena oblastna pooblastila, ampak, kot trdi sv: “Vsakdo je dolžan pokazati svojo vero, bodisi da poučuje in spodbuja druge vernike bodisi da odbija napade neverujočih.”[12] Odstopiti pred sovražnikom ali molčati, ko se z vseh strani dvigajo kriki proti resnici, je naloga človeka, ki nima značaja ali pa dvomi v resničnost tega, kar izpoveduje, da verjame. V obeh primerih je takšno ravnanje nizkotno in žaljivo za Boga, oboje pa je nezdružljivo z odrešenjem človeštva. Takšno ravnanje je koristno le za sovražnike vere, kajti nič ne opogumlja hudobnežev tako močno kot pomanjkanje poguma pri dobrih. Poleg tega je pomanjkanje poguma pri kristjanih toliko bolj krivdno, saj bi bilo neredko potrebno le malo, da bi se lažne obtožbe izničile in napačna mnenja ovrgla, in če bi se vedno bolj trudili, bi lahko računali, da bodo uspešni. Navsezadnje nikomur ni mogoče preprečiti, da bi pokazal moč duše, ki je značilna za prave kristjane, in zelo pogosto se zgodi, da zaradi takšnega poguma naši sovražniki izgubijo pogum in njihove zamere se izjalovijo. Poleg tega so kristjani rojeni za boj, v katerem je zmagoslavje tem bolj zanesljivo, čim večja je silovitost, in sicer s pomočjo Boga: “Verjemite, jaz sem premagal svet.”[13] Prav tako ni nobenega razloga za trditev, da Jezus Kristus, varuh in prvak Cerkve, nikakor ne potrebuje pomoči ljudi. Moči mu gotovo ne manjka, vendar nam v svoji ljubeči dobroti želi dodeliti delež pri pridobivanju in uporabi sadov odrešenja, pridobljenih po njegovi milosti.
15. Glavni elementi te dolžnosti so v tem, da odkrito in neomajno izpovedujemo katoliški nauk in ga širimo po svojih močeh. Kajti, kot je pogosto rečeno, z največjo resnico, nič ni tako škodljivega za krščansko modrost, kot to, da se je ne bi poznalo, saj ima, če je lojalno sprejeta, neločljivo moč, da odžene zmoto. Takoj ko katoliško resnico dojame preprosta in nepredsodkov polna duša, se razum z njo strinja. Vera kot krepost je velik blagoslov božje milosti in dobrote; kljub temu pa se sami predmeti, na katere je treba aplicirati vero, komajda poznajo drugače kot s poslušanjem. “Kako naj verujejo tistemu, o katerem niso slišali, in kako naj slišijo brez pridigarja? Vera torej prihaja po poslušanju in poslušanje po Kristusovi besedi.”[14] Ker je torej vera potrebna za odrešenje, iz tega sledi, da je treba oznanjati Kristusovo besedo. Služba oznanjevanja, to je poučevanja, je namreč po božji pravici v pristojnosti pastirjev, namreč škofov, ki jih je “Sveti Duh postavil, da bi vladali Božji Cerkvi.”[15] Predvsem pripada rimskemu papežu, vikarju Jezusa Kristusa, postavljenemu za glavo vesoljne Cerkve, učitelju vsega, kar se nanaša na moralo in vero.
16. Nihče pa ne sme pomisliti, da bi zasebnikom bilo preprečeno, da bi pri tej dolžnosti poučevanja dejavno sodelovali, zlasti tisti, ki jim je Bog podelil darove uma z močno željo, da bi se izkazali za koristne. Ti lahko tako pogosto, kot to zahtevajo okoliščine, prevzamejo nase, resda ne pastirsko službo, ampak nalogo, da drugim posredujejo, kar so sami prejeli, in tako postanejo živi odmev svojih učiteljev v veri. Takšno sodelovanje laikov se je očetom vatikanskega koncila zdelo tako primerno in rodovitno, da so menili, da ga je dobro povabiti. “Vse verne kristjane, predvsem pa tiste, ki so na vidnem položaju ali se ukvarjajo s poučevanjem, po usmiljenju Jezusa Kristusa prosimo in po avtoriteti istega Boga in Odrešenika zapovedujemo, naj prinesejo pomoč pri odganjanju in odpravljanju teh zmot iz svete Cerkve ter prispevajo svojo gorečo pomoč pri širjenju luči neomadeževane vere. “[16] Zato naj se vsakdo zaveda, da lahko in mora, kolikor je le mogoče, oznanjati katoliško vero z avtoriteto svojega zgleda ter z odkritim in stalnim izpovedovanjem obveznosti, ki jih nalaga. V zvezi z dolžnostmi, ki nas zavezujejo Bogu in Cerkvi, se je torej treba resno zavedati, da je treba pri širjenju krščanske resnice in zavračanju zmot čim bolj dejavno vključevati gorečnost laikov.
17. Vendar verniki teh dolžnosti ne bi tako popolnoma in ugodno izpolnili, kot se spodobi, če bi vstopili na polje kot osamljeni borci za vero. Jezus Kristus je namreč jasno nakazal, da bosta sovražnost in sovraštvo ljudi, ki ju je najprej in predvsem izkusil, v enaki meri izkazana tudi do dela, ki ga je ustanovil, tako da bo mnogim onemogočena korist od odrešenja, za katero se vsi dolgujemo njegovi ljubeči dobroti. Zato je hotel učence ne le izobraziti v svojem nauku, ampak jih tudi združiti v eno družbo in tesno povezati v eno telo, “ki je Cerkev”,[17] katere glava naj bi bil On. Življenje Jezusa Kristusa torej prežema celotno ogrodje tega telesa, neguje in hrani vse njegove člene, združuje vsakega z vsakim in povzroča, da vsi skupaj delujejo za isti cilj, čeprav delovanje vsakega ni enako. [18] Iz tega sledi, da Cerkev ni le popolna družba, ki daleč prekaša vse druge, ampak ji njen ustanovitelj zapoveduje, naj se za odrešenje človeštva bori “kot vojska, sestavljena v bojni vrsti”.[19] Organizacije in ustroja krščanske družbe nikakor ni mogoče spremeniti, prav tako nihče od njenih članov ne more živeti po lastni izbiri ali izbrati načina bojevanja, ki mu je najbolj všeč. Kajti v resnici se razprši in ne zbere, kdor se ne zbere s Cerkvijo in z Jezusom Kristusom, in vsi, ki se ne borijo skupaj z njim in s Cerkvijo, se v resnici borijo proti Bogu[20].
18. Da bi dosegli takšno združitev misli in enotnost delovanja – ne brez razloga se je sovražniki katolištva tako zelo bojijo -, je najpomembneje, da bi prevladalo popolno soglasje mnenj; v tej nameri najdemo apostola Pavla, ki Korinčane opominja z resno vnemo in slovesno težo besed: “Zdaj pa vas prosim, bratje, v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, da bi vsi govorili isto in da med vami ne bi bilo razkolov, ampak da bi bili popolnoma istega mnenja in iste sodbe.”[21]
19. Modrost te zapovedi zlahka dojamemo. V resnici je misel načelo delovanja, zato ne more obstajati soglasje volje ali podobnost delovanja, če vsi ljudje mislijo drugače od drugih.
20. Pri tistih, ki izpovedujejo, da jim je razum edino vodilo, bi težko našli enotnost nauka, če bi ga sploh kdaj lahko našli. Umetnost spoznavanja stvari, kakršne so v resnici, je namreč izredno težka; poleg tega je človeški um po naravi šibek in ga različna mnenja vlečejo v to in ono smer ter ga neredko zavedejo vtisi, ki prihajajo od zunaj; poleg tega vpliv strasti pogosto odvzame ali vsaj zmanjša zmožnost razumevanja resnice. Zato se pri nadzoru državnih zadev pogosto uporabljajo sredstva, s katerimi se na silo drži skupaj tiste, ki se ne morejo strinjati v svojem načinu razmišljanja.
21. Pri kristjanih je precej drugače; pravilo vere prejemajo od Cerkve, po njeni avtoriteti in pod njenim vodstvom se zavedajo, da so nedvomno dosegli resnico. Posledično, kakor je Cerkev ena, ker je Jezus Kristus eden, tako po vsem krščanskem svetu obstaja in bi moral obstajati le en nauk: “En Gospod, ena vera”[22], “imajo pa istega duha vere”[23], imajo odrešilno načelo, iz katerega spontano izhaja ena in ista volja v vseh ter ena in ista usmeritev delovanja.
22. Kot poziva apostol Pavel, mora biti to soglasje popolno. Krščanska vera se ne opira na človeško, ampak na božjo avtoriteto, kajti kar je Bog razodel, “ne verjamemo zaradi notranjih dokazov resnice, ki jih zaznavamo z naravno lučjo našega razuma, ampak zaradi avtoritete razodevajočega Boga, ki ne more biti prevaran niti sam ne more zavajati.”[24] Iz tega sledi, da moramo vse, kar je Bog očitno razodel, sprejeti s podobno in enako privolitvijo. Zavračanje katere koli od njih je enako zavračanju vseh, kajti tisti, ki zanikajo, da je Bog govoril ljudem, ali dvomijo v njegovo neskončno resnico in modrost, hkrati uničijo temelje vere. Določanje, kateri so božansko razodete doktrine, pa pripada učiteljski Cerkvi, ki ji je Bog zaupal varovanje in razlago svojih izrekov. Najvišji učitelj v Cerkvi pa je rimski papež. Enotnost misli zato poleg popolnega soglasja v eni veri zahteva popolno pokorščino in poslušnost volje Cerkvi in rimskemu papežu kot Bogu samemu. Ta poslušnost pa mora biti popolna, ker jo zapoveduje sama vera in ima z vero skupno to, da je ni mogoče dati v drobcih; če ne bi bila absolutna in popolna v vseh podrobnostih, bi lahko nosila ime poslušnost, njeno bistvo pa bi izginilo. Krščanska navada pripisuje tej popolnosti poslušnosti takšno vrednost, da je bila in bo vedno veljala za razlikovalni znak, po katerem lahko prepoznamo katoličane. Naslednji odlomek iz svetega Tomaža Akvinskega nam z občudovanjem predstavi pravo stališče: “Formalni predmet vere je prvotna resnica, kakor se kaže v Svetem pismu in v nauku Cerkve, ki izhaja iz izvira resnice. Iz tega sledi, da tisti, ki se kot nezmotljivega božjega pravila ne drži nauka Cerkve, ki izhaja iz prvotne resnice, razodete v Svetem pismu, nima navade vere; zadeve vere pa ima drugače kot pravo vero. Očitno je, da tisti, ki se drži nauka Cerkve kot nezmotljivega pravila, privoli v vse, kar uči Cerkev; sicer pa, če v zvezi z naukom Cerkve drži tisto, kar mu je všeč, ne drži pa tistega, kar mu ni všeč, se ne drži nauka Cerkve kot nezmotljivega pravila, ampak svoje volje.”[25]
23. “Vera celotne Cerkve naj bo po zapovedi (1 Kor 1,10) ena sama: “Tega ni mogoče upoštevati drugače kot pod pogojem, da o vprašanjih, ki se pojavljajo v zvezi z vero, odloča tisti, ki predseduje celotni Cerkvi in katerega razsodbo je treba posledično sprejeti brez omahovanja. Zato je edina oblast vrhovnega papeža, da objavi novo revizijo simbola, pa tudi, da odloča o vseh drugih zadevah, ki zadevajo vesoljno Cerkev.”[26]
24. Pri določanju meja poslušnosti dušnim pastirjem, predvsem pa avtoriteti rimskega papeža, ne smemo domnevati, da se ji je treba podrediti le v zvezi z dogmami, katerih trdovratnega zanikanja ni mogoče ločiti od zločina herezije. Poleg tega ni dovolj, da se iskreno in trdno strinjamo z nauki, ki jih Cerkev sicer ni opredelila z nobeno slovesno razglasitvijo, vendar jih je kot božansko razodete v svojem skupnem in univerzalnem nauku predlagala v verovanje in za katere je vatikanski koncil razglasil, da jih je treba verovati ‘s katoliško in božjo vero’. “[27] Toda tudi to je treba šteti med dolžnosti kristjanov, da se pustijo voditi in usmerjati avtoriteti in vodstvu škofov, predvsem pa apostolskemu sedežu. Kako primerno je, da je tako, lahko vsakdo zlahka ugotovi. Kajti stvari, ki jih vsebujejo božji nauki, se nanašajo deloma na Boga, deloma na človeka in na vse, kar je potrebno za dosego njegovega večnega odrešenja. Oboje, se pravi to, kar smo dolžni verjeti in kar smo dolžni storiti, je, kot smo navedli, določila Cerkev z uporabo svoje božanske pravice, v Cerkvi pa vrhovni papež. Zato pripada papežu, da avtoritativno presodi, kaj vsebujejo sveti oraklji in kateri nauki so z njimi skladni in kateri ne; iz istega razloga tudi pokaže, katere stvari je treba sprejeti kot pravilne in katere zavrniti kot nevredne; kaj je treba storiti in čemu se je treba izogniti, da bi dosegli večno odrešenje. Sicer ne bi bilo zanesljivega razlagalca Božjih zapovedi in ne bi bilo varnega vodnika, ki bi človeku pokazal, kako naj živi.
25. Poleg tega, kar je bilo določeno, je treba podrobneje spoznati naravo Cerkve. Ona ni združenje kristjanov, ki so se naključno zbrali skupaj, ampak je od Boga ustanovljena in občudovanja vredna družba, katere neposredni in bližnji namen je voditi svet k miru in svetosti. In ker je Cerkev edina po Božji milosti prejela sredstva, potrebna za uresničitev takega cilja, ima svoje ustaljene zakone, posebna področja delovanja in določen način vodenja krščanskih ljudstev, ki je stalen in skladen z njeno naravo. Vendar je izvajanje takšne vladarske oblasti težavno in dopušča nešteto sporov, saj Cerkev vlada ljudstvom, razpršenim po vseh delih zemlje, ki se razlikujejo po rasi in navadah in ki živijo pod vplivom zakonov svojih držav ter dolgujejo poslušnost tako civilnim kot verskim oblastem. Predpisane dolžnosti veljajo za iste osebe, kot je bilo že navedeno, in med njimi ni ne protislovja ne zmede; nekatere od teh dolžnosti so namreč povezane z blaginjo države, druge se nanašajo na splošno dobro Cerkve, cilj obeh pa je vzgajati ljudi k popolnosti.
26. Ko so te pravice in dolžnosti tako opredeljene, je jasno razvidno, da so vladajoče oblasti popolnoma svobodne pri opravljanju državnih zadev; in to ne le, da ni v nasprotju z željo Cerkve, ampak očitno z njenim sodelovanjem, saj odločno spodbuja k prakticiranju pobožnosti, ki vključuje pravilno čustvo do Boga in prav s tem vzbuja pravilno miselnost do vladarjev v državi. Duhovna moč pa ima veliko višji namen, saj Cerkev usmerja svoj cilj v upravljanje misli ljudi pri obrambi “Božjega kraljestva in njegove pravičnosti”,[28] nalogo, ki si jo v celoti prizadeva uresničiti.
27. Nihče pa ne more brez tveganja za vero gojiti nobenega dvoma o tem, da je bila samo Cerkvi podeljena takšna moč upravljanja duš, ki povsem izključuje civilno oblast. V resnici Jezus Kristus ključev nebeškega kraljestva ni zaupal Cezarju, ampak Petru. Iz tega nauka o odnosih med politiko in vero izhajajo pomembne posledice, ki jih ne moremo zamolčati.
28. Med vsemi vrstami civilne vladavine in vladavino Kristusovega kraljestva obstaja opazna razlika. Če ima slednje določeno podobnost in značaj civilnega kraljestva, se od njega razlikuje po svojem izvoru, načelu in bistvu. Cerkev ima torej pravico, da obstaja in se varuje z ustanovami in zakoni v skladu s svojo naravo. In ker je ne le sama po sebi popolna družba, ampak je nadrejena vsaki drugi družbi človeške rasti, odločno zavrača, spodbujena tako po pravici kot po dolžnosti, da bi se povezala s katero koli samo stranko in se podredila minljivim zahtevam politike. Iz podobnih razlogov Cerkev, ki vedno varuje svojo pravico in najbolj upošteva pravico drugih, meni, da ni njena pristojnost odločati o tem, katera od številnih različnih oblik vladavine in civilnih ustanov krščanskih držav je najboljša, in med različnimi vrstami državnih ureditev ne zavrača nobene, če se ohranita spoštovanje vere in spoštovanje dobre morale. Po takšnih merilih ravnanja bi se morala ravnati misel in način delovanja vsakega katoličana.
29. Nobenega dvoma ni, da lahko na področju politike obstaja dovolj razlogov za legitimno različnost mnenj in da si lahko vsi prizadevajo za uresničevanje idej, za katere menijo, da bodo bolj kot druge prispevale k splošni blaginji, pri čemer je treba ohraniti pravico do pravičnosti in resnice. Toda poskus, da bi Cerkev vključili v strankarske spore in skušali njeno podporo uporabiti proti tistim, ki imajo nasprotna stališča, je vreden le partizanov. Nasprotno, vero bi moral vsakdo obravnavati kot sveto in nedotakljivo; prav tako je v samem javnem redu držav – ki ga ni mogoče ločiti od zakonov, ki vplivajo na moralo, in od verskih dolžnosti – vedno nujno in celo glavno vodilo, da se razmisli, kako bi se najbolje posvetovali z interesi katolištva. Kadar koli se zdi, da so ti zaradi prizadevanj nasprotnikov v nevarnosti, naj se takoj prenehajo vse razlike v mnenjih med katoličani, tako da bodo, če bodo prevladovale podobne misli in nasveti, lahko pohiteli na pomoč veri, splošnemu in najvišjemu dobremu, ki mu je treba podrediti vse drugo. Menimo, da je dobro to zadevo obravnavati nekoliko podrobneje.
30. Tako Cerkev kot država imata nedvomno individualno suverenost; zato se pri opravljanju javnih zadev nobena od njiju ne podreja drugi v mejah, na katere je vsaka omejena s svojo ustavo. Vendar iz tega ne sledi, da sta Cerkev in država kakor koli ločeni, še manj pa antagonistični; narava nam je namreč dala ne le fizični obstoj, ampak tudi moralno življenje. Zato človek od mirnega javnega reda, ki je neposredni namen civilne družbe, pričakuje blaginjo, še bolj pa zavetje, potrebno za njegovo moralno življenje, ki je sestavljeno izključno iz poznavanja in prakticiranja kreposti. Poleg tega želi hkrati, kot je dolžan, v Cerkvi najti pomoč, ki je potrebna za njegovo versko popolnost, v poznavanju in prakticiranju prave vere; tiste vere, ki je kraljica kreposti, ker jih s tem, ko jih veže na Boga, vse dopolnjuje in izpopolnjuje. Zato tisti, ki se ukvarjajo z oblikovanjem ustav in z versko naravo človeka in skrbijo, da mu pomagajo, vendar na pravilen in urejen način, doseči popolnost, ne da bi mu kaj zapovedovali ali prepovedovali, razen tega, kar je razumno skladno tako s civilnimi kot z verskimi zahtevami. Prav zato Cerkev ne more stati ob strani, brezbrižna glede pomena in pomembnosti zakonov, ki jih sprejema država; ne toliko, kolikor se nanašajo na državo, ampak kolikor s preseganjem svojih meja posegajo v pravice Cerkve.
31. Od Boga je bila Cerkvi dodeljena dolžnost, ne le da se upre, če bi bila državna ureditev kadar koli v nasprotju z vero, ampak si mora poleg tega odločno prizadevati, da bi moč evangelija prodrla v zakonodajo in ustanove narodov. Ker je usoda države odvisna predvsem od ravnanja tistih, ki so na čelu zadev, iz tega sledi, da Cerkev ne more dajati priznanja ali naklonjenosti tistim, za katere ve, da so prežeti s sovražnim duhom do nje; ki odkrito nočejo spoštovati njenih pravic; ki si prizadevajo, da bi razdrli zvezo, ki naj bi po naravi stvari povezovala interese vere z interesi države. Nasprotno pa je (in to mora biti) zagovornica tistih, ki sami pravilno razmišljajo o odnosih med Cerkvijo in državo ter si prizadevajo, da bi ti dve delovali v popolnem soglasju za skupno dobro. Te zapovedi vsebujejo trajno načelo, po katerem bi moral vsak katoličan oblikovati svoje ravnanje v zvezi z javnim življenjem. Skratka, kjer Cerkev ne prepoveduje sodelovanja v javnih zadevah, je primerno in prav, da se daje podpora ljudem, ki so priznane vrednosti in se zavežejo, da bodo dobro zaslužni za katoliško stvar, nikakor pa se ne sme dovoliti, da bi jim dajali prednost takšnim posameznikom, ki so sovražni do vere.
32. Iz tega je razvidno, kako nujna je dolžnost ohranjati popolno enotnost misli, zlasti v teh naših časih, ko je krščansko ime napadeno s tako usklajenimi in prefinjenimi načrti. Vsi, ki jim je pri srcu, da se iskreno navežejo na Cerkev, ki je “steber in temelj resnice”,[29] se bodo zlahka izognili gospodarjem, ki jim “lažejo in obljubljajo svobodo, čeprav so sami sužnji pokvarjenosti”[30]. Še več, če bodo postali deležni božanske kreposti, ki prebiva v Cerkvi, bodo z modrostjo zmagali nad zvijačo svojih nasprotnikov, s pogumom pa nad njihovim nasiljem. Sedaj ni čas in prostor, da bi se spraševali, ali in koliko so vztrajnost in notranje razprtije katoličanov prispevale k sedanjemu stanju stvari; gotovo pa je vsaj to, da bi sprevrženi misleci pokazali manj drznosti in ne bi povzročili takšnega kopičenja nadlog, če bi bila vera, “ki deluje po ljubezni”[31], na splošno bolj energična in živa v dušah ljudi in če se ne bi v vsem krščanstvu tako splošno oddaljili od božansko določenega pravila moralnosti. Naj imajo lekcije, ki jih daje spomin na preteklost, vsaj dober rezultat, saj vodijo k modrejšemu ravnanju v prihodnosti.
33. Kar zadeva tiste, ki nameravajo sodelovati v javnih zadevah, naj se z vso previdnostjo izogibajo dvema zločinskima ekscesoma: tako imenovani previdnosti in lažnemu pogumu. Nekateri namreč trdijo, da ni primerno pogumno napadati hudobije v njeni moči in takrat, ko je v vzponu, da ne bi, kot pravijo, nasprotovanje razburkalo že tako sovražnih misli. Pri teh je mogoče ugibati, ali so za Cerkev ali proti njej, saj se po eni strani izdajajo za pripadnike katoliške vere, po drugi strani pa želijo, da bi Cerkev dovolila nekaznovano širjenje nekaterih mnenj, ki so v nasprotju z njenim naukom. Stiskajo nad izgubo vere in izkrivljanjem morale, vendar se ne trudijo, da bi uvedli kakršno koli zdravilo; neredko celo povečajo intenzivnost nadloge s preveliko strpnostjo ali škodljivim prikrivanjem. Ti isti posamezniki ne želijo, da bi kdo dvomil o njihovi dobri volji do svetega sedeža, vendar imajo vedno kaj za očitati vrhovnemu papežu.
34. Previdnost ljudi te vrste je tiste vrste, ki jo apostol Pavel imenuje “modrost mesa” in “smrt” duše, “ker ni podvržena Božji zakonodaji in je tudi ne more biti”.[32] Nič ni manj pripravljeno, da bi popravilo takšne bolezni, kot prav takšna previdnost. Sovražniki Cerkve imajo namreč za cilj – in tega se ne obotavljajo razglašati in mnogi med njimi se s tem hvalijo -, da bi, če je le mogoče, popolnoma uničili katoliško vero, ki je edina prava vera. S takšnim ciljem se ne ustrašijo ničesar, saj se dobro zavedajo, da bolj ko bodo tisti, ki se jim upirajo, slabotni, lažje bodo uresničili svojo zlobno voljo. Zato tisti, ki gojijo “previdnost mesa” in se pretvarjajo, da se ne zavedajo, da bi moral biti vsak kristjan hrabri Kristusov vojak; tisti, ki bi najraje dobili nagrade, ki pripadajo zmagovalcem, medtem ko sami živijo življenje strahopetcev, nedotaknjeni v boju, še zdaleč ne ovirajo naprednega pohoda zlobne volje, temveč mu, nasprotno, celo pomagajo naprej.
35. Po drugi strani pa jih ni malo, ki zaradi lažne gorečnosti ali – kar je še bolj zavržno – zaradi čustev, ki jih njihovo ravnanje izpodbija, prevzamejo vlogo, ki jim ne pripada. Najraje bi videli, da na način delovanja Cerkve vplivajo njihove ideje in presoje do te mere, da vse, kar se stori drugače, jemljejo slabo ali sprejemajo z odporom. Nekateri pa spet porabljajo svojo energijo za brezplodno prerekanje, pri čemer so vredni enake krivde kot prvi. Delovati na tak način ne pomeni slediti zakoniti avtoriteti, temveč jo preprečevati in nepooblaščeno prevzemati dolžnosti duhovnih voditeljev v veliko škodo reda, ki ga je Bog vzpostavil v svoji Cerkvi, da bi ga spoštovali za vedno, in ne dovoljuje, da bi ga kdo nekaznovano kršil, pa naj bo to kdor koli že.
36. Čast torej tistim, ki se ne ustrašijo stopiti v areno, kolikor pogosto zahteva potreba, saj verjamejo in so prepričani, da se bo nasilje nepravičnosti končalo in se končno umaknilo svetosti pravice in vere! Resnično se zdi, da jim je podeljeno dostojanstvo častitljive kreposti, saj se borijo za obrambo vere, predvsem proti frakciji, ki se je združila, da bi s skrajno drznostjo in brez utrujanja napadala krščanstvo in z nenehnim sovraštvom preganjala suverenega papeža, ki je padel v njihovo oblast. Toda možje tega vzvišenega značaja brez omahovanja ohranjajo ljubezen do poslušnosti in se ničesar ne lotijo po lastni presoji. Ker je potrebna podobna odločenost za poslušnost, združena z vztrajnostjo in trdnim pogumom, da jim ne glede na preizkušnje, ki jih lahko prinese pritisk dogodkov, “ničesar ne manjka”,[33] si zelo želimo, da bi se v mislih vsakega od njih globoko utrdila tista, ki jo Pavel imenuje “modrost duha”,[34] saj ta modrost pri obvladovanju človeških dejanj sledi odličnemu pravilu zmernosti, kar ima srečen rezultat, da nihče ne obupa plaho zaradi pomanjkanja poguma ali si preveč upa zaradi pomanjkanja preudarnosti. Vendar pa obstaja razlika med politično preudarnostjo, ki se nanaša na splošno dobro, in tisto, ki zadeva dobro posameznikov. Slednja se kaže pri zasebnikih, ki pri usmerjanju svojega ravnanja upoštevajo napotke pravega razuma, medtem ko je prva značilna za tiste, ki so postavljeni nad druge, predvsem za državne vladarje, katerih dolžnost je, da izvajajo oblast ukazovanja, tako da se zdi, da je politična previdnost zasebnikov v celoti sestavljena iz zvestega izvajanja ukazov, ki jih je izdala zakonita oblast[35].
37. Podobna naravnanost in isti red bi morala prevladati v krščanski družbi, in sicer toliko bolj, kolikor bolj politična preudarnost papeža zajema različne in mnogovrstne stvari, saj je njegova naloga ne le vladati Cerkvi, ampak na splošno tako urejati dejanja krščanskih državljanov, da bi bila ta v primernem skladu z njihovim upanjem na pridobitev večnega odrešenja. Od tod je jasno, da morajo verniki poleg popolne skladnosti misli in dejanj slediti tudi praktični politični modrosti cerkvene oblasti. Upravljanje krščanskih zadev neposredno pod rimskim papežem pripada škofom, ki sicer ne dosegajo vrha papeške oblasti, vendar so v cerkveni hierarhiji pravi knezi; in ker vsak od njih upravlja določeno cerkev, so “kot gospodarji. … v duhovni zgradbi”[36] in imajo člane duhovščine, ki z njimi delijo njihove dolžnosti in izvajajo njihove odločitve. Vsak mora svoj način ravnanja urejati v skladu s to ustavo Cerkve, ki je nihče ne more spremeniti. Posledično, tako kot morajo biti škofje pri izvajanju svoje škofovske oblasti združeni z apostolskim sedežem, tako morajo člani duhovščine in laiki živeti v tesni povezanosti s svojimi škofi. Med prelati je resda lahko eden ali drugi, ki dopušča kritiko bodisi glede osebnega ravnanja bodisi glede mnenj, ki jih ima o vprašanjih nauka; vendar si nobena zasebna oseba ne sme prisvajati funkcije sodnika, ki jo je Kristus, naš Gospod, podelil samo tistemu, ki ga je postavil za skrbnika svojih jagnjet in svojih ovac. Vsakdo naj ima v mislih ta nadvse modri nauk Gregorja Velikega: “Podložnike je treba opozoriti, naj ne sodijo prehitro svojih prelatov, tudi če jih slučajno vidijo ravnati na krivdni način, da jih ne bi ponos, ko pravično grajajo, kar je narobe, zapeljal v še večjo krivico. Opozoriti jih je treba na nevarnost, da bi se postavili v drzno nasprotovanje nadrejenim, katerih pomanjkljivosti lahko opazijo. Če so torej nadrejeni res zagrešili hude grehe, jim njihovi podrejeni, prežeti z Božjim strahom, ne bi smeli odreči spoštljive pokorščine. Dejanj nadrejenih ne bi smeli udariti z mečem besede, tudi če upravičeno presodijo, da si zaslužijo obsodbo.”[37]
38. Vendar bodo vsa prizadevanja le malo koristna, če naše življenje ne bo urejeno v skladu z disciplino krščanskih kreposti. Spomnimo se, kaj je v Svetem pismu zapisano o judovskem narodu: “Dokler niso grešili pred svojim Bogom, jim je bilo dobro, kajti njihov Bog sovraži krivico. A tudi … ko so se uprli poti, ki jim jo je Bog dal, da bi po njej hodili, so jih v bitkah uničili številni narodi.”[38] Judovski narod je bil po svojem bistvu podoben krščanskemu ljudstvu in prelomnice njegove zgodovine v starih časih so pogosto napovedovale resnico, ki naj bi prišla, z rešitvijo, da nas je Bog v svoji dobroti obogatil in obremenil z veliko večjimi koristmi, in zaradi tega so grehi kristjanov veliko večji in nosijo pečat bolj sramotne in zločinske nehvaležnosti.
39. Cerkev, to je gotovo, v nobenem trenutku in v nobeni posebnosti ni zapuščena od Boga; zato ni razloga, da bi bila zaskrbljena zaradi hudobije ljudi; toda v primeru narodov, ki odpadajo od krščanskih kreposti, ni podobnega razloga za zagotovilo, “kajti greh dela narode nesrečne”.[39] Če je vsaka pretekla doba izkusila moč te resnice, zakaj je ne bi izkusila tudi naša? V resnici je zelo veliko znamenj, ki oznanjajo, da pravične kazni že grozijo, in stanje sodobnih držav to prepričanje potrjuje, saj opažamo, da so mnoge med njimi v žalostnem položaju zaradi črevesnih motenj, in nobena ni povsem izvzeta. Če pa bodo tisti, ki so združeni v hudobiji, hiteli naprej po poti, ki so si jo pogumno izbrali, če se bo njihov vpliv in moč povečevala sorazmerno s tem, kako bodo napredovali v svojih hudobnih namenih in zvitih načrtih, se bomo upravičeno bali, da ne bi popolnoma uničili temeljev, ki jih je narava postavila državam, da bi na njih počivale. Takšnih pomislekov tudi ni mogoče odpraviti zgolj s človeškimi napori, zlasti ker je veliko število ljudi, ki so zavrnili krščansko vero, zaradi tega upravičeno kaznovano s svojim ponosom, saj zaslepljeni s strastmi zaman iščejo resnico, lažno imajo za resnično in se imajo za modre, ko imenujejo “zlo dobro in dobro zlo” ter “postavljajo temo na mesto luči in luč na mesto teme”. “[40] Zato je nujno, da Bog priskoči na pomoč in da, zavedajoč se svojega usmiljenja, obrne oko usmiljenja na človeško družbo.
40. Zato obnavljamo nujno prošnjo, ki smo jo že izrekli, naj podvojimo gorečnost in vztrajnost pri naslavljanju ponižnih prošenj na našega usmiljenega Boga, da bi se znova prebudile kreposti, s katerimi se izpopolnjuje krščansko življenje. Predvsem pa je nujno, da se poživi in ohrani ljubezen, ki je glavni temelj krščanskega življenja in brez katere druge kreposti ne obstajajo ali ostajajo neplodne. Zato apostol Pavel, potem ko je Kološane spodbudil, naj bežijo pred vsemi slabostmi in gojijo vse kreposti, dodaja: “Da, resnično, ljubezen je vez popolnosti, saj tiste, ki jih je zajela, tesno poveže z Bogom in z ljubečo nežnostjo povzroči, da svoje življenje črpajo iz Boga, da delujejo z Bogom in da vse usmerjajo k Bogu. Vendar pa ljubezen do Boga ne sme biti ločena od ljubezni do bližnjega, saj so ljudje deležni neskončne Božje dobrote in nosijo v sebi odtis njegove podobe in podobnosti. “To zapoved imamo od Boga, da kdor ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata.”[42] “Če kdo reče, da ljubim Boga, pa sovraži svojega brata, je lažnivec.”[43] In to zapoved glede ljubezni je njen božji oznanjevalec označil za novo, ne v smislu, da prejšnji zakon ali celo narava sama ne bi zapovedovala, naj ljudje ljubijo drug drugega, ampak zato, ker je krščanska zapoved o takšni medsebojni ljubezni resnično nova in v spominu ljudi povsem neznana. Kajti to ljubezen, s katero je Jezus Kristus ljubljen od svojega Očeta in s katero sam ljubi ljudi, je pridobil za svoje učence in sledilce, da bi bili po ljubezni v njem enega srca in enega mišljenja, kakor sta on sam in njegov Oče po svoji naravi eno.
41. Nihče se ne zaveda, kako globoko in od vsega začetka se je pomen te zapovedi vtisnil v prsi kristjanov in kako obilne sadove sorodnosti, medsebojne dobrohotnosti, pobožnosti, potrpežljivosti in trdnosti je prinesel. Zakaj se torej ne bi posvetili posnemanju zgledov, ki so nam jih dali naši očetje? Že sam čas, v katerem živimo, bi moral biti zadosten motiv za udejanjanje dobrodelnosti. Ker so brezbožni ljudje nagnjeni k temu, da dajo nov zagon svojemu sovraštvu do .Jezusa Kristusa, bi morali kristjane na novo poživiti v pobožnosti; in dobrodelnost, ki je navdih za vzvišena dejanja, bi morala biti prežeta z novim življenjem. Zato naj se nesoglasja, če jih je, popolnoma prenehajo; naj se razpršijo tisti prepiri, ki zapravljajo moči udeleženih v boju, ne da bi iz tega izhajala kakršnakoli korist za vero; naj se vsi misli združijo v veri in vsa srca v ljubezni, tako da bo življenje, kot se spodobi, preživeto v uresničevanju ljubezni do Boga in ljubezni do ljudi.
42. To je primeren trenutek, da še posebej spodbudimo glave družin, naj v skladu s temi zapovedmi vodijo svoja gospodinjstva in naj se brez prestanka trudijo za pravilno vzgojo svojih otrok. Družino lahko štejemo za zibelko civilne družbe in v krogu družinskega življenja se v veliki meri krepi usoda držav. Zato si tisti, ki bi se radi oddaljili od krščanske discipline, prizadevajo, da bi pokvarili družinsko življenje in ga popolnoma uničili, korenine in veje. Od takšnega nečloveškega namena se ne pustijo odvrniti, če pomislijo, da ga ni mogoče niti v najmanjši meri uresničiti, ne da bi pri tem kruto razžalostili starše. Ti imajo od narave pravico, da vzgajajo otroke, ki so jih rodili, z dodatno obveznostjo, da oblikujejo in usmerjajo vzgojo svojih malčkov za cilj, za katerega je Bog zagotovil privilegij prenosa daru življenja. Starši morajo torej napenjati vse moči, da bi se izognili takšni žaljivki, in si moško prizadevati, da bi imeli in obdržali izključno pristojnost usmerjati vzgojo svojih potomcev, kot je primerno, na krščanski način, predvsem pa jih držati stran od šol, kjer obstaja nevarnost, da bodo pili strup brezbožnosti. Kadar gre za pravilno vzgojo mladine, se ni mogoče lotiti nobenega truda ali dela, naj bo še tako velikega, da ne bi bilo treba zahtevati še večjega. V zvezi s tem je v mnogih državah mogoče najti katoličane, ki so vredni splošnega občudovanja, saj imajo velike stroške in veliko vneme pri ustanavljanju šol za vzgojo mladih. Zelo zaželeno je, da se takemu plemenitemu zgledu velikodušno sledi, kadar to zahtevajo čas in okoliščine, vendar bi morali biti vsi globoko prepričani, da na um otrok najbolj vpliva vzgoja, ki so je deležni doma. Če bodo v zgodnjih letih življenja med domačimi zidovi našli pravilo poštenega življenja in disciplino krščanskih vrlin, bo v veliki meri zagotovljena prihodnja blaginja družbe.
43. In zdaj se zdi, da smo se dotaknili tistih zadev, ki bi jim morali katoličani danes predvsem slediti ali pa se jim predvsem izogibati. Na vas, častitljivi bratje, je, da sprejmete ukrepe, da bo Naš glas segel povsod in da bodo vsi razumeli, kako nujno je, da nauke iz tega Našega pisma prenesemo v prakso. Upoštevanje teh dolžnosti ne more biti težavno ali obremenjujoče, kajti jarem Jezusa Kristusa je sladek in njegovo breme je lahko. Če pa se zdi, da je kaj pretežko za izpolnitev, boste pomagali z avtoriteto svojega zgleda, da se bo vsak od vernikov še bolj potrudil in pokazal dušo, ki je ne premagujejo težave. V zavest jim vnesite, kot smo jim mi sami pogosto posredovali opozorilo, da so na kocki zadeve najvišjega pomena in vredne vse časti, za zaščito katerih je treba zlahka prenesti vse najbolj naporne napore; in da je za trud krščanskega življenja pripravljena vzvišena nagrada. Po drugi strani pa je opustiti boj za Jezusa Kristusa enako boju proti njemu; On sam nam zagotavlja: “Pred svojim Očetom v nebesih bo zanikal tiste, ki ga na zemlji niso hoteli priznati.”[44] Kar zadeva nas in vas vse, nikoli, dokler bo življenje trajalo, ne bomo dovolili, da bi v spopadu manjkala naša avtoriteta, naši nasveti in naša skrbnost. Prav tako ne smemo dvomiti, da bo posebna pomoč velikega Boga, dokler bo boj trajal, zagotovljena tako čredi kot pastirjem.

V tem zaupanju, kot obljubo nebeških darov in naše ljubeznive naklonjenosti v Gospodu vam, častitljivi bratje, vaši duhovščini in vsemu vašemu ljudstvu, podeljujemo apostolski blagoslov.

Dano v cerkvi svetega Petra v Rimu, desetega januarja 1890, dvanajstega leta našega pontifikata.

OPOMBE:

1. Tobias 1:2.
2. Marko 16,16.
3. Mt 6,24.
   4 Apd 5,29.
4. Upoštevajte izjemen pomen tega načela; utemeljuje nauk, po katerem mora biti edini možni temelj politične oblasti božanskega izvora .
5. 2 Tim. 1:7.
   Tit 3,1.
6. Apd 4,19-20.
7. Janez 18,37.
8. Luka 12,49.
9. Luka 17,5.
10. Summa theologiae, lla-llae, qu. iii, art. 2, ad 2m.
11. Janez 16,33.
12. Rim 10,14.17.
13. Apd 20,28.
14. Constitution Dei Filius, na koncu.
15. Kol 1,24.
16. Prim. Rim 12,4-5.
17. Kant 6,9.
18. Prim. Lk 11,22.
19. I Kor 1,10.
20. Ef 4,5.
21. 2 Kor 4,13.
22. Constitution Dei Filius, cap. 3.
23. Summa theologiae, lla-llae, q. v, art. 3.
24. Prav tam, q. i, čl. 10.
25. Vatikanski koncil, Constit. de fide catholica, cap. 3, De fide. Prim. H. Denziger, Enchiridion Symbolorium 11, Freiburg i. Br., 1911), str. 476.
26. Mt 6,33.
27. I Tim. 3:15.
28. 2 Petra 2,1.19.
29. Gal 5,6.
30. Prim. Rim 8,6-7.
31. Jak 1,4.
32. Rim 8,6.
33. “Preudarnost izhaja iz razuma in razumu posebej pripada, da ga vodi in upravlja. Iz tega sledi, da mora biti kdo, kolikor sodeluje pri nadzoru in upravljanju zadev, obdarjen z razumom in preudarnostjo. Toda očitno je, da subjekt, kolikor je subjekt, in služabnik ne bi smela niti nadzorovati niti vladati, temveč bi morala biti nadzorovana in vodena. Preudarnost torej ni posebna vrlina služabnika, kolikor je služabnik, niti subjekta, kolikor je subjekt. Ker pa ima lahko vsak človek zaradi svojega značaja razumnega bitja določen delež pri vladanju zaradi razumne izbire, ki jo izvaja, je primerno, da v takem deležu poseduje krepost preudarnosti. Od tod očitno sledi, da preudarnost obstaja v vladarju, kot umetnost gradnje obstaja v arhitektu, medtem ko preudarnost obstaja v subjektu, kot umetnost gradnje obstaja v rokah delavca, zaposlenega pri gradnji.” Summa theologiae, lla-llae, q. xlvii, čl. 12, odgovor. Tomaž Akvinski se sklicuje na Aristotela, Ethic. Nic., Bk. Vl, 8, 1141b 21-29.
34. Tomaž Akvinski Quaest Quodl., 1, G. 7, čl. 2, odgovor: “V tem primeru je treba upoštevati, da se je v tem primeru v skladu z načelom, ki ga je treba upoštevati pri odločanju o tem, kaj je treba storiti. 37. Regula pastoralis, 3. del, cap. 4 (PL 77, 55).
    Judita 5,21-22.
35. Prg 14,34.
36. Iz. 5:20.
37. Kol 3, 14.
38. 1 Jn 4,21.
39. 1 Jn 4,20.
40. Luka 9,26.