Editae Saepe

O svetem Karlu Borromeju

Papež Pij X. – 1910

Patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim redovnikom v miru in občestvu z Apostolskim sedežem.

Spoštovani bratje, zdravje in apostolski blagoslov.

1. Sveto pismo je zapisalo božjo besedo, ki pravi, da se bodo ljudje večno spominjali pravičnega človeka, kajti čeprav je mrtev, še vedno govori. 1. Cerkev je tako z besedami kot z dejanji že dolgo časa potrjevala resničnost tega izreka. Ona je mati in dojilja svetosti, ki jo vedno prenavlja in poživlja dih Duha, ki prebiva v nas.[2] Samo ona poraja, hrani in vzgaja plemenito družino pravičnih. Kot ljubeča mati skrbno ohranja spomin na svetnike in naklonjenost do njih. Ta spomin je tako rekoč božanska tolažba, ki ji dviguje oči nad bedo tega zemeljskega romanja, tako da v svetnikih najde “svoje veselje in svojo krono”. Tako v njih vidi vzvišeno podobo svojega nebeškega Sozakonca. Tako svojim otrokom v vsaki dobi kaže aktualnost stare resnice: “Tistim, ki ljubijo Boga, vse deluje v dobro, tistim, ki so po njegovem namenu sveti po njegovem poklicu.”[3]

Slavna dejanja svetnikov pa nam ne nudijo le tolažbe. Da bi jih lahko posnemali in se po njih opogumljali, vsi svetniki v svojem življenju ponavljajo izrek svetega Pavla: “Prosim vas, bodite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov”[4].

2. Zato smo, častitljivi bratje, takoj po Našem povišanju na vrhovni pontifikat v Naši prvi encikliki izjavili, da se bomo brez prestanka trudili “obnoviti vse v Kristusu”[5] in prosili vse, naj z Nami obračajo pogled na Jezusa, “apostola in velikega duhovnika naše spovedi … avtorja in dopolnitelja vere”[6]. Ker je veličina tega Vzora morda prevelika za padlo človeško naravo, nam je Bog usmiljeno dal drug Vzor, ki vam ga predlagamo v posnemanje, slavno Božjo Mater. Čeprav je Kristusu tako blizu, kot to dopušča človeška narava, je bolj primerna za potrebe naše šibke narave.”[7] Poleg tega smo izkoristili še več drugih priložnosti, da smo se spomnili svetnikov. Posnemali smo te zveste služabnike in služabnike Božjega gospodinjstva (ki so vsak na svoj način uživali Božje prijateljstvo), “ki so z vero osvajali kraljestva, delali pravičnost, dobivali obljube”[8]. Tako spodbujeni z njihovim zgledom ne bi bili zdaj “več otroci, ki jih premetava in nosi vsak veter nauka, izmišljenega v človeški zlobi, v zvijači, po zvijači zmote. Pač pa naj v ljubezni uresničujemo resnico in tako v vsem rastemo v tistem, ki je glava, v Kristusu”[9].
3. Poudarili smo že, kako se je Božja previdnost popolnoma uresničila v življenju teh treh velikih zdravnikov in pastirjev Cerkve, Gregorja Velikega, Janeza Krizostoma in Anzelma iz Aoste. Čeprav so jih ločevala stoletja, je Cerkev v vsakem od njihovih obdobij pestilo veliko resnih nevarnosti. V zadnjih letih smo praznovali vse njihove slovesne stoletnice. Na prav poseben način pa smo se spomnili svetega Gregorja Velikega v encikliki z dne 12. marca 1904 in svetega Anzelma v encikliki z dne 21. aprila 1909. V teh dokumentih smo obravnavali tiste točke krščanskega nauka in morale, ki jih najdemo v zgledu in nauku teh svetnikov in za katere smo menili, da so najbolj primerne za naš čas.
4. Kot smo že omenili,[10] menimo, da ima svetel zgled Kristusovih vojakov pri pridobivanju in posvečevanju duš veliko večjo vrednost kot besede globokih traktatov. Zato z veseljem izkoriščamo tokratno priložnost, da iz obravnave življenja nekega drugega svetega pastirja, ki ga je Bog obudil v novejšem času in sredi preizkušenj, zelo podobnih tistim, ki jih doživljamo danes, podamo nekaj zelo koristnih naukov. Gre za svetega Karla Borromeja, kardinala svete rimske Cerkve in milanskega nadškofa, ki ga je Pavel V. svetega spomina manj kot trideset let po njegovi smrti povzdignil na oltar svetnikov. Besede našega predhodnika so na mestu: “Gospod sam dela velike čudeže in v zadnjem času je med nami storil čudovite stvari. V svoji čudoviti razporeditvi je postavil veliko luč na apostolsko skalo, ko je iz srca rimske Cerkve izločil Karla kot zvestega duhovnika in dobrega služabnika, da bi bil vzor pastirjem in njihovi čredi. S svetlobo, ki jo je razpršil s svojimi svetimi deli, je razsvetlil vso Cerkev. Pred duhovniki in ljudmi je zasijal kot nedolžen kot Abel, čist kot Enoh, neutruden kot Jakob, krotek kot Mojzes in goreč kot Elija. Obdan z razkošjem je pokazal Hieronimovo strogost, Martinovo ponižnost, Gregorjevo pastirsko gorečnost, Ambroževo svobodo in Pavlinovo dobrodelnost. Z eno besedo, bil je človek, ki smo ga lahko videli z očmi in se ga dotaknili z rokami. Teptal je zemeljske stvari in živel življenje duha. Čeprav ga je svet poskušal zapeljati, je živel križan s svetom. Neprestano si je prizadeval za nebeške stvari, ne le zato, ker je imel službo angela, temveč vse, ker je tudi na zemlji skušal misliti in delovati kot angel.”[11]
5. Takšne so besede hvale, ki jih je naš predstojnik zapisal po Karlovi smrti. Zdaj, tri stoletja po njegovi kanonizaciji, “se lahko upravičeno veselimo tega dne, ko v Gospodovem imenu slovesno podeljujemo svete časti Karlu, kardinalu duhovniku, in tako kronamo njegovo lastno soprogo z diademomom iz vseh dragih kamnov”. Strinjamo se z Našim predhodnikom, da bo kontemplacija slave (še bolj pa zgled in nauk svetnikov) ponižala sovražnika in vrgla v zmedo vse tiste, ki se “hvalijo s svojimi izmišljenimi zmotami.”[12] Sveti Karel je vzor duhovnikom in ljudem v teh dneh. Bil je neutruden zagovornik in branilec prave katoliške reformacije, ki je nasprotoval tistim inovatorjem, katerih namen ni bil obnova, ampak izničenje in uničenje vere in morale. Praznovanje tretje stoletnice njegove kanonizacije naj se izkaže ne le kot tolažba in nauk za vsakega katoličana, temveč tudi kot plemenita spodbuda za vse, da bi iskreno sodelovali pri tem delu, ki nam je tako pri srcu, da bi vse obnovili v Kristusu.
6. Dobro veste, častitljivi bratje, da Cerkev, tudi ko jo obkrožajo stiske, še vedno uživa nekaj Božje tolažbe. “Tudi Kristus je vzljubil Cerkev in zanjo izročil samega sebe, da bi jo posvetil …, da bi Cerkev predstavil sebi v vsem njenem veličastvu, brez madeža ali gube ali česa podobnega, ampak da bi bila sveta in brez madeža. “[13] Ko se razbohotijo razvade, ko preganjanje težko visi, ko je zmota tako zvita, da ji grozi uničenje s tem, da iz njenega naročja iztrga številne otroke (in jih pahne v vrtinec greha in brezbožnosti) – takrat je Cerkev bolj kot kdaj koli prej okrepljena od zgoraj. Če hudobni hočejo ali ne, Bog naredi, da tudi zmota pomaga pri zmagoslavju Resnice, katere varuhinja in zagovornica je Cerkev. Pokvarjenost postavi v službo svetosti, katere mati in negovalka je Cerkev. Iz preganjanja prinaša še bolj čudovito “svobodo od naših sovražnikov”. Zaradi teh razlogov, ko se posvetnim ljudem zdi, da vidijo Cerkev, ki je v divjem viharju bičana in skoraj prevrnjena, takrat v resnici pride ven bolj poštena, močnejša, čistejša in svetlejša s sijajem imenitnih kreposti.
7. Na tak način Božja dobrota priča o božanskosti Cerkve. Naredi jo zmagovalko v tej mučni bitki proti zmotam in grehom, ki se prikradejo v njene vrste. S to zmago potrjuje Kristusove besede: “V njenem vsakdanjem življenju izpolnjuje obljubo: “Glej, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.”[14] Končno priča o tisti skrivnostni moči drugega Parakleta (za katerega je Kristus obljubil, da bo prišel takoj po njegovem vnebohodu v nebesa), ki jo nenehno obdaruje s svojimi darovi in ji služi kot zagovornik in tolažnik v vseh njenih bolečinah. To je Duh, ki bo “večno bival z vami, Duh resnice, ki ga svet ne more sprejeti, ker ga ne vidi in ne pozna … on bo bival z vami in bo v vas.”[16] Življenje in moč Cerkve izhajata iz te krstilnice. Kot uči ekumenski vatikanski koncil, ta božja moč postavlja Cerkev nad vsako drugo družbo s tistimi očitnimi notami, ki jo zaznamujejo “kot zastavo, dvignjeno med narodi”[17].
8. Dejansko lahko samo čudež te božanske moči ohrani Cerkev, Kristusovo mistično telo, brez madeža v svetosti njenega nauka, zakona in konca sredi poplave pokvarjenosti in spodrsljajev njenih članov. Njen nauk, zakon in cilj so obrodili bogato žetev. Vera in svetost njenih otrok sta obrodili najbolj blagodejne sadove. Tu je še en dokaz njenega božanskega življenja: kljub velikemu številu škodljivih mnenj in veliki raznolikosti zmot (pa tudi ogromni vojski upornikov) Cerkev ostaja nespremenljiva in stalna, “kot steber in temelj resnice”, v izpovedovanju enega istega nauka, v prejemanju istih zakramentov, v svoji božanski ustavi, vladavini in morali. To je še toliko bolj čudovito, če pomislimo, da se Cerkev ne le upira zlu, ampak celo “premaguje zlo s tem, da dela dobro”. Nenehno blagoslavlja tako prijatelje kot sovražnike. Nenehno si prizadeva in goreče želi uresničiti družbeno in individualno krščansko obnovo, ki je njeno posebno poslanstvo v svetu. Še več, celo njeni sovražniki imajo od nje koristi.
9. To čudovito delovanje Božje previdnosti v programu obnove Cerkve je bilo z največjo jasnostjo vidno in podano kot tolažba za dobro zlasti v stoletju svetega Karla Borromeja. V tistih dneh so strasti divjale in poznavanje resnice je bilo skoraj povsem izkrivljeno in zmedeno. Proti zmotam je potekal neprestani boj. Človeška družba je iz slabega v slabše drvela v brezno. Potem so na prizorišče stopili tisti ponosni in uporni ljudje, ki so “sovražniki Kristusovega križa … Njihov bog je trebuh … mislijo na zemeljske stvari.”[18] Ti ljudje se niso ukvarjali s popravljanjem morale, temveč le z zanikanjem dogem. Tako so še povečali kaos. Spustili so vajeti zakona in nebrzdana razuzdanost je divjala. Prezirali so avtoritativno vodstvo Cerkve in se podrejali kapricam razuzdanih knezov in ljudstva. Poskušali so uničiti cerkveni nauk, ustavo in disciplino. bili so podobni tistim grešnikom, ki so bili pred davnimi časi opozorjeni: “To uporniško razburjenje in sprevračanje vere in morale so imenovali reformacija, sebe pa reformatorji. V resnici so bili pokvarjenci. S tem ko so z vojnami in razprtijami spodkopavali moč Evrope, so utrli pot tem sodobnim uporom in odpadništvu. To sodobno vojskovanje je v enem napadu združilo in obnovilo tri vrste napadov, ki so bili doslej ločeni; namreč krvave spopade prvih stoletij, notranje škodljivce herezije in končno v imenu evangeljske svobode zlobno pokvarjenost in sprevračanje discipline, kakršnega morda niso poznali niti v srednjem veku. Vendar je Cerkev v vsakem od teh bojev vedno zmagala.
10. Vendar je Bog pripeljal prave reformatorje in svete može, da bi zaustavili deroči tok, pogasili požar in popravili škodo, ki jo je povzročila ta množica zapeljivcev. Njihovo mnogostransko goreče delo za reformiranje discipline je bilo za Cerkev še posebej tolažilno, saj je bila stiska, ki jo je prizadela, tako velika. Njuno delo dokazuje tudi resnico, da je “Bog zvest in … ob skušnjavi vam bo dal tudi izhod ….”[20] V teh okoliščinah je Bog v izjemni gorečnosti in svetosti Karla Borromeja Cerkvi zagotovil prijetno tolažbo.
11. Bog je določil, da bo njegova služba učinkovito in posebno sredstvo za preverjanje drznosti upornikov ter za poučevanje in navdihovanje otrok Cerkve. Z zgledom svojega življenja in dela je brzdal nore ekstravagance prvih in z najmočnejšo zgovornostjo odgovarjal na njihove prazne obtožbe. Pri slednjih je spodbujal upanje in podžigal njihovo gorečnost. Že od mladosti je na izjemen način gojil vse vrline pravega reformatorja, ki so jih drugi posedovali le v različnih stopnjah. Te vrline so krepost, nasvet, nauk, avtoriteta, sposobnost in vnema. Vse jih je dal v službo katoliški resnici proti napadom zmot (kar je prav poslanstvo Cerkve). Oživil je vero, ki je pri mnogih zaspala ali skoraj izumrla, tako da jo je okrepil s številnimi modrimi zakoni in praksami. Obnovil je disciplino, ki je bila omajana, tako da je moralo duhovnikov in ljudi vrnil k idealom krščanskega življenja. Pri opravljanju vseh nalog reformatorja je izpolnjeval tudi naloge “dobrega in zvestega služabnika”. Pozneje je opravljal dela velikega duhovnika, ki “je bil v svojih dneh všeč Bogu in je bil spoznan za pravičnega”. Zato je vreden zgled tako za duhovnike kot za laike, bogate in revne. Lahko ga štejemo med tiste, katerih odličnost kot škofa in prelata hvali apostol Peter, ko pravi, da je postal “iz srca zgled čredi.”[21] Še pred triindvajsetim letom starosti in čeprav je bil povzdignjen v najvišje časti in so mu bile zaupane zelo pomembne in težke cerkvene zadeve, je Karel resnično čudovito vsak dan napredoval v prakticiranju kreposti s kontemplacijo božjih stvari. To sveto umikanje ga je izpopolnjevalo, pripravljalo na poznejše dni in mu omogočilo, da je zasijal kot “predstava za svet, angele in ljudi”.
12. Nato je (če si ponovno izposodimo besede našega predhodnika Pavla V.) Gospod začel v Karlu delati svoje čudeže. Napolnil ga je z modrostjo, pravičnostjo in gorečo gorečnostjo za pospeševanje svoje slave in katoliške zadeve. Predvsem pa ga je Gospod napolnil z veliko skrbjo za obnovo vere v vesoljni Cerkvi v skladu z odloki znamenitega tridentinskega koncila. Ta papež sam in vsi prihodnji rodovi so uspeh koncila pripisali Karlu, saj je bil že pred uresničitvijo njegovih odlokov njegov najbolj goreč promotor. Pravzaprav je s svojimi številnimi bedenji, preizkušnjami in delom pripeljal njegovo delo do končnega zaključka.
13. Vse to pa je bila le priprava ali nekakšen noviciat, kjer je svoje srce usposabljal v pobožnosti, um v študiju in telo v delu (vedno je ostal skromen in ponižen mladenič) za tisto življenje, v katerem bo kot glina v rokah Boga in njegovega namestnika na zemlji. Takratni inovatorji so prezirali prav takšno življenje priprave. Ista neumnost vodi tudi sodobne inovatorje, da ga zavračajo. Ne vidijo, da čudovita Božja dela zorijo v zamaknjenosti in tišini duše, posvečene poslušnosti in kontemplaciji. Ne vidijo, da tako kot je upanje na žetev v setvi, tako je ta priprava kalček prihodnjega napredka.
14. Kot smo že nakazali, sta ta svetost in delavnost, pripravljena v takšnih razmerah, v doglednem času obrodila resnično čudovite sadove. Ko je Karel, “dober delavec, kakršen je bil, zapustil udobje in blišč mesta zaradi polja (Milana), ki naj bi ga obdeloval, je iz dneva v dan bolje in bolje opravljal svoje dolžnosti. Čeprav je zaradi hudobije tistega časa to polje prerasel plevel in čredne rastline, mu je povrnil njegovo neokrnjeno lepoto. Sčasoma je milanska cerkev postala zgled cerkvene discipline.”[22] Vse te izjemne rezultate svojega reformatorskega dela je dosegel s sprejetjem pravil, ki jih je tridentinski koncil razglasil šele pred kratkim.
15. Cerkev dobro ve, da sta “domišljija in misel človekovega srca nagnjeni k zlu.”[23] Zato bije neprestani boj proti krepostim in zmotam, “da bi bilo telo greha uničeno, da ne bi bili več sužnji greha. “[24] Ker je sama svoja gospodarica in jo vodi milost, ki jo “Sveti Duh izliva v naša srca”, jo v tem spopadu v mišljenju in delovanju usmerja Doktor poganov, ki pravi: “Obnovite se v duhu svojega uma … In ne bodite podobni temu svetu, ampak se preoblikujte v novost svojega uma, da boste mogli razbrati, kaj je dobra, sprejemljiva in popolna Božja volja.”[25] Pravi sin Cerkve in reformator nikoli ne meni, da je dosegel svoj cilj. Nasprotno, skupaj z apostolom priznava, da si zanj le prizadeva: “Pozabljajoč to, kar je zadaj, se naprezam k temu, kar je pred menoj, stremim k cilju, k nagradi nebeškega Božjega klica v Kristusu Jezusu.”[26]
16. S svojo povezanostjo s Kristusom v Cerkvi rastemo “v vsem v tistem, ki je glava, v Kristusu. Iz njega namreč vse telo … dobiva rast, da bi se v ljubezni gradilo….”[27] Zato mati Cerkev vsak dan izpolnjuje skrivnost Božje volje, ki naj bi se “razodela v polnosti časov: vse ponovno vzpostaviti v Kristusu”[28].
17. Reformatorji, ki jim je Borromeo nasprotoval, na to niso niti pomislili. Skušali so reformirati vero in disciplino v skladu s svojimi muhami. Častitljivi bratje, nič bolje tega ne razumejo tisti, ki se jim moramo danes upreti. Ti sodobniki, ki večno blebetajo o kulturi in civilizaciji, spodkopavajo cerkveni nauk, zakone in prakse. Kultura in civilizacija jih ne zanimata preveč. Mislijo, da lahko s tako vzvišenimi besedami prikrijejo hudobijo svojih načrtov.
18. Vsi poznate njihov namen, zvijače in metode. Z naše strani smo zavrgli in obsodili njihove spletke. Predlagajo vsesplošno odpadništvo, še hujše od tistega, ki je grozilo Karlovi dobi. Še hujša je, pravimo, ker se prikrito prikrade v same žile Cerkve, se tam skriva in zvijačno potiska napačna načela do njihovih končnih zaključkov.
19. Obe hereziji je zakrivil “sovražnik”, ki je “sejal plevel med pšenico”[29], da bi povzročil propad človeštva. Oba upora potekata po skritih poteh teme, razvijata se po isti liniji in se končata na isti usodni način. V preteklosti se je prvo odpadništvo obrnilo tja, kjer se je zdelo, da se sreča nasmiha. Postavilo je vladarje proti ljudem ali ljudi proti vladarjem, da bi oba razreda pripeljalo v pogubo. Danes ta sodobna apostazija vzbuja sovraštvo med revnimi in bogatimi, dokler ti, nezadovoljni s svojim položajem, postopoma ne zapadejo v tako nizkotno ravnanje, da morajo plačati kazen, naloženo tistim, ki, zatopljeni v posvetne, časne stvari, pozabijo na “Božje kraljestvo in njegovo pravičnost”. Dejansko je ta sedanji spor še hujši od drugih. Čeprav so divji inovatorji v prejšnjih časih na splošno ohranili nekaj drobcev iz zakladnice razodetega nauka, se ti sodobniki obnašajo, kot da ne bodo počivali, dokler je ne bodo popolnoma uničili. Ko se zrušijo temelji religije, se nujno porušijo tudi omejitve civilne družbe. Poglejte žalostni prizor našega časa! Poglejte grozečo nevarnost prihodnosti! Vendar to ni nevarnost za Cerkev, saj božja obljuba ne dopušča nobenega dvoma. Ta revolucija prej ogroža družino in narode, zlasti tiste, ki dejavno podpihujejo ali ravnodušno prenašajo to nezdravo ozračje nereligioznosti.
20. To brezbožno in nespametno vojno vodijo in včasih podpirajo tisti, ki bi nam morali prvi priskočiti na pomoč. Napake se pojavljajo v različnih oblikah in zapeljivke pokvarjenosti nosijo različna oblačila. Oboje povzroči, da se mnogi celo v naših vrstah ujamejo v past, saj jih zapelje videz novosti in nauka ali iluzija, da bo Cerkev sprejela maksime časa. Častitljivi bratje, dobro se zavedate, da se moramo odločno upreti in odbiti sovražnikove napade prav z orožjem, ki ga je Borromeo uporabljal v svojem času.
21. Ker napadajo same korenine vere bodisi z odkritim zanikanjem, hinavskim spodkopavanjem ali izkrivljanjem razodetega nauka, se moramo predvsem spomniti resnice, ki jo je pogosto učil Charles. “Glavna in najpomembnejša dolžnost pastirjev je varovati vse, kar se nanaša na celostno in nedotakljivo ohranjanje katoliške vere, vere, ki jo izpoveduje in uči Sveta rimska Cerkev in brez katere ni mogoče ugajati Bogu.”[30] Ponovno Zato moramo z zdravim naukom kljubovati “kvasu heretične pokvarjenosti”, ki bo, če ga ne zatremo, pokvaril vse. “V tej zadevi nobena prizadevnost ne more biti prevelika, da bi izpolnili določene zahteve naše službe.”[31] Zato moramo z zdravim naukom kljubovati “kvasu heretične pokvarjenosti”, ki bo, če ga ne zatremo, pokvaril vse. To pomeni, da se moramo zoperstaviti tem zmotnim mnenjem, ki se zdaj prevarantsko širijo po svetu in ki jih vse skupaj imenujemo modernizem. S Charlesom se moramo zavedati “najvišje gorečnosti in izjemne prizadevnosti, ki ju mora škof izvajati v boju proti zločinu herezije”[32].
22. Ni nam treba omenjati drugih svetnikovih besed (ki so odmev sankcij in kazni, ki so jih odredili rimski papeži) zoper tiste prelate, ki so malomarni ali malomarni pri čiščenju zlobne herezije iz svojih škofij. Vendar je primerno, da razmišljamo o sklepih, ki jih je potegnil iz teh papeških odlokov. “Predvsem,” pravi, “mora biti škof večno na preži in nenehno buden, da prepreči, da bi nalezljiva bolezen herezije vstopila med njegovo čredo, in da iz nje odstrani tudi najmanjši sum. Če se zgodi, da vstopi (Bog ne daj!), mora uporabiti vsa sredstva, ki so mu na voljo, da jo nemudoma izloči. Poleg tega mora poskrbeti, da se z okuženimi ali osumljenimi ravna v skladu s papeškimi kanoni in sankcijami.”[33]
23. Osvoboditev ali imunost pred to boleznijo herezije je mogoča le, če so duhovniki ustrezno poučeni, kajti “vera. … je odvisna od poslušanja in poslušanje od Kristusove besede.”[34] Danes moramo prisluhniti besedam resnice. Vidimo, da ta strup prodira po vseh žilah države (iz virov, kjer bi ga najmanj pričakovali) v tolikšni meri, da so vzroki enaki tistim, ki jih Karel zapiše z naslednjimi besedami: “Če tisti, ki se družijo s heretiki, niso trdno zakoreninjeni v veri, se lahko upravičeno bojimo, da jih bodo heretiki zlahka zapeljali v past brezbožnosti in napačnega nauka.”[35] Dandanes se je olajšanje potovanja in komunikacije izkazalo za enako koristno za zmoto kot za druge stvari. Živimo v sprevrženi družbi nebrzdanega dovoljenja strasti, v kateri “ni resnice … in ni spoznanja Boga”,[36] v “vsej deželi, ki je opustošena, ker ni nikogar, ki bi razmislil v srcu. “[37] Zato smo, če si sposodimo Karlove besede, “že poudarili, kako pomembno je, da so vsi Kristusovi verniki dobro poučeni o osnovah krščanskega nauka”[38], in o tej izjemno pomembni temi napisali posebno enciklično pismo.[39] Vendar pa ne želimo ponavljati žalovanja, ki ga je Borromeo zaradi svoje goreče vneme izrekel, namreč, da “smo do zdaj v tako pomembni zadevi prejeli zelo malo uspeha”. Nasprotno, tako kot njega, ki sta ga gnala “ogromnost in nevarnost naloge”, bi radi še enkrat pozvali vsakogar, naj postane Karel njegov zgled gorečnosti, da bo pri tem delu krščanske obnove prispeval v skladu s svojim položajem in zmožnostmi. Očetje in delodajalci naj se spomnijo, kako je sveti škof pogosto in goreče učil, da naj ne le omogočijo priložnost, ampak celo menijo, da je njihova dolžnost poskrbeti, da njihovi otroci, služabniki in zaposleni študirajo krščanski nauk. Duhovniki naj se spomnijo, da morajo župnikom pomagati pri poučevanju krščanskega nauka. Župnijski duhovniki naj v ta isti namen postavijo toliko šol, kolikor jih zahtevajo število in potrebe ljudi. Poleg tega naj poskrbijo, da bodo imeli poštene učitelje, ki jim bodo pomagali možje in žene dobre morale po načinu, ki ga je predpisal sveti nadškof Milan[40].
24. Očitno je potreba po tem krščanskem pouku poudarjena s propadom našega časa in morale. Še bolj jo zahteva obstoj tistih javnih šol, ki so brez vsake vere in v katerih se posmehujejo in zaničujejo vse, kar je sveto. Tam so ustnice učiteljev in ušesa učencev nagnjeni k brezbožnosti. Pri tem mislimo na tiste šole, ki se po krivici imenujejo nevtralne ali laične. V resnici niso nič drugega kot trdnjava sil teme. Vi ste, častitljivi bratje, že neustrašno obsodili ta novi trik zasmehovanja svobode, zlasti v tistih deželah, kjer so bile pravice vere in družine sramotno prezrte, glas narave (ki zahteva spoštovanje vere in nedolžnosti mladih) pa zadušen. Trdno odločeni, da ne bomo varčevali pri odpravljanju tega zla, ki so ga povzročili tisti, ki pričakujejo, da jih bodo drugi ubogali (čeprav sami nočejo ubogati vrhovnega gospodarja vseh stvari), smo priporočili, naj se v mestih, kjer je to mogoče, postavijo šole krščanskega nauka. Zaradi vaših prizadevanj je to delo že precej napredovalo. Vendar si zelo želimo, da bi se to delo še bolj razširilo, da bi povsod ustanovili veliko takih verskih šol in zagotovili učitelje zdravega nauka in dobre morale.
25. Tudi pridigar (čigar dolžnost je tesno povezana z dolžnostjo učitelja osnov vere) bi moral imeti enake lastnosti zdravega nauka in dobre morale. Zato je Karel pri pripravi statutov deželnih in škofijskih sinod najbolj pazil, da je zagotovil pridigarje, polne gorečnosti in svetosti, ki bi opravljali “službo besede”. Prepričani smo, da je ta skrb še bolj nujna v današnjem času, ko toliko ljudi omahuje v veri in nekateri nečimrni slavljenci, polni duha časa, “ponarejajo Božjo besedo” in vernike prikrajšajo za hrano življenja.
26. Častitljivi bratje, ne smemo varčevati pri skrbi, da se čreda ne bi hranila s tem zrakom neumnih praznoglavcev. Namesto tega jo je treba hraniti z življenjsko hrano “služabnikov besede”. Ti lahko resnično rečejo: “V Kristusovem imenu … delujemo kot veleposlaniki, Bog tako rekoč po nas poziva … spravite se z Bogom … izogibamo se brezobzirnemu ravnanju, ne kvarimo Božje besede, ampak oznanjamo resnico in se priporočamo vesti vsakega človeka pred Bogom …” Smo delavci, “ki se jih ni mogoče sramovati, saj pravilno ravnajo z besedo resnice.”[41] Ta zelo sveta in plodna pravila, ki jih je milanski škof pogosto določil za svoje ljudstvo, imajo podobno vrednost tudi za nas. Najbolje jih lahko povzamemo s temi besedami svetega Pavla: “Ko ste od nas slišali in prejeli Božjo besedo, je niste sprejeli kot človeško besedo, ampak kot resnično je, kot besedo Boga, ki deluje v vas, ki ste verovali.”[42]
27. “Božja beseda je živa, učinkovita in ostrejša od vsakega dvoreznega meča.”[43] Ne bo samo ohranjala in branila vere, ampak nas bo tudi učinkovito spodbujala k dobrim delom, saj je “vera … brez del mrtva”[44]. “Kajti pred Bogom niso pravični tisti, ki zakon poslušajo, ampak bodo opravičeni tisti, ki zakon upoštevajo.”[45]
28. Tudi v tem vidimo ogromno razliko med pravo in lažno reformo. Zagovorniki lažne reforme, ki posnemajo nestanovitnost nespametnih ljudi, se običajno spuščajo v skrajnosti. Bodisi poudarjajo vero do te mere, da zanemarjajo dobra dela, bodisi kanonizirajo naravo z odličnostjo kreposti, medtem ko spregledajo pomoč vere in božje milosti. Dejansko pa so zgolj naravno dobra dejanja le ponaredek kreposti, saj niso niti trajna niti zadostna za odrešenje. Delo tovrstnih reformatorjev ne more obnoviti discipline. Nasprotno, uničuje vero in moralo.
29. Po drugi strani pa se bo iskren in goreč reformator; tako kot Karel, izogibal skrajnostim in nikoli ne bo prestopil meja prave reforme. Vedno bo v najtesnejših vezeh povezan s Cerkvijo in Kristusom, njeno Glavo. Tam bo našel ne le moč za svoje notranje življenje, temveč tudi smernice, ki jih potrebuje za opravljanje svojega dela zdravljenja človeške družbe. Naloga tega božjega poslanstva, ki je bilo od nekdaj izročeno Kristusovim odposlancem, je “učiti vse narode”, tako tisto, kar naj verujejo, kot tisto, kar naj delajo, saj je Kristus sam dejal: “Pazite na vse, kar sem vam zapovedal. “[46] On je “pot in resnica in življenje”[47], ki je prišel na svet, da bi človek “imel življenje in ga imel v obilju”[48]. izpolnjevanje teh dolžnosti pa daleč presega človekove naravne moči. Samo Cerkev ima skupaj s svojim magisterijem moč upravljanja in posvečevanja človeške družbe. Po svojih služabnikih in služabnicah (vsak na svojem položaju in v svoji službi) podeljuje človeštvu primerna in potrebna sredstva za odrešenje.

Pravi reformatorji to zelo jasno razumejo. Da bi rešili korenino, ne ubijajo cveta. To pomeni, da ne ločijo vere od svetosti. Raje gojijo oboje in ju podžigajo z ognjem ljubezni, “ki je vez popolnosti.”[49] V poslušnosti apostolu “hranijo depozit.”[50] Pred narodi ne zamegljujejo in ne zatemnjujejo njegove luči, ampak daleč naokoli širijo najbolj odrešujoče vode resnice in življenja, ki izvirajo iz tega izvira. Združujejo teorijo in prakso. S prvo so pripravljeni kljubovati “maskiranju zmote”, z drugo pa uporabljajo zapovedi v moralnem delovanju. Tako uporabljajo vsa primerna in potrebna sredstva za dosego cilja, namreč izbris greha in izpopolnjevanje “svetih za delo služenja, za graditev Kristusovega telesa”[51]. Z eno besedo, to je končni namen vsake discipline in delovanja Cerkve. Ko se pravi sin Cerkve loti popravljanja sebe in drugih, usmeri svoje oči in srce na zadeve vere in morale. Prav na teh zadevah je Borromeo utemeljil svojo reformo cerkvene discipline. Tako se je v svojih spisih pogosto skliceval nanje, kot na primer, ko pravi: “Po stari navadi svetih očetov in svetih koncilov, zlasti ekumenske tridentinske sinode, smo na naših prejšnjih provincialnih koncilih izdali veliko predpisov prav o teh zadevah.”[52] Na enak način, ko določa zatiranje javnih škandalov, izjavlja, da sledi “tako zakonu kot svetim sankcijam svetih kanonov in zlasti odlokom tridentinskega koncila”[53].

30. Vendar se pri tem ni ustavil. Da bi čim bolj zagotovil, da ne bo nikoli odstopil od tega pravila, je statute svojih deželnih sinod po navadi sklenil z naslednjimi besedami: “Vse, kar smo storili in odredili na tej pokrajinski sinodi, smo vedno pripravljeni podrediti oblasti in sodbi rimske Cerkve, matere in gospodarice vseh Cerkva.”[54] Čim hitreje je napredoval v popolnosti dejavne službe, tem trdneje je bil ukoreninjen v tej odločitvi, ne le ko je Petrov stolček zasedal njegov stric, ampak tudi med pontifikati njegovih naslednikov, Pija V. in Gregorja XIII. S svojim vplivom je dosegel, da sta bila slednja izvoljena; neutrudno je podpiral njuna velika prizadevanja in v popolnosti izpolnil vse, kar sta od njega pričakovala.
31. Poleg tega je vsako njihovo dejanje podprl s praktičnimi sredstvi, ki so bila potrebna za uresničitev zastavljenega cilja, to je resnične reforme svete discipline. Tudi v tem pogledu je dokazal, da v ničemer ni podoben tistim lažnim reformatorjem, ki so svojo trdovratno neposlušnost skrivali pod plaščem gorečnosti. Začel je “sodbo … z Božjim domom”[55]. Najprej je obnovil disciplino med duhovniki, tako da jih je pripravil do tega, da so se podredili nekaterim določenim zakonom. Z istim namenom je zgradil semenišča, ustanovil kongregacijo duhovnikov, znano kot oblati, združil starodavne in sodobne verske družine ter skliceval koncile. S temi in drugimi določbami je zagotavljal in razvijal delo reforme. Nato se je takoj odločno lotil dela za reformo morale ljudi. Besede, izrečene preroku, je imel za naslovljene nase: “Glejte, danes sem te postavil …, da izkoreninjaš in rušiš, da uničuješ in razdružuješ, da gradiš in sadiš.”[56] Dobri pastir, kakršen je bil, se je osebno odpravil na utrujajoče obiskovanje cerkva v pokrajini. Tako kot božanski učitelj je “hodil in delal dobro in ozdravljal”. Pri zatiranju in izkoreninjanju zlorab, ki jih je povsod srečeval bodisi zaradi nepoznavanja bodisi zaradi zanemarjanja zakonov, ni varčeval. Z ustanavljanjem šol za otroke in visokih šol za mladino je preprečeval divje izkrivljanje idej in pokvarjeno moralo. Ko je videl njihove začetke v Rimu, je spodbujal marijanske družbe. Ustanovil je sirotišnice za siromašne, zavetišča za dekleta v nevarnosti, vdove, berače ter moške in ženske, ki so ostali brez sredstev zaradi bolezni ali starosti. Odprl je ustanove za zaščito revnih pred tiranskimi gospodarji, oderuhi in zasužnjevanjem otrok. Vse to je dosegel tako, da je popolnoma zanemaril metode tistih, ki menijo, da je človeško družbo mogoče obnoviti le s popolnim uničenjem, revolucijo in glasnimi slogani. Takšni ljudje so pozabili na božanske besede: “Gospoda ni v potresu.”[57]
32. Tu je še ena razlika med resničnimi in lažnimi reformatorji, s katero ste se, častitljivi bratje, pogosto srečevali. Slednji “iščejo svoje interese, ne pa interesov Jezusa Kristusa.”[58] Poslušajo prevarantsko povabilo, ki ga je nekoč naslovil na božanskega Učitelja: “Pokaži se svetu.”[59] Ponavljajo ambiciozne besede: “Tudi mi si pridobimo ime.” In v svoji nepremišljenosti (ki jo moramo v teh dneh žal obžalovati) “so nekateri duhovniki padli v boju, medtem ko so v želji po moškem delovanju nerazumno odšli v boj.”[60]
33. Po drugi strani pa pravi reformator “ne išče svoje slave, ampak slavo tistega, ki ga je poslal.”[61] Kot Kristus, njegov Vzornik, “se ne bo prepiral, ne bo glasno vpil, nihče ne bo slišal njegovega glasu na ulicah … Ne bo žalosten ali težaven”[62], ampak bo “krotek in ponižnega srca.”[63] Zaradi tega bo všeč Gospodu in obrodil obilen sad za odrešenje.
34. Eden od drugega se razlikujeta še na drug način. Lažni reformator “zaupa v človeka in si naredi meso za svojo roko.”[64] Pravi reformator zaupa v Boga in išče njegovo nadnaravno pomoč za vso svojo moč in krepost ter si pri tem prisvaja apostolove besede: “Vse morem v njem, ki me krepi.”[65]
35. Kristus radodarno posreduje te pomoči, med katerimi so zlasti molitev, daritev in zakramenti, ki “postanejo … izvir vode, ki priteka v večno življenje.”[66] Ker je Cerkev z njimi obdarjena za odrešenje vseh ljudi, jih bo verni človek iskal v njej. Vendar pa lažni reformatorji ta sredstva prezirajo. Zaradi njih je pot kriva in ker so tako zaverovani v reformiranje, da pozabljajo na Boga, si vedno prizadevajo, da bi bili ti kristalni izviri tako motni ali suhi, da bi bila Kristusova čreda prikrajšana za njihove vode. V tem pogledu lažne reformatorje prejšnjih dni prekašajo celo njihovi sodobni privrženci. Ti slednji pod masko religioznosti diskreditirajo in prezirajo ta sredstva odrešenja, zlasti oba zakramenta, ki kesano dušo očistita greha in jo nahranita z nebeško hrano. Zato naj vsak zvesti pastir z vso vnemo poskrbi, da bodo koristi tako velike vrednosti deležne najvišjega spoštovanja. Nikoli naj ne dovoli, da bi ti dve deli božje ljubezni v srcih ljudi ohladili.
36. Borromeo je ravnal prav na tak način. Tako beremo v njegovih pismih: “Ker so sadovi zakramentov tako obilno učinkoviti, je njihovo vrednost mogoče razložiti brez večjih težav. Zato jih je treba obravnavati in sprejemati z največjo pripravo, najglobljim spoštovanjem ter zunanjim pompom in slovesnostjo.”[67] Njegovi napotki (ki smo jih podali tudi v našem odloku Tridentina Synodus[68]) pastirjem in pridigarjem glede starodavne prakse pogostega svetega obhajila so najbolj vredni pozornosti. “Pastirji in pridigarji,” piše sveti škof, “naj izkoristijo vsako možno priložnost, da bodo ljudi spodbujali k gojenju prakse pogostega prejemanja svetega obhajila. Pri tem sledijo zgledu zgodnje Cerkve, priporočilom najbolj avtoritativnih očetov, nauku Rimskega katekizma (ki to zadevo podrobno obravnava) in končno nauku tridentinskega koncila. Po zadnjem omenjenem bi verniki pri vsaki maši prejemali obhajilo ne le duhovno, ampak tudi zakramentalno.”[69] Namen in naklonjenost, s katerima naj bi se približali sveti hostiji, opisuje z naslednjimi besedami: Zdi se, da današnji časi omahujoče vere in hladnosti na poseben način potrebujejo enako gorečnost, da pogostega prejemanja svetega obhajila ne bi spremljalo zmanjšanje spoštovanja do te velike skrivnosti. “Ljudi ne bi smeli le spodbujati k pogostemu prejemanju svetega obhajila, ampak tudi k temu, kako nevarno in usodno bi bilo, če bi se nedostojno približali sveti mizi božje hrane.”[70] Nasprotno, s to pogostostjo naj se človek “izkaže in tako naj je ta kruh in pije ta kelih”[71].
37. Iz teh pisav bo pritekel obilen tok milosti, ki bo krepil in hranil tudi naravna in človeška sredstva. Kristjan nikakor ne bo zanemarjal tistih koristnih in tolažilnih stvari tega življenja, saj tudi te prihajajo iz rok Boga, Avtorja milosti in narave. Pri iskanju in uživanju teh materialnih in fizičnih stvari pa bo pazil, da jih ne bo naredil za cilj in kvazi-bitnost tega življenja. Uporabljal jih bo pravilno in zmerno, ko jih bo v skladu s Kristusovimi besedami podredil odrešenju duš: “Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in vse to vam bo dano poleg tega”[72].
38. To modro vrednotenje in uporaba sredstev niti najmanj ne nasprotuje sreči tistega podrejenega urejanja sredstev v civilni družbi. Nasprotno, prva spodbuja blaginjo druge – seveda ne z neumnim blebetanjem prepirljivih reformatorjev, ampak z dejanji in junaškimi napori, celo do žrtvovanja lastnine, oblasti in samega življenja. Številne primere te kreposti v najhujših dneh Cerkve imamo v življenju mnogih škofov, ki so s svojo gorečnostjo, enako Karlovi, uresničevali besede božanskega učitelja: “Niti nečimrnost, niti strankarski duh, niti zasebni interesi niso njihov motiv. K temu, da se porabijo za skupno dobro, jih spodbuja dobrodelnost, “ki nikoli ne usahne”. Tega plamena ljubezni ne morejo videti oči sveta. Vendar je Borromeja tako razvnel, da po tem, ko je s skrbjo za žrtve kuge ogrozil svoje življenje, ni ostal le pri odganjanju sedanjega zla, ampak je začel skrbeti za nevarnosti, ki bi jih lahko prinesla prihodnost. “Nič več kot prav je, da dober in ljubeč oče poskrbi za prihodnost svojih otrok in tudi za njihovo sedanjost, tako da jim nameni nujne življenjske potrebščine. V skladu s svojo dolžnostjo očetovske ljubezni tudi mi preudarno poskrbimo za vernike naše pokrajine, tako da za prihodnost namenimo tiste pomoči, za katere nas je izkušnja kuge naučila, da so najučinkovitejše.”[74]
39. Te iste ljubeče načrte in premisleke je mogoče uresničiti, častitljivi bratje, v tisti Katoliški akciji, ki smo jo tako pogosto priporočali. K temu zelo plemenitemu apostolatu, ki vključuje vsa dela usmiljenja, so poklicani voditelji ljudstva,[75] ki bodo pripravljeni in pripravljeni žrtvovati vse, kar imajo in kar so, za to stvar. Prenašati morajo zavist, nasprotovanje in celo sovraštvo mnogih, ki bodo njihovo delo poplačali z nehvaležnostjo. Obnašati se morajo kot “dobri vojaki Jezusa Kristusa”[76]. “Potrpežljivo morajo teči v boj, ki je pred nami; gledati morajo na avtorja in dopolnitelja vere, Jezusa Kristusa.”[77] Nedvomno gre za zelo težko tekmovanje. Kljub temu, čeprav bo popolna zmaga prihajala počasi, je to tekmovanje, ki nadvse dostojno služi dobrobiti civilne družbe.
40. Pri tem delu imamo čudovit zgled svetega Karla. Iz njegovega zgleda lahko vsak izmed nas najde veliko za posnemanje in tolažbo. Čeprav so njegove izjemne kreposti, čudovita dejavnost in nikoli neusihajoča dobrodelnost vzbujale veliko spoštovanje, je bil kljub temu podvržen tistemu zakonu, ki se glasi: “Vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo trpeli preganjanje. “[78] Njegovo strogo življenje, zagovarjanje pravičnosti in poštenosti, zaščita prava in pravičnosti so pripeljali le do tega, da so ga sovražili vladarji in prevarali diplomati, pozneje pa so mu nezaupali plemstvo, duhovščina in ljudstvo, dokler ga nazadnje niso tako sovražili hudobni ljudje, da so si prizadevali za njegovo življenje. Kljub svoji blagi in nežni naravi je vse te napade prestajal z neomajnim pogumom.
41. Pri nobeni zadevi, ki bi ogrozila vero in moralo, ni popustil. Ne je priznal nobene zahteve (tudi če jo je postavil mogočni monarh, ki je bil vedno katoličan), ki bi bila v nasprotju z disciplino ali obremenjujoča za vernike. Vedno je upošteval Kristusove besede: Nikoli ni pozabil na izjavo apostolov: “Izročite … cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.”[79] Nikoli ni pozabil na izjavo apostolov: “Izročite cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega: “Tako je bil glavni dobrotnik religije in družbe. V njegovem času je civilna družba zaradi svoje posvetne previdnosti plačevala ceno skoraj gotovega uničenja. V uporniških viharjih, ki jih je sprožila, je praktično razbrodila.
42. Katoličani naših dni si bodo skupaj s svojimi voditelji, škofi, zaslužili enako pohvalo in hvaležnost kot Karel, dokler bodo zvesti svojim dolžnostim dobrega državljana. V svoji zvestobi in spoštovanju “hudobnih vladarjev” morajo biti enako zvesti, kadar so njihovi ukazi pravični, kot se morajo neomajno upirati njihovim ukazom, kadar so nepravični. Ostati morajo tako daleč od brezbožnega uporništva tistih, ki zagovarjajo vstajo in upor, kot od podrejenosti tistih, ki kot svete sprejemajo očitno zlobne zakone sprevrženih ljudi. Zadnji omenjeni hudobni ljudje v imenu lažne svobode vse izkoreninijo, nato pa svoje podložnike zatirajo z najbolj nizkotno tiranijo.
43. Prav to se danes dogaja pred očmi vsega sveta in v široki luči sodobne civilizacije. Še posebej se to dogaja v nekaterih deželah, kjer se zdi, da imajo “sile teme” svoj sedež. Ta oblastna tiranija je zatrla vse pravice otrok Cerkve. Srca teh vladarjev so zaprta za vsa čustva velikodušnosti, vljudnosti in vere, ki so jih njihovi predniki, ki so se ponašali z imenom kristjanov, izkazovali tako dolgo časa. Očitno je, da se vse hitro sprevrže v starodavno barbarstvo dovoljenja, kadarkoli sta Bog in Cerkev sovražena. Pravilneje bi bilo reči, da vse pade pod ta najbolj krut jarem, iz katerega sta nas osvobodila šele Kristusova družina in vzgoja, ki jo je uvedla. Borromeo je isto misel izrazil z naslednjimi besedami: “Gotovo in dobro ugotovljeno dejstvo je, da noben drug zločin ne žali Boga tako hudo in ne vzbuja njegove največje jeze, kot je krivda herezije. Nič ne prispeva bolj k propadu pokrajin in kraljestev kot ta strašna nadloga.”[81] Čeprav se sovražniki Cerkve med seboj popolnoma razhajajo v mislih in dejanjih (kar je zanesljiv pokazatelj zmote), so vendarle enotni v svojih trdovratnih napadih na resnico in pravico. Ker je Cerkev varuhinja in zagovornica obeh teh vrlin, strnejo svoje vrste v enotnem napadu nanjo. Seveda glasno razglašajo (kot je v navadi) svojo nepristranskost in odločno trdijo, da se zavzemajo le za mir. V resnici pa so njihove nežne besede in razglašeni nameni le pasti, ki jih nastavljajo, s tem pa še povečujejo žalitev in nasilje z izdajo. Iz tega bi moralo biti razvidno, da proti krščanstvu zdaj poteka nova vrsta vojne. Nedvomno je veliko nevarnejša od nekdanjih spopadov, ki so Borromeja okronali s takšno slavo.
44. Njegov zgled in nauk nam bosta v veliki meri pomagala, da bi se pogumno borili za plemenito stvar, ki bo rešila posameznika in družbo, vero, religijo in nedotakljivost javnega reda. Res je, da bo naš boj spodbujala grenka nujnost. Hkrati pa nas bo spodbujalo upanje, da bo vsemogočni Bog pospešil zmago zaradi tistih, ki se bodo tako veličastno borili. To upanje narašča zaradi plodnosti dela svetega Karla vse do našega časa. Njegovo delo ponižuje ponosne in nas krepi v sveti odločnosti, da vse obnovimo v Kristusu.
45. Zdaj lahko zaključimo, častitljivi bratje, z istimi besedami, s katerimi je naš predhodnik Pavel V. (ki smo ga že večkrat omenili) sklenil pismo, v katerem je Karlu podelil najvišje časti. “Medtem,” je zapisal, “je prav, da vrnemo čast, slavo in blagoslov Njemu, ki živi za vse veke, saj je našega sodelavca obdaril z vsemi duhovnimi darovi, da bi ga v svojih očeh naredil svetega in brezmadežnega. Gospod nam ga je dal kot zvezdo, ki sije v temi teh grehov, ki so Naša stiska. Prosimo božansko dobroto z besedo in dejanjem, naj Karel zdaj s svojim pokroviteljstvom pomaga Cerkvi, ki jo je tako goreče ljubil in ji tako zelo pomagal s svojimi zaslugami in zgledom, ter nam tako zagotovi mir na dan jeze po Kristusu, našem Gospodu.”[82]
46. Naj se po tej molitvi izpolni naše skupno upanje. V znamenje te izpolnitve, častitljivi bratje, iz globine našega srca podeljujemo vam ter duhovnikom in ljudem, ki so vam zaupani v oskrbo, apostolski blagoslov.

Dano v cerkvi svetega Petra v Rimu 26. maja 1910, v sedmem letu našega pontifikata.

OPOMBE

1. Prim. Ps 111,7; Prg 10,7; Heb 11,4.
2. Rim 8, 11.
3. Rim 8,28.
4. I Kor 4,16.
5. Prim. “E Supremi.”
6. Heb 3,1; 12,2.
7. Prim. “Ad diem illum.”
8. Heb 11,33.
9. Ef 4,11 in nasl.
10. Prim. encikliko “E Supremi Apostolatus”.
11. Pavel V., papeška bula z dne 15. novembra 1610, “Unigenitus”.
12. Prav tam.
13. Ef 5,25 in nasl.
14. Mt 16,18.
15. Mt 28,20.
16. Janez 14,16 in nasl., 26, 59; 16,7 in nasl.
17. Sessio III, c. 3.
18. Fil. 3:18-19.
19. Iz. 5:20.
20. I Kor 10,13.
21. Prvo Petrovo pismo 5,3.
22. Pavel V., papeška bula “Unigenitus”.
23. 1 Mz 8,21.
    Rim 6,6.
24. Ef 4,23; Rim 12,2.
25. Fil. 3:13-14.
26. Ef 4,15-16.
27. Ef 1,10.
28. Mt 13,25.
29. Konkordat. Prov. I, sub initium.
30. Prim. Prov. V, Pars I.
31. Ibid.
32. Conc. Prov. V, Pars I.
33. Rim 10,17.
34. Conc. Prg V, I. del.
35. Ozej 4,1.
36. Jer 12,11.
37. Konec koncev. V. poglavje, I. del.
38. Prim. “Acerbo nimis.”
39. Conc. Prov. V, Pars I.
40. II Kor 5,20; 4,2; II Tim 2,15.
41. I Tes. 2:13.
42. Heb 4,12.
43. Jak 2,26.
44. Rim 2,13.
45. Mt 28,18.20.
46. Janez 14,6.
47. Janez 10,10.
48. Kol 3: 14.
49. I Tim. 4:20.
50. Ef 4,12.
51. Soglasje. Prg V, Pars I.
52. Ibid.
53. Conc. Prov. VI, sub finem.
54. Prvo Petrovo pismo 4,17.
55. Jer 1,10.
56. III Kralji 19,11.
57. Fil. 2:21.
58. Janez 7,4.
59. I Mac. 5:57, 67.
60. Prim. Jn 7,18.
61. Mt 12,19; Iz. 42,2 in nasl.
62. Mt 11,29.
63. Jer 17,5.
64. Fil. 4:13.
65. Janez 4,14.
66. Konec koncev. Prov. 1, Pars II.
    20. december 1905.
67. Conc. Prov. III, Pars I.
68. Conc. Prov. IV, Pars II.
    71 . I Kor 11,28.
69. Mt 6,33; Lk 12,31.
70. Janez 10,11.
71. Konec koncev, v skladu s tem, kar je bilo povedano v evangeliju po Kristusu. V, Pars II.
72. Prim. Mt 25,34 in nasl.
73. II Tim 2,3.
74. Heb 12,1-2.
75. II Tim. 3:12.
76. Mt 22,21.
77. Apd 5,29.
78. Konkordat. Prg V, Pars I.
79. Pavel V., papeška bula “Unigenitus”.