O Svetem pismu proti modernistom
Papež Pij X. – 1907
Motu proprio našega presvetega Gospoda Pija X., po božji previdnosti papeža, o sklepih papeške komisije za Sveto pismo ter o obsodbah in kaznih za tiste, ki zanemarjajo upoštevanje predpisov proti zmotam modernistov:
V svojem encikličnem pismu “Providentissimus Deus” z dne 18. novembra 1893 je naš predhodnik nesmrtnega spomina Leon XIII., potem ko je opisal dostojanstvo Svetega pisma in priporočil njegovo preučevanje, navedel zakone, ki urejajo pravilno preučevanje Svetega pisma; in ko je razglasil božanskost teh knjig pred zmotami in obrekovanji racionalistov, jih je hkrati branil pred lažnimi nauki tako imenovane višje kritike, ki, kot je papež najbolj modro zapisal, očitno niso nič drugega kot komentarji racionalizma, nastali zaradi zlorabe filologije in sorodnih študij. Tudi naš predhodnik, ki je videl, da se nevarnost nenehno povečuje, in želel preprečiti širjenje nepremišljenih in napačnih pogledov, je z apostolskimi pismi “Vigilantes studiique memores”, izdanimi 30. oktobra 1902, ustanovil Papeški svet ali komisijo za svetopisemske zadeve, ki ga je sestavljalo več kardinalov Svete rimske Cerkve, ki so se odlikovali po svoji učenosti in modrosti, tej komisiji pa so bili kot svetovalci dodani številni možje v svetih redovih, izbrani med učenci teologije in Svetega pisma, različnih narodnosti in različnih metod ter pogledov na eksegetske študije. Pri tem je imel papež v mislih kot prednost, ki je najbolj primerna za pospeševanje študija in za čas, v katerem živimo, da bi v tej komisiji imeli največjo svobodo za predlaganje, preučevanje in presojanje vseh mnenj, in da kardinali komisije ne bi sprejeli nobene dokončne odločitve, kot je opisano v omenjenih apostolskih pismih, preden niso preučili argumentov v prid in proti vprašanju, o katerem naj bi se odločalo, pri čemer ne bi izpustili ničesar, kar bi v najbolj jasni luči pokazalo pravo in pristno stanje svetopisemskih vprašanj, o katerih se razpravlja. Šele ko je bilo vse to opravljeno, je bilo treba sprejete odločitve predložiti v odobritev vrhovnemu papežu in jih nato razglasiti.
Papeška biblična komisija je po zrelem preučevanju in najbolj prizadevnih razpravah z veseljem podala nekatere zelo koristne sklepe za pravilno spodbujanje in usmerjanje bibličnih študij v varnih smereh. Vendar opažamo, da nekatere osebe, pretirano nagnjene k mnenjem in metodam, okuženim s škodljivimi novostmi, in pretirano predane načelu lažne svobode, ki je v resnici nezmerno dovoljenje in se v svetih študijah izkaže za najbolj zahrbtnega in plodnega vira najhujšega zla proti čistosti vere, teh sklepov niso sprejele in jih ne sprejemajo s primerno poslušnostjo.
Zato se nam zdi potrebno izjaviti in izrecno predpisati ter s tem našim aktom izjavljamo in odrejamo, da so vsi po vesti dolžni podrediti se sklepom biblične komisije v zvezi z naukom, ki so bili izdani v preteklosti in ki bodo izdani v prihodnosti, na enak način kot odlokom rimskih kongregacij, ki jih je odobril papež; prav tako se ne morejo izogniti opombi neposlušnosti ali kreposti in posledično hudega greha vsi tisti, ki v govoru ali pismu nasprotujejo takim sklepom, in to poleg škandala, ki ga povzročijo, in drugih razlogov, zaradi katerih so lahko pred Bogom odgovorni za druge kreposti in napake, ki običajno spremljajo taka nasprotja.
Poleg tega, da bi zajezili vsak dan večjo drznost mnogih modernistov, ki skušajo z najrazličnejšimi sofistikami in prijemi zmanjšati moč in učinkovitost ne le odloka “Lamentabili sane exitu” (t. i. Syllabus), ki ga je po našem ukazu izdala Sveta rimska in univerzalna inkvizicija 3. julija tega leta, ampak tudi naših encikličnih pisem “Pascendi dominici gregis”, danih 8. septembra istega leta, s svojo apostolsko avtoriteto ponavljamo in potrjujemo tako ta odlok vrhovne svete kongregacije kot tudi ta naša enciklična pisma, in dodajamo kazen izobčenja proti njihovim nasprotnikom, pri čemer izjavljamo in odrejamo, da v primeru, če bi se kdo, kar Bog ne daj, tako prenaglil, da bi zagovarjal katero od trditev, mnenj ali naukov, obsojenih v teh dokumentih, ipso facto pade pod cenzuro, ki jo vsebuje poglavje “Docentes” konstitucije “Apostolicae Sedis”, ki je prva med izobčenji latae sententiae, preprosto pridržana rimskemu papežu. To izobčenje je treba razumeti kot salvis poenis, ki lahko doleti tiste, ki so na kakršen koli način kršili omenjena dokumenta kot razširjevalci in zagovorniki herezij, kadar so njihovi predlogi, mnenja in nauki heretični, kar se je večkrat zgodilo v primeru nasprotnikov obeh dokumentov, zlasti kadar so zagovarjali zmote modernistov, ki so sinteza vseh herezij.
Zato ponovno in najresneje spodbujamo ordinarije škofij in voditelje redovnih kongregacij, naj bodo nad učitelji, predvsem v semeniščih, kar najbolj pozorni; in če ugotovijo, da je kateri od njih prežet z zmotami modernistov in željan vsega novega in škodljivega ali da ni dovolj poslušen predpisom apostolskega sedeža, ne glede na način objave, naj mu popolnoma prepovejo učiteljsko službo; prav tako naj izključijo iz svetih redov tiste mlade može, ki dajejo najmanjši razlog za dvom, da podpirajo obsojene nauke in škodljive novosti. Spodbujamo jih tudi, naj skrbno poskrbijo, da bo konec tistih knjig in drugih spisov, ki jih je zdaj vedno več in ki vsebujejo mnenja ali težnje, kakršne so obsojene v zgoraj omenjenih encikličnih pismih in dekretu; naj poskrbijo, da bodo te publikacije odstranjene iz katoliških založb, zlasti pa iz rok študentov in duhovnikov. S tem bodo hkrati spodbujali pravo in trdno vzgojo, ki bi morala biti vedno predmet največje skrbi tistih, ki izvajajo sveto oblast.
Vse te stvari bomo in ukazali, da jih naša apostolska oblast odobri in vzpostavi, ne glede na vse nasprotno.
Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 18. novembra 1907, v petem letu našega pontifikata.
Pij PP. X.
