Miranda Prorsus

O komunikacijskih sredstvih: filmi, televizija in radio

Papež Pij XII. – 1957

Častitljivim bratom, patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim krajevnim redovnikom v miru in občestvu z Apostolskim sedežem.

Častitljivi bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.

Naša generacija je zelo ponosna na izjemne izdelke svoje tehnologije, a čeprav so ti dosežki rezultat človeškega talenta in truda, so še vedno darovi Boga, našega Stvarnika, od katerega izvirajo vsa dobra dela, “saj ni samo ustvaril stvarstva, ampak tudi vzdržuje in spodbuja, kar je ustvaril”[1].

2. Nekatera od teh odkritij povečujejo človekovo moč in sposobnosti; druga vplivajo na njegovo intelektualno življenje in dosežejo množice ljudi neposredno ali prek zvoka in slik. Ti zelo enostavno prenašajo novice, ideje ali navodila tistim, katerih um negujejo v trenutkih počitka ali sprostitve. Med napredki te zadnje vrste so bili v naši dobi najbolj opazni na področju kinematografije, radia in televizije.
3. Cerkev je ta tehnološki napredek pozdravila takoj, ko je prišel v uporabo, vendar je bila v svoji materinski skrbi in budnosti pripravljena tudi varovati svoje otroke pred vsako nevarnostjo, ko so vstopili v to dobo napredka.
4. Ta budna skrb izhaja iz poslanstva, ki ga je Cerkev prejela od božanskega Odrešenika, kajti ta nova komunikacijska sredstva očitno močno vplivajo na način razmišljanja in delovanja posameznikov in celotne človeške družbe.
5. Obstaja pa še en razlog, zakaj Cerkev tovrstne zadeve obravnava kot svojo posebno skrb: ima veliko večjo pravico kot kdor koli drug, da ljudem oznanja “novico”. Mislimo na novico o večnem odrešenju; novico o neprecenljivem bogastvu in moči; tisto novico, ki jo morajo ljudje vseh starosti in ras sprejeti in zaobjeti, kot je dejal apostol poganom: “Da, meni, najmanjšemu od vseh svetnikov, je bila dana ta milost, da med pogani oznanim veselo novico o neizmernem Kristusovem bogastvu in razsvetlim vse ljudi, kaj je razodetje skrivnosti, ki je bila od vekov skrita v Bogu, ki je vse ustvaril.”[2]
6. Zato ni čudno, da so se tisti, ki imajo najvišjo oblast v Cerkvi, ukvarjali s to resno temo, da bi poskrbeli za večno odrešenje tistih, ki “niso bili odkupljeni s pokvarljivimi stvarmi, s srebrom ali zlatom. …, ampak z dragoceno Kristusovo krvjo kot jagnje brez madeža.”[3] Skrbno so preučili vse probleme, ki jih filmske slike, radio in televizija danes postavljajo pred kristjane.
7. Pred več kot dvajsetimi leti je naš predhodnik lepega spomina Pij XI. uporabil “izjemen Marconijev izum” in poslal prvo radijsko oddajo “vsem narodom in vsem bitjem”[4].
8. Nekaj let pozneje je Naš predhodnik poslal tisto veliko enciklično pismo, ki se začne z besedami Vigilanti cura[5], našim častitljivim bratom, nadškofom in škofom Združenih držav Amerike. V tej encikliki je določil modre predpise glede filmskih predstav in med drugimi izjavami, ki se nanašajo na sedanje probleme, dejal “Nujno je potrebno, da bi ves napredek, ki je po Božji milosti dosežen v človeški učenosti in tehnologiji, dejansko prispeval k Božji slavi, odrešenju duš in širjenju kraljestva Jezusa Kristusa, in sicer tako, da bi lahko vsi, kot nam Cerkev naroča moliti, ‘tako šli skozi časne stvari, da ne bi izgubili večnih'”[6].
9. Mi sami smo ves čas našega vrhovnega pontifikata pogosto, ko so se pojavile priložnosti, razpravljali o tej temi in dajali ustrezna navodila ne le škofom, ampak tudi različnim organizacijam znotraj Katoliške akcije in krščanskim vzgojiteljem. V veselje nam je bilo tudi sprejeti med poslušalce tiste, ki se poklicno ukvarjajo s kinematografijo, radiem in televizijo. Potem ko smo jim izrazili svoje začudenje nad čudovitim napredkom, ki so ga dosegli strokovnjaki na teh področjih, smo jih opozorili na dolžnosti, ki jih ima vsak od njih, na veliko pohvalo, ki si jo že zaslužijo, na pasti, v katere zlahka padejo, in na visoke ideale, ki bi morali razsvetliti njihove misli in usmerjati njihovo voljo.
10. Kot veste, smo v rimski kuriji ustanovili tudi posebno komisijo[7] in ji zaupali skrbno obravnavo različnih problemov, ki izhajajo iz filmov, radia in televizije in so povezani s krščansko vero in moralo. Škofje in druge zainteresirane strani lahko od te komisije dobijo ustrezne smernice.
11. Pogosto uporabljamo ta čudovita sodobna sredstva, s katerimi lahko združimo svetovno čredo z njenim vrhovnim pastirjem. Naše besede zanesljivo in varno letijo čez kopno in morje ter celo čez razburkane tokove človeških duš, da bi premaknile srca ljudi in nanje odrešujoče vplivale, kot to zahteva ta vrhovni apostolat, ki nam je bil zaupan in ki je danes dosegel ogromne razsežnosti[8].
12. Globoko nas tolaži spoznanje, da so Naše spodbude na to temo in spodbude našega predhodnika Pija XI. imele velik vpliv na to, da so filmske slike, radio in televizija težili k temu, da bi ljudi pozvali k prizadevanju za duhovno popolnost in tako pospeševali Božjo slavo.
13. Z vašo gorečo in budno pozornostjo, častitljivi bratje, so bili namreč zasnovani in izvedeni projekti, ki te oblike apostolata niso spodbujali le v posameznih škofijah in državah, ampak so jo s skupnimi močmi in pod enotnim programom celo razširili na vse človeštvo.
14. Mnogi možje, tako katoličani kot nekatoličani, iz vladnih, poslovnih in poklicnih krogov, so se zanimali za te oblike razvedrila in svojo poštenost v tej resni zadevi dokazali s prizadevanji, ki so jih z velikim osebnim delom in stroški vložili v to, da bi preprečili priložnosti za zlo, naredili svete Božje zapovedi in postavili dostojanstvo človeške osebe na varno.
15. Žal pa moramo ponoviti besede apostola poganom: “Vsi ne poslušajo evangelija.”[9] Mnogi namreč v tej zadevi ne razumejo in ne priznavajo učiteljske oblasti Cerkve; lahko ji celo nasprotujejo z vsemi svojimi sredstvi. Druge, kot veste, tako prevzame nebrzdana želja po dobičku ali pa jih tako zaslepijo zmote, da dostojanstva in svobode človeške narave ne postavijo na isto raven. In končno so tu tisti, ki se držijo nepravilnih filozofij umetnosti.
16. Kakor koli že njihovo ravnanje napolnjuje Naše srce z žalostjo, vendar kako lahko opustimo svojo dolžnost in zavijemo z ravne poti ter smo še vedno prepričani, da bodo za nas veljale tiste besede, ki so jih Božanskemu Odrešeniku namenili Njegovi sovražniki:

“Vemo, da si resnicoljuben in da učiš Božjo pot v resnici ter da ti ni mar za nikogar.”[10]

17. Izjemen napredek, ki ga je dosegla sodobna tehnologija na področju kinematografije, radia in televizije, je prinesel velike koristi in prav tako velike nevarnosti. Ta nova komunikacijska sredstva so namreč dosegljiva skoraj vsakomur in tako močno vplivajo na človeške misli. Lahko razsvetlijo, oplemenitijo in okrasijo človeški um, lahko pa ga tudi iznakažejo s temnimi sencami, osramotijo s sprevrženostjo in izpostavijo nebrzdanim strastem, odvisno od tega, ali predstave, ki jih ponujajo, našim čutom predstavljajo primerne ali neprimerne predmete[11].
18. V zadnjem stoletju je tehnološki napredek industrije pogosto povzročil, da so stroji, ki naj bi služili človeku, v njegovo veliko škodo dejansko pripeljali do tega, da je postal hlapec. In tako je treba danes vse večji tehnološki napredek pri posredovanju slik, zvokov in idej podrediti sladkemu jarmu Kristusovega zakona,[12] če nočemo, da bi postal vir neštetih zlih dejanj, ki bodo še toliko hujša, ker bodo zasužnjila ne le moči narave, ampak tudi duše. V tem primeru bi človekove iznajdbe izgubile tisto koristno uporabnost, ki je po Božji previdnosti njihov glavni namen[13].
19. In tako, ko z očetovsko skrbjo, ki se iz dneva v dan poglablja, premišljujemo o tej resni zadevi in razmišljamo o dobrih rezultatih, ki jih je enciklika Vigilanti cura v zadnjih dvajsetih letih prinesla na področju filmov, smo se na prošnje škofov in laikov, ki se ukvarjajo s temi področji, odločili določiti norme in navodila, ki se nanašajo tudi na radio in televizijo.
20. Zato smo se z iskreno molitvijo obrnili na Boga in prosili za pomoč njegovo Devico Mater, zdaj pa se obračamo na vas, častitljivi bratje, katerih modra pastoralna skrb nam je dobro znana, da bi pojasnili krščanski nauk o tej temi ter predlagali in sprejeli ustrezne ukrepe. Z vsemi sredstvi, ki so nam na razpolago, vas torej želimo spodbuditi, da čredo, ki vam je zaupana, obvarujete pred vsako zmoto in nevarnostjo, ki jo lahko uporaba teh medijev v resno škodo krščanskega življenja povzroči.
21. Preden obravnavamo posebne probleme v zvezi s kinematografskimi filmi, radiem in televizijo (saj se zavedamo, da ima v umetniških, tehničnih in gospodarskih zadevah vsak od njih svoje posebne probleme, ki jih je treba rešiti, če želimo izboljšati intelektualno in duhovno življenje), menimo, da je najbolje na kratko predstaviti načela, ki se nanašajo na čim širše uživanje teh koristi, namenjenih celotni človeški skupnosti in posameznim državljanom.
22. Ker je Bog najvišje dobro, nenehno podeljuje svoje darove ljudem, ki so predmet njegove posebne ljubezni in skrbi. Nekateri od teh darov se nanašajo na duha, drugi na ravnanje v zemeljskem življenju. Ti zadnji darovi so jasno podrejeni prvim, podobno kot mora biti telo podrejeno duši, s katero se Bog, preden se ji sporoči z blaženim videnjem, poveže s tisto vero in ljubeznijo, ki jo “izliva v naša srca Sveti Duh, ki nam je bil dan”[14].
23. Poleg tega, ker Bog želi, da bi se v človeku zrcalila podoba njegove lastne popolnosti,[15] ga je izbral, da bi bil deležen njegove božanske velikodušnosti, in ga pridružil svojim delom kot prinašalca dobre novice, da bi jo radodarno delil ostalim bratom in vsej človeški skupnosti. Človek je namreč že od najstarejših časov po svoji naravi želel posredovati svoje duhovne dobrine s simboli, ki jih je iztrgal iz telesnih stvari in jih je nenehno poskušal spremeniti v popolnejšo obliko. Od antične umetnosti in pisave do današnje tehnologije so vsa sredstva, s katerimi so ljudje povezani drug z drugim, težila k temu visokemu cilju, da bi bili pri tej nalogi na nek način Božji služabniki.
24. Da bi se ta namen Božje previdnosti bolj zanesljivo in učinkovito uresničeval med ljudmi, smo z našo apostolsko oblastjo[16] postavili “svetega Gabriela, nadangela, ki je človeškemu rodu prinesel težko pričakovano novico o odrešenju, … nebeškega zavetnika pred Bogom” tistih sredstev, s katerimi lahko ljudje s pomočjo elektrike prenašajo besede drugim, ki so oddaljeni: se z njimi pogovarjajo od daleč, pošiljajo informacije po zračnih valovih ali si predmete in dogodke ogledajo s pomočjo slik, ki so jim neposredno pred očmi. [17] Pri izbiri tega nebeškega zavetnika je bil Naš namen, da bi vsi, ki uporabljajo te koristne instrumente, s katerimi se lahko neprecenljivi Božji zakladi širijo med ljudi kot dobro seme, ki rodi sadove resnice in dobrote, svojo pozornost usmerili v plemenitost zaupanega jim dela.
25. Ko razmišljamo o visokih namenih, za katere so namenjena ta plemenita komunikacijska sredstva, se nam zastavi to vprašanje: Zakaj občasno postanejo orodje zla ali poti, ki vodijo k njemu? “Kako je torej mogoče, da ima plevel? “l[8]
26. Seveda nič hudega, ker nasprotuje zdravim moralnim načelom, ne more izvirati od Boga, ki je popolno in absolutno Dobro, ali od teh sredstev komunikacije, ki so njegovi dragoceni darovi, ampak le iz dejstva, da lahko ljudje, obdarjeni s svobodno voljo, te darove zlorabijo tako, da delajo in širijo zlo ter se povezujejo s knezom teme, Božjim sovražnikom: “To je storil sovražnik.”[19]
27. Resnična človeška svoboda torej zahteva, da uporabljamo in z drugimi delimo vse vire, ki lahko prispevajo k kreposti in popolnosti naše narave.
28. Ker pa Cerkev uči nauk o odrešenju in ima vse, kar je potrebno za dosego svetosti, ima nedotakljivo pravico, da posreduje to, kar ji je bilo zaupano z božjim ukazom. To sveto pravico morajo priznati javne oblasti, da bi Cerkev imela dostop do sredstev, s katerimi lahko širi resnico in krepost. Iskreni in goreči sinovi Cerkve, ki priznavajo neprecenljiv dar odrešenja, si morajo po svojih močeh prizadevati, da bi imela Cerkev na voljo ta tehnični napredek, kolikor lahko prispeva k posvečenju duš.
29. Ko zahtevamo in zagovarjamo te pravice za Cerkev, ne mislimo civilni družbi odrekati uporabe istih sredstev za širjenje informacij in navodil, kadar so ta resnično potrebna ali koristna za skupno dobro človeške družine.
30. Kadar pa to zahtevajo okoliščine in so varovana načela, na katerih temelji skupno dobro, je treba posameznim državljanom dovoliti, da v skladu s svojimi sposobnostmi z uporabo teh komunikacijskih sredstev prispevajo k obogatitvi svojega intelektualnega in duhovnega življenja in življenja drugih.
31. Povsem v nasprotju s krščanskim naukom in osnovnim namenom teh sredstev pa je namen in namera tistih, ki bi te izume uporabljali izključno za pospeševanje in oglaševanje političnih zadev ali za uresničevanje svojih gospodarskih ciljev in bi tako ta plemeniti namen obravnavali, kot da gre zgolj za poslovni podvig.
32. Prav tako ne moremo odobravati stališča tistih, ki trdijo in zagovarjajo svojo svobodo, da lahko upodabljajo in prikazujejo, kar se jim zljubi, kljub povsem očitnemu dejstvu, da je v preteklih dneh zaradi takšne drže nastala velika škoda dušam. Tu namreč ne gre za resnično svobodo, o kateri smo govorili zgoraj, temveč za nenadzorovano dovoljenje za izražanje brez upoštevanja previdnosti, čeprav je to v nasprotju z zdravo moralo in lahko povzroči resno nevarnost za duše.
33. Cerkev spodbuja in pospešuje vse, kar resnično pomaga pri bogatenju uma (navsezadnje je pokroviteljica in podpornica humanističnih študijev in svobodnih umetnosti), ne more pa dopuščati kršenja teh pravil in norm, ki človeka usmerjajo in vodijo k Bogu, njegovemu končnemu cilju. Zato ni presenetljivo, da pri zadevi, ki zahteva tako veliko previdnost, ravna previdno in diskretno, v skladu z apostolovimi navodili: “Vse pa preizkušajte; kar je dobro, tega se držite. Varujte se vsega hudega.”[20]
34. Zato je vsekakor treba grajati tiste, ki trdijo, da je treba odobriti objavo zadev, ki ovirajo načela morale ali jim nasprotujejo, če so v skladu s tehničnimi in umetniškimi normami. V kratkem nagovoru ob peti stoletnici smrti Fra Angelica smo rekli: Angeliko Angelico. “Same po sebi svobodne umetnosti zagotovo ne zahtevajo usmeritve v moralno ali versko funkcijo. Toda če se umetniško izražanje v besedah, zvokih ali podobah enači z lažnimi, praznimi in zmedenimi tehnikami, ki niso v skladu z načrtom božanskega Stvarnika; če namesto da bi um in srce dvigala k vzvišenim čustvom, jih prej spodbuja k nizkotnim strastem in željam, potem lahko pritegne ljudi s svojo novostjo, ki nima vedno vrednosti ali vrline, ali z majhno vsebino resnice (kajti resnica je prisotna v vsakem bitju), toda takšna umetnost bo zapustila svoj častni položaj, se oddaljila od svojega prvega in nujnega načela in tako ne bo ne univerzalna ne trajna, kakor je človeški duh, ki ga nagovarja. “[21]
35. Javne oblasti so nedvomno dolžne skrbno nadzorovati ta nova komunikacijska sredstva. Na to zadevo ne bi smele gledati zgolj s političnega vidika, temveč z vidika javne morale, katere zanesljiv temelj je naravni zakon. Ta je, kot potrjujejo navdihnjene besede, zapisan v naših srcih[22].
36. Te budne pozornosti civilnih oblasti ni mogoče imeti za nepravično omejevanje državljanske svobode, saj ni usmerjena na zasebne osebe, ampak na celotno človeško družbo, ki si ta komunikacijska sredstva deli.
37. “Zavedamo se.” Ob neki drugi priložnosti smo dejali, “da javno mnenje danes nasprotuje posredovanju javne oblasti in bi na tem področju raje imelo ureditev, ki bi izhajala iz same skupnosti.” Vendar pravil in zaščitnih ukrepov, ki jih izdajajo osebe, ki se poklicno ukvarjajo s temi področji, ne smemo postavljati nasproti resni dolžnosti javne oblasti, čeprav lahko podpirajo njene ukrepe in preprečujejo zlo, ki zlahka škoduje zdravi morali.
38. Zaradi tega smo Naš neposredni predhodnik in mi sami radi pohvalili vse, ki so v skladu s službo, ki jim je bila zaupana, določili ustrezna varovala in pravila, ki ne posegajo v pristojnost javne oblasti. Prepričani smo namreč, da lahko ta sodobna komunikacijska sredstva prispevajo k zdravemu intelektualnemu razvoju tistih, ki jih uporabljajo, le, če Cerkev, država in tisti, ki so v njih strokovno zaposleni, organizirano združijo svoje vire in medsebojno sodelujejo pri doseganju želenega cilja. Če se zgodi nasprotno, če se te umetnosti brez stalnih zakonov ali moralnih varoval podajo na brezglavo in neovirano pot, bodo zagotovo postale grožnja pravi kulturi in grožnja zdravi morali.
39. Med različnimi sredstvi, s katerimi se širijo človekove ideje, imajo danes, kot smo že rekli, edinstveno mesto tista, ki posredujejo informacije vseh vrst tako očem kot ušesom, tako z zvokom kot z vidom.
40. Kar zadeva duhovne stvari, je ta način prenašanja slik in zvokov nadvse prilagojen človeški naravi, kajti, kot je rekel Akvinski: “Zdaj je človeku naravno, da doseže intelektualne resnice s pomočjo čutnih predmetov, saj vse naše znanje izvira iz čutil.”[24] In res, sposobnost vida, ker je plemenitejša in častnejša od drugih čutil, ljudi lažje vodi k spoznavanju duhovnih stvari[25].
41. In tako tri glavna sredstva za prenos zvokov in slik na daljavo – kinematografi, radio in televizija – niso le sredstva za rekreacijo in sprostitev, čeprav številni poslušalci in gledalci ne zahtevajo nič drugega; zmorejo tudi pospeševati človekov intelektualni razvoj in rast v kreposti ter lahko pomembno prispevajo k ustrezni vzgoji in razvoju civilne družbe našega časa.
42. S temi komunikacijskimi sredstvi je veliko lažje kot s tiskanimi knjigami vzpostaviti stik med ljudmi in združiti njihova prizadevanja. In ker to vpliva na rast civilizacije vseh ljudstev, želi Cerkev, ki zaradi danega mandata zajema vso človeško družino, ta sredstva obrniti k širjenju in napredku pristnih dobrin.
43. To naj bi bil namreč glavni cilj filmov, radia in televizije: služiti resnici in kreposti.
44. Služiti bi morali širjenju resnice, da bi se utrdile vezi med ljudmi, da bi ljudje bolje razumeli drug drugega in si pomagali v kriznih časih, in končno, da bi prišlo do pristnega sodelovanja med javno oblastjo in posameznimi državljani.
45. Služiti resnici pomeni več kot le popolnoma se vzdržati neresnice, laži in prevare; pomeni izogibati se vsemu, kar lahko spodbuja način življenja in delovanja, ki je napačen, nepopoln ali škodljiv za druge.
46. Predvsem pa naj bodo resnice, ki nam jih je dalo Božje razodetje, svete in nedotakljive. Nasprotno, ta plemenita komunikacijska sredstva naj bodo usmerjena zlasti v ta namen: da bi širila nauk Boga in njegovega Sina, Jezusa Kristusa, “in v zavest ljudi vcepila tisto krščansko resnico, ki edina lahko ljudem zagotovi moč od zgoraj, ki jim bo omogočila, da bodo z mirnostjo in pogumom premagovali nevarnosti sedanjega časa in prenašali njegove preizkušnje”[26].
47. Toda ni dovolj, da ti novi izumi služijo resnici; izpopolnjevati morajo tudi človeško življenje in moralo. K temu cilju lahko prispevajo na tri načine, o katerih nameravamo razpravljati: z obveščanjem o novostih; z vzgojo; z zabavo.
48. Novica o katerem koli dogodku, tudi če sporoča le gola dejstva, ima edinstven vidik, ki nekako zadeva moralo. “Tega vidika, ki vpliva na človeško moralo, ne smemo nikoli spregledati; vse novice namreč vzbujajo presojo razuma in vplivajo na voljo. Novinar, ki dostojno opravlja svojo nalogo, ne sme s svojimi besedami nikogar spraviti v zadrego, temveč mora poskušati razumeti in pojasniti nesreče in prestopke, kolikor je v njegovi moči. Razložiti ne pomeni opravičevati, temveč predlagati osnovo za rešitev in tako narediti nekaj pozitivnega in konstruktivnega.”[27]
49. Kar smo pravkar zapisali, ima zagotovo večji pomen, če ga uporabimo pri izobraževanju. Izobraževalni filmi, radijske oddaje in televizijske oddaje pomagajo pri izobraževanju odraslih in mladih. Vendar je treba z vso previdnostjo poskrbeti, da ta navodila niso v nasprotju z naukom Cerkve in da ne ovirajo dolžnosti vzgoje otrok v družinskem krogu niti ji ne nasprotujejo.
50. Tako je tudi upati, da ti novi komunikacijski kanali, ki jih sponzorirajo zasebniki ali podpira država, ne bodo poskušali poučevati brez omembe Božjega imena ali sklicevanja na njegov božji zakon.
51. Toda žal se zavedamo, da v državah, ki jih nadzoruje ateistični komunizem, vzgojitelji uporabljajo radio in televizijo za izkoreninjenje vseh verskih idej iz uma. Vsakdo, ki mirno in brez predsodkov razmišlja o tem problemu, si ne more kaj, da ne bi videl, da so vesti otrok in mladih, prikrajšane za božjo resnico, zasužnjene z novo in prefinjeno tehniko (saj se ne morejo naučiti tiste božansko razodete resnice, ki nas, kot je rekel naš Odrešenik, dela svobodne,[28]) in da se s to domiselno napravo izvaja nov napad na vero.
52. Vendar si iskreno želimo, častitljivi bratje, da bi ta sredstva, s katerimi lahko na enostaven in prijeten način pritegnemo oči in ušesa k oddaljenim dogodkom, uporabili za oblikovanje ljudi v popolnejši intelektualni kulturi, v znanju, potrebnem za izpolnjevanje njihovih posebnih dolžnosti, in “predvsem v tistih krščanskih načelih, katerih zanemarjanje onemogoča pravi človeški napredek”[29].
53. Želimo se torej pokloniti vsem tistim učiteljem in vzgojiteljem, ki so za dosego tega nadvse hvalevrednega cilja uporabili filmske filme, radijske oddaje ali televizijske oddaje.
54. Poudariti moramo tudi, da lahko ta nova komunikacijska sredstva poleg objavljanja novic in posredovanja navodil celo veliko prispevajo k resničnemu dobremu človeka. Zelo pogosto imajo namreč oddaje do neke mere to lastnost, da niso namenjene le zabavanju in obveščanju občinstva, temveč tudi urjenju njegovega uma. Tako je naš predhodnik lepega spomina Pij XI. upravičeno in pravilno imenoval kinematografe “šole”. 30] Šole jih namreč lahko imenujemo v tem smislu, da je dramsko dogajanje predstavljeno v prizorih, v katerih so žive slike, ustvarjene z gibljivo svetlobo, sinhronizirane z glasovi in glasbo na fascinanten način, tako da ne dosežejo zgolj inteligence in drugih zmožnosti, temveč celotnega človeka, ga združijo s seboj in ga skoraj prisilijo k sodelovanju v zapletu.
55. Čeprav kinematografi, radio in televizija zajemajo različne vrste predstav, ki so že dolgo v uporabi, vsaka od njih prispeva nekaj novega in tako ustvarja drugačno vrsto predstave, ki ni namenjena peščici izbranih gledalcev, temveč velikemu številu ljudi, ki se razlikujejo po starosti, življenjskem slogu in stopnji kulture.
56. Da bi te predstave v takšnih razmerah lahko uresničevale svoj pravi namen, je pomembno, da se um in srce gledalcev ustrezno oblikujeta in izobrazita, tako da ne bodo le razumeli umetniških oblik vsakega od teh medijev, ampak jih bo pri ocenjevanju vodila tudi pravilna vest. Tako bodo znali zrelo pretehtati in presoditi, kaj vidijo na filmskem ali televizijskem platnu ali slišijo po radiu, in ne bodo – kot se je pogosto zgodilo – pretirano zapeljani z njihovo močjo in očarljivostjo.
57. Brez te vzgoje in obveščenosti, razsvetljene s krščanskim naukom, ni mogoče zavarovati niti zakonitih užitkov (ki so, kot “vsi priznavajo, potrebni vsem, ki so vključeni v posel in skrbi življenja”)[31] niti napredka kulture.
58. S hvalevredno modrostjo so katoličani zlasti v zadnjih letih cenili potrebo po izobraževanju gledalcev. Izvedenih je bilo več programov, katerih cilj je, da bi tako mladi kot odrasli bili pripravljeni ustrezneje in bolj kompetentno preučiti koristi in nevarnosti teh predstav ter jih skrbneje oceniti. To pa jim ne sme biti izgovor za obiskovanje predstav, ki so v nasprotju s pravo moralo, temveč jih mora voditi k temu, da izbirajo in obiskujejo le tiste, ki so v skladu s cerkvenim naukom o verskih in moralnih načelih ter v skladu z navodili cerkvenih uradov, ustanovljenih za te zadeve.
59. Če so ti programi v skladu z našimi upi v skladu z zdravimi pedagoškimi načeli in pravimi pravili duševnega razvoja, jih ne le odobravamo, ampak tudi srčno hvalimo, zato želimo, da se uvedejo v šole vseh stopenj, skupine Katoliške akcije in župnijska društva.
60. Zdrava formacija in vzgoja gledalcev bosta poskrbeli za zmanjšanje tistih nevarnosti, ki lahko ogrozijo moralo; prav tako bosta kristjanom omogočili, da z novim znanjem, ki ga pridobijo, dvignejo svoj um za kontemplacijo nebeških resnic.
61. Posebej želimo pohvaliti tiste oznanjevalce Božje besede, ki se zavedajo svoje dolžnosti, da morajo v svoji integriteti ohranjati moralo tistih, ki jim služijo in jih vodijo po poti resnice, in v ta namen dobro izkoriščajo sredstva, ki jih ponujajo kinematografi, radio in televizija, ter tako s svojo čredo delijo resnično odrešilne koristi in izume, ki jih je prinesel naš čas. Zato si želimo, da bi tisti, ki imajo oblast v Cerkvi ali državi, na poseben način podpirali dejavnost in podjetnost teh pridigarjev.
62. Vendar je treba opozoriti, da pri izvajanju nadzora na tem področju dobra vzgoja in izobraževanje gledalcev, o katerih smo govorili, sama po sebi ne zadostuje. Vsaka od predstav mora biti primerna in prilagojena inteligenci vsake starostne skupine, moči njihovega čustvenega in domišljijskega odziva ter stanju njihove morale.
63. To je zelo pomembno, saj radijske in televizijske oddaje, ker zlahka prodrejo v domači krog, grozijo, da bodo spodkopale zaščitne ovire, s katerimi je treba ohraniti vzgojo mladih varno in trdno, dokler jim višja starost ne da potrebne moči, da bodo lahko premagali udarce sveta.
64. Zato smo pred tremi leti pisali italijanskim škofom: “Ali se ne smemo zgroziti, ko pozorno razmislimo, da lahko prek televizijskih oddaj vsi vdihavajo, celo doma, zastrupljeni zrak tistih ‘materialističnih’ naukov, ki širijo prazne užitke in želje vseh vrst, kot se je to vedno znova dogajalo v kinematografih?”[32].
65. Zavedamo se, da so javne oblasti in zasebne skupine, ki se ukvarjajo z vzgojo mladih, uvedle programe in načrte, s katerimi si na vse pretege prizadevajo, da bi mlade odvrnili od predstav, neprimernih za njihovo starost, ki jih prepogosto obiskujejo v njihovo resno škodo.
66. Srčno odobravamo vse, kar se v tej hvalevredni zadevi naredi. Vendar je treba opozoriti, da je treba še bolj kot fiziološke in psihološke motnje, ki lahko nastanejo zaradi njih, varovati tiste nevarnosti, ki vplivajo na moralo mladih in ki lahko, če niso pravočasno preprečene in prepovedane, močno prispevajo k škodi in propadu same človeške družbe.
67. V zvezi s to zadevo očetovsko pozivamo Naše drage mlade in verjamemo, da bodo – ker govorimo o zabavah, pri katerih je lahko njihova nedolžnost izpostavljena nevarnosti – izstopali zaradi svoje krščanske zadržanosti in preudarnosti. Imajo resno dolžnost, da preverjajo in nadzorujejo to naravno in nebrzdano gorečnost, da bi vse videli in slišali, ter da ohranjajo svoje misli proste neskromnih in zemeljskih užitkov in jih usmerjajo k višjim stvarem.
68. Cerkev dobro ve, da iz teh novih komunikacijskih sredstev izhajajo mnoge koristi in mnoga zla in nevarnosti, odvisno od tega, kako jih ljudje uporabljajo. Zato želi tudi v tej zadevi izpolniti svojo dolžnost, saj neposredno zadeva ne le kulturo na splošno, ampak predvsem vero ter usmerjanje in vodenje nravi[33].
69. Za učinkovitejše in lažje opravljanje te dolžnosti je naš predhodnik nesmrtnega spomina Pij XI. izjavil in razglasil: “Nujno potrebno je, da škofje ustanovijo stalni državni nadzorni urad, ki bo spodbujal spodobne filme, drugim dal priznano klasifikacijo, nato pa svojo sodbo objavil in z njo seznanil duhovnike in vernike.”[34] Prav tako je potrebno, je dodal, da so vsa prizadevanja katoličanov v zvezi s filmi usmerjena k dostojnemu cilju.
70. V več deželah so škofje imeli te direktive pred očmi in so ustanovili tovrstne urade ne le za filmske filme, ampak tudi za radio in televizijo.
71. Ker torej upoštevamo duhovne koristi, ki lahko izvirajo iz teh komunikacijskih sredstev, in potrebo po zaščiti integritete krščanske morale, ki jo takšne zabave lahko zlahka ogrozijo, želimo, da se v vsaki državi, če omenjeni uradi še ne obstajajo, nemudoma ustanovijo. Ti naj bodo zaupani ljudem, ki so vešči teh področij, njihov svetovalec pa naj bo duhovnik, ki ga izberejo škofje. Poleg tega, častitljivi bratje, pozivamo, naj bodo ti uradi, ki se ukvarjajo s filmom, radiem ali televizijo, v vsaki državi odvisni od enega in istega odbora ali naj vsaj delujejo v tesnem sodelovanju.
72. Prav tako pozivamo vernike, zlasti tiste, ki so dejavni člani Katoliške akcije, naj bodo ustrezno poučeni, da bodo dojeli potrebo po tem, da tem uradom voljno nudijo svojo združeno in učinkovito podporo.
73. In ker je v zvezi s to temo veliko vprašanj, ki jih v posameznih državah ni mogoče preprosto razložiti in rešiti, bo gotovo zelo koristno, če se nacionalni uradi posameznih držav združijo v mednarodno združenje, ki mu bo ta Sveti sedež po ustreznem premisleku lahko dal odobritev.
74. Ne dvomimo, častitljivi bratje, da bodo koristni in blagodejni rezultati tega, kar boste z določenim trudom in nevšečnostmi storili za izpolnitev teh smernic, vendar bo rezultat lažje in primerneje dosežen, če se bodo skrbno izvajala posebna pravila, ki jih bomo v teku te enciklike določili glede filmov, radia in televizije.
75. Filmske slike so nastale pred približno šestdesetimi leti in jih je treba danes uvrstiti med najpomembnejša sredstva za seznanjanje z idejami in novostmi naše dobe. Govorili smo že o njihovih različnih postopkih in njihovi privlačni moči. 35. Iz te rasti – zlasti v primeru filmov, ki živo pripovedujejo zgodbo z zvokom in sliko – je nastala velika industrija, ki združuje dejavnosti obrtnikov, delavcev in tehnikov z dejavnostmi finančnih skupin. Posamezniki namreč ne morejo zlahka izvajati tako obsežnih in zapletenih dejavnosti.
76. In tako je za to, da bi filmski trakovi ostali vredno orodje, ki ljudi vodi k odrešitvi, jih dviguje k višjim stvarem in jih resnično izboljšuje,[36] nujno potrebno, da vsaka od pravkar naštetih skupin izkaže pravi občutek odgovornosti in zlahka sodeluje med seboj pri ustvarjanju in distribuciji filmov, ki si lahko zaslužijo odobravanje.
77. Vsem tistim, ki se skrbno posvečajo filmskim predstavam, smo že večkrat pojasnili resnost te teme in jih pozvali, naj ustvarjajo predvsem take idealne filme, ki lahko na nek način prispevajo k zdravi vzgoji[37].
78. Še posebej bi vas moralo zanimati, častitljivi bratje, da bi posamezni nacionalni uradi, ustanovljeni pod vašim vodstvom (o katerih smo pisali zgoraj), različnim razredom zainteresiranih državljanov posredovali informacije o filmih, ki jih lahko obiskujejo – nasvete in smernice, s katerimi bi lahko to odlično umetnost, ki lahko tako veliko prispeva k dobrobiti duš, čim bolj pospešili.
79. V ta namen je treba “sestaviti in objaviti tabele ali sezname v določeni ureditvi, v katerih bodo razdeljeni filmi navedeni čim pogosteje, tako da bodo na to opozorjeni vsi.”[38] To naj stori odbor zanesljivih ljudi, ki bo odvisen od vsakega vašega nacionalnega urada. Ti možje morajo biti seveda ugledni zaradi svoje učenosti in praktične preudarnosti, saj morajo filme presojati v skladu z normami krščanske morale.
80. Člane takšnih odborov iskreno spodbujamo, naj tem temam na primeren način posvetijo poglobljen in dolgotrajen študij ter pobožno molitev, saj se morajo ukvarjati z zelo pomembno zadevo, ki je tesno povezana s krščanskim načinom življenja, in tako morajo imeti dober vpogled v vpliv, ki ga filmski filmi različno izvajajo glede na okoliščine gledalcev.
81. Kadar koli moralno presojajo film, naj pozorno premislijo o normah, ki smo jih pogosto določili, zlasti ko smo govorili o povzdigovanju filmov do najvišjega ideala lepote in vzgoje, o zapletih, ki obravnavajo vero, in o prikazovanju zlih dejanj (to prikazovanje ne sme nikoli zanemarjati in žaliti človeškega dostojanstva, domače skromnosti, svetosti življenja, Cerkve Jezusa Kristusa ali človeške in civilne družbe).
82. Poleg tega se morajo zavedati, da je naloga, ki jim je zaupana, da moralno presodijo filmske filme, namenjena jasnemu in ustreznemu usmerjanju javnega mnenja, da bi vsi začeli spoštovati norme in načela morale, brez katerih sta nemogoča zdrav intelektualni razvoj in kultura, vredna tega imena.
83. Nedvomno je torej treba zavrniti ravnanje tistih, ki iz pretirane popustljivosti dopuščajo filme, ki ob vsej svoji tehnični odličnosti žalijo pravo moralo ali ki, čeprav se na videz zdijo skladni z načeli morale, vsebujejo nekaj, kar je v nasprotju s katoliškim prepričanjem.
84. Če pa so jasno in javno objavljeni filmi, ki si jih lahko ogledajo vsi, tako mladi kot odrasli; filmi, ki bi lahko gledalcem povzročili moralno nevarnost; in končno filmi, ki so povsem slabi in škodljivi, potem bodo vsi lahko obiskovali samo tiste filme, od katerih “bodo odšli s srečnejšim, svobodnejšim in boljšim umom”[39] in se bodo izogibali tistih, ki jim lahko škodujejo – in bodo imeli dodaten motiv, da niso prispevali k dobičku trgovcev z zlom ali dajali slabega zgleda drugim.
85. Ponavljajoč pravočasna navodila, ki jih je naš predhodnik blagega spomina Pij XI. podal v encikliki Vigilanti cura,[40] iskreno želimo, da kristjani ne le čim pogosteje skrbno opozarjamo na to temo, ampak da tudi osebno izpolnijo resno dolžnost, da se seznanijo z odločitvami cerkvenih oblasti o zadevah, ki se nanašajo na filmske filme, in jih zvesto spoštujejo.
86. Če se jim zdi primerno, lahko škofje v zvezi s to zadevo vsako leto določijo poseben dan, ko bodo vernike skrbno poučili o njihovih dolžnostih glede filmov in jih pozvali, naj v zvezi s tem goreče molijo k Bogu.
87. Da bi se vsi seznanili s temi sklepi in jih upoštevali, naj se te smernice s kratko razlago objavijo ob primernem času in čim bolj razširijo.
88. Na tem področju imajo lahko katoliški filmski kritiki velik vpliv, če postavijo moralna vprašanja v pravo perspektivo in se zavzemajo za tista načela, ki bodo preprečila padec v tako imenovano “relativno moralo” ali rušenje tistega pravilnega reda stvari, v katerem so manj pomembna vprašanja podrejena pomembnejšim.
89. Povsem napačno je torej, da katoliške revije in časopisi svojim bralcem ne dajo moralne ocene filmov, ki jih recenzirajo.
90. Obstaja dolžnost, ki zavezuje vest gledalcev, ki vsakič, ko kupijo vstopnico, oddajo glas za dobre ali slabe filmske filme. Še večja dolžnost pa zavezuje tiste, ki upravljajo kinematografe ali distribuirajo filme.
91. Dobro se zavedamo velikih težav, s katerimi se danes sooča filmska industrija zaradi številnih razlogov, med katerimi je tudi velika rast televizije. A tudi spričo teh težav se morajo zavedati, da jim je po vesti prepovedano prikazovati kinematografe, ki so v nasprotju z vero in zdravo moralo, ali sklepati pogodbe, s katerimi so prisiljeni prikazovati tovrstne predstave.
92. V mnogih državah so se tisti, ki se ukvarjajo s to industrijo, zavezali, da za nobeno plačilo ne bodo prikazovali filmov, ki bi se lahko izkazali za škodljive ali slabe. Verjamemo, da se bo ta odličen program razširil po vseh delih sveta in da noben katoličan v vodstvu kinematografov ne bo okleval, da bi sledil takšnim razumnim in odrešilnim predlogom.
93. Prav tako moramo odločno svariti pred prikazovanjem komercialnih plakatov, ki ujamejo v past ali povzročijo škandal, čeprav so filmi, ki jih oglašujejo, neoporečni, kot se včasih zgodi. “Kdo lahko oceni škodo, ki so jo takšni oglasi naredili dušam, zlasti mladim, število nizkotnih in nečistih čustev, ki so jih vzbudili, obseg, v katerem so prispevali k pokvarjenosti javne morale, z resno škodo za blaginjo same države?”[41]
94. Posledično je v kinematografih, ki delujejo pod okriljem Cerkve, kjer so za vernike, zlasti za mlade, pripravljene predstave, ki so resnično vzgojne in v skladu z okoljem, očitno, da se lahko predvajajo le tisti filmi, ki so popolnoma brez očitkov.
95. Škofje naj budno spremljajo takšne javne kinematografe, vključno s tistimi, ki so oproščeni verskih obveznosti. Vse duhovnike, na katere pade odgovornost zanje, naj opozorijo, da morajo, če želijo sodelovati v tej službi, ki je po mnenju Svetega sedeža nadvse pomembna, zvesto in natančno upoštevati pravila, določena za ta gledališča, in se ne smejo preveč ukvarjati s svojimi osebnimi koristmi. Tistim, ki ta katoliška gledališča nadzorujejo, še posebej svetujemo, naj se povežejo v skupine – kot je bilo z Našim popolnim odobravanjem in soglasjem storjeno na več mestih -, da bi učinkovito uresničevali priporočila posameznih nacionalnih uradov ter podpirali njihove skupne prednosti in politiko.
96. Nasvete, ki smo jih dali vodjem kinematografov, želimo uporabiti tudi za distributerje, ki imajo, ker včasih finančno prispevajo k produkciji filmov, očitno večji vpliv in jih zato zavezuje resnejša dolžnost, da podpirajo ugledne filme.
97. Distribucije namreč nikakor ne moremo obravnavati kot zgolj tehnično poslovno funkcijo, saj filmi, kot smo že večkrat poudarili, niso zgolj prodajni izdelki, temveč tudi – in to je veliko pomembnejše – hrana za um in tako rekoč sredstvo za duhovno in moralno vzgojo javnosti.
98. Zato si tisti, ki filme izdajajo, in tisti, ki jih distribuirajo, v enaki meri delijo pohvalo ali krivdo za dobro ali zlo, ki je posledica njihovega predvajanja.
99. Ker gre pri obravnavani zadevi za to, da se filmska industrija prilagodi višjim standardom, potem tudi na igralcih leži tehtna obveznost vesti. Spomniti se morajo svojega dostojanstva kot človeška bitja in izkušeni umetniki ter se zavedati, da svojih talentov ne smejo posoditi vlogam v predstavah ali biti povezani s snemanjem filmov, ki so v nasprotju z zdravo moralo.
100. Toda igralec, ki si je s svojim talentom in spretnostjo pridobil veliko slavo, bi moral ta upravičeni sloves uporabiti tako, da bi v mislih javnosti vzbujal plemenita čustva. Zlasti naj ne pozabi, da s svojim zasebnim življenjem daje drugim opazen zgled kreposti.
101. Ko smo ob neki priložnosti v preteklosti nagovorili poklicne igralce, smo rekli: “Vsakdo lahko vidi, da se v prisotnosti množice ljudi, ki z odprtimi usti poslušajo vaše besede, ploskajo in kričijo, tudi vaša srca vznemirjajo in so napolnjena z določenim veseljem in vzvišenostjo.”[42]
102. Toda tudi če priznamo, da je človek povsem upravičen do teh čustev, iz tega še ne sledi, da lahko krščanski igralci od svojega občinstva sprejemajo izraze hvale, ki dišijo po malikovanju, saj tudi v tem primeru veljajo besede našega Odrešenika: “Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih”[43].
103. Toda največjo odgovornost nosijo avtorji in producenti, čeprav iz drugačnega razloga. Zavedanje tega bremena ne ovira koristnih podvigov, temveč bi moralo okrepiti misli tistih, ki so obdarjeni z dobro voljo in imajo zaradi svojega finančnega položaja ali naravne nadarjenosti vpliv na produkcijo filmov.
104. Pogosto se tudi avtorji in producenti filmov srečujejo z resnimi težavami, ko okoliščine in zahteve njihove umetnosti pridejo v navzkrižje z verskimi zapovedmi in moralnim zakonom. V tem primeru je treba pred natisom filma ali med njegovim nastajanjem poiskati kakšen kompetenten nasvet in sprejeti razumno politiko, ki bo poskrbela za duhovno dobro gledalcev in popolnost samega dela.
105. Ti ljudje naj se brez oklevanja posvetujejo z lokalnim katoliškim uradom za kinematografe, ki bo zlahka dostopen in bo, če bo potrebno, z ustrezno previdnostjo pooblastil usposobljenega cerkvenega svetovalca, ki bo skrbel za to zadevo.
106. Rezultat tega zaupanja, ki ga izrekajo Cerkvi, ne bo zmanjšanje njihove avtoritete ali priljubljenosti; “kajti vera bo, dokler bo treba, opora človeški osebi”[44] in s produkcijo takšnih filmov bo človeška oseba obogatena in izpopolnjena v luči krščanskega nauka in pravilnih moralnih načel.
107. Kljub temu kleriki ne smejo ponuditi svojega sodelovanja filmskim režiserjem brez izrecnega soglasja svojih nadrejenih, saj sta za dajanje dobrih nasvetov v tej zadevi očitno potrebni posebna usposobljenost in izredna izobrazba. Odločitve v teh zadevah ne morejo biti prepuščene muhavosti posameznikov.
108. Zato z očetovskim interesom opozarjamo katoliške režiserje in producente, naj ne dovolijo snemanja filmov, ki nasprotujejo veri ali krščanski morali. Če pa se to zgodi – kar Bog ne daj -, je dolžnost škofov, da jih opomnijo in po potrebi uvedejo ustrezne sankcije.
109. Prepričani pa smo, da za to, da bi filmske filme pripeljali do njihove najvišje in najpopolnejše oblike, ni nič bolj učinkovitega kot to, da se tisti, ki ustvarjajo filmske filme, ravnajo po zapovedih krščanskega zakona.
110. Tisti, ki so odgovorni za izdelavo filmov, naj se približajo virom, iz katerih izvirajo vsi najvišji darovi. Osvojiti morajo evangeljski nauk in se seznaniti s tradicionalnim naukom Cerkve o gotovosti življenja, o sreči in kreposti, o žalosti in grehu, o telesu in duši, o družbenih problemih in človeških željah. Pridobili bodo nove in odlične zamisli, ki jih bodo lahko posvojili, in začutili bodo, da jih navdihuje novo navdušenje za ustvarjanje del trajne vrednosti.
111. Zato je treba spodbujati in širiti tiste podvige in prakse, s katerimi se hrani, krepi in razvija duhovno življenje. Posebno pozornost pa je treba nameniti krščanski vzgoji tistih mladih, ki nameravajo poklicno vstopiti v svet filmov.
112. Na koncu teh navodil o kinematografskih filmih pozivamo vladne uradnike, naj nikakor ne podpirajo produkcije ali distribucije filmov slabega kalibra, ampak naj določijo ustrezne predpise, ki bodo pomagali zagotoviti dostojne, hvalevredne kinematografske filme (zlasti kadar so namenjeni mladim).
113. Ker se za javno izobraževanje porabijo tako veliki zneski, bi morali javni organi usmeriti svojo pozornost tudi v nudenje razumne pomoči pri tem vprašanju, ki je v bistvu del izobraževanja.
114. In ker so v nekaterih državah in na mednarodnih festivalih ustanovljene in podeljene nagrade tistim filmom, ki so pohvaljeni zaradi svoje vzgojne in duhovne vrednosti, verjamemo, da bodo vsi dobri in preudarni ljudje sledili našim nasvetom in si prizadevali, da bi aplavz in odobravanje širše javnosti kot nagrado prejeli zares vredni filmi.
115. Nič manj skrbno vam, častitljivi bratje, ne želimo izraziti zaskrbljenosti, ki nas muči v zvezi s tistim drugim komunikacijskim sredstvom, ki je bilo uvedeno v istem obdobju kot kinematografi. Gre za radio.
116. Čeprav radio nima scenskih in drugih vizualnih prednosti kinematografov, ima druge prednosti, ki še niso bile v celoti izkoriščene.
117. “Kajti,” kot smo nekoč rekli članom in direktorjem radijske družbe, “ta način komunikacije je takšen, da je tako rekoč ločen in neomejen s krajevnimi in časovnimi pogoji, ki onemogočajo ali zavirajo vse druge načine komunikacije med ljudmi. Na krilih, hitreje kot zvočni valovi, s hitrostjo svetlobe preleti vse meje in posreduje novice, ki so mu zaupane.”[45]
118. Brezžična telegrafija, ki so jo nedavni izumi pripeljali do skoraj popolne dovršenosti, prinaša izjemne prednosti tehničnim procesom; z radijskim žarkom je mogoče stroje brez pilota celo usmerjati na določena mesta. Vendar menimo, da je najodličnejša naloga, ki pripada radiu, ta: razsvetljevati in poučevati ljudi; usmerjati njihove misli in srca k višjim in duhovnim stvarem.
119. V ljudeh, čeprav so morda v svojih domovih, je globoka želja, da bi slišali druge ljudi, izvedeli za dogodke, ki se dogajajo daleč stran, in sodelovali v družbenem in kulturnem življenju. Zato ni čudno, da je bilo veliko število domov v kratkem času opremljenih s sprejemniki, s pomočjo katerih se kot s skrivnimi okni, ki se odpirajo v svet, ponoči in podnevi vzpostavlja stik z vsakdanjim življenjem ljudi drugih kultur, jezikov in ras.
120. To omogočajo nešteti radijski programi, ki predstavljajo novice, intervjuje, predavanja in stvari, ki so koristne in zabavne, na primer petje in orkestralna glasba.
121. Kajti, kot smo rekli pred kratkim, “danes ljudje uživajo velike prednosti in nosijo velike odgovornosti. Zgodile so se velike spremembe od časov, ko je poučevanje o resnici, o zapovedih bratske ljubezni, o obljubah večne sreče počasi prihajalo do ljudi prek apostolov, ki so v pretekli dobi hodili po težkih poteh. V današnjem času je mogoče božansko sporočilo hkrati posredovati desetinam in stotisočinam ljudi[46].
122. Primerno je torej, da kristjani izkoristijo to ugodnost, ki jo je dobila naša doba, in se obogatijo s tistim, kar prihaja po radijskih valovih in se nanaša na učenje, rekreacijo, umetnost in samo božjo besedo, saj tako lahko povečajo svoje znanje in tako rekoč razširijo meje svojega duha.
123. Vsi vedo, kako velik prispevek lahko imajo dobri radijski programi k zdravemu izobraževanju. Vendar iz uporabe radia, tako kot pri drugih komunikacijskih sredstvih, izhaja obveznost vesti, saj ga je mogoče uporabiti v dobro ali zlo.
124. Tiste besede, ki so zapisane v Svetem pismu, je mogoče uporabiti tudi za radio: “Z njim blagoslavljamo Boga Očeta in z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobi. Iz istih ust prihaja blagoslov in preklinjanje.”[47]
125. Tisti, ki poslušajo radio, so dolžni skrbno in pametno razlikovati med različnimi programi, ki jim ne smemo dovoliti, da bi v hišo vstopili kar naenkrat, ampak jim moramo dati enako premišljeno in preudarno povabilo, kot bi ga dali prijatelju. Napačno bi bilo, če bi znance brez razlikovanja sprejeli v svojo hišo. Prav tako naj bodo radijske oddaje, ki jih sprejemate, takšne, da spodbujajo resnico in dobroto ter ne odvračajo družinskih članov od izpolnjevanja njihovih dolžnosti do posameznikov ali družbe. Prej naj jim dajejo moč, da bodo te dolžnosti pravilno izpolnjevali, pri otrocih in mladostnikih pa naj ne škodujejo, temveč pomagajo in pospešujejo zdravo vzgojo, ki jo dajejo učitelji in starši.
126. V vsaki državi naj se ustanovijo katoliški uradi za radio, ki naj si prek katoliških časopisov in revij prizadevajo, da bi vernike vnaprej obveščali o naravi in vrednosti programov. Seveda ne bo vedno mogoče tako vnaprej obvestiti; pogosto bo šlo le za povzetek mnenj, kadar vsebine programa ni mogoče zlahka poznati vnaprej.
127. Župnijski duhovniki naj svoje črede opozorijo, da jim božji zakon prepoveduje poslušati radijske programe, ki so nevarni za njihovo vero ali moralo. Tiste, ki se ukvarjajo z vzgojo mladih, naj pozivajo, naj bodo pozorni in naj jim privzgojijo verska načela glede uporabe radijskih sprejemnikov, nameščenih doma.
128. Poleg tega je dolžnost škofov, da vernike pozovejo, naj ne poslušajo postaj, ki zagovarjajo zadeve, formalno nasprotne katoliški veri. Druga dolžnost, ki zavezuje poslušalce, je, da voditeljem programov sporočijo svoje želje in upravičene kritike. Ta obveznost jasno izhaja iz narave radia, ki je takšna, da govorec poslušalcu posreduje povsem enostransko stališče.
129. Danes so priljubljeni različni sistemi raziskovanja javnega mnenja za ugotavljanje stopnje zanimanja, ki ga pri poslušalcih vzbuja vsak program, in so nedvomno koristni za tiste, ki vodijo programe; vendar je bolj ali manj močno izraženo odobravanje javnosti včasih mogoče pripisati nepomembnim ali prehodnim vzrokom ali navdušenju brez racionalne podlage, tako da tovrstne ocene ni mogoče jemati kot zanesljivo vodilo za ukrepanje.
130. V tem primeru bi se morali radijski poslušalci zavzeti za ustvarjanje uravnoteženega javnega mnenja, s katerim bi ob upoštevanju ustreznih metod te programe odobravali, podpirali ali grajali glede na njihove prednosti in tako dosegli, da bi radio kot metoda vzgoje “služil resnici, dobri morali, pravičnosti in ljubezni”[48].
131. Doseči ta rezultat je naloga vseh katoliških organizacij, ki si vneto prizadevajo za zagotavljanje dobrega za kristjane v tej zadevi. V deželah, kjer to narekujejo krajevne okoliščine, pa se lahko v ta namen organizirajo skupine poslušalcev ali gledalcev pod nadzorom nacionalnih uradov za kinematografijo, radio in televizijo, ustanovljenih v vsaki deželi.
132. Končno naj se poslušalci radia zavedajo, da so dolžni spodbujati ugledne programe, zlasti tiste, s katerimi se um usmerja k Bogu. Zlasti v tej dobi, ko se po etru širijo lažni in škodljivi nauki; ko se z namernim “motenjem” ustvarja nekakšna zračna “železna zavesa” z izrecnim namenom, da bi preprečili vstop resnice, ki bi zrušila imperij ateističnega materializma – v tej dobi, pravimo, ko na stotisoče ljudi še vedno išče zorečo luč evangeljskega sporočila, ko bolni in invalidi nestrpno pričakujejo, da bodo lahko na neki način sodelovali pri molitvah in obredih maše krščanske skupnosti, ali ne bi verniki, zlasti tisti, ki vsak dan uporabljajo prednosti radia, morali z veseljem spodbujati tovrstne programe?
133. Popolnoma se zavedamo prizadevanj, ki so jih in jih še vlagajo v nekaterih državah, da bi povečali število katoliških programov. Mnogi, tako iz vrst duhovnikov kot laikov, so bili v ospredju boja in so z energičnim prizadevanjem zagotovili verskim radijskim programom mesto, primerno božanskemu bogoslužju, ki je pomembnejše od vseh človeških zadev skupaj.
134. Medtem ko razmišljamo o tem, v kolikšni meri lahko radio pomaga pri delu svete službe, in ko nas močno gane zapoved našega božanskega Odrešenika: “Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu,”[49] čutimo, da vas moramo očetovsko spodbuditi, častitljivi bratje, da si – v skladu s potrebami in viri vaših krajev – prizadevate za povečanje števila in večjo učinkovitost programov, ki se ukvarjajo s katoliškimi zadevami.
135. Ker primerno dostojanstvena radijska predstavitev liturgičnih obredov, resnic katoliške vere in dogodkov, povezanih s Cerkvijo, očitno zahteva precej talenta in spretnosti, je nujno, da so tako duhovniki kot laiki, ki so izbrani za to pomembno dejavnost, dobro usposobljeni za ustrezne metode. K temu cilju bi nedvomno pripomoglo, če bi v državah, kjer katoličani uporabljajo najnovejšo radijsko opremo in imajo vsakodnevne izkušnje, organizirali ustrezne študijske in izobraževalne tečaje, s katerimi bi študenti iz drugih držav lahko pridobili to znanje, ki je nujno potrebno, če naj verski radijski programi dosežejo najboljše umetniške in tehnične standarde.
136. Naloga nacionalnih uradov bo, da na svojem ozemlju spodbujajo različne vrste verskih programov ter jih medsebojno organizirajo in usklajujejo. Poleg tega bodo direktorjem drugih radijskih postaj v največji možni meri ponudili svoje sodelovanje, pri čemer bodo ustrezno skrbeli, da se v te programe ne bo prikradlo nič, kar bi bilo v nasprotju z zdravo moralo.
137. Glede duhovnikov, tudi oproščenih redovnikov, ki se ukvarjajo z radijskim ali televizijskim delom, bodo škofje dolžni podati ustrezne smernice, katerih izvajanje bo zaupano različnim nacionalnim uradom.
138. Posebej bi radi izrekli spodbudne besede tistim, ki vodijo katoliške radijske postaje. Popolnoma se zavedamo skorajda neštetih težav, s katerimi se je treba na tem področju spoprijeti, a kljub temu verjamemo, da bodo to apostolsko delo, ki ga tako visoko cenimo, opravljali z energijo in vzajemnim sodelovanjem.
139. Po svoji strani smo poskrbeli za razširitev in izboljšanje vatikanske radijske postaje, ki je za Cerkev opravila odlično delo. Odrešilna dejavnost te postaje, kot smo izjavili katoličanom na Nizozemskem, ki so tako velikodušno prispevali zanjo, je dobro odgovorila na “goreče želje in življenjske potrebe vsega katoliškega sveta”[50].
140. Poleg tega se želimo zahvaliti vsem pokončnim direktorjem in producentom radijskih programov za njihovo pravično oceno potreb Cerkve, o čemer so mnogi med njimi pričali bodisi s tem, da so prostovoljno namenili primeren čas za širjenje Božje besede, bodisi s tem, da so priskrbeli potrebno opremo.
141. Tisti, ki tako ravnajo, so gotovo deležni posebne nagrade za apostolsko delo – četudi poteka po zraku – v skladu z obljubo našega Gospoda: “Kdor sprejme preroka, ker je prerok, bo prejel nagrado preroka.”[51]
142. V teh dneh tehnična odličnost radijskih programov zahteva, da so v skladu s pravimi načeli umetnosti; zato morajo biti avtorji in tisti, ki sodelujejo pri njihovi pripravi in produkciji, opremljeni z bogastvom zdravega nauka. Zato jih tudi iskreno vabimo, tako kot smo to storili s člani filmske industrije, naj v celoti izkoristijo to presežno količino gradiva v skladišču krščanske civilizacije.
143. Končno naj škofje opomnijo vladne uradnike, da je del njihove dolžnosti, da z ustrezno skrbnostjo varujejo prenos programov, ki se nanašajo na Katoliško cerkev, s posebnim upoštevanjem svetih dni in vsakodnevnih duhovnih potreb kristjanov.
144. Častitljivi bratje, preostane nam še, da vam na kratko spregovorimo o televiziji, ki je v času našega pontifikata v nekaterih narodih naredila velikanski korak naprej, v drugih pa se postopoma uveljavlja.
145. Naraščajoči razvoj tega komunikacijskega sredstva, ki je nedvomno dogodek velikega pomena v človeški zgodovini, smo spremljali z živahnim zanimanjem in velikim upanjem, pa tudi z resno zaskrbljenostjo. Čeprav smo od vsega začetka hvalili njegove možnosti za dobro in nove prednosti, ki izhajajo iz njega, smo predvideli in opozorili tudi na nevarnosti, ki se skrivajo v njem, in na ekscese tistih, ki ga zlorabljajo.
146. Televiziji in gibljivim filmom je veliko skupnih značilnosti, saj so v obeh primerih očem predstavljene slike gibanja in vznemirjenja življenja. Tudi televiziji pogosto dajejo gradivo filmi iz kinematografov. Vendar ima televizija na nek način tudi enako naravo in vpliv radijskega oddajanja, saj je namenjena ljudem na njihovih domovih in ne v kinodvoranah.
147. Menimo, da je odveč ponavljati opozorila, ki smo jih v zvezi s kinematografskimi filmi in radijskimi programi že podali glede obveznosti, ki v tej zadevi zavezujejo gledalce, poslušalce, producente in javne uslužbence. Prav tako nam ni treba ponovno omenjati skrbnosti in prizadevnosti, ki ju je treba upoštevati pri pravilni pripravi in spodbujanju različnih vrst verskih programov.
148. Zavedamo se velikega zanimanja, s katerim veliko število gledalcev spremlja televizijske predstavitve katoliških dogodkov. Seveda je očitno – kot smo izjavili pred nekaj leti[52] -, da gledati mašo po televiziji ni isto kot biti dejansko navzoč pri božji daritvi, kot se zahteva ob nedeljah in svetih dneh. 150. Vendar pa verski obredi, ki jih gledamo po televiziji, močno prispevajo k utrjevanju vere in obnavljanju gorečnosti vseh tistih, ki iz nekega razloga ne morejo biti dejansko navzoči. Zato smo prepričani, da lahko tovrstne programe z vsem srcem pohvalimo.
149. V vsaki deželi bodo škofje presodili primernost televizijskih verskih programov in njihovo izvedbo zaupali ustanovljenemu uradu, ki bo seveda, tako kot pri podobnih zadevah, dejaven in buden pri objavljanju informacij, poučevanju uma gledalcev ter organiziranju in usklajevanju vsega na način, ki bo v skladu s krščansko moralo.
150. Vendar ima televizija – poleg skupnega elementa, ki si ga deli z drugima dvema načinoma širjenja informacij, o katerih smo že govorili – svojo lastno moč in učinkovitost.
151. S televizijo je mogoče, da gledalci z očmi in ušesi dojamejo dogodke, ki se dogajajo daleč stran, prav v trenutku, ko se odvijajo, in so s tem tako rekoč pritegnjeni k dejavnemu sodelovanju v njih. Ta občutek neposrednosti se zelo poveča zaradi domačega okolja.
152. Ta posebna moč, ki jo ima televizija, namreč da v družinskem krogu nudi užitek, je zelo pomembna, saj lahko veliko prispeva k verskemu življenju, intelektualnemu razvoju in navadam tistih, ki sestavljajo družino – zlasti otrok, na katere bo sodobnejši izum zagotovo vplival in jih očaral.
153. Toda če je pregovor “malo kvasa zakisa vso maso”[53] popoln izraz resnice in če lahko telesni rasti mladostnikov kakšen kužni zarodek prepreči, da bi dosegla polno zrelost, se lahko še veliko lažje kakšna nizkotna sestavina vzgoje prikrade v kite verskega življenja in zavre pravilen razvoj nravi.
154. Vsi dobro vedo, da se otroci pogosto lahko izognejo epidemiji, dokler je bolezen zunaj njihovega doma, ne morejo pa ji ubežati, kadar tiči v samem domu. Zlo je spraviti svetost doma v nevarnost. Cerkev si je zato, kot to zahtevata njena pravica in dolžnost, vedno z vsemi močmi prizadevala, da bi preprečila, da bi ti sveti portali pod kakršno koli pretvezo trpeli nasilje zaradi zlobnih televizijskih oddaj.
155. Ena od prednosti televizije je, da spodbuja stare in mlade, da ostanejo doma; zato lahko pomembno vpliva na krepitev vezi zvestobe in ljubezni v družinskem krogu, če se na zaslonu ne prikazuje nič, kar bi bilo v nasprotju s temi vrlinami zvestobe in čiste ljubezni.
156. Nekateri pa popolnoma zanikajo, da bi se te vzvišene zahteve vsaj v sedanjem času lahko uresničile v praksi. Vedno znova trdijo, da pogodba, sklenjena z gledalci, nikakor ne dopušča, da bi kateri koli del časa, namenjenega televiziji, ostal nezaseden, da jih nujnost, da imajo vedno na voljo različne programe, včasih prisili, da pripravijo predstave, ki so bile prvotno namenjene le javnemu gledališču, in končno, da televizija ni samo zadeva za mlade, ampak tudi za odrasle.
157. Priznavamo, da se pri tej zadevi zlahka pojavijo težave, vendar njihovega reševanja ne bi smeli prelagati na neko prihodnost, saj je uporaba televizije, kadar je ne nadzorujejo vajeti predhodnega preudarnega nasveta, že povzročila resno škodo posameznikom in človeški družbi. Obseg te škode je do danes mogoče le s težavo oceniti.
158. Da pa bi reševanje teh težav lahko napredovalo vzporedno z naraščajočo uporabo televizije v vsaki državi, je treba najnujnejše napore nameniti pripravi različnih oddaj in zagotoviti, da bodo ustrezale etičnim in psihološkim zahtevam, pa tudi tehničnim vidikom televizije.
159. Zato očetovsko spodbujamo katoličane, ki jih odlikujejo učenost, zdrav nauk in poznavanje umetnosti – zlasti duhovnike in člane verskih redov in kongregacij -, naj se posvetijo tej novi umetnosti in dejavno sodelujejo, da bi vse prednosti, ki sta jih tradicija in resnični napredek prispevala k razvoju uma, v polni meri uporabili tudi v korist televizije.
160. Poleg tega je nujno, da producenti televizijskih filmov poskrbijo ne le za nedotakljivost verskih in moralnih načel, ampak tudi za varovanje pred nevarnostjo, v katero bi morda lahko zapadli mladi, če bi bili navzoči pri predstavah, namenjenih odraslim.
161. V zvezi s podobnimi predstavami v kinematografih ali na odru so bili v skoraj vseh civiliziranih državah sprejeti ustrezni previdnostni ukrepi, da se mladi izognejo nemoralnim zabavam. To je bilo storjeno z namernim ciljem ohranjanja skupnega dobrega. Splošno znano pa je, da tudi televizija – in to z večjim razlogom – potrebuje prednosti in varovala budne previdnosti. Hvalevredno je, da so v nekaterih državah iz televizijskih programov izključene teme, ki so mladim prepovedane; če pa nekateri kraji takšne programe dopuščajo, so nujni vsaj določeni varnostni ukrepi. Nikomur se ne zdi koristno domnevati, da odlična načela in poštena vest tistih, ki se ukvarjajo s televizijo, zadoščajo za to, da se z malega belega zaslona ne bo slišalo nič drugega kot dobro, ali da se bo odstranilo vse, kar je slabega.
162. Pri tem se torej od tistih, ki uporabljajo televizijo, še posebej zahtevata preudarnost in budna skrbnost. Ustrezna zmernost pri njeni uporabi, preudarnost pri omogočanju gledanja otrokom glede na njihovo različno starost, uravnotežena presoja na podlagi že videnega in končno izključitev otrok iz gledališč, ki so v vsakem pogledu neprimerna: vse to so dolžnosti, ki močno bremenijo starše in vse, ki se ukvarjajo z vzgojo.
163. Ne spregledamo dejstva, da lahko direktive, ki smo jih navedli v prejšnjem razdelku, včasih povzročijo resne težave in precejšnje nevšečnosti. Zavest o njihovi vlogi vzgojiteljev bo od staršev pogosto zahtevala, da dajo svojim potomcem jasen zgled in jim tudi naročijo, naj se odpovejo nekaterim programom, ki bi jih radi videli, čeprav to lahko pomeni določeno osebno žrtev. Toda kdo bo menil, da je breme za starše pretežko, če gre za najvišje dobro otrok?
164. V tem primeru – kot smo izjavili v pismu italijanskim škofom – “je nujno potrebno, da se v zvezi s televizijo vest katoličanov oblikuje po zdravih načelih krščanske vere”[54]; toliko bolj, da to sredstvo komuniciranja ne bi bilo v službi zmote ali pasti pokvarjenosti, ampak bi se izkazalo kot pomoč “pri vzgoji in izobraževanju ljudi ter pri njihovem vračanju k višjemu stanju”[55].
165. Častitljivi bratje, tega pisma ne moremo skleniti, ne da bi vas spomnili na pomembnost naloge, ki je zaupana duhovniku za spodbujanje in obvladovanje izumov, ki vplivajo na komunikacijo, ne le na drugih področjih apostolata, ampak še posebej pri tem bistvenem delu Cerkve. Moral bi dobro poznati vsa vprašanja, s katerimi se soočajo duše kristjanov v zvezi s kinematografskimi filmi, radiem in televizijo.
166. Kot smo rekli v govoru udeležencem študijskega tedna za posodobitev pastoralne prakse v Italiji v sedanjem času: “Duhovnik, ki mu je zaupana ‘skrb za duše’, lahko in mora poznati vse, kar ponujajo sodobne študije in razvoj umetnosti in tehnologije, kolikor se to nanaša na najvišji cilj človeka ter njegovo moralno in versko življenje.”[56]
167. Te pripomočke naj se nauči pravilno uporabljati tako pogosto, kot to po preudarni presoji cerkvene oblasti zahtevata narava službe, ki mu je zaupana, in potreba po pomoči vedno večjemu številu duš.
168. Končno, če duhovnik te veščine s pridom uporablja, bodo njegova preudarnost, samoobvladovanje in čut za odgovornost sijali kot zgled vsem kristjanom.
169. Odločili smo se, častitljivi bratje, da vam predstavimo naše misli in zaskrbljenost, ki jih seveda delite tudi vi, glede hudih nevarnosti, ki bi lahko prizadele krščansko vero in moralo, če bi mogočne izume filmov, radia in televizije ljudje spreobrnili v slabe namene. Vendar pa nismo spregledali koristi in prednosti, ki jih ti sodobni instrumenti lahko prinesejo.
170. V ta namen smo z zapovedmi krščanske vere in naravnega prava, ki so nam v razsvetljenje, pojasnili načela, ki morajo voditi in urejati tako dejavnosti direktorjev teh komunikacijskih sredstev kot tudi vest tistih, ki jih uporabljajo.
171. In iz istega razloga, namreč da bi darovi Božje previdnosti zagotovili dobro duš, smo vas očetovsko spodbujali ne le k budni skrbi, ampak tudi k uporabi pozitivnega delovanja in avtoritete.
172. Naloga teh nacionalnih uradov, ki smo vam jih tudi ob tej priložnosti priporočili, je namreč ne le ohranjati in braniti, temveč predvsem usmerjati, organizirati in pomagati številnim izobraževalnim projektom, ki so se začeli v mnogih deželah, da bi se v tej težavni in obsežni pokrajini umetnosti še bolj širile krščanske ideje.
173. Ker pa smo trdno prepričani v končno zmago Božje stvari, ne dvomimo, da lahko ti naši napotki in navodila – ki jih zaupamo v ustrezno izvajanje Papeški komisiji za film, radio in televizijo – vzbudijo novo navdušenje za apostolat na tem področju, ki obeta tako obilen in rodoviten pridelek.
174. Zanašajoč se na to upanje, ki ga naše dobro utemeljeno poznavanje vaše pastoralne gorečnosti zelo krepi, vam, častitljivi bratje, pa tudi duhovnikom in ljudem, ki so vam zaupani, zlasti pa tistim, ki si dejavno prizadevajo za uresničitev naših želja in navodil, z vsem srcem izročamo apostolski blagoslov, kot obljubo nebeških milosti.

Iz Sv. Petra v Rimu, 8. septembra, na praznik Marijinega rojstva, 1957, 19. leto našega pontifikata.

OPOMBE:

1. Janez Krizostom, De Consubstantiali, contra Anomeos: PG 48. 810.
   2, Ef 3, 8-9.
2. Petra 1. 18-19.
3. Radiomessage Qui arcano dei, februar I[2], 1931: Acta Apostolicae Sedis 23 (1931), str. 65.
4. Enciklika Vigilanti cura, 29. junij 1936: AAS, 28 (1936), str.[349] in naslednje.
5. Prav tam, str. 251.
   Prim. AAS 46(1954), str. 783-784.
6. Prim. nagovor katoličanom na Nizozemskem, 19. maj 1950: Discorsi radiomessaggi, zv. 12, str. 75.
7. Rim. 10. 16.
8. Mt 22. 16.
9. Prim. nagovor na srečanju italijanske filmske skupine v Rimu, 21. junija 1955: AAS 47 (1955), str. 504. [Slovenski prevod: TPS (poletje 1955), let. 2, št. 2, str. 101. – Ed.l
10. Prim. Mt 11. 30.
11. Prim. nagovor na mednarodnem kongresu o visokofrekvenčnem oddajanju v Rimu: Discorsi e radiomessaggi, zv. 12, str. 54.
12. Rim 5, 5
13. Prim. Mt 5, 48.
14. Apostolsko pismo z dne 12. januarja 1951: AAS 44 (1952), str. 216-217.
15. Prav tam, str. 216.
16. Mt 13. 27.
17. Mt 13. 28.
18. I Tes. 5. 21-22.
19. Prim. nagovor ob petstoletnici Fra Angelica, 20. april 1955: AAS 47 (1955), str. 291-292. [Slovenski prevod: TPS (poletje 1955) vol. 2, št. 2, str. 125 ff.] Prim. encikliko Musicae sacrae, 25. december 1955: AAS, zv. 48. (1956), p. 10.
    Prim. rim. 11. 15.
20. Nagovor italijanski filmski skupini, 21. junij 1955: AAS 47 (1955), str. 505. [Slovenski prevod: TPS (poletje 1955), letnik 2, št. 2, str. 101 – op. prev.]
21. Tomaž, Summa teologije, 1, str. 1, a. 9.
22. Ibid. q. 667, a. 1.
    Nagovor direktorjem in zaposlenim italijanskega radijskega in televizijskega sistema, 3. december 1944: Discorsi, zv. 6, str. 209.
23. Nagovor skupini uslužbencev Združenih narodov za obveščanje javnosti, 24. april 1956: Discorsi, zv. 18, str. 137.
24. Prim. Janez, 8. 32.
25. Prim. radijsko sporočilo vernikom Republike Kolumbije, 11. april 1953, ob odprtju radijske postaje v Sutatenzi: AAS 45 (1953), str. 294.
26. Enciklika Vigilanti cura, 29. junij 1936: AAS 28 (1936), str. 255.
27. Prav tam, str. 254.
28. Spodbuda o televiziji 1. januarja 1954: AAS 46 (1954), str. 21. [Slovenski prevod: TPS, letnik 1, št. 1, str. 5.]
29. Nagovor delegatom na zasedanju Inštituta za arheologijo, zgodovino in umetnostno zgodovino, 9. marec 1956: AAS 48 (1956), str. 212. [angleški prevod]: TPS (jesen 1956), let. 3, št. 2, str. 157. – Ed.l
30. Enciklika Vigilanti cura 29. junija 1936: AAS 28 (1936), str. 261.
31. Prim. nagovor delavcem filmske industrije, 28. oktober 1955: AAS 47 (1955), str. 817. [Slovenski prevod: TPS (poletje 1955), letnik 2, št. 2, str. 101 – op. prev.]
32. Nagovor delavcem filmske industrije v Italiji, 21. junij 1955: AAS 47 (1955), str. 501-502. [Slovenski prevod: TPS (zima 1955-56), letnik 2, št. 4, str. 351. – Red.]
33. Prim. nagovora z dne 21. junija in 28. oktobra 1955: ibid., str. 502-505; [816], K
34. Enciklika Vigllanti cura, 29. junij 1936: AAS 28 (1936), str. 260-261.
35. Prim. nagovor italijanskim filmskim delavcem, 21. junij 1955: AAS 47 (1955), str. 512. [Slovenski prevod: TPS (poletje 1955), letnik 2, št. 2, str. 101 – op. prev.]
    40 Enciklika Vigilanti cure 29. junija 1936: AAS 28 (1936), str. 260.
36. Prim. nagovor papeža Pija XII. rimskim pridigarjem v postnem času, 5. marec 1957: L’Osservatore Romano, 6. marec 1957. [Slovenski prevod: TPS (poletje 1957), letnik 4, št. 1, str. 69 – op. prev.]
37. Prim. govor o slikarski umetnosti, 26. avgust 1945: Discorsi, zv. 7, str. 157.
38. Mt.5.16.
39. Prim. pismo papeža Pija XII. vernikom v Nemčiji ob priložnosti Katholikentaga, 10. avgust 1952: AAS 44(1952), str. 725.
40. Prim. nagovor, ki ga je imel 3. decembra 1944: (Razprave, zv. 6, str. 209).
    Prim. radijsko sporočilo udeležencem tretjega splošnega srečanja za komunikacije med ljudmi in narodi v letu 60. obletnice izuma radiotelegrafa v Genovi: AAS 47 (1955), str. 736. [slovenski prevod: TPS (zima 1955-56), let. 2, št. 4, str. 365 – op. prev.]
41. Jakob 3. 9-10.
42. Prim. nagovor papeža Pija XII. 3. oktobra 1947 ob petdesetletnici izuma radiofonije: Discorsi, zv. 9, str. 267.
    Marko 16. 15.
43. Prim. nagovor nizozemskim katoličanom, 19. maj 1950: Discorsi, zv. 12, str. 75.
44. Mt 10. 41.
45. Prim. nagovor na mednarodnem srečanju radijskih delavcev, 5. maj 1950: Discorsi, zv. 12, str. 55.
46. Gal. 5, 9.
47. Prim. apostolsko spodbudo o televiziji, 1. januar 1954: AAS 46 (1954), str. 23. [Slovenski prevod: TPS, v. 1, št. 1, str. 5].
48. Prim. nagovor o pomenu televizije, 21. oktober 1955: AAS 47 (1955), str. 777. [Slovenski prevod: TPS (zima 1955-56), letnik 2, št. 4, str. 368. – Evid.]
49. Prim. govor z dne 14. septembra 1956: AAS 48 (1956), str. 707. [Slovenski prevod: TPS (pomlad 1957), letnik 3, št. 4, str. 381. – Evidenca].