Papež Pij XII.
O MOLITVI ZA PREGANJANO CERKEV
ČASTITLJIVIM BRATOM, PATRIARHOM, PRIMASOM,
NADŠKOFOM, ŠKOFOM IN DRUGIM LOKALNIM ORDINARIJEM
V MIRU IN OBČESTVU Z APOSTOLSKIM SEDEŽEM
Častitljivi bratje,
Pozdrav in apostolski blagoslov.
Zdi se nam primerno, da se spomnimo, da smo se, ko so krščanskemu ljudstvu in Cerkvi, soprogi božjega Odrešenika, grozile nove nevarnosti, tako kot naši predhodniki že v preteklih stoletjih, v prošnji obrnili na Devico Marijo, našo najbolj ljubečo Mater, in povabili vso nam zaupano čredo, naj se z zaupanjem prepusti njenemu varstvu. Medtem ko je svet pustošila strašna vojna, smo storili vse, kar smo lahko, da bi mesta, ljudstva in narode spodbudili k miru ter duše, ki jih razdvajajo spopadi, pozvali k medsebojnemu dogovoru v imenu resnice, pravičnosti in ljubezni; Nismo se omejili le na to, ampak smo, ker smo videli, da primanjkuje človeških sredstev in virov, z različnimi pismi opominov, ki so kazala na sveto tekmovanje molitev, klicali nebeško pomoč po mogočni priprošnji velike Božje Matere, katere brezmadežnemu srcu smo z nami posvetili vso človeško družino. (2)
V sedanjem času, čeprav se je vojni spopad narodov dokončno umiril, še ne vlada pravičen mir in ljudje ne vidijo, da bi se utrdil v bratsko razumevanje; Obstajajo prikrita semena razdora, ki od časa do časa grozeče izbruhnejo in držijo duše v tesnobnem strahu, še toliko bolj, ker je strašno orožje, ki ga je zdaj odkrila človeška iznajdljivost, tako izjemno močno, da lahko preplavi in potopi v vsesplošno uničenje ne le poražence, ampak tudi zmagovalce in vse človeštvo.
I
Toda če s premišljenim umom preučimo vzroke za toliko sedanjih in prihodnjih nevarnosti, zlahka vidimo, da so odločitve, pristojnosti in ustanove ljudi neizogibno obsojene na propad, če božjo avtoriteto – ki razsvetljuje um s svojimi zapovedmi in prepovedmi, ki je načelo in jamstvo pravičnosti, vir resnice in temelj zakonov – bodisi zanemarimo, bodisi ne postavimo na ustrezno mesto ali jo celo zatremo. Vsaka hiša, ki ne stoji na trdnih in varnih temeljih, se sesuje; vsak razum, ki ga ne razsvetljuje Božja luč, se bolj ali manj oddaljuje od polnosti resnice; nesoglasja nastajajo, se povečujejo, če bratska ljubezen ne poživlja državljanov, ljudstev in narodov.
Samo krščanska religija uči to popolno resnico, to popolno pravičnost in to božansko ljubezen, ki odpravlja sovraštvo, sovražnost in spore; saj jih je edina prejela v varstvo od božanskega Odrešenika, ki je pot, resnica in življenje (prim. Jn 14,6), in jih mora z vsemi svojimi močmi uresničevati. Nobenega dvoma torej ni, da tisti, ki namerno želijo prezreti krščansko vero in Katoliško cerkev ali si prizadevajo za njuno oviranje, neupoštevanje ali podrejanje, s tem slabijo temelje družbe ali jih nadomeščajo z drugimi, kar absolutno ne more podpirati zgradbe človeškega dostojanstva, svobode in blaginje.
Zato se je treba vrniti h krščanskim zapovedim, če želimo oblikovati trdno, pravično in pošteno družbo. Škodljivo in nepremišljeno je stopiti v konflikt s krščansko vero, katere večno trajnost zagotavlja Bog in dokazuje zgodovina. Upoštevajte, da država brez vere ne more imeti moralne pravilnosti in reda. Zaradi nje se namreč misli oblikujejo za pravičnost, dobrodelnost in poslušnost pravičnim zakonom; obsoja in prepoveduje razvade; državljane spodbuja k kreposti; dejansko ureja in uravnava njihovo javno in zasebno ravnanje; uči, da boljše razdelitve bogastva ne dosežemo z nasiljem in revolucijo, ampak s pravičnimi predpisi, tako da se proletariat, ki še nima potrebnih in primernih sredstev za življenje, lahko dvigne v bolj dostojanstveno stanje s srečno rešitvijo družbenih sporov; tako prinaša zelo dragocen prispevek k dobremu redu in pravičnosti, čeprav ni bil ustanovljen samo zato, da bi si zagotovil in povečal življenjsko udobje.
Če torej o tem razmišljamo s tisto naravnanostjo duha, ki nas postavlja nad človeška nasprotja in zaradi katere očetovsko ljubimo narode vseh ras, se pred nami pojavita dve stvari, ki nas močno vznemirjata in skrbita. Po eni strani namreč vidimo, da v nemalo državah krščanskim zapovedim in katoliški veri ne posvečajo potrebne pozornosti. Množice državljanov, zlasti manj izobraženih, zlahka pritegnejo razširjene zmote, pogosto oblečene v videz resnice; laskanje in navajanje na razvade, ki z nečednimi vplivi vznemirjajo duše s pomočjo najrazličnejših publikacij, kinematografskih in televizijskih oddaj, še posebej kvarijo neprevidno mladino. Mnogi pišejo in širijo svoja dela, ne da bi služili resnici in kreposti ter pošteno zabavali svoje bralce, temveč da bi zaradi dobička razburkali svoje burne strasti ali da bi z lažmi, obrekovanji in žaljivkami žalili vse, kar je sveto, plemenito in lepo. Zelo pogosto – kar je boleče povedati – je resnica napačno predstavljena, lažne in sramotne stvari pa dobijo javno veljavo. Zato ni nikogar, ki ne bi videl, koliko škode to povzroča družbi sami in koliko škode Cerkvi.
Po drugi strani pa na žalost srca našega očeta vidimo, da katoliško Cerkev, bodisi latinskega bodisi vzhodnega obreda, v nemalo narodih zatira resno nadlegovanje; verniki in služabniki bogoslužja so, če ne z besedami, pa zagotovo z dejanji, postavljeni pred to dilemo: ali naj se vzdržijo izpovedovanja in javnega širjenja svoje vere ali pa naj utrpijo škodo, celo resno škodo. Mnogi škofje so bili že pregnani s svojih sedežev, onemogočeno jim je bilo svobodno opravljanje službe, zaprti so bili ali poslani v izgnanstvo. Z eno besedo, brezobzirno se poskuša uresničiti rek: “Udaril bom pastirja in čreda se bo razbila” (Mt 26,31; prim. Zah 13,7).
Poleg tega so katoliški časopisi, revije in publikacije skoraj popolnoma utišani, kot da bi bila resnica izključna domena in samovolja odgovornih ter kot da božanske in humanistične znanosti ter svobodne umetnosti nimajo pravice do svobode, da bi se lahko razvijale v javno dobro.
Šole, ki so jih nekoč odprli katoličani, so bile prepovedane in ukinjene, namesto njih pa so bile ustanovljene druge, ki bodisi sploh ne širijo pojma Boga in vere bodisi razglašajo in širijo maksime ateizma, kar se pogosto dogaja.
Misijonarji, ki so zapustili dom in sladko deželo svojega rojstva ter prestali hude in številne težave, da bi drugim posredovali luč in moč evangelija, so bili kot škodljivi in nevarni posamezniki izgnani iz številnih krajev; tako preostala duhovščina, ki je v primerjavi z obsegom svojega ozemlja številčno neenakomerna, pogosto pa tudi nepriljubljena in preganjana, ne more poskrbeti za potrebe vernikov.
Z žalostjo opažamo, da so pravice Cerkve včasih poteptane, saj je dolžnost Cerkve, da le po pooblastilu Svetega sedeža izbere in posveti škofe, namenjene zakonitemu vodenju krščanske črede; to pa se dogaja v veliko škodo vernikov, kot da bi bila katoliška Cerkev notranja stvar enega naroda, odvisna od civilne oblasti, in ne božanska ustanova, namenjena vsem ljudstvom.
Kljub tem resnim in bolečim skrbem pa je vendarle nekaj, kar našemu očetovskemu srcu daje veliko tolažbo. Vemo namreč, da večina vernikov latinskega in vzhodnega obreda z vso močjo ostaja navezana na vero svojih prednikov, čeprav so prikrajšani za tisto duhovno pomoč, ki bi jim jo lahko nudili njihovi pastirji, če jim tega ne bi preprečevali. Zato naj pogumno vztrajajo in polagajo svoje upanje v Njega, ki pozna solze in trpljenje tistih, ki “trpijo preganjanje zaradi pravičnosti” (Mt 5,10); On “ne odlaša predolgo s svojo obljubo” (2 Pt 3,9), ampak bo svoje otroke končno potolažil s pravično nagrado.
Z očetovsko naklonjenostjo torej na poseben način opominjamo tiste častitljive brate in Naše ljubljene sinove, ki so na vse načine, tudi zahrbtne in zahrbtne, spodbujeni, naj zapustijo trdno, trdno in stalno edinost s Cerkvijo ter zelo tesno zvestobo temu apostolskemu sedežu, brez katere taka edinost ne more imeti zanesljivega temelja. Nihče se namreč ne zaveda, da je ponekod ta edinost spodkopana in izpodbijana z zavajajočimi mnenji in z vsemi umetnostmi. Vendar naj se vsi spominjajo, da mora biti mistično telo Jezusa Kristusa, Cerkev, “sestavljeno in povezano v vseh sklepih komunikacije po delovanju, ki je sorazmerno vsakemu členu” (Ef 4,16); “dokler ne pridemo vsi skupaj po edinosti vere in spoznanja Božjega Sina v enega popolnega človeka do mere Kristusove polnosti” (Ef 4,13), katerega rimski papež kot Petrov naslednik je po božji postavi določen namestnik na zemlji: Naj si zapomnijo in premišljujejo te zelo modre besede svetega Ciprijana, škofa in mučenca: “Gospod tako govori Petru: ‘Pravim ti, da si ti Peter in da bom na tej skali zgradil svojo Cerkev. ..” (prim. Mt 16,18f). Samo na njem gradi Cerkev. … Te edinosti se moramo trdno držati in jo braniti, zlasti mi, škofje, ki v Cerkvi vladamo … Tudi Cerkev je ena in se z nenehnim povečevanjem svoje rodovitnosti širi na veliko množico; tako kot je veliko sončnih žarkov, a ena je luč; in veliko je vej drevesa, a eno je deblo, ki se z močnimi koreninami zajeda v zemljo; in ko iz enega izvira izvira več vodnih tokov, čeprav se zdi, kot da se njihovo število zaradi obilja izbruhane vode razvejuje, je vendarle vedno samo en izvir. Lahko iztrgaš žarek iz sonca, pa se enotnost svetlobe ne razcepi; lahko odtrgaš vejo z drevesa, a ker je zlomljena, ne more več pognati; odreži potok od njegovega izvira, pa se bo posušil. Tako tudi cerkev, ki se koplje v Božji luči, pošilja svoje žarke po vsem vesolju: vendar je to kljub temu en sam sijaj, ki se širi povsod; in enotnost organizma se ne razdeli. Svoje veje z bujnim bogastvom širi po vsej zemlji, povsod izliva prelivajoče se potoke; toda eno je deblo, en je izvir. … In ne more imeti Boga za očeta, kdor nima Cerkve za mater … Kdor ne ohranja te edinosti, ne ohranja Božjega zakona, ne ohranja vere Očeta in Sina, nima življenja in odrešenja.” (3)
Te besede svetega škofa mučenca bodo v tolažbo, opomin in obrambo zlasti tistim, ki se zaradi tega, ker nikakor ali le s težavo ne morejo biti v odnosu z Apostolskim sedežem, znajdejo v veliki nevarnosti in morajo premagovati različne ovire in pasti. Kljub temu naj zaupajo v Božjo pomoč in naj je ne zamudijo klicati z gorečimi prošnjami. In naj se spomnijo, da so vsi preganjalci Cerkve – uči zgodovina – minili kot senca, medtem ko sonce božje resnice nikoli ne zahaja, ker “Božja beseda ostane na veke” (1 Pt 1,25). Družbo, ki jo je ustanovil Kristus, je mogoče izpodbijati, ne pa premagati, saj svoje moči ne črpa od ljudi, ampak od Boga. Res ni dvoma, da jo morajo skozi stoletja mučiti preganjanja, prepiri in obrekovanja, kot je bilo to v primeru njenega božanskega ustanovitelja, v skladu s prerokbo: “Če so preganjali mene, bodo tudi vas” (Jn 15,20); vendar je prav tako gotovo, da bo na koncu, kot je zmagal Kristus, naš Odrešenik, mirno zmagala nad vsemi sovražniki. Zato zaupajte; bodite močni in trdni. Ponovno vas spodbujamo z besedami svetega Ignacija, čeprav smo prepričani, da jih ne potrebujete: “Bodite všeč tistemu, za katerega se borite … Nihče med vami naj ne postane dezerter. Vaš krst naj bo kot orožje, vaša vera kot čelada, vaša ljubezen kot kopje, vaša potrpežljivost kot poln oklep. Vaša dela naj bodo vaše bogastvo, da si boste zaslužili dostojno nagrado” (4).
Poleg tega naj vam lepe besede škofa svetega Ambroža dajo zanesljivo upanje in nepremagljivo trdnost: “Zategnite si čelado vere, da vas ne bodo vznemirjale viharne nevihte tega sveta. Res je, da je morje ogromno in neizmerno, vendar se ne bojte, kajti on ga je ustanovil na morjih in utrdil na rekah (Ps 23,2). Ni torej brez razloga, da Gospodova Cerkev sredi tolikih valov ostaja negibna, saj je utemeljena na apostolski skali in vztraja na svojem temelju, negibna proti morskim besom (prim. Mt 16,18). Valovi ga bičajo, a ga ne pretresejo; in čeprav valovi tega sveta grmijo okoli njega, ima zelo varno pristanišče, da sprejme utrujene pomorščake” (5).
II
Kot že od apostolske dobe naprej, ko so kristjani v nekem kraju trpeli posebna preganjanja, so vsi drugi, povezani z vezmi ljubezni, s soglasnim bratskim soglasjem k Bogu, Očetu usmiljenja, izrekali prošnje in molitve, da bi jim vlil moči in da bi Cerkvi čim prej zablesteli boljši časi; Tako v sedanjem času, o častitljivi bratje, želimo, da vsem tistim, ki so na območjih Evrope in Vzhodne Azije že tako dolgo v preizkušnji zaradi njim neugodnega in strašnega stanja, ne bi manjkala božja pomoč in tolažba, za katero so jih prosili njihovi bratje.
In ker zelo zaupamo v zavetništvo Device Marije, iskreno želimo, da bi katoličani v vseh deželah zemlje v času novene, ki navadno nastopi pred praznikom v nebesa vnebovzete Matere Božje, javno molili, zlasti za Cerkev, ki je, kot rečeno, v nekaterih predelih razžaljena in prizadeta.
Negujemo upanje, da bo Devica Mati v svetem letu 1950, ne brez božje volje, po Našem okrilju razglašena za v nebesa vzeto s telesom in dušo,(6) ona, ki smo jo slovesno razglasili za Kraljico nebes in jo morajo kot tako vsi častiti; (7) ona, h kateri smo v stoletju, odkar se je nedolžnemu otroku prikazala v lurški Grotti, milostna darovalka, povabili množice romarjev, da bi uživali njene materinske milosti;(8) ona, o kateri ne dvomimo, se nikakor ne bo odvrnila ali zavrnila teh Naših zaobljub in splošnih molitev katoličanov.
Potrudite se torej, častitljivi bratje, da bodo z vašim opominjanjem in zgledom verniki, ki so vam zaupani, čim številčnejši in čim bolj prosjaški, ob določenih dneh prihajali k oltarjem Božje Matere, ki je “vsemu človeškemu rodu postala vzrok odrešenja (9) in naj z enim glasom in enim srcem prosijo, da bi bila Cerkvi končno povsod dana svoboda; tista svoboda, ki ji ne služi le za večno odrešenje človeštva, ampak tudi za potrjevanje pravičnih zakonov z dolžnostjo vesti in za utrjevanje temeljev civilne družbe. Na poseben način naj prosijo svoje materinsko pokroviteljstvo, da bi sveti pastirji, ki so oddaljeni od svojih čred ali jim je onemogočeno svobodno opravljanje njihove službe, čim prej dobili nazaj svoje prvotno stanje, kot je njihova dolžnost; da bi verniki, ki jih vznemirjajo zahrbtnost, zmote in nesoglasja, v polni luči resnice dosegli popolno soglasje in ljubezen; da bi tiste, ki so v negotovosti dvomov in slabosti, okrepila božja milost, tako da bi bili pripravljeni in voljni trpeti vse, namesto da bi se odtrgali od krščanske vere in katoliške edinosti. Naj imajo posamezne škofije – to je predmet Naših gorečih želja – svojega zakonitega pastirja; naj svobodno širijo krščanski zakon v vseh okoljih in med vsemi razredi državljanov; naj mladi v osnovnih in srednjih šolah, v delavnicah in na poljih ne bodo ujeti v ideologije materializma, ateizma in hedonizma, ki slabijo polet uma in jemljejo moč krepostim, temveč naj jih razsvetljuje luč evangeljske modrosti, ki jih spodbuja, dviguje in usmerja k vsemu dobremu. Naj se povsod odprejo poti k resnici; naj ji nihče ne stoji na poti; naj vsi razumejo, da se nič ne more dolgo upirati resnici in da nič ne more trajno nasprotovati ljubezni.
Naj se misijonarji končno čim prej vrnejo k narodom, ki so jih z apostolsko gorečnostjo in trdim delom pridobili za Kristusa in za katere si goreče želijo, da bi tudi za ceno truda, žrtev in bolečin napredovali v krščanski civilizaciji.
Vse to naj verniki izprosijo pri božji Materi; prav tako naj ne opustijo prošnje za odpuščanje preganjalcem krščanske vere, pri čemer naj sledijo vzgibom tiste ljubezni, zaradi katere apostol narodov ni okleval reči: “Blagoslovite tiste, ki vas preganjajo” (Rim 12,14); prav tako naj ne opustijo klicanja nebeških milosti in luči, ki lahko hkrati razblinijo temo in spravijo vest v pravo stanje.
III
Tem javnim prošnjam pa se mora, kot dobro veste, častitljivi bratje, pridružiti krščanska reforma morale, brez katere so naše molitve prazne govorice, ki v celoti ne morejo biti všeč Bogu. Z nežno in gorečo ljubeznijo, s katero vsi kristjani ljubijo katoliško Cerkev, naj ne dvigajo le pobožnih molitev k nebesom, ampak naj tudi darujejo čustva pokore, krepostna dela, žrtve, trpljenje ter vse bolečine in stiske, tiste, ki so nujno lastne temu smrtnemu življenju, in tiste čiste, ki se jim je včasih primerno svobodno in z velikodušnim duhom podvreči.
S to pričakovano moralno prenovo, združeno s prošnjami, naj ne naredijo Boga naklonjenega samo sebi, ampak tudi sveti Cerkvi, ki jo morajo ljubiti kot najbolj ljubečo mater. Naj med seboj reproducirajo, kadar koli to zahtevajo okoliščine, tisto predstavo, ki je s tako čudovito in izrazito lepoto opisana v pismu Diognetu: “Kristjani … so v mesu, vendar ne živijo po mesu. Živijo na zemlji, a imajo državljanstvo v nebesih. Upoštevajo sankcionirane zakone in s svojim življenjskim standardom presegajo zakone same. Ljubijo vse in vsi jih preganjajo. Prezrejo jih in obsodijo; usmrtijo jih in oživijo … se iz njih norčujejo in sredi neslavnosti so deležni slave. Njihov sloves je razdejan in pričajo o svoji pravičnosti. … Obnašajo se kot pošteni ljudje in so kaznovani kot hudodelci; medtem ko so kaznovani, se veselijo kot tisti, ki se čutijo poživljene.” (10) “Skratka, da bi vse to izrazili, kar je v telesu duša, so v svetu kristjani.” (11)
Če bo tako kot v dobi apostolov in mučencev znova zacvetela krščanska morala, potem lahko z gotovim zaupanjem upamo na najbolj blagodejno izpolnitev s strani blažene Device Marije, ki si želi, da bi čim več njenih otrok vase potegnilo njeno krepost; in v skrbno spodbudo z njene strani, na katero se sklicuje toliko prosilnih glasov, lahko upamo tudi na mirnejše in srečnejše čase za Cerkev njenega edinorojenega Sina in za celotno človeško občestvo.
Te naše zaobljube, te naše spodbude, častitljivi bratje, želimo, da na način, ki ga najbolje cenite; v našem imenu podarite vernikom, ki so vam zaupani v oskrbo. Medtem pa kot pokrovitelj nebeških darov in obljubo Naše dobrohotnosti prisrčno podeljujemo apostolski blagoslov vam posamezno in čredi, ki vam je zaupana; na poseben način pa tistim, ki zaradi obrambe pravic Cerkve in zaradi Cerkve prenašajo preganjanja.
Rim, na Trgu svetega Petra, 14. julija 1958, dvajsetega dne našega pontifikata.
PIUS PP. XII
(1) PIUS PP. XII, lit. enc. Meminisse iuvat quibus publicae indicuntur supplicationes per novendialia sacra ante festum B. Mariae Virginis caelo receptae, [Ad venerabiles Fratres Patriarchas, Primates, Archiepiscopos, Episcopos, aliosque locorum ordinarios pacem et communionem cum Apostolica Sede habentes], 14 iulii 1958: AAS 50(1958), str. 449-459.
Povabilo k molitvi k Devici Mariji v času novene Marijinega vnebovzetja, zlasti za preizkušano in preganjano Cerkev v Vzhodni Evropi in na Kitajskem. Spodbuda kristjanom, naj bodo močni v preizkušnjah. Spodbuda k vrnitvi v barve evangeljskih vrednot s temeljito moralno prenovo.
(2) Prim. AAS 34(1942), str. 345-346.
(3) S. CYPRIANUS, De unitate Ecclesiae, IV, V, VI: PL 4, 513, 514, 516-520.
(4) S. IGNATIUS, Ad Polycarpum, VI, 2: PG 5, 723-726.
(5) S. AMBROSIUS, Ep. II: PL 16, 917.
(6) Prim. bulo dogmatica Munificentissimus Deus: AAS 42(1950), str. 753ff; EE 6/1931-1976.
(7) Prim. lit. enc. Ad caeli Reginam: AAS 46(1954), str. 625ff; EE 6/1122ff.
(8) Prim. apostolsko konstitucijo: “Apoštolska konstitucija” (Apostolic Const. Primo exacto saeculo: AAS 49(1957), str. 1051ff; et Epist. enc. Le pèlerinage de Lourdes: AAS 49(1957), str. 605ff; EE 6/1369ff.
(9) S. IRENAEUS, Adv. haer., III, 22: PG 7, 959.
(10) Ep. ad Diogn., V: PG 2, 1174-1175.
(11) Ep. ad Diogn., VI: PG 4, 1175.