Papež Pij XII – 1954
Pija XII. kardinalom, nadškofom in škofom, ki so prišli v Rim na kanonizacijo svetega Pija X. Alokucija je bila prebrana na posebni avdienci, ki je bila podeljena 31. maja 1954.
Častitljivi bratje,
“Če ljubite … hranite.” Te besede, ki so zapoved našega božanskega Odrešenika apostolu Petru, so začetek maše v čast enega ali več vrhovnih papežev. Jasno kažejo pomen apostolskega dela, njegovo vzvišeno krepost in razlog za njegove zasluge.
Jezus Kristus je večni veliki duhovnik in pastir duš, ki je učil, delal in zelo trpel zaradi nas. Pij X., rimski škof, ki smo ga z velikim veseljem vpisali na seznam svetnikov, je po sledeh svojega božanskega Učitelja vzel to zapoved iz Kristusovih ust in jo zavzeto izpolnjeval: ljubil je in hranil. Ljubil je Kristusa in hranil njegovo čredo. Obilno je črpal iz nebeških zakladov, ki jih je naš usmiljeni Odrešenik prinesel na zemljo, in jih obilno delil čredi: namreč hrano resnice. nebeške skrivnosti, milost evharističnega zakramenta in žrtve, ljubezen, gorečnost pri vladanju, trdnost pri obrambi. V celoti je dajal vse od sebe in od tistega, kar mu je podaril avtor in darovalec vsega dobrega.
Vaša navzočnost v Rimu, častitljivi bratje, in udeležba pri teh slovesnih praznovanjih nas veseli. Prišli ste, da bi v povezanosti z nami izkazali občudovanje in čast rimskemu škofu, čigar življenje je bilo v slavo vsej Cerkvi, in da bi se vsemogočnemu Bogu zahvalili za tiste, ki jih njegovo očetovsko usmiljenje z velikim obiljem milosti po tem papežu vodi k odrešenju.
In zdaj, ljubljeni bratje, ko stojimo med vami, zbranimi z vseh koncev sveta, je Naše srce presrečno. Mi, to je Kristusov vikar, tisti, ki je tudi “starodavni” med vami “starodavnimi”. Kar vam imamo povedati, želimo najprej povzeti z besedami iz pisma, ki smo ga pravkar navedli, samega prvega vrhovnega papeža in kneza apostolov: “Starce, ki so med vami, prosim, saj sem tudi sam starec in priča trpljenja
Kristusa … pasite Božjo čredo, ki je med vami, in zanjo skrbite ne po prisili, ampak prostovoljno po Božji volji … iz srca bodite vzor čredi” (prim. 1 Pt 5,1-3). Te besede imajo enak namen kot božji izrek: “Če ljubite … hranite !”, ki pastirje spodbuja k dejavni dobrodelnosti v njihovi službi.
Na kratko želimo razviti to, kar smo pravkar povzeli v besedah blaženega Petra.
Skrb za vso Cerkev in vsakodnevna budnost, ki jo od Nas zahteva Naša najvišja služba, nas silita, da razmislimo in pretehtamo nekatere zamisli, občutke in načine delovanja. Opozarjamo vas nanje in vas prosimo, da svojo budno skrb združite z Našo, da bi tako hitreje in učinkoviteje poskrbeli za potrebe Kristusove črede. Očitni so simptomi in učinki določene duhovne okužbe, ki zahtevajo vašo pastoralno skrb, da se ne bi razširili, ampak bi jih pravočasno odpravili in izkoreninili.
Naš namen bo najbolje dosežen, če vam razložimo trojno službo in privilegij, ki vam, naslednikom apostolov, po božji ustanovi pripada pod oblastjo rimskega papeža (prim. kan. 329): namreč učitelja, duhovnika in vladarja. Ker pa nam danes čas ne dopušča, se bomo omejili na prvo točko, druge pa preložili na drugo priložnost, če bo Bog tako dovolil.
Kristus, naš Gospod, je resnico, ki jo je prinesel iz nebes, zaupal apostolom, po njih pa njihovim naslednikom. Svoje apostole je poslal, kakor je bil poslan od Očeta (Jn 20,21), naj učijo vse narode vsega, kar so slišali od njega (prim. Mt 28,19 f.). Apostoli so torej po božji pravici pravi zdravniki in učitelji v Cerkvi. Poleg zakonitih naslednikov apostolov, namreč rimskega papeža za vesoljno Cerkev in škofov za vernike, ki so jim zaupani v oskrbo (prim. kan. 1326), v Kristusovi Cerkvi ni drugih božansko postavljenih učiteljev. Toda tako škofje kot predvsem vrhovni učitelj in Kristusov namestnik na zemlji lahko pri svojem učiteljskem delu pridružijo k sebi druge in uporabljajo njihove nasvete; prenesejo jim sposobnost poučevanja bodisi s posebno podelitvijo bodisi s podelitvijo urada, ki mu je ta sposobnost pridružena (prim. kan. 1328). Tisti, ki so tako imenovani, ne poučujejo v svojem imenu in ne zaradi svojega teološkega znanja, ampak zaradi pooblastila, ki so ga prejeli od zakonite učiteljske oblasti. Njihova fakulteta vedno ostaja podrejena tej oblasti in se nikoli ne izvaja po lastni pravici ali neodvisno. Škofom pa s podelitvijo te sposobnosti ni odvzeta pravica do poučevanja; ohranijo zelo resno dolžnost, da nadzorujejo nauk, ki ga predlagajo drugi, da bi jim pomagali, ter skrbijo za njegovo celovitost in varnost. Zato legitimna Učiteljska oblast Cerkve ni kriva nobene škode ali žalitve nikogar od tistih, ki jim je podelila kanonično poslanstvo, če želi ugotoviti, kaj ti, ki jim je zaupala poslanstvo poučevanja, predlagajo in zagovarjajo na svojih predavanjih, v knjigah, zapiskih in pregledih, namenjenih uporabi njihovih študentov, pa tudi v knjigah in drugih publikacijah, namenjenih širši javnosti. Da bi to dosegli, ne razmišljamo o razširitvi predpisov kanonskega prava o predhodni cenzuri knjig na vse te vrste poučevanja; saj je na voljo veliko načinov in sredstev za raziskovanje in pridobivanje natančnih informacij o tem, kaj profesorji poučujejo. Ta skrbnost in previdnost zakonite učiteljske oblasti pa nikakor ne pomeni nezaupanja ali sumničenja – (prav tako ne izpoved vere, ki jo Cerkev zahteva od profesorjev in mnogih drugih; prim. kan. 1406, št. 7 f.) – nasprotno, dejstvo, da je bila podeljena učiteljska služba, pomeni zaupanje, visoko spoštovanje in čast, izkazano osebi, ki ji je bila ta služba zaupana. Svetega sedeža, kadar koli poizveduje in želi biti obveščen o tem, kaj se poučuje v različnih semeniščih, kolegijih, univerzah in visokošolskih ustanovah na tistih področjih, ki spadajo v njegovo pristojnost, dejansko ne vodi noben drug motiv kot zavest Kristusovega naročila in obveznosti, s katero je zavezan pred Bogom, da varuje in ohranja zdrav nauk brez pokvarjenosti ali ponarejanja. Poleg tega je cilj izvajanja te budnosti tudi varovanje in ohranjanje vaše pravice in službe, da z resničnim Kristusovim naukom in njegovo resnico hranite čredo, ki vam je zaupana v pastoralno oskrbo.
Ne brez resnega razloga, častitljivi bratje, smo želeli na to opozoriti v vaši navzočnosti. Na žalost se je namreč zgodilo, da nekateri učitelji malo skrbijo za skladnost z živo učiteljsko oblastjo Cerkve in se ne ozirajo na njen splošno sprejeti nauk, ki je jasno predlagan na različne načine; obenem pa preveč sledijo svojim nagibom in preveč upoštevajo intelektualni temperament novejših piscev ter standarde drugih vej znanosti, ki jih razglašajo in imajo za edine, ki so v skladu z zdravimi idejami in standardi učenosti. Seveda je Cerkev zelo zavzeta za preučevanje človeških vej učenosti in njihovega napredka ter ga spodbuja; s posebno naklonjenostjo in spoštovanjem časti učenjake, ki svoje življenje posvečajo gojenju učenosti. Vendar pa zadeve vere in morale, ker popolnoma presegajo resnice čutov in raven materialnega, sodijo izključno v pristojnost in oblast Cerkve. V naši encikliki Humani generis smo opisali držo uma, duha tistih, ki smo jih omenili zgoraj; spomnili smo se tudi, da so nekateri odkloni od resnice, ki smo jih v tej encikliki zavrnili, imeli neposreden izvor v zanemarjanju skladnosti z živo učiteljsko oblastjo Cerkve. Sveti Pij X. je v spisih, katerih pomen je vsem znan, vedno znova in znova poudarjal potrebo po tej združitvi z mislijo in naukom Cerkve. Enako je storil tudi njegov naslednik v vrhovnem pontifikatu Benedikt XV; v svoji prvi encikliki (Ad Beatissimi Apostolorum Principis, 1. november 1914), potem ko je slovesno ponovil Pijevo obsodbo modernizma, tako opiše miselno držo privržencev tega nauka: “Kdor je pod vplivom njegovih načel, prezirljivo zavrača vse, kar se zdi staro, in goreče sledi novemu: v načinu govorjenja o božjih stvareh, pri opravljanju bogoslužja, v katoliških navadah, celo v zasebnih pobožnostih” (AAS VI [1914], 578). In če se kdo od današnjih učiteljev na vso moč trudi ustvarjati in razvijati nove ideje, ne pa ponavljati “to, kar je bilo posredovano”, in če je to njihov celotni cilj, naj mirno razmisli o besedah, ki jih Benedikt XV. v pravkar omenjeni encikliki predlaga v premislek: “Želimo, da se ta maksima naših starejših drži v spoštovanju: Nihil innovetur nisi quod traditum est (Naj se ne uvaja nič novega, ampak le to, kar je bilo izročeno); ta mora veljati kot nedotakljiv zakon v zadevah vere in mora nadzorovati tudi tiste točke, ki dopuščajo spremembe, čeprav pri slednjih večinoma velja pravilo: Ne nova sed noviter (ne nove stvari, ampak na nov način).”
Kar zadeva laike, je jasno, da jih zakoniti učitelji lahko povabijo in sprejmejo kot pomočnike pri obrambi vere. Dovolj je, če se spomnimo na tisoče moških in žensk, ki se ukvarjajo s katehetskim delom in drugimi vrstami laiškega apostolata, ki so vse zelo hvalevredne in jih je mogoče vztrajno spodbujati. Toda vsi ti laični apostoli morajo biti in ostati pod avtoriteto, vodstvom in budnostjo tistih, ki so po božji ustanovi postavljeni za učitelje Kristusove Cerkve. V zadevah, ki zadevajo odrešenje duš, v Cerkvi ni učiteljske oblasti, ki ne bi bila podrejena tej oblasti in budnosti.
V zadnjem času se je v različnih krajih pojavilo in razširilo tako imenovano “laično bogoslovje” in nastal je nov razred “laičnih teologov”, ki trdi, da je sui juris; obstajajo profesorji tega bogoslovja, ki zasedajo uveljavljene katedre, izvajajo se tečaji, objavljajo se zapiski, organizirajo seminarji. Ti profesorji razlikujejo svojo učiteljsko avtoriteto od javne učiteljske avtoritete Cerkve in jo na neki način postavljajo nasproti njej; včasih se, da bi upravičili svoj položaj, sklicujejo na karizmatične darove poučevanja in razlaganja prerokb, ki so večkrat omenjeni v Novi zavezi, zlasti v Pavlovih pismih (npr. Rim 12,6 in nasl. ; I Kor 12,28-30); sklicujejo se na zgodovino, ki od začetka krščanske vere do danes predstavlja toliko imen laikov, ki so za dobro duš ustno in pisno poučevali Kristusovo resnico, čeprav jih k temu niso poklicali škofje in niso zaprosili za sveto učiteljsko oblast ali je prejeli, vodila pa sta jih lastna notranja spodbuda in apostolska gorečnost. Kljub temu je treba trditi nasprotno, da v Cerkvi nikoli ni bilo, zdaj ni in ne bo legitimne učiteljske oblasti laikov, ki bi jo Bog umaknil iz oblasti, vodstva in budnosti svete učiteljske oblasti; pravzaprav že samo zanikanje podrejenosti ponuja prepričljiv dokaz in merilo, da laikov, ki tako govorijo in delujejo, ne vodi Božji in Kristusov Duh. Poleg tega lahko vsakdo uvidi, kako velika nevarnost zmede in napake je v tej “laični teologiji”; nevarnost tudi zato, da drugih ne bi začeli učiti ljudje, ki so očitno neprimerni za to nalogo, ali celo prevaranti in goljufi, ki jih je opisal sveti Pavel: “Prišel bo čas, ko si bodo ljudje …, ki jih vedno srbi, da bi slišali kaj svežega, priskrbeli neprekinjeno vrsto novih učiteljev, kakor jih bo prevevala muha, in bodo gluhi za resnico, namesto tega pa se bodo posvečali bajkam” (prim. II Tim 4,3 f.).
Daleč od nas, da bi s tem opominom odvrnili od poglobljenega študija in širjenja svetega nauka tiste može, ne glede na to, iz katerega razreda ali skupine so, ki jih k temu spodbuja tako plemenita gorečnost.
Častitljivi bratje, z vsakodnevno večjo prizadevnostjo, kot to od vas zahtevata dolžnost in privilegij vaše službe, se posvetite iskanju in vse bolj prodirajte v sublimnost in globino nadnaravne resnice, katere razlagalci ste po pravici, in z zgovornostjo, ki jo podžiga gorečnost, oznanite svete resnice vere tistim, ki jih v tem času, ne brez nevarnosti izjemno hudih nevarnosti, zajema tema zablod v zadevah uma in srca. Tako se lahko ljudje s pomočjo odrešujoče pokore in pravične naklonjenosti končno vrnejo k Bogu. “Odvrniti se od njega pomeni padec, obrniti se k njemu pomeni ponovno vstati; ostati v njem pomeni trdno stati; … vrniti se k njemu pomeni ponovno zaživeti; prebivati v njem pomeni živeti” (Sv. Aug. Soliloquiorum, lib. I. 3, Migne PL 32, col. 870).
Da bi to dosegli, kličemo nad vas nebeško pomoč; in da bi se izlila v obilju, z veliko naklonjenostjo podeljujemo vam in vašim čredam apostolski blagoslov.
