Papež Pij X. – 1910
PRISEGA PROTI MODERNIZMU
Prisežejo vsi duhovniki, pastorji, spovedniki, pridigarji, redovni predstojniki in profesorji v filozofsko-teoloških seminarjih.
Jaz … … trdno se oklepam in sprejemam vsako opredelitev, ki jo je postavila in razglasila neomajna učiteljska oblast Cerkve, zlasti tiste glavne resnice, ki neposredno nasprotujejo današnjim zmotam.
Predvsem pa izpovedujem, da je Boga, izvor in cilj vseh stvari, mogoče z gotovostjo spoznati z naravno lučjo razuma iz ustvarjenega sveta (prim. Rim 1,19), to je iz vidnih del stvarstva, kot vzrok iz njegovih učinkov, in da je zato mogoče dokazati tudi njegov obstoj:
Drugič, sprejemam in priznavam zunanje dokaze razodetja, to je božja dejanja, zlasti čudeže in prerokbe, kot najzanesljivejša znamenja božanskega izvora krščanske vere, in menim, da so ti isti dokazi dobro prilagojeni razumevanju vseh dob in vseh ljudi, tudi tega časa.
Tretjič, enako trdno verjamem, da je Cerkev, varuhinjo in učiteljico razodete besede, osebno ustanovil resnični in zgodovinski Kristus, ko je živel med nami, in da je bila Cerkev zgrajena na Petru, knezu apostolske hierarhije, in njegovih naslednikih za vse čase.
Četrtič, iskreno sprejemam, da nam je bil nauk o veri posredovan od apostolov prek ortodoksnih očetov v popolnoma enakem pomenu in vedno v enakem namenu. Zato v celoti zavračam heretično’ napačno trditev, da se dogme razvijajo in spreminjajo iz enega pomena v drugega, drugačnega od tistega, ki ga je Cerkev imela prej.
Prav tako obsojam vsako zmoto, po kateri se na mesto božanskega depozita, ki je bil dan Kristusovi soprogi, da bi ga skrbno varovala, postavlja filozofska domislica ali proizvod človeške vesti, ki se je postopoma razvijala s človeškim trudom in se bo razvijala v nedogled.
Petič, z gotovostjo trdim in iskreno izpovedujem, da vera ni slepo religiozno čustvo, ki izvira iz globin podzavesti pod spodbudo srca in gibanjem volje, vzgojene za moralo; ampak je vera pristno strinjanje razuma z resnico, prejeto s poslušanjem iz zunanjega vira. S to privolitvijo zaradi avtoritete nadvse resnicoljubnega Boga verjamemo, da je resnično tisto, kar je razodel in potrdil osebni Bog, naš stvarnik in gospodar.
Poleg tega se z dolžnim spoštovanjem z vsem srcem podrejam in držim obsodb, izjav in vseh predpisov, ki jih vsebujeta enciklika Pascendi in dekret Lamentabili,zlasti tistih, ki zadevajo tako imenovano zgodovino dogem.
Zavračam tudi zmoto tistih, ki pravijo, da je vera, ki jo ima Cerkev, lahko v nasprotju z zgodovino in da so katoliške dogme v smislu, v katerem jih razumemo zdaj, nezdružljive z bolj realističnim pogledom na izvor krščanske vere.
Prav tako obsojam in zavračam mnenje tistih, ki pravijo, da dobro izobražen kristjan prevzame dvojno osebnost – osebnost vernika in hkrati zgodovinarja, kot da bi bilo za zgodovinarja dovoljeno, da meni stvari, ki so v nasprotju z vero vernika, ali da postavlja predpostavke, ki bi, če ne bi neposredno zanikali dogem, vodile k sklepu, da so dogme napačne ali dvomljive.
Prav tako zavračam tisto metodo presojanja in razlaganja Svetega pisma, ki se oddaljuje od izročila Cerkve, analogije vere in norm apostolskega sedeža, sprejema napačne razlage racionalistov in brez previdnosti ali zadržkov sprejema besedilno kritiko kot edino in najvišjo normo.
Poleg tega zavračam mnenje tistih, ki menijo, da bi moral profesor, ki predava ali piše o zgodovinsko-teološki temi, najprej odložiti vsako vnaprejšnje mnenje o nadnaravnem izvoru katoliškega izročila ali o božji obljubi pomoči, da bo za vedno ohranil vso razodeto resnico; nato pa bi moral razlagati spise vsakega od očetov izključno po znanstvenih načelih, brez upoštevanja vseh svetih avtoritet in z enako svobodno presojo, ki je običajna pri raziskovanju vseh običajnih zgodovinskih dokumentov.
Nazadnje izjavljam, da popolnoma nasprotujem napaki modernistov, ki menijo, da v svetem izročilu ni nič božanskega; ali, kar je še huje, pravijo, da je, vendar v panteističnem smislu, zaradi česar ne bi ostalo nič drugega kot to preprosto dejstvo – dejstvo, ki ga je treba postaviti na raven običajnih zgodovinskih dejstev -, namreč da je skupina ljudi s svojim delom, spretnostjo in talentom skozi naslednja stoletja nadaljevala šolo, ki so jo začeli Kristus in njegovi apostoli.
Trdno se torej držim in se bom do zadnjega diha držal prepričanja očetov o karizmi resnice, ki zagotovo je, je bila in vedno bo v nasledstvu škofovstva od apostolov. Namen tega torej ni v tem, da bi se dogme prilagajale v skladu s tem, kar se zdi boljše in primernejše kulturi vsake dobe; temveč v tem, da se za absolutno in nespremenljivo resnico, ki so jo od začetka oznanjali apostoli, nikoli ne bi verjelo, da je drugačna, da je ne bi bilo mogoče razumeti na drugačen način.
Obljubljam, da bom vse te člene zvesto, v celoti in iskreno izpolnjeval ter jih nedotakljivo varoval in se od njih nikakor ne bom oddaljil pri poučevanju ali kakor koli drugače v besedi ali pismu. Tako obljubljam, tako prisegam, Bog mi pomagaj.