Papež Pij X. – 1912
O INDIJANCIH JUŽNE AMERIKE
Nadškofom in škofom Latinske Amerike.
Častitljivi bratje, zdravje in apostolski blagoslov.
Ker je bil naš slavni predhodnik Benedikt XIV. zelo ganjen zaradi obžalovanja vrednega položaja Indijancev v Spodnji Ameriki, se je, kot veste, z zelo tehtnimi besedami zavzel za njihovo pravico v pismu “Immensa Pastorum”, danem 22. decembra 1741; in ker moramo tudi mi na mnogih mestih obžalovati skoraj iste stvari, ki jih je takrat obžaloval, vam najresneje prikličemo v spomin ta njegova pisma. V njih se je namreč papež Benedikt med drugim pritoževal, da so, čeprav je Apostolski sedež veliko in že dolgo časa storil za olajšanje njihove stiske, celo “možje ortodoksne vere, ki so, kot da bi povsem pozabili na smisel za ljubezen, ki jo je v naša srca izlil Sveti Duh, upali zmanjšati nesrečne Indijance, brez luči vere, in celo tiste, ki so bili umiti v umivalniku prerojenja, v suženjstvo ali jih prodati kot sužnje drugim ali jim odvzeti premoženje ter z njimi ravnati tako nečloveško, da jih je to močno oviralo pri sprejemanju krščanske vere in jih najbolj gnalo, da so se ji gnusili. ” Res je, da je bila kmalu zatem najhujša od teh nesramnosti – to je suženjstvo, pravilno imenovano – po dobroti usmiljenega Boga odpravljena; k tej javni odpravi suženjstva v Braziliji in drugih regijah so odlične može, ki so upravljali te republike, materinska skrb in vztrajanje Cerkve močno ganili in spodbudili. In z veseljem priznavamo, da bi imeli njihovi načrti veliko večji uspeh, če ne bi bilo številnih in velikih ovir, ki so jim stale na poti. Kljub temu, da je bilo na ta način za Indijance storjenega veliko, pa je treba storiti še veliko več. In res, ko pomislimo na zločine in grozodejstva, ki se še vedno dogajajo nad njimi, se naše srce napolni z grozo in začutimo veliko sočutje do njihove najbolj nesrečne rase. Kajti kaj je lahko tako kruto in barbarsko, kot bičati ljudi in jih zaznamovati z vročim železom, pogosto iz najbolj nepomembnih razlogov, pogosto zgolj zaradi želje po krutosti; ali jih po nenadni zmagi pobiti na stotine ali tisoče v enem neprekinjenem pokolu; ali opustošiti vasi in okrožja ter pobiti prebivalce, tako da so nekatera plemena, kot razumemo, v zadnjih nekaj letih izumrla?
- Želja po zaslužku je veliko pripomogla k temu, da je um ljudi postal tako barbarski. Nekaj pa je treba pripisati tudi naravi podnebja in položaju teh regij. Ker so ti kraji izpostavljeni žgočemu južnemu soncu, ki v žile vliva otopelost in tako rekoč uničuje živahnost kreposti, in ker so daleč od verskih navad in državne budnosti ter do neke mere celo od civilne družbe, se zlahka zgodi, da se tisti, ki tja še niso prišli s slabo moralo, kmalu začnejo kvariti, in ko se pretrgajo vse vezi pravice in dolžnosti, padejo v vse sovražne razvade. Pri tem se tudi ne usmilijo slabosti spola ali starosti, tako da nas je sram omeniti zločine in grozodejstva, ki jih zagrešijo pri iskanju in prodajanju žensk in otrok, pri čemer lahko resnično rečemo, da so presegli najhujše primere poganske krivičnosti.
- Z naše strani smo, ko so nam prvič prinesli poročila o teh stvareh, res nekaj časa oklevali, ali naj verjamemo takim grozodejstvom, saj so se nam vsekakor zdela neverjetna. Ko pa so nas prepričale številne priče – med njimi mnogi med vami, častitljivi bratje, delegati apostolskega sedeža, misijonarji in drugi ljudje, ki so povsem vredni zaupanja -, ne moremo več dvomiti o resničnosti teh izjav.
- Zdaj torej, ko smo dolgo premišljevali o tej zadevi, da bi, kolikor je v naši moči, skušali odpraviti tako veliko zlo, s ponižno in prošnjo prosimo Boga, naj nam v svoji dobroti usodi pokazati kakšen primeren način za ozdravitev teh ran. Kajti on sam, ki je najbolj ljubeči Stvarnik in Odrešenik vsega človeštva, ker nam je dal to željo, da bi si prizadevali za rešitev Indijancev, nam bo gotovo dal tudi stvari, ki pripomorejo k temu cilju. Medtem nas zelo tolaži, da si tisti, ki vladajo v teh republikah, na vse pretege prizadevajo, da bi odstranili to izjemno sramoto in ta madež iz svojih držav; teh prizadevanj res ne moremo dovolj pohvaliti in odobravati. Ker pa so te regije daleč od sedežev vlad in večinoma niso zlahka dostopne, ta človeška prizadevanja civilne oblasti, bodisi zaradi premetenosti zločincev, ki lahko hitro prestopijo meje, bodisi zaradi nedejavnosti ali zahrbtnosti uradnikov, pogosto ne prinesejo veliko koristi in se včasih izjalovijo. Če pa se delu Cerkve pridruži še delo države, potem se želeni sadovi naposled dosežejo v večjem obilju.
- Zato vas, častitljivi bratje, pozivamo, da pred vsemi drugimi namenite posebno skrb in razmislek tej zadevi, ki je v vseh pogledih vredna vaše pastirske službe in dolžnosti. Ostalo prepuščamo vaši skrbnosti in prizadevnosti, zlasti pa vas pozivamo, da spodbujate in pospešujete vsa dobra dela, ustanovljena v vaših škofijah v korist Indijancev, in da poskrbite, da se ustanovijo še druga dela, ki bi lahko prispevala k temu cilju. Nadalje boste svoje črede vestno opominjali na njihovo najsvetejšo dolžnost, da pomagajo pri verskih misijonih domorodcem, ki so prvi naseljevali ameriško zemljo. Naj vedo, da morajo pri tem delu pomagati zlasti na dva načina, in sicer s svojimi darovi in molitvami, in da tega od njih ne zahteva le njihova vera, ampak tudi njihova država. Poleg tega poskrbite, da bo povsod, kjer se izvaja moralni pouk, v semeniščih, na fakultetah, v samostanskih šolah in še posebej v cerkvah, nenehno oznanjana in hvaljena krščanska ljubezen, ki ima vse ljudi brez razlike naroda ali barve kože za prave brate. Ta dobrodelnost pa se mora kazati ne toliko z besedami kot z dejanji. Poleg tega je treba izkoristiti vsako priložnost, da se pokaže, kako veliko sramoto krščanskemu imenu delajo ta nizkotna dejanja, ki jih tu obsojamo.
- Ker imamo dober razlog, da upamo na soglasje in podporo javnih oblasti, smo se še posebej potrudili, da bi razširili področje apostolskega dela v teh širnih pokrajinah in določili nadaljnje misijonske postaje, kjer lahko Indijanci najdejo varnost in oporo. Katoliška cerkev je bila namreč vedno rodovitna mati apostolov, ki so pod pritiskom Kristusove ljubezni pripravljeni dati življenje za svoje brate. In danes, ko toliko ljudi sovraži vero ali od nje odpade, je v duhovščini, redovnikih in svetih devicah še vedno močna gorečnost za širjenje evangelija med barbarskimi narodi; ta gorečnost se še povečuje in se še bolj širi po svetu z močjo Svetega Duha, ki Cerkvi, svoji soprogi, pomaga glede na potrebe časa. Zato menimo, da je dobro, da v večji meri uporabljamo tiste pomoči, ki so nam po Božji dobroti pripravljene v roke, da bi Indijance, kjer je njihova potreba največja, rešili suženjstva satana in hudobnih ljudi. Sicer pa, ker so oznanjevalci evangelija te kraje zalivali ne le s svojim znojem, ampak včasih tudi s krvjo, verjamemo, da bo iz njihovega velikega dela končno zrasla lepa žetev krščanske dobrote, ki bo obrodila obilne sadove. In zdaj, da bi bilo vse, kar boste storili v korist Indijancev, bodisi po lastni volji bodisi na naš poziv, s pomočjo naše apostolske oblasti še bolj učinkovito, mi, zavedajoč se zgleda našega zgoraj omenjenega predhodnika, obsojamo in razglašamo za krivega hudega zločina vsakogar, ki, kot pravi “si drzne ali si drzne omenjene Indijance spraviti v suženjstvo, jih prodati, kupiti, zamenjati ali podariti, jih ločiti od žena in otrok, jim odvzeti blago in premičnine, jih prepeljati ali poslati v druge kraje ali jim na kakršen koli način odvzeti svobodo in jih držati v suženjstvu; ali pod kakršno koli pretvezo svetovati, pomagati, dajati usluge in delati za tiste, ki to počnejo, ali pridigati ali učiti, da je to zakonito, ali kakor koli sodelovati pri tem. ” V skladu s tem želimo, da je pristojnost odpuščanja kesalcev v zakramentalnem sodišču od teh zločinov pridržana ordinarijem v krajih.
- Zdelo se nam je dobro, da vam, častitljivi bratje, spodbujeni z očetovsko naklonjenostjo in po zgledu vaših predhodnikov, med katerimi lahko posebej omenimo Leona XIII. blaženega spomina, napišemo te stvari o primeru Indijancev. Na vas pa bo, da si po svojih močeh prizadevate za obilno zadovoljitev naših želja. Pri tem vam bodo gotovo pomagali tisti, ki vladajo v teh republikah; prav tako vam ne bosta manjkala delo in skrb duhovščine, zlasti tiste, ki je posvečena svetim misijonom; in končno, vsi dobri ljudje bodo z vami in tisti, ki bodo lahko, bodo z darovi ali drugimi dobrodelnimi storitvami pomagali zadevi, v katero sta vpletena tako vera kot dostojanstvo moškosti. In kar je najpomembnejše, milost vsemogočnega Boga bo z vami, v znamenje česar in kot jamstvo naše dobre volje vam, častitljivi bratje, in vašim čredam z največjo ljubeznijo podeljujemo nov apostolski blagoslov.
Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 7. junija 1912, v devetem letu našega pontifikata.
