O delavskih organizacijah
Papež Pij X. – 1909
Našemu ljubljenemu sinu Georgu Koppu, kardinalu duhovniku Svete rimske cerkve, škofu v Breslauu, ter drugim nadškofom in škofom v Nemčiji.
Preljubi sin in častitljivi bratje, zdravje in apostolski blagoslov.
Posebej naklonjena in dobrotljiva čustva nas prevevajo do katoličanov Nemčije, ki so najbolj zvesto in poslušno predani apostolskemu sedežu ter so navajeni velikodušno in pogumno se boriti za Cerkev. Zato se čutimo prisiljene, častitljivi bratje, da vse svoje moči in pozornost posvetimo razpravi o vprašanju, ki se je med njimi pojavilo v zvezi z delavskimi združenji. V zvezi s tem problemom nas je več vas, pa tudi usposobljenih in spoštovanih predstavnikov obeh stališč, v zadnjih nekaj letih že večkrat obvestilo. Zavedajoč se svojega apostolskega urada smo ta problem zelo skrbno preučili. Popolnoma se zavedamo, da je Naša sveta dolžnost, da se nenehno trudimo, da bi Naši ljubljeni sinovi ohranili katoliški nauk neomadeževan in neokrnjen ter nikakor ne dovolili, da bi bila ogrožena njihova vera.
Če jih ne bi pravočasno pozvali, naj bodo na preži, bi očitno postopoma in nehote zapadli v nevarnost, da bi se zadovoljili z nejasno in nedoločeno obliko krščanske vere, ki je bila v zadnjem času označena kot interkreditacijska. To ne pomeni nič drugega kot prazno priporočanje posplošenega krščanstva. Očitno ni nič bolj v nasprotju z naukom Jezusa Kristusa. Ker je naša najbolj goreča želja spodbujanje in utrjevanje soglasja med katoličani, si nenehno prizadevamo odstraniti vse tiste priložnosti za spore, ki razdvajajo moč ljudi dobre volje in so koristni le za sovražnike vere. Končno želimo in nameravamo, da bi verniki s svojimi nekatoliškimi sodržavljani živeli v miru, brez katerega ne more obstati niti red v človeški družbi niti blaginja države.
Če nam je bil, kot smo že povedali, obstoj tega vprašanja znan, se nam je kljub temu zdelo modro, da pred razglasitvijo naše odločitve pridobimo mnenje vsakega od vas, častitljivi bratje. Na Naša vprašanja ste odgovorili s tisto vestnostjo in prizadevnostjo, ki jo zahteva resnost vprašanja.
- V skladu s tem najprej izjavljamo, da imajo vsi katoličani sveto in nedotakljivo dolžnost, da tako v zasebnem kot v javnem življenju poslušajo načela krščanske resnice, ki jih je razglasil učiteljski urad Katoliške cerkve, in se jih trdno držijo ter jih neustrašno izpovedujejo. V mislih imamo zlasti tista načela, ki jih je naš predhodnik najbolj modro določil v encikliki “Rerum Novarum”. Vemo, da so jim pruski škofje pri svojih razpravah na kongresu v Fuldi leta 1900 najbolj zvesto sledili. Temeljne ideje teh načel ste sami povzeli v svojih sporočilih v zvezi s tem vprašanjem.
- To so temeljna načela: Ne glede na to, kaj kristjan počne, tudi na področju posvetnih dobrin, ne more zanemariti nadnaravnih dobrin. Nasprotno, po nareku krščanske filozofije mora vse stvari urediti za končni cilj, namreč za Najvišje dobro. Vsa njegova dejanja, kolikor so moralno dobra ali slaba (to pomeni, ali se strinjajo ali ne z naravnim in božjim zakonom), so podvržena sodbi in sodni službi Cerkve. Vsi, ki se hvalijo z imenom kristjana, bodisi posamezno bodisi kolektivno, če želijo ostati zvesti svoji poklicanosti, ne smejo spodbujati sovražnosti in razprtij med razredi civilne družbe. Nasprotno, spodbujati morajo medsebojno soglasje in dobrodelnost. Socialno vprašanje in z njim povezani spori, kot so narava in trajanje dela, plače, ki jih je treba izplačati, in stavke delavcev, niso zgolj gospodarskega značaja. Zato jih ni mogoče uvrstiti med tiste, ki jih je mogoče reševati mimo cerkvene oblasti. “Resnica je ravno nasprotna. Ta je predvsem moralna in verska, zato je njeno rešitev treba pričakovati predvsem od moralnega zakona in izrekov vere.”[1]
- Kar zadeva delavska društva, čeprav je njihov namen pridobiti zemeljske koristi za svoje člane, je treba kljub temu najbolj odobravati in šteti za najbolj koristna za resnično in trajno korist svojih članov tista društva, ki so ustanovljena predvsem na temelju katoliške vere in odkrito sledijo cerkvenim smernicam. To izjavo smo že večkrat ponovili kot odgovor na vprašanja iz različnih držav. Zato je treba takšna tako imenovana konfesionalna katoliška združenja vsekakor ustanavljati in na vsak način spodbujati tako v katoliških regijah kot tudi v vseh drugih predelih, kjer je mogoče domnevati, da lahko v zadostni meri pomagajo pri zadovoljevanju različnih potreb svojih članov. Kadar pa gre za združenja, ki se neposredno ali posredno dotikajo področja vere in morale, na pravkar omenjenih območjih ne bi bilo dovoljeno spodbujati in širiti mešanih organizacij, to je združenj, sestavljenih iz katoličanov in nekatoličanov. Poleg drugih zadev v takšnih organizacijah za naše ljudi obstajajo ali zagotovo lahko obstajajo resne nevarnosti za integriteto njihove vere in ustrezno poslušnost zapovedim in navodilom Katoliške cerkve. Častitljivi bratje, na to vprašanje ste tudi sami odkrito opozorili v več svojih odgovorih, ki smo jih prebrali.
- Zato izrekamo pohvalo vsem in vsakemu od strogo katoliških delavskih združenj, ki obstajajo v Nemčiji. Želimo jim veliko uspeha v vseh njihovih prizadevanjih v korist delovnega ljudstva in upamo, da bodo deležna stalnega naraščanja. S tem pa ne zanikamo, da imajo katoličani v svojih prizadevanjih za izboljšanje življenjskih razmer delavcev, pravičnejšo porazdelitev plač in druge upravičene ugodnosti pravico, pod pogojem, da ravnajo previdno, sodelovati z nekatoličani za skupno dobro. Vendar pa bi v ta namen raje videli, da bi katoliška in nekatoliška združenja združila svoje moči prek nove in aktualne institucije, imenovane kartel.
- Ni vas malo, častitljivi bratje, ki ste Nas vprašali, ali je dovoljeno dopuščati tako imenovane krščanske sindikate, ki zdaj obstajajo v vaših škofijah, saj imajo po eni strani precej večje število članov kot povsem katoliška združenja, po drugi strani pa bi zaradi zavrnitve dovoljenja nastale resne pomanjkljivosti. Glede na posebne okoliščine katoliških zadev v Nemčiji menimo, da bi morali tej prošnji ugoditi. Poleg tega izjavljamo, da se lahko taka mešana združenja, ki zdaj obstajajo v vaših škofijah, dopuščajo in da se katoličanom lahko dovoli, da se jim pridružijo, če takšno dopuščanje zaradi novih in spremenjenih razmer ne preneha biti primerno ali dopustno. Vendar pa je treba sprejeti potrebne previdnostne ukrepe, da bi se izognili nevarnostim, ki, kot je bilo že omenjeno, sledijo takšnim združenjem.
Najpomembnejši od teh ukrepov so naslednji: Najprej je treba določiti, da morajo katoliški delavci, ki so člani sindikatov, pripadati tudi katoliškim združenjem, ki se imenujejo “Arbeitervereine”. Če se bodo morali za ta namen žrtvovati, tudi v denarju, smo prepričani, da bodo to z veseljem storili zaradi varovanja integritete svoje vere. Kot se je z veseljem pokazalo, lahko katoliška delavska društva ob pomoči duhovščine ter njenega vodstva in budnega usmerjanja zelo veliko dosežejo pri ohranjanju verskih resnic in čistosti morale med svojimi člani ter s pogostimi pobožnimi praksami negujejo verskega duha. Zato so voditelji takšnih združenj, ki jasno prepoznavajo potrebe dobe, nedvomno pripravljeni poučiti delavce o njihovih dolžnostih na področju pravičnosti in dobrodelnosti, zlasti glede vseh tistih zapovedi in zapovedi, pri katerih je potrebno ali koristno natančno poznavanje, da bi lahko dejavno sodelovali v svojih sindikatih v skladu z načeli katoliškega nauka.
- Poleg tega se morajo ta združenja, če naj se katoličani pridružijo sindikatom, izogibati vsemu, kar načeloma ali v praksi ni v skladu z naukom in zapovedmi Cerkve ali ustreznih cerkvenih oblasti. Podobno se morajo v svoji literaturi ali javnih izjavah ali dejanjih izogibati vsemu, kar bi z zgoraj navedenega vidika povzročilo obsodbo.
Škofje naj torej štejejo za svojo sveto dolžnost, da skrbno opazujejo ravnanje vseh teh združenj in skrbno pazijo, da katoliški člani zaradi svojega sodelovanja ne bi utrpeli nobene škode. Sami katoliški člani pa ne bi smeli nikoli dovoliti, da združenja zaradi materialnih interesov svojih članov ali zaradi same zadeve združenja razglašajo ali podpirajo nauke ali izvajajo dejavnosti, ki bi bile kakor koli v nasprotju z navodili, ki jih je razglasila najvišja učiteljska oblast Cerkve, zlasti z zgoraj omenjenimi. Zato bi morali škofje ob pogostih težavah v zvezi z vprašanji pravičnosti ali dobrodelnosti kar najbolj skrbeti, da verniki ne bi spregledali katoliškega moralnega nauka in se od njega ne bi oddaljili niti za prst.
- Prepričani smo, častitljivi bratje, da boste vestno skrbeli za to, da bodo vse te naše direktive vestno in natančno izpolnjene, ter nam skrbno in stalno poročali o tem zelo resnem problemu. Ker smo to zadevo prevzeli pod Svojo pristojnost in ker je odločitev v Naši pristojnosti, potem ko smo slišali mnenja škofov, vsem katoličanom dobre volje zapovedujemo, naj se vzdržijo vseh medsebojnih sporov v zvezi s to zadevo. Prepričani smo, da bodo z bratsko ljubeznijo in popolno poslušnostjo v celoti in z veseljem izpolnili Naš ukaz. Če se med njimi pojavi še kakšna težava, naj jo poskušajo rešiti na naslednji način: Najprej naj se obrnejo na svoje škofe po nasvet, nato pa zadevo predložijo v odločitev apostolskemu sedežu.
Razmisliti je treba še o eni točki, ki je bila nakazana že v tem, kar je bilo povedano. Po eni strani nihče ne bi mogel obtoževati slabe vere in pod takšnim izgovorom gojiti slabe volje do tistih, ki so se ob trdnem zagovarjanju nauka in pravic Cerkve kljub temu iz dobrih razlogov pridružili ali se želijo pridružiti mešanim delavskim združenjem tam, kjer jih je cerkvena oblast ob določenih varovalih dovolila glede na lokalne razmere. Po drugi strani pa bi bilo prav tako nadvse zavržno, če bi nasprotovali ali napadali izključno katoliška združenja (to vrsto združenj je, nasprotno, treba na vse načine podpirati in spodbujati) ter zahtevali uvedbo tako imenovanih medkreditnih združenj in izsilili njihovo ustanovitev z utemeljitvijo, da bi morala biti vsa katoliška združenja v vsaki škofiji ustanovljena po enem in istem vzorcu.
- Ob izražanju Naše želje, da bi katoliška Nemčija dosegla velik napredek v verskem in civilnem življenju, in da bi se ta želja srečno uresničila, prosimo za ljubljeno nemško ljudstvo posebno pomoč Vsemogočnega Boga in varstvo Device Božje Matere, Kraljice miru. Kot obljubo božjih milosti in tudi kot znamenje Naše posebne ljubezni vam, ljubljeni sin in častitljivi bratje, vaši duhovščini in ljudstvu z največjo ljubeznijo podeljujemo apostolski blagoslov.
Dano pri svetem Petru v Rimu 24. septembra 1912, v desetem letu našega pontifikata.
OPOMBE
- Enciklika Leona XIII. “Graves de communi”, 18. januar 1901.