Summi Pontificatus

O enotnosti človeške družbe

Papež Pij XII. – 1939

Našim častitljivim bratom: Patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim redovnikom v miru in občestvu z Apostolskim sedežem.

1. Častitljivi bratje; zdravje in apostolski blagoslov.
   Prav v letu, ko obeležujemo štirideseto obletnico posvetitve človeštva Presvetemu Srcu našega Odrešenika, nam je Gospodov nepojmljivi nasvet brez naših zaslug naložil vzvišeno dostojanstvo in resno skrb za vrhovni pontifikat; to posvetitev je namreč razglasil naš nesmrtni predhodnik Leon XIII. na začetku svetega leta, ki je sklenilo prejšnje stoletje.

2. In Mi, kot na novo posvečen duhovnik, ki je bil takrat pravkar pooblaščen za recitacijo “Vstopil bom na Božji oltar” (Psalm xlii. 4), smo encikliko Annum Sacrum z iskrenim odobravanjem, navdušenjem in veseljem pozdravili kot sporočilo iz nebes. V gorečem občudovanju smo se pridružili motivom in ciljem, ki so navdihovali in usmerjali resnično previdnostno delovanje papeža, ki je tako zanesljivo prepoznal odkrite in skrite potrebe in bolečine svojega časa. Zato je povsem naravno, da se danes čutimo globoko hvaležni Previdnosti, ki je poskrbela, da je prvo leto našega pontifikata povezano s tako dragocenim in dragim spominom na naše prvo leto duhovništva, in da izkoristimo priložnost, da se poklonimo Kralju kraljev in Gospodu gospodov (I Timotej VI, 15; Apokalipsa Xix. 6) kot nekakšno uvodno molitev k našemu pontifikatu v duhu našega slavnega predhodnika in v zvestem izpolnjevanju njegovih načrtov, in da bi ga, skratka, naredili za alfo in omego naših ciljev, naših upov, našega poučevanja, našega delovanja, naše potrpežljivosti in našega trpljenja, tako da bi vse to posvetili širjenju Kristusovega kraljestva.
3. Ko s stališča večnosti pregledujemo zadnjih štirideset let v njihovih zunanjih dogodkih in notranjem razvoju, ko primerjamo dosežke s pomanjkljivostmi, vedno jasneje vidimo sveti pomen te posvetitve človeštva Kristusu Kralju; vidimo njeno navdihujočo simboliko, vidimo njeno moč za plemenitenje in dviganje, za krepitev in utrjevanje duš. Poleg tega v tej posvetitvi vidimo pronicljivo modrost, ki si prizadeva obnoviti in oplemenititi celotno človeško družbo ter spodbujati njeno resnično blaginjo. Vedno jasneje se nam razkriva kot sporočilo tolažbe in milosti Boga ne le za njegovo Cerkev, ampak tudi za svet, ki vse preveč potrebuje pomoč in vodstvo: za svet, ki je zaradi čaščenja minljivega izgubil svojo pot in porabil svoje moči v praznem iskanju zemeljskih idealov. To je sporočilo ljudem, ki so se v vedno večjem številu odtrgali od vere v Kristusa in še bolj od priznavanja in spoštovanja njegovega zakona; sporočilo, ki nasprotuje življenjski filozofiji, za katero se nauk o ljubezni in odrekanju, ki ga je oznanjal Govor na gori, ter Božje dejanje ljubezni na križu zdita kamen spotike in neumnost.
4. Tako kot je Gospodov predhodnik nekega dne oznanil tistim, ki so ga iskali in spraševali: Janez i. 29), da bi jih opozoril, da želja narodov (prim. Aggeus ii. 8) prebiva, čeprav še neprepoznana, med njimi, tako je tudi Kristusov predstavnik naslovil svoj mogočni klic prošnje: “Glejte, Jagnje Božje” (sv. Janez i. 29): “Janeza xix. 14) na odpadnike, dvomljivce, omahljivce, neodločneže, ki bodisi niso hoteli slediti slavnemu Odrešeniku, ki vedno živi in deluje v svoji Cerkvi, bodisi so mu sledili brezbrižno in lenobno.
5. Iz širjenja in poglabljanja pobožnosti do božanskega Srca Odrešenika, ki je doseglo svoj sijajni vrhunec v posvetitvi človeštva ob koncu prejšnjega stoletja in nadalje v uvedbi praznika Kristusa Kralja, ki ga je uvedel Naš neposredni predhodnik lepega spomina, so se rodile koristi, ki jih ni mogoče opisati, za brezštevilne duše – kot tok reke, ki razveseljuje Božje mesto (Psalm xlv. 5). Katera doba je te koristi potrebovala bolj kot naša? Katero dobo sta ob vsem tehničnem in povsem civilnem napredku bolj kot našo mučili duhovna praznina in globoko občutena notranja revščina? Ali ne bi morda zanjo uporabili preroških besed iz Apokalipse: “Ti praviš: Ne veš pa, da si beden, nesrečen, ubog, slep in nag.” (Apokalipsa: “Bogat sem in bogat in ničesar ne potrebujem. (Apokalipsa iii. 17.)
6. Ali lahko obstaja, častitljivi bratje, večja ali bolj nujna dolžnost, kot da ljudem našega časa oznanjamo neizmerno Kristusovo bogastvo (Ef. iii. 8)? Ali je lahko kaj bolj plemenitega, kot da pred tistimi, ki so sledili in še vedno sledijo lažnemu standardu, razgrnemo “Kraljevo znamenje” in pridobimo nazaj k zmagovitemu praporu križa tiste, ki so ga zapustili? Katero srce se ne vname in ne priskoči na pomoč ob pogledu na toliko bratov in sester, ki so se zaradi zmot, strasti, skušnjav in predsodkov oddaljili od vere v resničnega Boga in izgubili stik z radostnim in oživljajočim Kristusovim sporočilom?
7. Kdo med “Kristusovimi vojaki” – cerkvenimi ali laičnimi – ne čuti, da ga pogled na vedno večjo množico Kristusovih sovražnikov spodbuja in opogumlja k večji budnosti in odločnejšemu odporu; ko vidi, da glasniki teh teženj zanikajo ali v praksi zanemarjajo poživljajoče resnice in vrednote, povezane z vero v Boga in v Kristusa; ko vidi, da brezobzirno razbijajo tablice Božjih zapovedi in jih nadomeščajo z drugimi tablicami in drugimi merili, ki jim je odvzeta etična vsebina razodetja na Sinaju, merili, v katerih ni prostora za duha pridige na gori in križa?
8. Kdo bi lahko brez globoke žalosti opazoval tragično žetev takšnih dezerterstev med tistimi, ki so bili v dneh miru in varnosti uvrščeni med Kristusove privržence, a so – kristjani, žal bolj po imenu kot v resnici – v uri, ki je zahtevala vzdržljivost, trud, trpljenje, trdno srce pred prikritim ali odkritim preganjanjem, postali žrtve strahopetnosti, slabosti, negotovosti; ki se v strahu pred žrtvami, ki so bile posledica izpovedi krščanske vere, niso mogli opogumiti in spiti grenkega keliha, ki je čakal Kristusu zveste ljudi?
9. V takšnih časovnih razmerah in temperamentu, častitljivi bratje, naj bo bližajoči se praznik Kristusa Kralja, na katerega vas bo dosegla ta naša prva enciklika, dan milosti ter temeljite prenove in oživitve v duhu Kristusovega kraljestva. Naj bo to dan, ko bo posvetitev človeškega rodu Božjemu Srcu, ki naj se praznuje na posebno slovesen način, zbrala vernike vseh ljudstev in narodov okoli prestola večnega Kralja, da bi v čaščenju in pokori obnovili svojo prisego zvestobe njemu in njegovemu zakonu resnice in ljubezni zdaj in za vedno.
10. Naj bo to za vernike dan milosti, na katerega se bo ogenj, ki ga je naš Gospod prišel vreči na zemljo, prižgal z vedno večjo svetlobo in čistostjo. 11. Naj bo dan milosti za mlačne, utrujene in trpeče, da bodo njihove glave, ki so oslabele, dajale dokaze notranje prenove in obnove duha. Naj bo to dan milosti tudi za tiste, ki Kristusa niso spoznali ali so ga izgubili; dan, ko se bo iz milijonov vernih src dvignila v nebesa molitev, da bi “Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki prihaja na ta svet” (sv. 9), da bi jim razjasnila pot odrešenja, da bi njegova milost v “nemirnem srcu” popotnikov vzbudila hrepenenje po večnih stvareh, hrepenenje, ki bi jih gnalo k vrnitvi k njemu, ki s svojega žalostnega prestola na križu hrepeni tudi po njihovih dušah in ga prežema želja, da bi tudi zanje postal “Pot, resnica in življenje” (sv. Janez xiv. 6).
11. Ko s srcem, polnim zaupanja in upanja, dajemo to prvo encikliko našega pontifikata pod pečat Kristusa Kralja, se čutimo popolnoma prepričani o soglasni in navdušeni odobritvi celotne Kristusove črede. Težave, zaskrbljenost in preizkušnje sedanje ure vzbujajo, krepijo in izpopolnjujejo občutek solidarnosti v katoliški družini do stopnje, ki je bila redko dosežena. Zaradi njih se vsi verniki v Boga in Kristusa skupaj zavedajo, da jim grozi skupna nevarnost.
12. Bili smo priča tolažilni in nepozabni manifestaciji te katoliške solidarnosti, ki se je močno okrepila v tako težkih okoliščinah, in sicer v strnjenih vrstah, z gotovostjo, odločnostjo in voljo do zmage, v dneh, ko smo z omahljivim korakom, a z zaupanjem v Boga prevzeli stolček, ki se je sprostil po smrti našega velikega predhodnika.
13. Ohranjamo spomin na številna pričevanja o sinovski navezanosti na Cerkev in Kristusovega namestnika ter na ovacije, ki so nam bile ob naši izvolitvi in kronanju namenjene tako pristno, navdušeno in spontano; in z veseljem izkoristimo to primerno priložnost, da vam, častitljivi bratje, in vsem, ki pripadajo Gospodovi čredi, namenimo besedo iskrene hvaležnosti za to urejeno manifestacijo spoštljive ljubezni in neomajne zvestobe papeštvu, v kateri je bilo mogoče videti priznanje od Boga danega poslanstva vrhovnega duhovnika in vrhovnega pastirja.
14. Kajti, to dobro vemo, vse te manifestacije niso bile in niso mogle biti namenjene Naši ubogi osebi, temveč posebni in vzvišeni službi, v katero nas je povzdignil Gospod. In čeprav smo od tistega prvega trenutka čutili vso veliko težo odgovornih skrbi, neločljivo povezanih z najvišjo oblastjo, ki nam jo je podelila Božja Previdnost, nam je bilo v tolažbo videti, kako se ta veličasten in otipljiv dokaz neločljive enotnosti katoliške Cerkve vedno tesneje povezuje z nepremagljivo Petrovo skalo, da bi okoli nje tvoril zid in naslonjalo, ko Kristusovi sovražniki postajajo vse drznejši.
15. Ta ista manifestacija svetovne katoliške solidarnosti in nadnaravnega bratstva narodov okoli njihovega skupnega Očeta se nam je zdela glede na tragične okoliščine, tako materialne kot duhovne, tega trenutka še bogatejša za pošteno upanje. Ta spomin nas je tolažil tudi v prvih mesecih našega pontifikata, ko smo že bili priča trudu, tesnobi in preizkušnjam, s katerimi je posejana pot Kristusove soproge po svetu.
16. Prav tako ne moremo zamolčati globokega vtisa iskrene hvaležnosti, ki so ga na Nas naredile dobre želje tistih, ki so, čeprav ne pripadajo vidnemu telesu katoliške Cerkve, plemenito in iskreno izrazili svoje spoštovanje vsega, kar jih z Nami povezuje v ljubezni do Kristusove osebe ali v veri v Boga. Vsem želimo izraziti svojo hvaležnost. Vse in vsakogar posebej jih zaupamo v Gospodovo varstvo in vodstvo ter jim slovesno zagotavljamo, da nas izpolnjuje le ena misel: posnemati zgled Dobrega pastirja, da bi vsem ljudem prinesli resnično srečo: “da bi imeli življenje in ga imeli še obilneje” (sv. Janez x. 10).
17. Vendar moramo v poslušnosti notranjemu vzgibu posebej omeniti našo hvaležnost za znamenja spoštljivega spoštovanja, ki so nam jih izkazali vladarji, voditelji držav in vlad tistih narodov, s katerimi je Sveti sedež v prijateljskih odnosih. Naše srce se veseli zlasti ob misli, da lahko v tej prvi encikliki, namenjeni vsemu krščanskemu ljudstvu, raztresenemu po svetu, med takšne prijateljske sile uvrstimo tudi našo drago Italijo, rodovitni vrt vere, ki so ga zasadili knezi apostoli. Zaradi lateranskih sporazumov ima njen predstavnik častno mesto med tistimi, ki so uradno akreditirani pri apostolskem sedežu. “Kristusov mir, povrnjen Italiji”, se je kot nova zarja bratske povezanosti v verskih in civilnih odnosih začel v teh paktih. Boga prosimo, da bi v mirnem ozračju tega miru prežel, poživil, okrepil in utrdil srca italijanskega ljudstva, ki nam je tako blizu, sredi katerega živimo in s katerim si delimo zrak, ki ga dihamo. Upamo in verjamemo, da bo ljudstvo, ki je bilo tako drago Našim predhodnikom in Nam, zvesto svojemu slavnemu katoliškemu izročilu in bo z božjim varstvom vedno bolj doživljalo resnico psalmista: “Srečno je tisto ljudstvo, katerega Bog je Gospod” (Psalm cxliii, 15).
18. Ta srečni novi pravni in duhovni položaj, ki ga je Italija in ves katoliški svet s tem dosežkom, ki naj bi se neizbrisno zapisal v zgodovino, dobila in zapečatila, se nam v svojih združevalnih učinkih še nikoli ni zdel tako impresiven kot takrat, ko smo z vzvišene loggie vatikanske bazilike prvič odprli in dvignili roke in dlan v blagoslov nad Rim – Rim, sedež papeštva in naš dragi rojstni kraj -, nad Italijo, spravljeno s Cerkvijo, in nad ljudstvi celotnega sveta.
19. Kot vikar tistega, ki je v odločilni uri pred najvišjo zemeljsko oblastjo tistega dne izrekel velike besede: “Zaradi tega sem se rodil in zaradi tega sem prišel na svet, da bi pričeval o resnici. Vsak, ki je resnice, posluša moj glas” (sv. Janez xviii. 37), čutimo, da svoji službi in svojemu času nimamo večjega dolga, kot da z apostolsko trdnostjo pričujemo o resnici: “pričevati o resnici.” Ta dolžnost nujno vključuje izpostavljanje in izpričevanje zmot in človeških napak; te je namreč treba razkriti, preden jih je mogoče odpraviti in ozdraviti. “Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila” (sv. Janez viii. 32).
20. Pri izpolnjevanju te naše dolžnosti se ne bomo pustili vplivati zemeljskim pomislekom, niti nas ne bo zadrževalo nezaupanje ali nasprotovanje, očitki ali pomanjkanje razumevanja naših besed, pa tudi ne strah pred napačnimi razumevanji in razlagami. Izpolnjevali bomo svojo dolžnost, vedno oživljeni s tisto očetovsko ljubeznijo, ki ob tem, da trpi zaradi slabega, ki prizadene Naše otroke, hkrati pokaže zdravilo; prizadevali si bomo posnemati božanski vzor pastirjev, Jezusa, Dobrega pastirja, ki je luč in ljubezen: “Delajte resnico v ljubezni” (Ef 4,15).
21. Na čelu poti, ki vodi v duhovni in moralni bankrot sedanjega časa, so nizkotna prizadevanja nemalo ljudi, da bi odstavili Kristusa; opustitev zakona resnice, ki ga je razglasil, in zakona ljubezni, ki je življenjski dih njegovega kraljestva.
22. V priznanju Kristusovih kraljevskih pristojnosti ter v vrnitvi posameznikov in družbe k zakonu njegove resnice in njegove ljubezni je edina pot do odrešitve.
23. Častitljivi bratje, ko pišemo te vrstice, nas je dosegla strašna novica, da strašna vojna nevihta kljub vsem našim prizadevanjem, da bi jo preprečili, že divja. Ko pomislimo na val trpljenja, ki je zajel nešteto ljudi, ki so še včeraj v okolju svojih domov uživali nekaj malega blagostanja, smo v skušnjavi, da bi odložili pero. Naše očetovsko srce razdvaja tesnoba, ko gledamo naprej, kaj vse bo še vzklilo iz uničujočega semena nasilja in sovraštva, za katerega danes meč orje krvavo brazdo.
24. Toda prav zaradi tega apokaliptičnega predvidevanja katastrofe, neizbežne in oddaljene, čutimo dolžnost, da oči in srca tistih, v katerih je še ostala dobra volja, še bolj vztrajno usmerjamo k Tistemu, od katerega edino prihaja odrešenje sveta, k Tistemu, čigar vsemogočna in usmiljena roka lahko edina pomiri to nevihto, k Tistemu, čigar resnica in ljubezen lahko razsvetli razum in razvname srca tako velikega dela človeštva, ki je zapadlo v zmoto, sebičnosti, sporov in boja, da bi mu dali novo usmeritev v duhu Kristusovega kraljevanja.
25. Morda – Bog daj – lahko upamo, da bo ta ura neposredne potrebe prinesla spremembo pogledov in čustev pri mnogih, ki so doslej s slepo vero hodili po poti priljubljenih sodobnih zmot, ne zavedajoč se zahrbtnih in negotovih tal, po katerih so hodili. Morda bodo mnogi, ki niso razumeli pomena vzgojnega in pastoralnega poslanstva Cerkve, zdaj bolje razumeli njena opozorila, ki jih je v lažni varnosti preteklosti izbrskala. Nobena obramba krščanstva ne bi mogla biti učinkovitejša od sedanje stiske. Iz ogromnega vrtinca zmot in protikrščanskih gibanj je prišlo do tako hudih nesreč, da so obsodba, ki po svoji prepričljivosti presega vsako zgolj teoretično ovržbo.
26. Ure bolečega razočaranja so pogosto ure milosti – “Gospodov prehod” (prim. 2 Mz xii. 11), ko se vrata, ki bi v drugih okoliščinah ostala zaprta, odprejo ob besedah našega Odrešenika: “Glej, stojim pri vratih in trkam” (Apokalipsa iii. 20). Bog ve, da Naše srce v prisrčnem sočutju in duhovnem veselju gre tistim, ki zaradi tako bolečih preizkušenj v sebi čutijo učinkovito in odrešilno žejo po Kristusovi resnici, pravičnosti in miru. Toda tudi za tiste, za katere še ni prišla ura svetlobe z višav, Naše srce pozna le ljubezen, Naše ustnice se premikajo le v molitvi k Očetu luči, da bi v njihovih srcih, ki so še ravnodušna ali Kristusu sovražna, zasijal žarek tiste luči, ki je nekoč Savla spremenila v Pavla; tiste luči, ki je svojo skrivnostno moč najbolj pokazala v času največjih težav za Cerkev.
27. Popolno izjavo o doktrinarnem stališču, ki ga je treba zavzeti spričo današnjih zmot, lahko po potrebi preložimo na drug čas, razen če ne bo motenj zaradi katastrofalnih zunanjih dogodkov; za zdaj se omejujemo na nekaj temeljnih opažanj.
28. Sedanja doba, častitljivi bratje, je z dodajanjem novih napak doktrinarnim odklonom preteklosti te privedla do skrajnosti, ki neizogibno vodijo v kaos. Pred vsem drugim je gotovo, da je radikalni in končni vzrok za zlo, ki ga obžalujemo v sodobni družbi, zanikanje in zavračanje univerzalne moralne norme tako za individualno in družbeno življenje kot tudi za mednarodne odnose; mislimo na neupoštevanje, ki je danes tako pogosto, in pozabljanje samega naravnega zakona, ki ima svoj temelj v Bogu, vsemogočnem Stvarniku in Očetu vseh, najvišjem in absolutnem Zakonodajalcu, vsemodrem in pravičnem Sodniku človeških dejanj. Ko se sovraži Boga, se spodkopavajo vsi temelji morale; utihne ali vsaj zelo oslabi glas vesti, glas, ki tudi nepismene in necivilizirana plemena uči, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano, ter daje ljudem občutek, da so za svoja dejanja odgovorni pred vrhovnim sodnikom.
29. Zanikanje temeljev morale je v Evropi izviralo iz opustitve tistega krščanskega nauka, katerega depozitar in razlagalec je Petrov stolček. Ta nauk je nekoč dajal duhovno povezanost Evropi, ki je, izobražena, oplemenitena in civilizirana s križem, dosegla tako stopnjo civilnega napredka, da je postala učiteljica drugih narodov, drugih celin. Toda, odrezani od nezmotljive učiteljske avtoritete Cerkve, so šli nemalo ločenih bratov tako daleč, da so ovrgli osrednjo dogmo krščanstva, božanskost Odrešenika, in s tem pospešili napredovanje duhovnega propada.
30. Sveti evangelij pripoveduje, da je bila, ko je bil Jezus križan, “tema po vsej zemlji” (Mt xxvii, 45); grozljiv simbol tega, kar se je zgodilo in kar se še vedno dogaja v duhovnem smislu povsod tam, kjer je neverodostojnost, slepa in ponosna nase, uspela izključiti Kristusa iz sodobnega življenja, zlasti iz javnega življenja, in je spodkopala vero v Boga in tudi vero v Kristusa. Posledica tega je, da so moralne vrednote, po katerih so v drugih časih merili javno in zasebno ravnanje, postale neuporabne; in tako hvaljena civilizacija družbe, ki je vedno hitreje napredovala, pri čemer se je človek, družina in država oddaljila od blagodejnih in obnovitvenih učinkov ideje o Bogu in nauka Cerkve, je povzročila, da so se na območjih, kjer je več stoletij sijal sijaj krščanske civilizacije, vedno jasneje, vedno bolj izrazito in vedno bolj zaskrbljujoče pojavila znamenja pokvarjenega in razkrojenega poganstva: “Ko so križali Jezusa, je bila tema” (Rimski brevir, veliki petek, peti odgovor).
31. Mnogi se morda ob opuščanju Kristusovega nauka niso v celoti zavedali, da jih je zapeljal v blodnjak bleščečih fraz, ki so to odtujitev razglašale za pobeg iz suženjstva, v katerem so bili prej; niti takrat niso predvideli grenkih posledic zamenjave resnice, ki osvobaja, za zmoto, ki zasužnjuje. Niso se zavedali, da se z odpovedjo neskončno modrim in očetovskim Božjim zakonom ter združevalnim in vzvišujočim naukom Kristusove ljubezni prepuščajo kapricam uboge in nestanovitne človeške modrosti; govorili so o napredku, medtem ko so se vračali nazaj; o povzdigovanju, medtem ko so se spuščali; o doseganju človeškega stanu, medtem ko so se spuščali v služabništvo. Niso se zavedali nezmožnosti vseh človeških prizadevanj, da bi Kristusov zakon nadomestili z nečim, kar bi mu bilo enakovredno; “postali so jalovi v svojih mislih” (Rimljanom i. 21).
32. Z oslabitvijo vere v Boga in Jezusa Kristusa ter z zatemnitvijo luči moralnih načel v človeških glavah je izginil nepogrešljiv temelj stabilnosti in mirnosti tistega notranjega in zunanjega, zasebnega in javnega reda, ki edini lahko podpira in varuje blaginjo držav.
33. Res je, da tudi takrat, ko je bila Evropa zaradi enakih idealov, pridobljenih s krščanskim pridiganjem, povezana v bratstvo, ni bila prosta delitev, pretresov in vojn, ki so jo uničile; vendar morda nikoli niso čutili tako močnega pesimizma kot danes glede možnosti njihove rešitve, saj so takrat imeli učinkovit moralni občutek za pravično in krivično, zakonito in nezakonito, ki je z brzdanjem izbruhov strasti pustil odprto pot do častne rešitve. Nasprotno pa v današnjih časih nesoglasja ne izvirajo le iz izbruha uporniške strasti, ampak tudi iz globoke duhovne krize, ki je spodkopala zdrava načela zasebne in javne morale.
34. Med številnimi zmotami, ki izvirajo iz zastrupljenega vira verskega in moralnega agnosticizma, bi vas, častitljivi bratje, radi opozorili zlasti na dve, ki bolj kot druge skoraj onemogočata ali pa vsaj onemogočata in povzročata negotovost v mirnem sožitju med ljudmi.
35. Prva od teh pogubnih zmot, ki so danes zelo razširjene, je pozabljanje tistega zakona človeške solidarnosti in ljubezni, ki ga narekujejo in nalagajo naš skupni izvor in enakost razumne narave pri vseh ljudeh, ne glede na to, kateremu narodu pripadajo, ter odrešilna Žrtev, ki jo je Jezus Kristus na oltarju križa daroval nebeškemu Očetu v imenu grešnega človeštva.
36. Dejansko nam prva stran Svetega pisma z veličastno preprostostjo pripoveduje, kako je Bog kot vrhunec svojega stvariteljskega dela ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti (prim. 1 Mz i, 26, 27); isto Sveto pismo nam pripoveduje, da je človeka obogatil z nadnaravnimi darovi in privilegiji ter mu namenil večno in neizrekljivo srečo. Poleg tega nam pokaže, kako so drugi ljudje izhajali iz prvega para, nato pa z neprekosljivo slikovitostjo jezika nadaljuje pripoved o njihovi razdelitvi v različne skupine in razpršitvi po različnih delih sveta. Tudi ko so zapustili svojega Stvarnika, jih Bog ni prenehal imeti za svoje otroke, ki naj bi se po njegovem usmiljenem načrtu nekega dne ponovno združili v njegovem prijateljstvu (prim. 1 Mz xii. 3).
37. Apostol poganov pozneje postane glasnik te resnice, ki povezuje ljudi kot brate v eni veliki družini, ko grškemu svetu oznani, da je Bog “iz enega ustvaril vse človeštvo, da bi prebivalo po vsem obličju zemlje, in določil določene čase in meje njihovega prebivanja, da bi iskali Boga” (Apd xvii. 26, 27).
38. Čudovita vizija, zaradi katere vidimo človeški rod v enotnosti enega skupnega izvora v Bogu, “enem Bogu in Očetu vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh nas” (Ef 4. 6); v enotnosti narave, ki je v vsakem človeku enako sestavljena iz materialnega telesa in duhovne, nesmrtne duše; v enotnosti neposrednega cilja in poslanstva v svetu; v enotnosti bivališča, zemlje, katere vire lahko vsi ljudje po naravni pravici uporabljajo za ohranjanje in razvoj življenja; v enotnosti nadnaravnega cilja, samega Boga, h kateremu naj bi vsi težili; v enotnosti sredstev za zagotavljanje tega cilja.
39. Isti apostol nam prikazuje človeštvo v enotnosti njegovih odnosov z Božjim Sinom, podobo nevidnega Boga, v katerem je vse ustvarjeno: “V njem je bilo vse ustvarjeno” (Kol 1,16); v enotnosti njegove odkupnine, ki jo je za vse izvršil Kristus, ki je s svojim svetim in najhujšim trpljenjem obnovil prvotno prijateljstvo z Bogom, ki je bilo prekinjeno, in se postavil za posrednika med Bogom in ljudmi: “je namreč en Bog in en Srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus” (1 Tim 2,5).
40. In da bi to prijateljstvo med Bogom in človeštvom postalo še tesnejše, je ta isti božanski in univerzalni Posrednik odrešenja in miru v sveti tišini večernice, preden je dovršil najvišjo žrtev, iz svojih božanskih ust spustil besede, ki mogočno odmevajo skozi stoletja in navdihujejo junaško ljubezen v svetu, oropanem ljubezni in razdejanem sovraštva: “To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz ljubil vas” (sv. Janez xv. 12).
41. To so nadnaravne resnice, ki tvorijo trdno podlago in najmočnejšo možno vez zveze, ki jo krepi ljubezen do Boga in našega božanskega Odrešenika, od katerega vsi prejemajo odrešenje “za graditev Kristusovega telesa, dokler se vsi ne srečamo v edinosti vere in spoznanja Božjega Sina do popolnega človeka, do mere starosti Kristusove polnosti” (Ef. iv. 12, 13).
42. V luči te enotnosti vsega človeštva, ki obstaja v zakonu in v dejstvih, se posamezniki ne čutijo izolirane enote kot zrna peska, ampak so po sami sili svoje narave in po svoji notranji usodi združeni v organski, harmonični medsebojni odnos, ki se spreminja s spreminjanjem časov.
43. In narodi kljub različnemu razvoju zaradi različnih življenjskih in kulturnih razmer niso namenjeni temu, da bi razbili enotnost človeškega rodu, temveč da bi jo obogatili in polepšali z delitvijo svojih posebnih darov in s tisto vzajemno izmenjavo dobrin, ki je mogoča in učinkovita le, kadar vzajemna ljubezen in živahen občutek dobrodelnosti združujeta vse sinove istega Očeta in vse odrešene z isto božansko krvjo.
44. Kristusova Cerkev, zvesta hranilka nauka Božje modrosti, ne more in ne misli zaničevati ali zaničevati posebnih značilnosti, ki jih vsako ljudstvo z ljubosumnim in razumljivim ponosom goji in ohranja kot dragoceno dediščino. Njen cilj je nadnaravna enotnost v vseobsegajoči ljubezni, ki se globoko čuti in prakticira, in ne enotnost, ki je izključno zunanja in površinska ter prav zaradi tega šibka.
45. Cerkev z veseljem pozdravlja in s svojim materinskim blagoslovom spremlja vsako metodo vodenja in skrbi, katere cilj je moder in urejen razvoj posebnih sil in teženj, ki imajo svoj izvor v individualnem značaju vsake rase, če le niso v nasprotju z dolžnostmi, ki jih imajo ljudje zaradi enotnega izvora in skupne usode.
46. V svojih misijonskih podvigih je večkrat pokazala, da je takšno načelo delovanja vodilna zvezda njenega univerzalnega apostolata. Pionirske raziskave in raziskovanja, ki so vključevale požrtvovalnost, predanost in ljubezen njenih misijonarjev vseh starosti, so se lotili zato, da bi omogočili globlji hvaležen vpogled v najrazličnejše civilizacije in da bi njihove duhovne vrednote postavili na glavo za živo in vitalno oznanjevanje Kristusovega evangelija. Vse, kar v takih navadah in običajih ni neločljivo povezano z verskimi zmotami, bo vedno deležno prijaznega upoštevanja in bo, kadar bo to mogoče, podprto in razvito.
47. Naš neposredni predhodnik, svetega in častitljivega spomina, je ob uporabi takšnih norm pri posebej kočljivem vprašanju sprejel nekaj velikodušnih odločitev, ki so spomenik njegovi pronicljivosti in intenzivnosti njegovega apostolskega duha. Prav tako vam ni treba povedati, častitljivi bratje, da nameravamo na tej poti nadaljevati brez oklevanja. Tisti, ki vstopajo v Cerkev, ne glede na svoj izvor ali govor, morajo vedeti, da imajo enake pravice kot otroci v Gospodovi hiši, kjer vladata Kristusov zakon in Kristusov mir.
48. V skladu s temi načeli enakosti Cerkev posveča svojo skrb oblikovanju kultivirane domače duhovščine in postopnemu povečevanju števila domačih škofov. In da bi tem našim namenom dali zunanji izraz, smo izbrali prihajajoči praznik Kristusa Kralja, da na grobu apostolov v škofovsko dostojanstvo povzdignemo dvanajst predstavnikov zelo različnih ljudstev in ras. Naj to slovesno dejanje sredi rušilnih nasprotij, ki delijo človeško družino, vsem Našim sinovom, razpršenim po svetu, oznani, da duh, nauk in delo Cerkve nikoli ne morejo biti drugačni od tistih, ki jih je oznanjal apostol poganov: “Oblecite novega, (človeka), ki se obnavlja v spoznanje, po podobi tistega, ki ga je ustvaril. Kjer ni ne pogana ne Juda, ne obreza ne neobreza, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega. Kristus je vse in v vsem” (Kološanom iii. 10, 11).
49. Prav tako ni bojazni, da zavest o univerzalnem bratstvu, ki jo zbuja krščanski nauk, in duh, ki ga navdihuje, ne bi bila v nasprotju z ljubeznijo do tradicij ali slave domovine ali da ne bi ovirala napredka blaginje ali zakonitih interesov. Isto krščanstvo namreč uči, da moramo pri izvajanju dobrodelnosti slediti od Boga določenemu redu in častno mesto v naših čustvih in dobrih delih prepustiti tistim, ki jih z nami vežejo posebne vezi. Ne, sam božanski Učitelj je dal primer te prednosti svoji domovini in domovini, ko je jokal zaradi prihajajočega uničenja Svetega mesta. Vendar si zaradi legitimne in urejene ljubezni do domovine ne smemo zatiskati oči pred vseobsegajočo naravo krščanske ljubezni, ki zahteva upoštevanje drugih in njihovih interesov v pomirjujoči luči ljubezni.
50. Takšen je čudoviti nauk o ljubezni in miru, ki je tako plemenitil civilni in verski napredek človeštva. In glasniki, ki so ga oznanjali, gnani z nadnaravno ljubeznijo, niso le obdelovali zemlje in skrbeli za bolnike, ampak so predvsem obnavljali, oblikovali in dvigali življenje v božanske višave ter ga usmerjali k vrhu svetosti, v kateri se vse vidi v Božji luči. Postavili so dvorce in templje, ki kažejo, v kakšne vzvišene in prijazne višave človeka spodbuja krščanski ideal; predvsem pa so iz ljudi, modrih ali nevednih, močnih ali šibkih, naredili žive Božje templje in veje same trte, ki je Kristus. Prihodnjim rodovom so predali zaklade starodavne umetnosti in modrosti ter jim zagotovili tisti neprecenljivi dar večne modrosti, ki s skupnim priznanjem nadnaravnega lastništva povezuje ljudi kot brate.
51. Častitljivi bratje, pozabljanje zakona splošne ljubezni – tiste ljubezni, ki edina lahko utrdi mir s tem, da ugasne sovraštvo ter omili zavist in razdor – je vir zelo hudega zla za miroljubne odnose med narodi.
52. Obstaja pa še ena napaka, ki ni nič manj pogubna za blaginjo narodov in blaginjo te velike človeške družbe, ki združuje in zajema v svoje okvire vse rase. Gre za napako, ki jo vsebujejo tiste ideje, ki ne oklevajo ločiti civilne oblasti od vsakršne odvisnosti od Najvišjega bitja – Prvega vira in absolutnega gospodarja človeka in družbe – in od vsake omejitve višjega zakona, ki izhaja od Boga kot od svojega Prvega vira. Tako civilni oblasti priznavajo neomejeno polje delovanja, ki je prepuščeno na milost in nemilost spremenljivemu toku človeške volje ali diktatu naključnih zgodovinskih zahtev in interesom peščice.
53. Ko se na ta način zanikata avtoriteta Boga in vpliv njegovega zakona, civilna oblast kot neizogibna posledica teži k temu, da si pripisuje tisto absolutno avtonomijo, ki pripada izključno vrhovnemu Stvarniku. Postavi se na mesto Vsemogočnega in državo ali skupino povzdigne v zadnji cilj življenja, najvišje merilo moralnega in pravnega reda, zato prepove vsako sklicevanje na načela naravnega razuma in krščanske vesti. Seveda ne spregledamo, da na srečo napačna načela nimajo vedno polnega vpliva, zlasti kadar starodavna krščanska izročila, na katerih so bili narodi vzgojeni, ostajajo še vedno globoko, četudi nezavedno, zakoreninjena v njihovih srcih.
54. Vseeno pa ne smemo pozabiti bistvene nezadostnosti in šibkosti vsakega načela družbenega življenja, ki temelji na povsem človeških temeljih, ga navdihujejo zgolj zemeljski vzgibi in katerega moč temelji na sankciji zgolj zunanje avtoritete.
    55 Kjer se zanika odvisnost človekovega prava od Božjega, kjer se sklicuje le na neko negotovo idejo zgolj človeške avtoritete in se zahteva avtonomija, ki temelji le na utilitaristični morali, tam človeško pravo samo po sebi upravičeno izgublja pri svoji tehtnejši uporabi moralno moč, ki je bistveni pogoj za njegovo priznanje in tudi za njegovo zahtevo po žrtvah.
55. Povsem res je, da lahko oblast, ki temelji na tako šibkih in nestabilnih temeljih, včasih v naključnih okoliščinah doseže materialne uspehe, ki lahko pri površnih opazovalcih vzbudijo začudenje.
56. Toda pride trenutek, ko zmaga neizogibni zakon, ki zruši vse, kar je bilo zgrajeno na skritem ali odkritem nesorazmerju med velikostjo materialnega in zunanjega uspeha ter šibkostjo notranje vrednosti in moralnega temelja. Takšno nesorazmerje obstaja vedno, kadar javna oblast ne upošteva ali zanika oblast vrhovnega zakonodajalca, ki je, ko je vladarjem dal oblast, tudi določil in označil njene meje.
57. Kot je namreč modro učil naš veliki predhodnik Leon XIII. v encikliki Immortale Dei, je bila Stvarnikova volja, da civilna oblast ureja družbeno življenje po nareku reda, ki je nespremenljiv v svojih univerzalnih načelih; da v časovnem redu posameznikom olajša doseganje telesne, intelektualne in moralne popolnosti ter jim pomaga doseči njihov nadnaravni cilj.
58. Zato je plemenita prerogativa in naloga države, da nadzoruje, pomaga in usmerja zasebne in individualne dejavnosti nacionalnega življenja, da se harmonično zbližujejo k skupnemu dobremu. Tega dobrega ni mogoče opredeliti v skladu s samovoljnimi idejami niti ne more sprejeti za svoje merilo predvsem materialne blaginje družbe, temveč ga je treba opredeliti v skladu s skladnim razvojem in naravno popolnostjo človeka. Prav za to popolnost je Stvarnik zasnoval družbo kot sredstvo.
59. Če državo obravnavamo kot nekaj končnega, čemur je treba vse drugo podrediti in usmeriti, ne moremo ne škodovati resnični in trajni blaginji narodov. To se lahko zgodi bodisi takrat, ko se državi prične podeljevati neomejeno oblast kot pooblastilo naroda, ljudstva ali celo družbenega reda, bodisi takrat, ko si država takšno oblast prilasti kot absolutni gospodar, despotsko, brez kakršnegakoli pooblastila. Če država dejansko zahteva in vodi zasebna podjetja, lahko ta, ki jim vladajo občutljiva in zapletena notranja načela, ki zagotavljajo in zagotavljajo uresničevanje njihovih posebnih ciljev, zaradi iztrganja iz njihovega naravnega okolja, torej iz odgovornega zasebnega delovanja, škodujejo javnemu dobremu.
60. Poleg tega bi obstajala nevarnost, da se ne bi primarna in bistvena celica družbe, družina s svojo blaginjo in rastjo, začela obravnavati z ozkega vidika državne oblasti in da se ne bi pozabilo, da sta človek in družina po naravi predhodnika države in da je Stvarnik obema dal moči in pravice ter jima naložil poslanstvo in nalogo, ki ustrezata nespornim naravnim zahtevam.
61. Vzgoja nove generacije v tem primeru ne bi bila usmerjena v uravnotežen in skladen razvoj telesnih moči ter vseh intelektualnih in moralnih lastnosti, temveč v enostransko oblikovanje tistih državljanskih vrlin, za katere velja, da so nujne za doseganje političnega uspeha, medtem ko bi se vrline, ki dajejo družbi vonj plemenitosti, človečnosti in spoštovanja, manj privzgajale, ker bi se bali, da bi zmanjšale ponos državljana.
62. Pred nami se z bolečo jasnostjo kažejo nevarnosti, za katere se bojimo, da bodo nastale za to in prihodnje generacije zaradi zanemarjanja ali nepriznavanja, zmanjševanja in postopne odprave pravic, ki so lastne družini. Zato se postavljamo kot odločni zagovorniki teh pravic v polni zavesti dolžnosti, ki nam jo nalaga naša apostolska služba. Stiska našega časa, tako zunanja kot notranja, tako materialna kot duhovna, in raznovrstne napake z neštetimi posledicami nihče ne občuti tako grenko kot ta mala plemenita celica, družina.
63. Pravi pogum in junaštvo, ki sta po svoji stopnji vredna občudovanja in spoštovanja, sta pogosto potrebna za podporo življenjskim težavam, vsakodnevni teži bede, naraščajočemu pomanjkanju in omejitvam v obsegu, kakršnega še nismo doživeli, katerih razlog in nujnost nista vedno očitna. Kdor skrbi za duše in zna raziskati srca, pozna skrite solze mater, resignirano žalost številnih očetov, nešteto grenkob, o katerih statistika ne govori in ne more govoriti, z žalostnimi očmi vidi množico trpljenja, ki se nenehno povečuje; ve, kako so sile nereda in uničenja v pripravljenosti, da vse to izkoristijo za svoje temne načrte.
64. Nihče dobre volje in razgledanosti ne bo pomislil, da bi v izjemnih razmerah današnjega sveta državi odrekel ustrezno širše in izjemne pravice za zadovoljevanje ljudskih potreb. Toda tudi v takih izrednih razmerah moralni zakon, ki ga je vzpostavil Bog, zahteva, da se zakonitost vsakega takega ukrepa in njegova resnična nujnost z največjo strogostjo preverita po merilih skupnega dobrega.
65. V vsakem primeru velja, da bolj ko so materialne žrtve, ki jih od posameznika in družine zahteva država, obremenjujoče, bolj morajo biti zanjo pravice vesti svete in nedotakljive. Blago, kri lahko zahteva, dušo, ki jo je odkupil Bog, pa nikoli. Naloge, ki jo je Bog naložil staršem, da poskrbijo za materialno in duhovno dobro svojih potomcev in jim zagotovijo primerno vzgojo, prepojeno s pravim duhom vere, jim ni mogoče odvzeti brez hude kršitve njihovih pravic.
66. Nedvomno mora biti ta vzgoja usmerjena tudi v pripravo mladih, da bi z razumnim razumevanjem in ponosom izpolnjevali tiste službe plemenitega patriotizma, ki dajejo svoji zemeljski domovini vso dolžno mero ljubezni, požrtvovalnosti in služenja. Po drugi strani pa bi bila formacija, ki bi pozabila ali, še huje, namerno zanemarila usmerjanje oči in src mladih v nebeško domovino, krivica mladim, krivica neodtujljivim dolžnostim in pravicam krščanske družine ter eksces, ki mu je treba nasprotovati celo v interesu ljudi in same države.
67. Takšna vzgoja bi se odgovornim vladarjem morda lahko zdela vir večje moči in vedrine; v resnici pa bi bilo nasprotno, kar bi dokazala žalostna izkušnja. Zločin veleizdaje “Kralja kraljev in Gospoda gospodov” (I Timotej, vi. 15; prim. Apokalipsa, xix. 6), ki bi ga zagrešila vzgoja, ki je bodisi ravnodušna bodisi nasprotna krščanstvu, preobrat “dovolite otrokom, da pridejo k meni” (sv. Matej, xix, 14), bi obrodil najbolj grenke sadove. Nasprotno pa država, ki s krvavečih in raztrganih src očetov in mater odstrani tesnobo ter jim povrne pravice, le spodbuja svoj notranji mir in postavlja temelje srečne prihodnosti države. Duše otrok, ki jih je Bog podaril staršem in so v krstu posvečene s Kristusovim kraljevskim značajem, so sveto breme, nad katerim bdi ljubosumna Božja ljubezen. Isti Kristus, ki je izrekel besede “pustite otročičem, da pridejo k meni”, je ob vsem svojem usmiljenju in dobroti zagrozil s strašnim zlom tistim, ki sramotijo tiste, ki so tako dragi njegovemu srcu.
68. Kakšen škandal je bolj trajno škodljiv za generacijo za generacijo kot oblikovanje mladine, ki je napačno usmerjena k cilju, ki odtujuje od Kristusa “Pot in Resnico in Življenje” in vodi v odkrito ali prikrito odpadništvo od Kristusa? Kristus, od katerega želijo odtujiti mlade generacije sedanjosti in prihodnosti, je isti Kristus, ki je od svojega večnega Očeta prejel vso oblast v nebesih in na zemlji. V svoji vsemogočni roki drži usodo držav, ljudstev in narodov. Njegova je, da skrajša ali podaljša življenje: njegova je, da podeli rast, blaginjo in veličino.
69. Od vsega, kar obstaja na zemlji, ima samo duša življenje brez smrti. Vzgojni sistem, ki naj ne bi spoštoval svetega območja krščanske družine, ki jo varuje sveti Božji zakon, ki naj bi napadal njene temelje, mladim zapiral pot h Kristusu, k Odrešenikovim virom življenja in veselja (prim. Izaija xii. 3), ki naj bi odpad od Kristusa in Cerkve obravnaval kot dokaz zvestobe ljudstvu ali besedi določenega razreda: “Tisti, ki se oddaljujejo od tebe, bodo zapisani v zemlji” (Jeremija xvii. 13).
70. Ideja, ki državi pripisuje neomejeno oblast, ni le zmota, ki škoduje notranjemu življenju narodov, njihovi blaginji ter večjemu in urejenemu povečevanju njihove blaginje, ampak škoduje tudi odnosom med narodi, saj ruši enotnost nadnacionalne družbe, odvzema temelje in moč pravu narodov, vodi v kršenje pravic drugih ter ovira dogovor in mirno medsebojno sodelovanje.
71. Razpoloženje, ki ga je pravzaprav odobril božji naravni red, deli človeški rod na družbene skupine, narode ali države, ki so medsebojno neodvisne po organizaciji in usmeritvi svojega notranjega življenja. Vendar je človeški rod zaradi vsega tega povezan z vzajemnimi vezmi, moralnimi in pravnimi, v veliko skupnost, ki je usmerjena v dobro vseh narodov in ji vladajo posebni zakoni, ki varujejo njeno enotnost in spodbujajo njeno blaginjo.
72. Zdaj nihče ne more spregledati, kako je zahteva po absolutni avtonomiji države v odkritem nasprotju s tem naravnim načinom, ki je lasten človeku – ne, popolnoma ga zanika -, in zato stabilnost mednarodnih odnosov prepušča na milost in nemilost volji vladarjev, hkrati pa uničuje možnost resnične združitve in plodnega sodelovanja, usmerjenega v splošno dobro.
73. Zato je, častitljivi bratje, za obstoj harmoničnih in trajnih stikov ter plodnih odnosov nujno, da narodi priznavajo in spoštujejo ta načela mednarodnega naravnega prava, ki urejajo njihov normalni razvoj in delovanje. Ta načela zahtevajo spoštovanje ustreznih pravic do neodvisnosti, življenja in možnosti stalnega razvoja na civilizacijskih poteh; poleg tega zahtevajo zvestobo dogovorjenim in sankcioniranim pogodbam v skladu z načeli prava narodov.
74. Nepogrešljiva predpostavka vseh miroljubnih odnosov med narodi in bistvo pravnih razmerij, ki veljajo med njimi, je nedvomno medsebojno zaupanje: pričakovanje in prepričanje, da bo vsaka stran spoštovala dano besedo; gotovost, da sta obe strani prepričani, da je “boljša modrost kot vojno orožje” (Pridigar ix. 18) in sta se pripravljeni pogovarjati ter se v primeru zamud, ovir, sprememb ali sporov izogibati uporabi sile ali grožnje s silo, saj vse to ne more biti posledica slabe volje, temveč spremenjenih okoliščin in resničnih interesov v konfliktu.
75. Toda po drugi strani je odtrgati pravo narodov od njegovega sidra v Božjem zakonu in ga utemeljiti na avtonomni volji držav, pomeni detronizirati to pravo in mu odvzeti njegove najplemenitejše in najmočnejše lastnosti. Tako bi bilo prepuščeno usodni gonilni sili zasebnega interesa in kolektivne sebičnosti, ki je izključno usmerjena v uveljavljanje lastnih pravic in zanemarjanje pravic drugih.
76. Res je, da lahko sčasoma in zaradi bistvene spremembe okoliščin, ki jih ob sklenitvi pogodbe ni bilo mogoče predvideti in jih morda ni bilo mogoče predvideti, takšna pogodba ali nekatere njene klavzule dejansko postanejo ali se vsaj zdijo nepravične, neizvedljive ali preveč obremenjujoče za eno od pogodbenic. Očitno je, da je treba v takem primeru pravočasno začeti odkrito razpravo, da bi pogodbo spremenili ali namesto nje sklenili drugo. Toda če bi pogodbe načeloma šteli za minljive in bi tiho prevzeli pooblastilo za njihovo enostransko razveljavitev, ko ne bi bile več v korist posameznika, bi to pomenilo odpravo vsakršnega vzajemnega zaupanja med državami. S tem bi bil uničen naravni red in med različnimi ljudmi in narodi bi bili izkopani jarki razdora, ki jih ne bi bilo mogoče ponovno zapolniti.
77. Danes, častitljivi bratje, vsi ljudje z grozo gledajo v brezno, kamor so jih pripeljale napake in načela, ki smo jih omenili, ter njihove praktične posledice. Ponosnih iluzij o brezmejnem napredku ni več. Če kdo tega še vedno ne bi dojel, bi ga današnje tragične razmere prebudile s prerokovim klicem: “(Izaija xlii. 18). Kar se je navzven kazalo kot red, ni bilo nič drugega kot vdor nereda: zmeda v načelih moralnega življenja. Ta načela, ki so bila nekoč ločena od veličine Božjega zakona, so oskrunila vsa področja človekovega delovanja.
78. Toda pustimo preteklost in usmerimo pogled v prihodnost, ki naj bi po obljubah mogočnikov tega sveta, ko se bodo končali današnji krvavi spopadi, obsegala nov red, utemeljen na pravičnosti in blaginji. Ali bo ta prihodnost res drugačna, predvsem pa boljša? Ali bodo mirovne pogodbe in nova mednarodna ureditev po koncu te vojne temeljili na pravičnosti in enakosti do vseh, na duhu, ki osvobaja in pomirja? Ali pa se bodo žalostno ponavljale starodavne in nedavne napake?
79. Izkušnje kažejo, da je prazno upati na odločilno spremembo izključno zaradi šoka vojne in njenega končnega izida. Ura zmage je ura zunanjega zmagoslavja za stranko, ki ji zmaga pripada, vendar je v enaki meri ura skušnjave. V tej uri se angel pravičnosti spopade z demoni nasilja; srce zmagovalca se vse preveč zlahka strdi; zmernost in daljnovidna modrost se mu zdita šibkost; razburkane strasti ljudi, ki jih pogosto razplamtijo žrtve in trpljenje, ki so jih nosili, zameglijo pogled celo odgovornim osebam in jih naredijo nepozorne na opozorilni glas človečnosti in pravičnosti, ki je preglasen ali utopljen v nečloveškem kriku. “Vae victis, gorje premaganim.” Obstaja nevarnost, da obračun in odločitev, ki se rodita v takšnih razmerah, ne bosta nič drugega kot krivica pod plaščem pravičnosti.
80. Ne, častitljivi bratje, varnost ljudem ne pride z zunanjimi sredstvi, z mečem, ki lahko vzpostavi pogoje miru, vendar ga ne ustvari. Sile, ki naj bi prenovile obličje zemlje, morajo izhajati iz notranjosti, iz duha.
81. Ko se bodo končali grenkoba in kruti spopadi sedanjosti, nova ureditev sveta, nacionalnega in mednarodnega življenja ne sme več sloneti na gibljivih peskih spremenljivih in minljivih standardov, ki so odvisni le od sebičnih interesov skupin in posameznikov. Ne, počivati mora na neomajnih temeljih, na trdni skali naravnega prava in Božjega razodetja. Tam mora človeški zakonodajalec doseči tisto ravnovesje, tisti čut za moralno odgovornost, brez katerega zlahka zmoti mejo med zakonito uporabo in zlorabo oblasti. Le tako bodo njegove odločitve notranje dosledne, plemenito dostojanstvo in religiozna sankcija ter bodo imune na sebičnost in strasti.
82. Čeprav je res, da zlo, zaradi katerega danes trpi človeštvo, deloma izvira iz gospodarske nestabilnosti in boja interesov glede enakopravnejše razdelitve dobrin, ki jih je Bog dal človeku kot sredstvo za preživetje in napredek, pa ni nič manj res, da je njegova korenina globlja in bolj notranja, saj pripada področju verskega prepričanja in moralnih prepričanj, ki so se izkrivila zaradi postopne odtujitve narodov od tiste enotnosti nauka, vere, navad in morale, ki jo je nekoč spodbujalo neutrudno in dobrodelno delo Cerkve. Če naj bi bila preobrazba človeštva učinkovita, mora biti predvsem duhovna in verska. Zato mora izhajati iz Kristusa kot iz svojega nepogrešljivega temelja; spodbujati jo mora pravičnost in kronati dobrodelnost.
83. Izpolnjevanje te naloge prenove s prilagajanjem njenih sredstev spremenjenim razmeram časa in novim potrebam človeškega rodu je bistvena in materinska naloga Cerkve. Oznanjevanje evangelija, s katerim se ljudem vcepljajo resnica, pravičnost in ljubezen, ter prizadevanje, da bi se njegove zapovedi trdno zasidrale v um in vest, ki ji ga je zaupal njen božanski ustanovitelj, je najbolj plemenito in najbolj plodno delo za mir. Zdi se, kot da bi moralo to poslanstvo s svojo veličino odvračati srca tistih, ki sestavljajo militantno Cerkev. Toda to sodelovanje pri širjenju Božjega kraljestva, ki se v vsakem stoletju uresničuje na različne načine, z različnimi orodji in v različnih težkih bojih, je zapoved, ki velja za vse, ki jih je Božja milost iztrgala iz satanovega suženjstva in ki so bili v krstu poklicani v državljanstvo Božjega kraljestva.
84. In če pripadati mu, živeti v skladu z njegovim duhom, si prizadevati za njegovo rast in dati njegove koristi na razpolago tudi tistemu delu človeštva, ki v njih še ni udeleženo, pomeni v naših dneh soočati se z ovirami in nasprotovanji, tako obsežnimi in globokimi ter podrobno organiziranimi kot še nikoli prej, to človeka ne odvezuje od odkritega in pogumnega izpovedovanja naše vere. Nasprotno, to ga spodbuja, da v spopadu vztraja tudi za ceno največjih žrtev. Kdor živi v Kristusovem duhu, se ne pusti premagati težavam, ki mu nasprotujejo, ampak se, nasprotno, čuti spodbujenega, da dela z vsemi močmi in z največjim zaupanjem v Boga. Ne umakne se pred stisko in nujnostjo trenutka, ampak se sooči z njihovo strogostjo, pripravljen nuditi pomoč s tisto ljubeznijo, ki ne beži pred nobeno žrtvijo, je močnejša od smrti in je ne ugasnejo deroče vode stiske.
85. Častitljivi bratje, notranjo moč, nebeško veselje, za katero se vsak dan globoko in ponižno zahvaljujemo Bogu, nam daje to, da v vseh predelih katoliškega sveta vidimo očitna znamenja duha, ki se pogumno sooča z velikanskimi nalogami našega časa in ki z velikodušno odločitvijo namerava v plodni harmoniji združiti prvo in bistveno dolžnost posvečevanja posameznika ter apostolsko dejavnost za širjenje Božjega kraljestva. Iz gibanja evharističnih kongresov, ki so ga z ljubečo skrbjo nadaljevali Naši predhodniki, in iz sodelovanja laikov, oblikovanih v Katoliški akciji, za poglobljeno uresničevanje njihovega plemenitega poslanstva, se napajajo vrelci milosti in zaloge moči, ki bi jih težko dovolj cenili v sedanjem času, ko so grožnje številčnejše, potrebe se množijo in se zaostruje spopad med krščanstvom in protikristjanstvom.
86. V trenutku, ko moramo z žalostjo ugotavljati nesorazmerje med številom duhovnikov in klici nanje, ko vidimo, da tudi danes veljajo besede našega Odrešenika: “Matjaža ix. 37; sv. Luka x. 2), se sodelovanje laikov v hierarhičnem apostolatu, sodelovanje, ki ga dejansko dajejo mnogi in ga oživljajo goreča gorečnost in velikodušna požrtvovalnost, kaže kot dragocena pomoč duhovniškemu delu in kaže možnosti razvoja, ki upravičujejo najsvetlejše upanje. Molitev Cerkve k Gospodu žetve, naj pošlje delavce v svoj vinograd (prim. sv. Matej ix. 37; sv. Luka x. 2), je bila izpolnjena v meri, sorazmerni s trenutnimi potrebami, in na način, ki dopolnjuje in dopolnjuje moči duhovniškega apostolata, pogosto ovirane in neustrezne. Številni goreči mladi možje in žene, poslušni glasu vrhovnega pastirja in navodilom svojih škofov, se z vso gorečnostjo duše posvečajo delom apostolata, da bi h Kristusu vrnili množice ljudstev, ki so bile od njega ločene.
87. V tem trenutku, ki je tako kritičen za Cerkev in človeštvo, jim izrekamo naš očetovski pozdrav, našo globoko hvaležnost in naše zaupno upanje. Ti so svoje življenje in delo resnično postavili pod zastavo Kristusa Kralja; in lahko rečejo s psalmistom: “Kralju govorim svoje besede” (Psalm xliv. 1). “Pridi tvoje kraljestvo” ni le goreča želja njihove molitve; poleg tega je vodilo njihovega delovanja.
88. To sodelovanje laikov z duhovništvom v vseh razredih, kategorijah in skupinah razkriva dragoceno industrijo in laikom je zaupano poslanstvo, od katerega si plemenita in zvesta srca ne bi mogla želeti nič višjega in bolj tolažilnega. To apostolsko delo, ki se opravlja v skladu z mislijo Cerkve, posvečuje laika kot nekakšnega “Kristusovega služabnika” v smislu, ki ga sveti Avguštin razlaga takole: “Ko, bratje, slišite našega Gospoda reči: kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik, ne mislite samo na dobre škofe in klerike.” Tudi vi na svoj način služite Kristusu z dobrim življenjem, z miloščino, z oznanjevanjem njegovega imena in poučevanjem, kogar lahko. Tako bi se moral vsak oče zavedati, da pod tem nazivom dolguje očetovsko naklonjenost svoji družini. Zaradi Kristusa in večnega življenja naj opominja vse svoje domače, uči, opominja, graja, izkazuje dobroto, popravlja; tako bo v svojem domu izpolnjeval cerkveno in na neki način škofovsko službo, ki služi Kristusu, da bi bil večno z njim” (o Evangeliju po svetem Janezu, traktat 51, št. 13).
89. Pri spodbujanju tega sodelovanja laikov pri apostolatu, ki je v našem času tako pomembno, ima družina posebno poslanstvo, saj je duh družine tisti, ki najmočneje vpliva na duha odraščajoče generacije. Dokler na domačem ognjišču gori sveti plamen vere in dokler starši kujejo in oblikujejo življenje svojih otrok v skladu s to vero, bo mladina vedno pripravljena priznati Odrešenikove kraljevske pravice in se upreti tistim, ki ga želijo izključiti iz družbe ali si po krivici prisvojiti njegove pravice.
90. Ko so cerkve zaprte, ko je podoba Križanega vzeta iz šol, družina ostaja previdnostno in v določenem smislu nepremagljivo zatočišče krščanskega življenja. Bogu se zahvaljujemo, ko vidimo, da nešteto družin izpolnjuje to svoje poslanstvo z zvestobo, ki je ne omajata ne boj ne žrtvovanje. Številni mladi možje in žene, tudi na območjih, kjer vera v Kristusa pomeni trpljenje in preganjanje, ostajajo trdno ob Odrešenikovem prestolu z mirno in trdno odločnostjo, ki spominja na najslavnejše dni bojev Cerkve.
91. Kakšni potoki koristi bi zalili svet; kakšna luč, red in mir bi se razširili na družbeno življenje; kakšne edinstvene in dragocene energije bi prispevale k izboljšanju človeštva, če bi ljudje povsod priznali Cerkvi, učiteljici pravičnosti in ljubezni, tisto svobodo delovanja, do katere ima po božjem pooblastilu sveto in nesporno pravico! Kakšne nesreče bi lahko preprečili, kakšno srečo in mir bi lahko zagotovili, če bi se družbene in mednarodne sile, ki si prizadevajo za vzpostavitev miru, v boju proti individualnemu ali kolektivnemu egoizmu prepustile globokim naukom evangelija ljubezni!
92. Med zakoni, ki urejajo življenje vernih kristjanov, in postulati pristne humane človekoljubnosti ni nasprotja, ampak prej enotnost in medsebojna podpora. V interesu trpečega človeštva, ki je materialno in duhovno pretreseno do dna, nimamo bolj goreče želje od te: da bi sedanje težave mnogim odprle oči, da bi videli našega Gospoda Jezusa Kristusa in poslanstvo njegove Cerkve na zemlji v pravi luči, in da bi se vsi, ki so na oblasti, odločili, da bodo Cerkvi pustili prosto pot pri delu za oblikovanje odraščajoče generacije po načelih pravičnosti in miru.
93. To delo pomirjanja predpostavlja, da se ne postavljajo ovire za izvajanje poslanstva, ki ga je Bog zaupal svoji Cerkvi; da se ne omejuje področje te dejavnosti in da se množice, zlasti mladi, ne oddaljujejo od njenega blagodejnega vpliva.
94. V skladu s tem mi kot predstavniki na zemlji tistega, ki ga je prerok razglasil za “kneza miru” (Izaija ix. 6), pozivamo vladarje ljudstev in tiste, ki lahko kakor koli vplivajo na javno življenje, naj pustijo Cerkvi polno svobodo, da bo lahko izpolnjevala svojo vlogo vzgojiteljice s poučevanjem ljudi o resnici, z vcepljanjem pravičnosti in razvnemanjem src s Kristusovo božansko ljubeznijo.
95. Čeprav se Cerkev ne more odreči izvajanju tega svojega poslanstva, katerega končni cilj je uresničiti Božji načrt tukaj spodaj in “v Kristusu ponovno vzpostaviti vse, kar je v nebesih in na zemlji” (Ef 1,10), se njena pomoč vseeno kaže kot nepogrešljiva kot še nikoli prej, saj žalostna izkušnja uči, da zunanja sredstva in človeške določbe ter politični ukrepi sami po sebi ne prinašajo učinkovitega zdravljenja bolezni, ki pestijo človeštvo.
96. Prav zaradi žalostnega neuspeha človeških ukrepov, da bi preprečili vihar, ki grozi, da bo odnesel civilizacijo, se mnogi z novim upanjem obračajo k Cerkvi, skali resnice in ljubezni, k Petrovemu sedežu, s katerega se po njihovem mnenju lahko človeštvu povrne tista enotnost verskega nauka in moralnega kodeksa, ki je nekoč dajala konsistenco miroljubnim mednarodnim odnosom.
97. Enotnost, h kateri tako mnogi, odgovorni za usodo narodov, z obžalovanjem strmijo, ko iz dneva v dan doživljajo bridkost sredstev, v katera so nekoč zaupali! Enotnost, ki si jo želijo številne legije naših sinov, ki vsak dan kličejo “Boga miru in ljubezni” (II Korinčanom xiii. 11). Edinost, upanje tolikih plemenitih misli, ločenih od Nas, ki pa v svoji lakoti in žeji po pravičnosti in miru obračajo oči k Petrovemu sedežu in od njega pričakujejo vodstvo in nasvet!
98. Ti zadnji v Katoliški cerkvi prepoznavajo načela verovanja in življenja, ki so prestala preizkušnjo 2000 let; močno povezanost cerkvene hierarhije, ki se v povezavi s Petrovim naslednikom posveča razsvetljevanju umov z naukom evangelija, vodenju in posvečevanju ljudi in ki je velikodušna v svoji materialni prizanesljivosti do vseh, a trdna, kadar mora tudi za ceno muke ali mučeništva reči: “Non licet; to ni dovoljeno!”
99. In vendar, častitljivi bratje, Kristusov nauk, ki edini lahko človeku priskrbi tako trdne temelje verovanja, da mu močno razširi pogled, božansko razširi srce in priskrbi učinkovito zdravilo za zelo resne težave današnjega časa – ta nauk in dejavnost Cerkve pri poučevanju in širjenju tega nauka ter pri oblikovanju in modeliranju misli ljudi z njegovimi zapovedmi sta včasih predmet suma, kot da pretresata temelje civilne oblasti ali si prisvajata njene pravice.
100. Proti takim sumom z apostolsko iskrenostjo slovesno izjavljamo, da so – brez poseganja v izjave o moči Kristusa in njegove Cerkve, ki jih je naš predhodnik Pij XI. častitljivega spomina podal v encikliki Quas Primas z dne 11. decembra 1925 – vsi takšni cilji povsem tuji tej isti Cerkvi, ki širi svoje materinske roke proti temu svetu, ne da bi vladala, ampak da bi služila. Ne trdi, da želi nadomestiti druge zakonite oblasti na njihovih pravih področjih, ampak jim ponuja svojo pomoč po zgledu in v duhu svojega božanskega ustanovitelja, ki je “delal dobro” (Apd x. 38).
101. Cerkev oznanja in privzgaja poslušnost in spoštovanje zemeljske oblasti, ki ves svoj izvor črpa od Boga, in se drži nauka svojega božanskega Učitelja, ki je dejal “Matjaža xxii. 21); ne želi si prisvajati in pri liturgiji poje: (himna za praznik Epifanije): “On nam ne jemlje zemeljskih kraljestev, ki nam daje nebeška” (himna za praznik Epifanije). Ne zatira človeških energij, ampak jih dviguje k vsemu plemenitemu in velikodušnemu ter oblikuje značaje, ki ne sklepajo kompromisov z vestjo. Prav tako ona, ki civilizira narode, nikoli ni zavirala civilnega napredka človeštva, ob katerem je, nasprotno, zadovoljna in vesela z materinskim ponosom. Konec njenega delovanja so čudovito izrazili angeli nad zibelko Utelešene Besede, ko so peli slavo Bogu in oznanjali mir ljudem dobre volje: “Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem dobre volje” (sv. Luka ii. 14).
102. Ta mir, ki ga svet ne more dati, je božanski Odrešenik sam zapustil svojim učencem kot dediščino: “Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem” (sv. Janez xiv. 27); in tako je po vzvišenem Kristusovem nauku, ki ga je sam povzel v dvojni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega, na milijone duš doseglo, dosega in bo doseglo mir. Zgodovina, ki jo je veliki Rimljan modro imenoval “Učiteljica življenja”, že skoraj dva tisoč let dokazuje, kako resnična je beseda Svetega pisma, da ne bo imel miru tisti, ki se upira Bogu (prim. Job ix. 4). Samo Kristus je namreč “vogelni kamen” (Ef 2, 20), na katerem lahko človek in družba najdeta stabilnost in odrešenje.
103. Na tem vogelnem kamnu je zgrajena Cerkev, zato nad njo nasprotnik ne more nikoli zmagati: “Peklenska vrata je ne bodo premagala” (sv. Matej xvi. 18) in je nikoli ne morejo oslabiti! Ne, prej nasprotno, notranji in zunanji boji težijo k temu, da bi povečali moč in pomnožili lovorike njenih veličastnih zmag.
104. Po drugi strani pa vsaka druga zgradba, ki ni trdno utemeljena na Kristusovem nauku, počiva na premikajočem se pesku in je obsojena na nesrečno propad (prim. sv. Mt vii. 26, 27).
105. Častitljivi bratje, ura, ko vas doseže ta naša prva enciklika, je v mnogih pogledih prava “ura teme” (prim. sv. Luka xxii. 53), v kateri duh nasilja in razdora prinaša človeštvu nepopisno trpljenje. Ali nam je treba zagotoviti, da je Naše očetovsko srce v sočutni ljubezni blizu vsem Našim otrokom, še posebej trpečim, zatiranim in preganjanim? Narodi, ki jih je zajel tragični vojni vrtinec, so morda še samo na “začetku žalosti” (sv. Matej xxiv. 8), toda že zdaj v tisočih družinah vladata smrt in opustošenje, žalovanje in trpljenje. Kri neštetih človeških bitij, tudi nebojujočih, dviguje žalosten glas nad narodom, kot je naša draga Poljska, ki ima zaradi svoje zvestobe Cerkvi in zaslug pri obrambi krščanske civilizacije, neizbrisno zapisanih v zgodovinskih analih, pravico do velikodušnega in bratskega sočutja vsega sveta, medtem ko z zaupanjem v močno priprošnjo Marije Pomočnice kristjanov pričakuje uro vstajenja v skladu z načeli pravičnosti in resničnega miru.
106. Kar se je že zgodilo in se še vedno dogaja, se je tako rekoč v viziji prikazalo pred Našimi očmi, ko smo, dokler je še ostajalo nekaj upanja, v obliki, ki nam jo je predlagala Naša apostolska služba, in s sredstvi, ki smo jih imeli na razpolago, ne pustili ničesar na cedilu, da bi preprečili uporabo orožja in ohranili odprto pot do dogovora, častnega za obe strani. Ker smo bili prepričani, da bi na uporabo sile na eni strani odgovorili z orožjem na drugi strani, smo menili, da je dolžnost, neločljivo povezana z našo apostolsko službo in krščansko ljubeznijo, da poskušamo na vsak način človeštvu in krščanstvu prihraniti grozote svetovnega požara, tudi če tvegamo, da bodo naši nameni in naši cilji napačno razumljeni. Naš nasvet, če je bil slišan s spoštovanjem, pa ni bil upoštevan, in medtem ko Naše pastirsko srce gleda na to z žalostjo in slutnjo, se pred Našim pogledom pojavi podoba Dobrega pastirja in zdi se, kot da bi morali svetu v njegovem imenu ponoviti: “Če ti . … poznal … stvari, ki so za tvoj mir, zdaj pa so skrite tvojim očem” (sv. Luka xix. 42).
107. Sredi tega sveta, ki danes predstavlja tako ostro nasprotje “Kristusovemu miru v Kristusovi vladavini”, so Cerkev in njeni verniki v časih in letih preizkušenj, kakršnih v svoji zgodovini boja in trpljenja redko poznajo. Toda še posebej v takih časih tisti, ki ostaja trden v svoji veri in močan v srcu, ve, da Kristus Kralj ni nikoli tako blizu kot v uri preizkušnje, ki je ura za zvestobo. Kristusova soproga se s srcem, raztrganim zaradi trpljenja in stisk mnogih svojih sinov, a s pogumom in trdnostjo, ki izhajata iz obljub našega Gospoda, odpravi naproti vse hujšim nevihtam. Ve, da bodo resnica, ki jo oznanja, ljubezen, ki jo uči in izvaja, nepogrešljivi svetovalci in pomočniki ljudem dobre volje pri obnovi novega sveta, ki bo temeljil na pravičnosti in ljubezni, ko bo človeštvo, utrujeno od poti zablod, okusilo grenke sadove sovraštva in nasilja.
108. Medtem pa morajo, častitljivi bratje, svet in vsi, ki jih je prizadela vojna nesreča, vedeti, da obveznost krščanske ljubezni, ki je temelj Kristusovega kraljestva, ni prazna beseda, ampak živa resničnost. Za krščansko dobrodelnost v vseh njenih oblikah se odpira široko polje. Popolnoma smo prepričani, da bodo vsi Naši sinovi, zlasti tisti, ki jih vojna nadloga ne preizkuša, v posnemanju božanskega Samarijana mislili na vse tiste, ki imajo kot žrtve vojne pravico do sočutja in pomoči.
109. “Katoliška Cerkev, Božje mesto, katere kralj je resnica, katere zakon je ljubezen in katere merilo večnost” (sveti Avguštin, Ep. CXXXVIII. Ad Marcellinum, C. 3, N. 17), ki brez strahu oznanja vso Kristusovo resnico in se z materinsko vnemo trudi, kakor zahteva Kristusova ljubezen, stoji kot blagoslovljena vizija miru nad viharjem zmot in strasti v pričakovanju trenutka, ko bo vsemogočna roka Kristusa Kralja pomirila vihar in pregnala duhove razdora, ki so ga sprožili.
110. Vse, kar lahko storimo za pospešitev dneva, ko bo golob miru na tej zemlji, potopljeni v poplavo razdora, našel prostor za pristanek, bomo še naprej počeli v zaupanju v tiste državnike, ki so si pred izbruhom vojne plemenito prizadevali, da bi preprečili tako nadlogo za narode; v zaupanju v milijone duš vseh držav in vseh področij, ki ne zahtevajo samo pravice, ampak ljubezen in usmiljenje; predvsem v zaupanju v vsemogočnega Boga, na katerega se vsak dan obračamo z molitvijo: “v senci tvojih kril bom upal, dokler ne mine krivica” (Psalm lvi. 2).
111. Bog lahko stori vse. Tako kot srečo in usodo narodov ima v svojih rokah tudi človeške nasvete in jih sladko obrača v katero koli smer hoče: celo ovire so za njegovo vsemogočnost sredstvo, da oblikuje zadeve in dogodke ter misli in svobodne volje usmerja v svoje vsevišnje namene.
112. Molite torej, častitljivi bratje, molite brez prestanka; molite zlasti takrat, ko darujete božansko žrtev ljubezni. Molite tudi vi, ki vam pogumno izpovedovanje vere danes nalaga težke, boleče in neredko junaške žrtve; molite vi, trpeči in mučni člani Cerkve, ko Jezus pride po tolažbo in ozdravljenje vaših bolečin, in ne pozabite s pomočjo pravega duha umrljivosti in dostojnega opravljanja pokore narediti svoje molitve bolj sprejemljive v očeh Njega, ki “dviguje vse, ki padajo, in postavlja vse, ki so potrti” (Psalm cxiv. 14), da bi On v svojem usmiljenju skrajšal dneve preizkušnje in da bi se tako uresničila Psalmistova beseda: “Tedaj so klicali k Gospodu v svoji stiski in on jih je rešil iz njihovih stisk” (Psalm cv. 13).
113. In vi, bele legije otrok, ki ste Jezusu tako ljubljeni in dragi, ko v svetem obhajilu prejemate Kruh življenja, dvignite svoje preproste in nedolžne molitve ter jih združite z molitvami vesoljne Cerkve. Jezusovo srce, ki vas ljubi, se ne upira vaši prosjaški nedolžnosti. Molite vsi, molite neprekinjeno: “Molite brez prestanka” (Tesaloničanom, v. 10).
114. Na ta način boste uresničevali vzvišeno zapoved božanskega Učitelja, najsvetejšo oporoko njegovega Srca: “Da bi bili vsi eno” (sv. Janez xvii. 21), da bi vsi živeli v tisti edinosti vere in ljubezni, iz katere lahko svet spozna moč in učinkovitost Kristusovega poslanstva in dela njegove Cerkve.
115. Prva Cerkev je razumela in izvajala to božjo zapoved in jo izrazila v veličastni molitvi; ali se pridružujete tem čustvom, ki tako dobro odgovarjajo potrebam sedanje ure: “Spomni se, Gospod, svoje Cerkve, da jo osvobodiš vsega hudega in jo izpopolniš v svoji ljubezni ter jo posvetiš in zbereš s štirih vetrov v svoje kraljestvo, ki si ji ga pripravil, kajti Tvoja je moč in slava na veke” (Nauk dvanajsterih apostolov, C 10).
116. V zaupanju, da bo Bog, Avtor in Ljubitelj miru, uslišal prošnje Cerkve, vam vsem iz polnosti našega očetovskega srca podeljujemo apostolski blagoslov kot obljubo obilja Božje milosti.

Dano v Castel Gandolfu pri Rimu, dvajsetega oktobra, leta Gospodovega 1939, prvega dne našega pontifikata.