O spodbujanju lažnih naukov
Papež Pij IX. – 1863
Našim ljubljenim sinovom, kardinalom S. R. E., in našim častitim bratom, nadškofom in škofom Italije.
Naši ljubljeni sinovi in častitljivi bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.
Koliko razlogov imamo za žalost zaradi najbolj krute in svetoskrunske vojne, ki jo je v teh nemirnih časih skoraj v vseh pokrajinah sveta povzročila katoliška Cerkev in ki jo je nesrečni Italiji pred našimi očmi pred mnogimi leti razglasila piemontska vlada ter jo iz dneva v dan bolj nasilno podžiga, zlahka razume vsak od vas, naši ljubljeni sinovi in častitljivi bratje. Sredi naše velike stiske pa smo, dokler bdite z nami, globoko potolaženi in potolaženi. Čeprav vas res najbolj obžalovanja vredno nadlegujejo vse mogoče hude krivice, ste odtrgani od lastne črede, izgnani in celo vrženi v zapor, kljub temu s svojo globoko krepostjo nikoli niste pozabili govoriti in pisati v goreči obrambi nauka Boga, njegove Cerkve in tega apostolskega sedeža.
- Zato se vam zahvaljujemo, ker se goreče veselite, da lahko trpite žalitve v Jezusovem imenu. Izrekamo vam zasluženo hvalo z besedami našega najsvetejšega predhodnika Leona: “Naj z vsem srcem prenašaš preizkušnje svoje ljubezni, ki si jih prestal iz spoštovanja do katoliške vere; trpljenje, ki ti je prizadejano, sprejmem, kakor da bi ga nosil sam. Vem pa, da je prej razlog za veselje kot za žalost, da ste z močjo našega Gospoda Jezusa Kristusa nepremagljivo vztrajali v svojem evangeljskem in apostolskem nauku … In ko so vas sovražniki krščanske vere odtrgali od vaših cerkva, ste, namesto da bi se okužili z njihovo brezbožnostjo, raje pretrpeli krivico, da ste bili izgnani.”[1]
- Ko bi le lahko napovedali konec tako strašnih nesreč, ki pestijo Cerkev! Nikoli ne bo dovolj žalosti zaradi pokvarjenosti morale, ki se tako močno širi in spodbuja z neverskimi in nespodobnimi spisi, gledališkimi predstavami in meretričnimi hišami, ustanovljenimi skoraj povsod; z drugimi pokvarjenimi umetnostmi in pošastnimi prikaznimi vseh zmot, razširjenimi v vse smeri; z gnusnimi nečistočami vseh vrlin in zločinov, ki nenehno naraščajo, in smrtonosnim virusom nevere in ravnodušnosti, ki se širi daleč naokoli; s preziranjem cerkvene oblasti, svetih stvari in zakonov ter z nezaslišanim plenjenjem cerkvene lastnine; z grenko in stalno zlorabo posvečenih cerkvenih uradnikov, študentov verskih skupnosti, Bogu posvečenih devic; s hudičevim sovraštvom do Kristusa, njegove Cerkve, nauka in tega apostolskega sedeža. To in skoraj nešteto drugih hudodelstev, ki jih zagrizeni sovražniki katoliške Cerkve in vere izvajajo, smo prisiljeni vsak dan obžalovati.
- Zdi se, da vse te agonije podaljšujejo in odlagajo najbolj želeni čas, ko bomo videli popolno zmagoslavje naše najsvetejše vere, pravičnosti in resnice. To zmagoslavje pa nam ne more uiti, četudi nam ni dano spoznati časa, ki nam ga je namenil vsemogočni Bog. Čeprav naš nebeški Oče dopušča, da njegovo sveto Cerkev med služenjem na tem najbolj bednem in zemeljskem romanju prizadenejo in mučijo različne stiske in stiske, je vendarle, ker jo je Kristus, Gospod, ustanovil na negibni in najbolj trdni skali, ne more pretresti ali zrušiti nobena sila ali nasilje. Nasprotno, “preganjanja ga krepijo in ne slabijo. Gospodov vinograd je vedno obdarjen z bogatejšim pridelkom, kajti medtem ko vsako zrno umre posamezno, se večkratno rodi”[2].
- Prav to se nam, ljubljeni sinovi in častitljivi bratje, dogaja tudi v teh najbolj žalostnih časih kot poseben Božji blagoslov. Kajti čeprav Kristusovo brezmadežno soprogo v sedanjem času morda silovito vznemirja delovanje hudobnežev, vendar zmaguje nad svojimi sovražniki. Da, resnično, ona premaguje svoje sovražnike in čudovito sije z vašo neprimerljivo zvestobo, ljubeznijo in spoštovanjem do nas in tega Petrovega sedeža ter z vašo izjemno stanovitnostjo in stanovitnostjo drugih častitljivih bratov, škofov vsega katoliškega sveta. Sijaje z mnogimi pobožnimi deli krščanske ljubezni, ki se vsak dan hitro množijo; z lučjo blažene vere, ki vsak dan vedno bolj razsvetljuje mnoga področja; z izjemno ljubeznijo in predanostjo, ki jo katoličani izkazujejo Cerkvi sami, nam in temu Svetemu sedežu; z imenitno in nesmrtno slavo mučeništva. Dejansko veste, kako so v Tonkinu in zlasti v pokrajinah Cochin China škofje, duhovniki, laiki in celo same mirne ženske ter mladi fantje in dekleta, posnemajoč mučence z njihovim nepremagljivim duhom in junaško krepostjo, prezirali najbolj nečloveško mučenje in z velikim veseljem izlili svoje življenje za Kristusa. Vsa ta veselja nam in vam ne bi smela biti lahka tolažba sredi nepremagljive tesnobe, ki nas muči.
- Ker zdaj naša apostolska služba zahteva, da skrbno in goreče branimo stvar Cerkve, ki nam jo je zaupal Kristus, obsojamo tiste, ki napadajo in prezirajo samo Cerkev, njene svete zakone, služabnike in to apostolsko stolico. Zato s tem pismom še enkrat potrjujemo, razglašamo in obsojamo v celoti in posamično to, kar smo bili v številnih konzistorijskih aluzijah in drugih pismih prisiljeni obžalovati, razglašati in obsojati[3].
- Tudi tu je, naši ljubljeni sinovi in častitljivi bratje, treba ponovno omeniti in obsoditi zelo hudo zmoto, v katero so ujeti nekateri katoličani, ki verjamejo, da je mogoče priti do večnega odrešenja, čeprav živijo v zmoti in so odtujeni od prave vere in katoliške edinosti. Takšno prepričanje je vsekakor v nasprotju s katoliškim naukom. Seveda obstajajo tudi taki, ki se spopadajo z nepremagljivo nevednostjo o naši najsvetejši veri. Iskreno spoštujejo naravni zakon in njegove zapovedi, ki jih je Bog zapisal v vsa srca, ter so pripravljeni ubogati Boga, živijo pošteno življenje in lahko dosežejo večno življenje po učinkoviti kreposti božje luči in milosti. Ker Bog pozna, preiskuje in jasno razume misli, srca, misli in naravo vseh, njegova najvišja dobrota in usmiljenje sploh nikomur, ki ni kriv zavestnega greha, ne dovolita, da bi trpel večno kazen.
- Prav tako je znan katoliški nauk, da nihče ne more biti odrešen zunaj Katoliške cerkve. Večne odrešitve ne morejo doseči tisti, ki nasprotujejo avtoriteti in izjavam iste Cerkve ter so trmasto ločeni od edinosti Cerkve in tudi od Petrovega naslednika, rimskega papeža, ki mu je Odrešenik ‘zaupal skrb za vinograd’. “[4] Kristusove besede so dovolj jasne: “Če noče poslušati niti Cerkve, naj bo za vas pogan in cestninar;”[5] “Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zavrača, mene zavrača, in kdor mene zavrača, zavrača tistega, ki me je poslal;”[6] “Kdor ne veruje, bo obsojen;”[7] “Kdor ne veruje, je že obsojen;”[8] “Kdor ni z mano, je proti meni, in kdor ne zbira z mano, raztresa. “[9] Apostol Pavel pravi, da so take osebe “sprevržene in samoprevarane”;[10] knez apostolov jih imenuje “lažni učitelji …, ki bodo skrivaj prinašali uničujoče herezije in celo zanikali Mojstra. … in si s tem prinesejo hitro pogubo.”[11]
- Bog ne daj, da bi bili otroci katoliške Cerkve celo na kakršen koli način neprijazni do tistih, ki jih z nami sploh ne povezujejo iste vezi vere in ljubezni. Nasprotno, naj si vedno prizadevajo poskrbeti za njihove potrebe z vsemi prijaznimi uslugami krščanske ljubezni, pa naj gre za revne, bolne ali trpeče kakršne koli druge obiske. Najprej naj jih rešijo iz teme zmot, v katero so nesrečno zapadli, in naj si prizadevajo, da bi jih popeljali nazaj h katoliški resnici in k njihovi najbolj ljubeči Materi, ki vedno steguje svoje materinske roke, da bi jih ljubeče sprejela nazaj v svoje naročje. Tako bodo trdno utrjeni v veri, upanju in ljubezni ter plodni v vseh dobrih delih dosegli večno odrešenje.
- Poleg tega, ljubljeni sinovi in častitljivi bratje, ne moremo molčati o še eni najbolj pogubni zmoti, zlu, ki žalostno razdvaja in globoko vznemirja ume, srca in duše. Mislimo na tisto nebrzdano in prekleto samoljubje in sebičnost, ki mnoge žene v iskanje lastne koristi in dobička, pri čemer se očitno ne ozirajo na bližnjega. Mislimo na povsem nenasitno strast do moči in premoženja, ki premaguje vsa pravila pravičnosti in poštenosti ter ne neha na vse mogoče načine kopičiti in pohlepno kopičiti bogastvo. Popolnoma zatopljeni v zemeljske stvari, pozabljajo na Boga, vero in svojo dušo ter vso svojo srečo napačno usmerjajo v pridobivanje bogastva in denarja. Naj se takšni ljudje spomnijo in resno premišljujejo o zelo treznih besedah Kristusa, Gospoda: “Naj razmislijo tudi o Pavlovem nauku: “Tisti, ki želijo biti bogati, padejo v skušnjavo, v past, v mnoge nesmiselne in škodljive želje, ki človeka vlečejo v pogubo in uničenje. Ljubezen do denarja je namreč korenina vsega zla; prav zaradi te želje so nekateri zašli in si prebodli srce z mnogimi bolečinami.”[13]
- Zdaj resnično ne moremo prikriti dejstva, da smo v veliki stiski, saj v Italiji obstajajo nekateri duhovniki, ki pozabljajo na svojo poklicanost in se niti najmanj ne sramujejo širiti naokrog lažnivega nauka, celo v prevratnih spisih. Zbujajo ljudstvo proti nam in temu apostolskemu sedežu; nasprotujejo naši civilni vladavini in vladavini same stolice; brezsramno in goreče podpirajo hudobne sovražnike katoliške Cerkve in tega istega sedeža. Opuščajoč svoje škofe in nas, opogumljeni z odobritvijo piemontske vlade in njenega parlamenta, so ti duhovniki v odkritem preziru do cerkvene obsodbe in kazni postali predrzno neustrašni pri organiziranju nekaterih obsojanja vrednih društev, splošno znanih kot Liberalna duhovščina, Vzajemne pomoči, Za osvoboditev italijanske duhovščine in drugih združenj, ki jih oživlja isti pokvarjeni duh. Čeprav jim je zasluženo prepovedano opravljati sveto službo, jo kljub temu kot predrzni vsiljivci grešno in nezakonito opravljajo v številnih cerkvah. Zato ne odobravamo in obsojamo ravnanje teh cerkvenih oseb. Hkrati te nesrečneže vedno znova opominjamo in nagovarjamo, naj se vrnejo k svojemu pravemu razumu in srcu ter se zavzamejo za svojo odrešitev, pri čemer naj resno upoštevajo, “da Bog ne prenaša nobenega zgleda ravnanja bolj od drugih kot od duhovnikov, ko vidi, da tisti, ki jih je posvetil za izboljšanje drugih, dajejo zgled svoje pokvarjenosti.”[14] Naj goreče razmišljajo, da je njihovo zmedeno stanje treba popraviti pred Kristusovim sodiščem. Naj ti obžalovanja vredni cerkveni možje upoštevajo naš očetovski nasvet in nam rade volje nudijo tolažbo kesanega duhovništva. Naj dan za dnem iščejo zatočišče pri nas, s prošnjo za odpuščanje za svoj prestopek in ponižno prosijo za odpuščanje pred cerkveno obsodbo.
- Gotovo veste, naši ljubljeni sinovi in častitljivi bratje, da so iz pekla izpuščene vse vrste brezbožnega in zvijačnega pisanja, laži, obrekovanja in bogokletja. Nič ni bilo prihranjeno pri prenosu šol na nekatoliške učitelje in pri prirejanju cerkva za nekatoliško bogoslužje. Božji sovražniki si z mnogimi drugimi, gotovo hudičevimi prevarami, umetnostmi in podvigi na vse pretege prizadevajo, da bi popolnoma uničili – če bi bilo to mogoče – Katoliško cerkev, zapeljali in pokvarili ljudi, zlasti brezvestno mladino, ter iz duš vseh izkoreninili našo sveto vero in religijo.
- Popolnoma smo prepričani, da boste vi, naši ljubljeni sinovi in častitljivi bratje, okrepljeni z milostjo našega Gospoda Jezusa Kristusa, še naprej vztrajali v svoji izjemni škofovski gorečnosti. Z enim umom in srcem ter s podvojeno predanostjo naj vztrajno branite Izraelovo hišo, naj se dobro borite za vero in pred sovražnikovimi pastmi branite vernike, ki so vam zaupani v oskrbo. Opominjajte jih in opominjajte, naj bodo močni v naši sveti veri, brez katere ni mogoče ugajati Bogu. Spodbujajte jih, naj vztrajajo trdno utrjeni v naši božji veri, ki je edina resnična in večna ter pripravlja na odrešenje in celo v veliki meri ohranja in razvija civilno družbo.
- Po glavnih župnikih in drugih duhovnikih, znanih po poštenem življenju, resnosti nravi in stalnem spoštovanju zdravega nauka, naj neumorno in natančno poučujejo: enkrat pridigajo božjo besedo, drugič poučujejo ljudi o skrivnostih naše vzvišene vere, njenem nauku, zapovedih in disciplini. Predvsem veste, da veliko zla običajno izvira iz nepoznavanja božanskih zadev, ki so bistvene za odrešenje. Zato boste razumeli, da vam pripada vsa skrb in prizadevnost, da bi preprečili tako škodljivo stanje.
- Preden naše pismo zaključimo, pa se ne moremo zadržati, da ne bi izrekli ustrezne pohvale italijanski duhovščini, ki z najvišjo stopnjo predanosti nam in temu Petrovemu sedežu ter svojim škofom vsekakor ni zablodila. Po plemenitem zgledu svojih škofov in z največjo potrpežljivostjo prenašajo vse stiske ter tako hvalevredno izpolnjujejo svojo dolžnost. Poleg tega zaupamo v upanje, da si bo ta ista duhovščina s pomočjo božje milosti in dostojno hojo po svoji poklicanosti vedno prizadevala biti svetel zgled pobožnosti in kreposti.
- Nadaljujemo tudi s primerno in javno hvalo za številne posvečene Device, ki nasilno pregnane iz samostanov, oropane nadomestila in spravljene v beračenje, niso prelomile vere svojemu Sozakoncu. V najbolj obžalovanja vrednih razmerah dan in noč molijo v sveti Božji hiši, kjer potrpežljivo čakajo na njegovo usmiljenje in ga prosijo za odrešenje vseh, tudi svojih sovražnikov.
- Z veseljem hvalimo tudi prebivalce Italije, ki z globoko katoliško občutljivostjo sovražijo številna brezbožna in uničujoča prizadevanja proti Cerkvi. S sinovsko pobožnostjo, spoštovanjem in poslušnostjo z velikim ponosom častijo nas, ta Sveti sedež, in svoje škofe. Sredi zelo resnih težav in ovirani zaradi nevarnosti nam vsak dan in na različne načine zvesto ponujajo znamenja svoje ljubezni in predanosti ter lajšajo potrebe tega apostolskega sedeža, včasih z denarjem, drugič z drugimi darovi.
- Sredi tolikih nesreč in ob soočanju s takšnim besom proti Cerkvi ne obupamo, kajti “Kristus je naš nasvet in naša moč; brez njega ne moremo storiti ničesar, po njem lahko storimo vse. Ko je potrjeval oznanjevalce evangelija in služabnike zakramentov, je rekel: “Glej, jaz sem z vami vse dni do konca časov.”[15] Poleg tega zagotovo vemo, da peklenska vrata ne bodo nikoli premagala Cerkve, ki stoji in bo stala negibno s Kristusom Jezusom, našim Gospodom, kot varuhom in zaščitnikom, ki je zgradil Cerkev in ki je bil “včeraj in danes in na veke”[16].
- Z vedno bolj gorečo gorečnostjo in ponižnostjo srca naj mi, naši ljubljeni sinovi in častitljivi bratje, nikoli ne nehamo Bogu po Jezusu Kristusu ponujati svojih molitev in prošenj, da bi si njegova Cerkev, ki jo je gnala ta najbolj burna nevihta, opomogla od tako velikih nesreč, uživala najbolj blagoslovljen mir in svobodo po vsem svetu ter dosegala nova in bolj sijajna zmagoslavja nad svojimi sovražniki. Molimo, da bi blodeče preplavila luč njegove božanske milosti, da bi se obrnili s poti zmote na pot resnice in pravičnosti ter bi ob doživljanju vrednih sadov kesanja imeli večno ljubezen in strah pred njegovim svetim imenom.
- Da bi usmiljeni Bog lažje izpolnil naše najbolj goreče molitve, se sklicujmo na zavetništvo brezmadežne in presvete Device Marije, Božje Matere. Prav tako prosimo za priprošnjo najsvetejših apostolov Petra in Pavla ter vseh blaženih v nebesih, da bi s svojimi učinkovitimi molitvami pri Bogu izprosili milost in milosti za vse ter mogočno odvrnili vse nesreče in nevarnosti, ki prizadenejo Cerkev povsod in še posebej v Italiji.
- Nazadnje, kot najzanesljivejše zagotovilo naše izjemne naklonjenosti do vas, vam, ljubljeni sinovi in častitljivi bratje, ter čredi, ki vam je zaupana v oskrbo, ljubeče podeljujemo svoj prisrčni apostolski blagoslov.
Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 10. avgusta 1863, v osemnajstem letu našega pontifikata.
- Sveti Leon, 154. pismo egiptovskim škofom, izd. Baller.
- Sveti Leon, pridiga 82 na praznik apostolov Petra in Pavla.
- Nagovori 20. junija 1859; 26. septembra 1859; 13. julija 1860; 28. septembra 1860; 17. decembra 1860; 18. marca 1861; 30. septembra 1861 in 9. junija 1862. Enciklični pismi 18. junija 1859 in 19. januarja 1860. Apostolsko pismo 26. marca 1860.
- Ekumenski koncil v Kalkedonu v pismu papežu Leonu.
- Mt 15,17.
- Lk 10,16.
- Mk 16,16.
- Jn 3,18.
- Lk 11,23.
- Ti 3,11.
- 2 Pt 2,1.
- Mt 16,26.
- I Tm 6,9-10.
- Gregor Veliki, homilija 17 v Evangeliju.
- Sveti Leon, pismo 167 Rustiku, škofu iz Narbonne.
- Heb 13.8.