Amantissimus

O skrbi za Cerkve

Papež Pij IX. – 1862

Škofom vzhodnih Cerkva.

Častitljivi bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.

Naš preljubi Odrešenik, Kristus Gospod, je hotel, kot dobro veste, častitljivi bratje, vse ljudi rešiti iz hudičevega ujetništva, jih osvoboditi jarma greha, jih poklicati iz teme v svojo čudovito luč in jim biti odrešenje. Ko je izbrisal pisavo dekreta proti nam in jo pritrdil na križ, je oblikoval in ustanovil katoliško Cerkev, ki jo je pridobil s svojo krvjo, kot eno “Cerkev živega Boga”,[1] eno “nebeško kraljestvo”,[2] “mesto na hribu”,[3] “eno čredo”[4] in “eno telo”, trdno in živo z “enim Duhom”,[5] eno vero, eno upanje, eno ljubezen, ki jih povezujejo in trdno držijo skupaj iste vezi zakramentov, vere in nauka. Poleg tega je svoji Cerkvi zagotovil voditelje, ki jih je sam izbral in poklical. Poleg tega je določil, da bo Cerkev trajala tako dolgo kot svet, da bo zajela vsa ljudstva in narode vsega sveta in da bo vsak, ki bo sprejel njegovo božansko vero in milost ter vztrajal do konca, dosegel slavo večnega odrešenja.

2. Da bi v svoji Cerkvi za vedno ohranil edinost in nauk te vere, je Kristus izbral enega od svojih apostolov, Petra, ki ga je imenoval za kneza svojih apostolov, svojega namestnika na zemlji ter nepremagljiv temelj in glavo svoje Cerkve. Prekašal je vse druge z vsakršnim dostojanstvom izredne oblasti, moči in jurisdikcije ter naj bi pasel Gospodovo čredo, krepil svoje brate, vladal in upravljal vesoljno Cerkev. Kristus ni želel le, da bi njegova Cerkev do konca sveta ostala kot ena in brezmadežna ter da bi njena enotnost v veri, nauku in obliki vladanja ostala nedotaknjena. Želel je tudi, da se polnost dostojanstva, moči in pristojnosti, celovitost in trdnost vere, ki je bila dana Petru, v celoti prenese na rimske papeže, naslednike tega istega Petra, ki so bili postavljeni na ta Petrov stol v Rimu in ki jim je bila po božji volji zaupana vrhovna skrb za vso Gospodovo čredo in vrhovna oblast nad vesoljno Cerkvijo.
3. Predvsem vi, častitljivi bratje, ste vedeli, kako so očetje Cerkve to dogmo naše vere soglasno in nenehno razglašali, zagovarjali in pri njej vztrajali na sinodah. Dejansko niso nikoli prenehali učiti, da je “Bog en sam, Kristus en sam, Cerkev, ustanovljena na Petru po Gospodovem glasu, ena sama”;[6] “masivni temelj velike krščanske države je bil božansko zgrajen tako rekoč na tej skali, na tem zelo trdnem kamnu; “[7] “ta stol, ki je edinstven in prvi od darov, je bil vedno označen in obravnavan kot Petrov stol;”[8] “sije po vsem svetu in ohranja svoj primat;”[9] “je tudi korenina in matrica, iz katere je zrasla svetniška edinost; “[10] ni le glava, temveč tudi mati in učiteljica vseh Cerkva;”[11] “je matično mesto pobožnosti, v katerem je popolna in popolna stabilnost krščanske vere”[12] “in v katerem je bila premoč apostolskega sedeža vedno neomajna; “[13] “počiva na tisti skali, ki je ne bodo nikoli premagala vzvišena peklenska vrata;”[14] “zanj so apostoli s krvjo izlili ves svoj nauk;”[15] “z njega se pravice častitljivega občestva širijo na vse;”[16] “njemu je treba izkazati vso poslušnost in čast. “[17] “Kdor zapusti Cerkev, bo zaman verjel, da je v Cerkvi;”[18] “kdor jé jagnje in ni član Cerkve, se je izneveril;”[19] “Peter, ki živi in predseduje na svoji stolici, ponuja resnico vere tistim, ki jo iščejo;”[20] “Peter, ki živi do tega časa in vedno živi, izvaja jurisdikcijo nad svojimi nasledniki; “[21] “sam je spregovoril po Leonu;”[22] “rimski papež, ki ima primat po vsem svetu, je naslednik blaženega Petra, kneza apostolov, in pravi Kristusov namestnik, glava celotne Cerkve ter vidni oče in učitelj vseh kristjanov. “[23] Obstajajo še drugi, skorajda nešteti dokazi, pridobljeni od najbolj zanesljivih prič, ki jasno in odkrito z veliko vero, natančnostjo, spoštovanjem in poslušnostjo pričajo, da morajo vsi, ki želijo pripadati pravi in edini Kristusovi Cerkvi, spoštovati in ubogati ta apostolski sedež in rimskega papeža.
4. Resnično, mnogoterost svetih stvari, raznolikost zakonitih obredov seveda nikakor ne nasprotuje enotnosti katoliške Cerkve; nasprotno, takšna raznolikost dejansko močno krepi dostojanstvo same Cerkve. Poleg tega nihče od vas, častitljivi bratje, ne ve, da si nekateri prizadevajo prevarati in zapeljati v zmoto predvsem nezaščitene in neizkušene, tako da malikujejo ta Sveti sedež, kot da bi sam Sveti sedež ob sprejemu ločenih vzhodnjakov v katoliško vero zahteval, da opustijo svoj obred in sprejmejo obred latinske Cerkve. Da je to napačno in daleč od resnice, jasno kažejo številne konstitucije in apostolska pisma naših predhodnikov. Ne samo, da so Vzhodnjakom dosledno zatrjevali, da takega pogoja nikoli niso nameravali, ampak so tudi izpovedali, da je bila njihova popolna želja, da se obredi Vzhodnih Cerkva, v katere se ni prikradla nobena napaka proti Katoliški Cerkvi ali moralni neoporečnosti, v celoti ohranijo.
5. Ne le pretekla, temveč tudi nedavna dejanja naših pokojnih predhodnikov se jasno ujemajo s takšnimi večkratnimi in odločnimi izjavami naših predhodnikov. Nikoli ni mogoče reči, da je ta apostolski sedež škofom, duhovnikom ali vzhodnim narodom, ki so se vrnili h katoliški veri, kdaj ukazal, naj spremenijo svoje zakonite obrede. Dejansko je vesoljno mesto Konstantinopel nedavno videlo, kako se je naš častitljivi brat Mileta, nadškof v Drameji, na našo najglobljo tolažbo in v veselje vseh dobrih ljudi vrnil v naročje katoliške Cerkve s svojim lastnim obredom in slovesnimi obredi ter kako je velika množica ljudi slovesno procesirala po tem dogodku. Zato, častitljivi bratje, s skrbnostjo nenehno vtisnite svojim škofijskim duhovnikom, da morajo biti ob vsaki priložnosti in z vsemi sredstvi goreči pri razkrivanju in zavračanju obrekovanj, s katerimi zlobni ljudje vodijo neizkušene v zmoto in poskušajo vzbujati zavist in sovraštvo do tega Svetega sedeža.
6. Odkar nas je skriti načrt Božje previdnosti postavil na ta Petrov stol in nas tako povzdignil v vrhovno oblast vesoljne Cerkve, si prizadevamo izpolnjevati dolžnosti naše apostolske službe, kakor to od nas zahtevata vsakodnevno vodenje in skrb za Cerkve. Ker smo popolnoma odvisni od božje pomoči, se ne bojimo številnih nizkotnih in svetoskrunskih uničenj, poskusov in napadov, s katerimi si v teh nemirnih časih sovražniki katoliške vere prizadevajo spodkopati njene temelje, če je to sploh mogoče. Ne, dejansko sta duhovno dobro in odrešenje vseh ljudi naša stalna skrb.
7. Kristusova ljubezen nas namreč sili in nič ne bi moglo biti bolj prijetno, kot da se z največjo pripravljenostjo lotimo vseh skrbi, del in premislekov, ki so potrebni, da bi vse ljudi pospešili v edinost vere, rast v spoznavanju Boga in prepoznavanje našega Gospoda Jezusa Kristusa, “ki je pot in resnica in življenje: gotovo pot svetega življenja, resnica božjega nauka in življenje večne sreče”[24].
8. Prav tako ne veste, častitljivi bratje, s kakšno posebno ljubeznijo in vztrajno gorečnostjo smo od samega začetka našega vrhovnega pontifikata posvečali svojo očetovsko skrb tistemu izbranemu delu Gospodove črede, ki je zaupan vaši budnosti. Iz našega zadnjega pisma, objavljenega 7. januarja lani, lahko vedno bolj razumete, kako močno nam je mar za dobro in blaginjo vzhodnih Cerkva.
9. Z istim pismom smo ustanovili posebno kongregacijo, ki je del širjenja vere in ji je v veliko pomoč – skorajda preobremenjena, saj je obremenjena s stalnimi in zelo resnimi službami. Ta novi oddelek tako odlično upravlja delo Kongregacije za širjenje vere, saj skrbi za sprotno urejanje zadev vzhodnih Cerkva. Podpira nas upanje, da bosta naša skrb in svetovanje duhovno koristila vzhodnim narodom. Poleg tega smo popolnoma prepričani, da se novi posebni oddelek, ki smo ga pred kratkim ustanovili, ne bo nikoli in na noben način oddaljil od predvidenega namena: da bo pri urejanju vaših zadev na vse možne načine zagotovljen stalen napredek v smeri katoliške edinosti; povečanje uspeha vaših Cerkva; zaščita celovitosti vaših zakonitih obredov; večja duhovna sreča za vse vernike.
10. Da bi ta kongregacija lahko vestno opravljala dolžnost, ki smo ji jo zaupali, ter svojo gorečnost in prizadevanja usmerila v večjo blaginjo vaših Cerkva, je izredno potrebno, da temeljito razume duhovne potrebe vzhodnih narodov. Ker, častitljivi bratje, v celoti poznate stanje in položaj črede, ki vam je zaupana, boste v svoji modrosti pravilno razumeli, kako pomembno je, da nas čim prej obvestite o vsem, kar zadeva vaše Cerkve in vaše črede. Prav tako je bistveno, da nam pošljete natančno poročilo o stanju vaših škofij, v katerem skrbno pojasnite vse, kar se nanaša na same škofije, da bomo lahko pozorno poskrbeli za potrebe vernikov, ki v njih prebivajo.
11. V veliko tolažbo nam bo, če bo vsak od vas, častitljivi bratje, pri vestnem poročanju o vseh zadevah svoje škofije navedel število vernikov v škofiji; število duhovnikov, ki služijo vernikom; postopek za skrb za iste vernike, ne le glede vere, ampak tudi glede moralne discipline; nauk, s katerim je poučena duhovščina; izobraževanje duhovščine; sredstva in način poučevanja ljudstva o naši najsvetejši veri in moralni neoporečnosti; načrt, s katerim se isto ljudstvo navdihuje in vsak dan vzgaja v večjo pobožnost in moralno neoporečnost. Želimo tudi natančno vedeti, v kakšnem stanju so vaše šole in koliko mladih jih običajno obiskuje. Ker, častitljivi bratje, dobro veste, da je vse upanje tako pri svetih kot javnih zadevah odvisno od pravilne, odrešujoče in verske vzgoje otrok, nam je še posebej pomembno, da že od najnežnejših let obiskujejo katoliške šole, kjer se bodo z vestnim učenjem resnice naše vere in zapovedi izognili nevarnosti, da bi njihove občutljive misli oskrunili z zlobnimi načeli.
12. Če potrebujete knjige, ne oklevajte, da nam to sporočite, in nas hkrati obvestite o knjigah, za katere menite, da so najprimernejše za zagotavljanje dogem za duhovščino, spodbujanje izobraževanja ljudi, ovržbo naukov tistih, ki niso katoličani, in spodbujanje pobožnosti vernikov. Najpomembneje pa je, da boste, ko bomo od vas slišali, da se ponekod uporabljajo liturgične in obredne knjige, v katere se je prikradla kakšna napaka ali pa je bila samovoljno uvedena sprememba, dolžni omeniti, katere so te knjige in ali jih je kadar koli odobril Sveti sedež. Navedite tudi, če po vaši presoji vsebujejo napake, ki jih je treba popraviti, ali zlorabe, ki jih je treba odpraviti. Poleg tega želimo od vas še posebej izvedeti, kakšen je napredek svete katoliške edinosti v vaših škofijah, katere ovire so jo ovirale in katera naklonjena sredstva bodo te ovire odpravila, da bo edinost sama vsak dan napredovala in se povečevala.
13. Resnično, častitljivi bratje, vidite, s kakšno ljubeznijo in gorečnostjo smo skrbeli za vaše vzhodne Cerkve in kako goreče upamo, da se bodo med vzhodnim ljudstvom uveljavile, razcvetele in vzcvetele naša najsvetejša vera, vera in pobožnost. Prepričani smo, da boste vso svojo energijo in misel posvetili varovanju in širjenju naše vere ter skrbi za odrešenje svoje črede.
14. Sovražni ljudje v teh žalostnih časih ne prenehajo saditi trnja na Gospodovo polje, najprej z uničujočimi in minljivimi knjigami, nato pa s pošastnimi in pokvarjenimi domnevami, ki so v očitnem nasprotju s katoliško vero in dogmami. Zato pravilno razumete, kako se morate truditi in biti vedno na preži, da bi vernike obvarovali pred temi strupenimi pašniki, jih spodbujali k večnemu odrešenju in jih v večji meri prepojili z naukom Katoliške cerkve.
15. Da bi lažje dosegli ta cilj, nenehno navdihujte gorečnost varuhov duš, da bodo pri vestnem opravljanju svojih dolžnosti neumorno oznanjali veselo novico evangelija modrim in neumnim. Spodbujajte jih, naj pomagajo krščanskemu ljudstvu z vsakim dobrim in svetim delom. Spodbujajte jih, naj poučujejo, zlasti dečke in tiste, ki nimajo izkušenj z dokazi katoliške vere, da bi jih vodili v moralni disciplini. Vedno opominjajte škofijske duhovnike, naj ob resnem razmisleku o službi, ki so jo prejeli v Gospodu, skrbijo za njeno goreče izpolnjevanje. Tako dajejo krščanskemu ljudstvu zgled vseh kreposti, so pozorni na molitev, odlično gojijo sveti študij in z vsemi močmi pridobivajo večno odrešenje vernikov.
16. Potem tudi zato, da bi imeli vedno pri roki marljive in marljive delavce pri obdelovanju Gospodovega vinograda, ne varčujte, častitljivi bratje, da najodličnejši učitelji že od samega začetka vzgajajo mlade klerike v pobožnosti. Naj bodo ti oblikovani v pravem cerkvenem duhu in zelo skrbno poučeni predvsem o Svetem pismu in svetih znanostih, da bi se izognili vsaki nevarnosti zmote. Zagotovo nam nikakor niso neznane, častitljivi bratje, številne težave, ki ste jim bili izpostavljeni pri opravljanju svoje škofovske službe. Vendar se tolažite v Gospodu in ob mogočnem spominu na svoje kreposti bodite Kristusovi ambasadorji, ki je dal svoje življenje za svoje ovce in nam zapustil zgled, da bi šli po njegovih stopinjah.
17. Vsi vemo, kako veliko službo in čast so katoliški Cerkvi na Vzhodu izkazovale meniške družine. S poštenostjo svojega življenja, resnostjo svojega ravnanja in slovesom svoje verske discipline so si prizadevale, da bi vernikom predstavljale zglede dobrih del, da bi poučevale mladino, se izpopolnjevale v Svetem pismu in študiju ter goreče delale za svoje škofe v koristni službi. V zaskrbljujoči nestabilnosti razmer in časov so se te svete družine, dragocene tako za krščansko kot civilno državo, ponekod oddaljile od discipline svojega reda ali pa so povsem izumrle. Ker bi bilo za našo vero gotovo zelo koristno, če bi se te svete družine, zlasti tam, kjer so izumrle, obnovile in bi med vzhodnimi narodi spet zasijale v svojem prvotnem sijaju, vas iskreno prosimo, da nam izrazite svoja občutja glede te zadeve in kako bi bilo mogoče doseči obnovo teh svetih družin.
18. Globoko smo prepričani, da vi, častitljivi bratje, ne boste le z največjim veseljem in pripravljenostjo izpolnili teh naših želja in prošenj, ampak da boste nemudoma razkrili tudi vse druge skrbi, za katere menite, da bi jih bilo treba omeniti za večjo blaginjo v teh krajih naše najsvetejše vere – in to ne le duhovščine, ampak tudi vernikov.
19. Iz encikličnega pisma kardinala prefekta sveta naše kongregacije boste razbrali, kako nam bo v veselje, če bomo uživali vašo navzočnost na naslednje binkošti, ko bomo, če Bog da, praznovali slovesno kanonizacijo številnih svetnikov. Ob tej priložnosti vas bomo, če bodo okoliščine v vaših škofijah to dopuščale, lahko videli, vas ljubeče pozdravili in od vas prejeli poročila o vaših škofijah.
20. Medtem pa, častitljivi bratje, še naprej z vedno večjo vnemo in prizadevanjem opravljate svojo službo. Z vso resnostjo poskrbite za odrešenje svojih vernikov, tako da jih opominjate in opominjate, naj vztrajajo pri trdnejši izpovedi katoliške vere; naj pobožno izpolnjujejo vse zapovedi Boga in njegove svete Cerkve; naj hodijo dostojno, Bogu všečno in rodovitno v vsakem dobrem delu.
21. V skladu s svojo običajno dobroto z očetovsko naklonjenostjo sprejmite tiste, ki se na naše veliko veselje vrnejo v naročje Cerkve: porabite vso svojo skrb, da se bodo bolj goreče hranili z besedami vere. Tako okrepljeni z duhovnim darom milosti naj vztrajajo v svoji sveti poklicanosti in naj goreče in vztrajno hodijo po Gospodovi poti ter natančno sledijo poti, ki vodi v življenje. V imenu svoje občudovanja vredne vere nikar ne opustite vse dobrote, potrpežljivosti, učenosti, nežnosti in blagosti, ko si prizadevate pridobiti za Kristusa žalostne blodeče: pripeljite jih nazaj v njegov edini ovčji hlev in jim povrnite upanje na njihovo večno dediščino.
22. V kritičnih težavah, ki v teh najhujših časih pestijo vašo škofovsko službo, zaupajte v milost našega Gospoda Jezusa Kristusa in imejte vedno pred očmi, da bodo tisti, ki mnoge učijo k pravičnosti, sijali kot zvezde vso večnost. Nazadnje, častitljivi bratje, želimo, da ste prepričani o posebni naklonjenosti, s katero vas pričakujemo v Gospodu. Medtem pa nikakor ne izpuščamo v vsaki molitvi ponižno in goreče prositi, da bi Bog na vas ugodno izlil najbogatejše darove svoje dobrote: naj se obilno spustijo tudi na izbrano čredo, ki je zaupana vaši budnosti.
23. V pričo vsega, kar smo povedali, in kot obljubo naše najbolj naklonjene volje do vas vam, častitljivi bratje, ter vsej duhovščini in vernim laikom, ki so vam zaupani v oskrbo, iz globine srca ljubeče podeljujemo svoj apostolski blagoslov. Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 8. aprila 1862. V šestnajstem letu našega pontifikata.

OPOMBE:

1. I Tm 3,15.
2. Mt 13,45 passim.
3. Mt 5,14.
4. Jn 10,16.
5. Ef 4,4 passim.
6. Ciprijan, Pismo 40.
7. Ciril Aleksandrijski, in loan., Lib. II, c. 42.
8. Optat iz Milevisa, 2 cont. Parmen., bk. 2, poglavje 2.
9. Nicejski koncil II, Akt. 2.
10. Sveti Ciprijan, 15. in 55. pismo.
11. Pelagij 11, Pismo I vzhodnim škofom, in tridentinski koncil, 7. zasedanje o krstu, kan. 3.
12. Sinodalno pismo Janeza Konstantinopelskega papežu Hormisdu; tudi Sozomen, Cerkvena zgodovina, 3. knjiga, 8. poglavje.
13. Avguštin, pismo 62.
14. Avguštin, v psalmu contra part. Donat: “V tem primeru je treba upoštevati, da se je v tem času v cerkvi sv.
15. Tertulijan, de praescript., 36.8.
16. Ambrož, 12. pismo Damazu.
17. Efezski koncil, akt. 4.
18. Ciprijan, de unit, Ecclesiae.
19. Hieronim, 15. pismo Damazu.
20. Peter Krizolog, pismo Evtihesu.
21. Efezski koncil.
22. Kalkedonski koncil, akt. 2.
23. Florentinski koncil v svojem dekretu o uniji. Graecorum.
24. Sveti Leon, pridiga 2 o Gospodovem vstajenju.