Moralne meje medicinskih raziskav in zdravljenja

Papež Pij XII. – 1952

Nagovor njegove svetosti papeža Pija XII. 14. septembra 1952 na prvem mednarodnem kongresu o histopatologiji živčnega sistema.

1. Prvi mednarodni kongres o histopatologiji živčnega sistema je uspel zajeti resnično obsežno gradivo. S podrobno razlago in prikazom je moral natančno predstaviti vzroke in prve začetke tako imenovanih bolezni živčnega sistema in bolezni, ki jih imenujemo psihične. Prebrano je bilo poročilo in izmenjana mnenja o najnovejših zamislih in odkritjih v zvezi s poškodbami možganov in drugih organov, ki so izvor in vzrok bolezni živčevja in tudi psihopatskih bolezni. Do teh odkritij je bilo delno prišlo s povsem novimi sredstvi in metodami. Število in narodnost udeležencev kongresa, zlasti pa govornikov, kažeta, da so si strokovnjaki najrazličnejših držav in narodnosti izmenjali izkušnje v lastno vzajemno korist in za uveljavljanje interesov znanosti, interesov posameznega bolnika in interesov skupnosti.
2. Ne pričakujete, da bomo razpravljali o medicinskih vprašanjih, ki vas zadevajo. Ta so v vaši domeni. V zadnjih nekaj dneh ste si na splošno ogledali obsežno področje raziskav in dela, ki je vaše. Zdaj vas želimo v odgovor na željo, ki ste jo izrazili sami, opozoriti na meje tega področja – ne na meje medicinskih možnosti, teoretičnega in praktičnega medicinskega znanja, temveč na meje moralnih pravic in dolžnosti. Želimo si, da bi postali razlagalec moralne vesti raziskovalnega delavca, specialista in praktika ter človeka in kristjana, ki hodi po isti poti.
3. V svojih poročilih in razpravah ste zasledili številne nove poti, vendar ostaja še veliko nerešenih vprašanj. Pogumni raziskovalni duh spodbuja človeka, da hodi po novo odkritih poteh, jih širi, ustvarja nove in obnavlja metode. Resen in sposoben zdravnik bo pogosto z nekakšno spontano intuicijo uvidel moralno zakonitost tega, kar predlaga, in bo ravnal v skladu s svojo vestjo. So pa tudi drugi primeri, ko te varnosti nima, ko morda z gotovostjo vidi ali misli, da vidi nasprotno, ali ko dvomi in niha med Da in Ne. Pri najresnejših in najglobljih zadevah se človek v zdravniku ne zadovolji s tem, da z medicinskega vidika preveri, kaj lahko poskusi in kaj mu uspe. Svojo pot želi jasno videti tudi glede moralnih možnosti in obveznosti.
4. Na kratko želimo predstaviti bistvena načela, ki omogočajo odgovor na to vprašanje. Aplikacijo na konkretne primere boste opravili sami v vlogi zdravnika, saj le zdravnik temeljito razume medicinske dokaze tako po sebi kot po njihovih učinkih in ker brez natančnega poznavanja medicinskih dejstev ni mogoče določiti, katero moralno načelo velja za obravnavano zdravljenje. Zdravnik torej obravnava medicinski vidik primera, moralist pa moralne zakone. Običajno medicinski in moralni dokazi, če so medsebojno pojasnjeni in dopolnjeni, omogočajo zanesljivo odločitev o moralni zakonitosti primera v vseh njegovih konkretnih vidikih.
5. Za utemeljitev moralnosti novih postopkov, novih poskusov in metod raziskovanja in zdravljenja je treba upoštevati tri glavna načela:

1) Interesi medicinske znanosti.

2) Interesi posameznega bolnika, ki ga je treba zdraviti.

3) Interesi skupnosti, “bonum commune”.

6. Sprašujemo se, ali imajo ti trije interesi, če jih vzamemo posamezno ali celo skupaj, absolutno vrednost pri motiviranju in utemeljevanju zdravljenja ali pa veljajo zgolj v določenih določenih mejah? V slednjem primeru, katere so te meje? Na to bomo poskušali podati kratek odgovor.

I. Interesi znanosti kot utemeljitev za raziskave in uporabo novih metod.

7. Znanstveno znanje ima na področju medicinske znanosti svojo vrednost nič manj kot na drugih znanstvenih področjih, kot so na primer fizika, kemija, kozmologija in psihologija. Gre za vrednost, ki je vsekakor ne smemo zmanjševati, vrednost, ki obstaja povsem neodvisno od koristnosti ali uporabe pridobljenega znanja. Poleg tega znanje kot tako in popolno razumevanje vsake resnice ne vzbujata nobenega moralnega ugovora. Na podlagi tega načela sta raziskovanje in pridobivanje resnice za dosego novega, širšega in globljega znanja in razumevanja iste resnice sama po sebi v skladu z moralnim redom.
8. Vendar to ne pomeni, da vse metode ali katera koli posamezna metoda, do katere se pride z znanstvenim in tehničnim raziskovanjem, nudi vsako moralno jamstvo. Še več, to tudi ne pomeni, da vsaka metoda postane dovoljena, ker povečuje in poglablja naše znanje. Včasih se zgodi, da neke metode ni mogoče uporabiti, ne da bi pri tem prizadeli pravice drugih ali kršili kakšno moralno pravilo absolutne vrednosti. V takem primeru, čeprav človek upravičeno predvideva in si prizadeva za povečanje znanja, z moralnega vidika metoda ni dopustna. Zakaj ne? Ker znanost ni najvišja vrednota, tista, ki bi ji bilo treba podrediti vse druge vrednostne rede – ali v istem vrednostnem redu vse partikularne vrednote. Zato je treba tako znanost samo kot tudi njene raziskave in pridobitve umestiti v red vrednot. Tu so natančno določene meje, ki jih niti medicinska znanost ne more prestopiti, ne da bi kršila višja moralna pravila. Zaupni odnosi med zdravnikom in bolnikom, osebna pravica bolnika do življenja svojega telesa in duše v njeni duševni in moralni celovitosti so le nekatere od številnih vrednot, ki so nadrejene znanstvenemu interesu. Ta točka bo postala bolj očitna, ko bomo nadaljevali.
9. Čeprav je treba v “interesu znanosti” priznati pravo vrednoto, ki jo moralni zakon človeku omogoča ohranjati, povečevati in širiti, ne moremo pristati na naslednjo trditev: “Če seveda priznamo, da zdravnikovo posredovanje določa znanstveni interes in da zdravnik upošteva pravila svojega poklica, potem metode za povečevanje in poglabljanje medicinske znanosti nimajo meja.” Tudi pod tem pogojem ne moremo kar tako priznati tega načela.

II. Interesi bolnika kot utemeljitev novih medicinskih metod raziskovanja in zdravljenja.

10. V zvezi s tem lahko osnovne premisleke predstavimo v naslednji obliki: “Zdravstveno zdravljenje bolnika zahteva, da se naredi določen korak. To samo po sebi dokazuje njegovo moralno zakonitost.” Ali drugače: “Določena nova metoda, ki je bila doslej zanemarjena ali malo uporabljena, bo dala možne, verjetne ali zanesljive rezultate. Vsi etični premisleki o zakonitosti te metode so zastareli in jih je treba obravnavati kot nesmiselne.”
11. Kako lahko kdo ne vidi, da se v teh izjavah prepletata resnica in laž? V zelo velikem številu primerov so “interesi bolnika” res moralna utemeljitev zdravnikovega ravnanja. Tudi v tem primeru se vprašanje nanaša na absolutno vrednost tega načela. Ali samo po sebi dokazuje, ali je iz njega razvidno, da je to, kar želi storiti zdravnik, v skladu z moralnim zakonom?
12. Najprej je treba predpostaviti, da zdravnik kot zasebnik ne more sprejeti nobenega ukrepa ali poskusiti nobenega ravnanja brez privolitve bolnika. Zdravnik nima nobenih drugih pravic ali moči nad bolnikom razen tistih, ki mu jih ta izrecno ali implicitno in tiho podeli. Pacient mu ne more podeliti pravic, ki jih nima. V tej razpravi je odločilna moralna dopustnost pravice, ki jo ima pacient, da razpolaga sam s seboj. Tu je moralna meja zdravnikovega dejanja, sprejetega s privolitvijo pacienta.
13. Kar zadeva bolnika, ta ni absolutni gospodar samega sebe, svojega telesa ali svoje duše. Zato ne more svobodno razpolagati s samim seboj, kakor se mu zljubi. Tudi razlog, zaradi katerega ravna, sam po sebi ni niti zadosten niti odločilen. Bolnik je vezan na imanentno teleologijo, ki jo določa narava. Ima pravico do uporabe, ki jo omejuje naravna končnost, sposobnosti in moči svoje človeške narave. Ker je uporabnik in ne lastnik, nima neomejene moči, da bi uničil ali pohabil svoje telo in njegove funkcije. Kljub temu lahko pacient na podlagi načela celovitosti, na podlagi pravice do uporabe storitev svojega organizma kot celote, dovoli, da se posamezni deli uničijo ali pohabijo, kadar in kolikor je to potrebno za dobro njegovega bitja kot celote. To lahko stori, da bi zagotovil obstoj svojega bitja in se izognil ali seveda popravil resno in trajno škodo, ki je sicer ni mogoče preprečiti ali popraviti.
14. Pacient torej nima pravice, da bi svojo telesno ali duševno celovitost vključeval v medicinske poskuse ali raziskave, če ti pomenijo resno uničenje, pohabljanje, rane ali nevarnosti. 15. Poleg tega mora posameznik pri uresničevanju svoje pravice do razpolaganja s seboj, svojimi sposobnostmi in organi spoštovati hierarhijo redov vrednot – ali znotraj enega reda vrednot hierarhijo posebnih pravic -, kolikor to zahtevajo pravila morale. Tako na primer človek ne more na sebi opraviti ali dovoliti zdravnikom, da opravijo dejanja telesne ali somatske narave, ki nedvomno lajšajo težka telesna ali duševna bremena ali slabosti, vendar hkrati povzročajo trajno odpravo ali znatno in trajno zmanjšanje njegove svobode, tj. njegove človeške osebnosti v njeni tipični in značilni funkciji. Takšno dejanje degradira človeka na raven bitja, ki se odziva le na pridobljene reflekse ali na živo avtomatiko. Moralni zakon ne dopušča takšnega preobrata vrednot. Pri tem postavlja svoje meje do “zdravstvenih interesov pacienta”.
15. Tukaj je še en primer. Da bi se človek znebil represij, inhibicij ali psihičnih kompleksov, v sebi v terapevtske namene ne more svobodno vzbuditi vsakega apetita spolnega reda, ki se vzbuja ali se je vzbudil v njegovem bitju, apetitov, katerih nečisti valovi preplavljajo njegov nezavedni ali podzavestni um. Ne more jih narediti za predmet svojih misli in popolnoma zavestnih želja z vsemi pretresi in posledicami, ki jih tak proces prinaša. Za moškega in kristjana velja zakon integritete in osebne čistosti, samospoštovanja, ki mu prepoveduje, da bi se tako globoko potopil v svet spolnih sugestij in nagnjenj. Tukaj “medicinski in psihoterapevtski interesi pacienta” najdejo moralno mejo. Ni dokazano – pravzaprav je napačno -, da je panseksualna metoda določene psihoanalitične šole nepogrešljiv povezovalni del vsake psihoterapije, ki je resna in vredna tega imena. Ni dokazano, da je zanemarjanje te metode v preteklosti povzročilo resno psihično škodo, napake v doktrini in uporabi v izobraževanju, psihoterapiji in še manj v pastoralni praksi. Ni dokazano, da je nujno zapolniti to vrzel in vse, ki jih zanimajo psihična vprašanja, seznaniti z njenimi ključnimi idejami in po potrebi celo s praktično uporabo te tehnike spolnosti.
16. Tako govorimo zato, ker so danes te trditve prepogosto izrečene z apodiktično gotovostjo. Kjer gre za instinkte, bi bilo bolje posvetiti več pozornosti posredni obravnavi in delovanju zavestne psihe na celotno domišljijsko in afektivno dejavnost. S to tehniko se izognemo odstopanjem, ki smo jih omenili. Teži k razsvetljevanju, zdravljenju in usmerjanju; vpliva tudi na dinamiko spolnosti, pri kateri ljudje tako zelo vztrajajo in za katero pravijo, da jo je mogoče najti ali da dejansko obstaja v nezavednem ali podzavestnem.
17. Doslej smo govorili neposredno o bolniku in ne o zdravniku. Razložili smo, na kateri točki osebna pravica pacienta, da razpolaga s samim seboj, s svojim umom, telesom, sposobnostmi, organi in funkcijami, naleti na moralno mejo. Hkrati pa smo odgovorili na vprašanje: kje zdravnik najde moralno mejo pri raziskovanju in uporabi novih metod in postopkov v “interesu bolnika”? Meja je enaka kot pri bolniku. To je tista, ki jo določa presoja zdravega razuma, ki jo določajo zahteve naravnega moralnega zakona, ki izhaja iz naravne teleologije, vpisane v bitja, in iz lestvice vrednot, ki jo izraža narava stvari. Meja je enaka tako za zdravnika kot za bolnika, ker, kot smo že rekli, zdravnik kot zasebnik razpolaga le s pravicami, ki mu jih je dal bolnik, in ker bolnik lahko da le tisto, kar ima sam.
18. To, kar smo tu povedali, je treba razširiti na zakonite zastopnike osebe, ki ni sposobna skrbeti zase in za svoje zadeve: otroke, ki še niso dosegli starosti razuma, slaboumne in duševno bolne osebe. Ti zakoniti zastopniki, pooblaščeni z zasebno odločitvijo ali z javno oblastjo, nimajo nobenih drugih pravic nad telesom in življenjem tistih, ki jih zastopajo, kot bi jih imeli ti ljudje sami, če bi bili sposobni. In te pravice imajo v enakem obsegu. Zato zdravniku ne morejo dati dovoljenja, da z njimi razpolaga zunaj teh meja.

III. Interesi skupnosti kot utemeljitev novih medicinskih metod raziskovanja in zdravljenja.

20. Za moralno utemeljitev zdravnikove pravice do preizkušanja novih pristopov, novih metod in postopkov se sklicujemo na tretji interes, interes skupnosti, človeške družbe, skupnega dobrega ali “bonum commune”, kot bi rekel filozof in družboslovec.
21. O obstoju takega skupnega dobrega ni dvoma. Prav tako ne moremo dvomiti o tem, da zahteva in upravičuje nadaljnje raziskave. Oba interesa, o katerih smo že govorili, interes znanosti in interes bolnika, sta tesno povezana s splošnim interesom.
22. Kljub temu se že tretjič vračamo k vprašanju: Ali obstaja kakšna moralna meja “medicinskega interesa skupnosti” v vsebini ali razširitvi? Ali obstajajo “polna pooblastila” nad živim človekom v vsakem resnem medicinskem primeru? Ali se pri tem postavljajo ovire, ki so še vedno veljavne v interesu znanosti ali posameznika? Ali drugače: Ali lahko javna oblast, na kateri sloni odgovornost za skupno dobro, zdravniku v interesu znanosti in skupnosti podeli pooblastilo za eksperimentiranje na posamezniku z namenom odkrivanja in preizkušanja novih metod in postopkov, če ti eksperimenti kršijo pravico posameznika, da razpolaga sam s seboj? Ali lahko javna oblast v interesu skupnosti res omeji ali celo zatre pravico posameznika do njegovega telesa in življenja, njegove telesne in duševne celovitosti?
23. Da bi preprečili ugovor, predpostavljamo, da gre za vprašanje resnega raziskovanja, za poštena prizadevanja za spodbujanje teorije in prakse medicine, ne pa za manever, ki služi kot znanstvena pretveza za prikrivanje drugih ciljev in njihovo nekaznovano doseganje.
24. V zvezi s temi vprašanji so mnogi menili in še danes menijo, da je treba odgovoriti pritrdilno. Da bi dali težo svoji trditvi, navajajo dejstvo, da je posameznik podrejen skupnosti, da mora dobro posameznika popustiti skupnemu dobremu in se zanj žrtvovati. Dodajajo, da žrtvovanje posameznika za namene raziskovanja in znanstvenega proučevanja na dolgi rok koristi posamezniku.
25. Veliki povojni sodni procesi so prinesli na dan strahovito veliko število dokumentov, ki pričajo o žrtvovanju posameznika v “medicinskih interesih skupnosti”. V zapisnikih teh procesov najdemo pričevanja in poročila, ki kažejo, kako so nekateri raziskovalni centri s privolitvijo in včasih celo po uradnem ukazu javne oblasti sistematično zahtevali, da se jim za medicinske poskuse zagotovijo osebe iz koncentracijskih taborišč. Ugotovimo, kako so jih dostavljali v take centre, toliko in toliko moških, toliko in toliko žensk, toliko in toliko za en poskus, toliko in toliko za drugega. Obstajajo poročila o poteku in rezultatih takih poskusov, o subjektivnih in objektivnih simptomih, opaženih v različnih fazah poskusov. Teh poročil ne moremo brati, ne da bi občutili globoko sočutje do žrtev, od katerih so mnoge umrle, in ne da bi se ustrašili takšnega izkrivljanja človeškega uma in srca. Lahko pa tudi dodamo, da odgovorni za ta grozljiva dejanja niso storili nič drugega, kot da so pritrdilno odgovorili na vprašanje, ki smo ga zastavili, in sprejeli praktične posledice svoje trditve.
26. Ali je na tej točki interes posameznika podrejen medicinskim interesom skupnosti, ali pa gre tu za prestopek, morda v dobri veri, proti najbolj elementarnim zahtevam naravnega zakona, prestopek, ki ne dovoljuje nobenih medicinskih raziskav?
27. Človek bi si moral zatiskati oči pred resničnostjo, da bi verjel, da v tem trenutku v svetu medicine ni mogoče najti nikogar, ki bi zagovarjal in branil ideje, iz katerih izhajajo dejstva, ki smo jih navedli. Dovolj je, da za kratek čas spremljamo poročila o medicinskih prizadevanjih in poskusih, da se prepričamo o nasprotnem. Človek se nehote vpraša, kaj je in kaj bi sploh lahko upravičilo, da si zdravnik upa poskusiti takšen poskus. Poskus je opisan v vseh svojih fazah in učinkih z mirno objektivnostjo. Zapisano je, kaj je bilo preverjeno in kaj ne. Vendar ni niti besede o njegovi moralni zakonitosti. Kljub temu to vprašanje obstaja in ga ne moremo potlačiti tako, da ga zamolčimo.
28. Kolikor se moralna upravičenost poskusov v zgoraj omenjenih primerih opira na pooblastilo javne oblasti in s tem na podrejenost posameznika skupnosti, dobrobiti posameznika skupni dobrobiti, temelji na napačni razlagi tega načela. Upoštevati je treba, da človek v svojem osebnem bitju ni dokončno urejen k koristnosti za družbo. Nasprotno, skupnost obstaja zaradi človeka.
29. Skupnost je veliko sredstvo, ki sta ga narava in Bog namenila za urejanje izmenjave medsebojnih potreb in za pomoč vsakemu človeku, da v celoti razvije svojo osebnost v skladu s svojimi individualnimi in družbenimi zmožnostmi. Skupnost, obravnavana kot celota, ni fizična enotnost, ki bi obstajala sama po sebi, in njeni posamezni člani niso njeni sestavni deli. Fizični organizem živih bitij, rastlin, živali ali človeka, ki ga obravnavamo kot celoto, ima enotnost, ki obstaja sama po sebi. Vsak od članov, na primer roka, noga, srce, oko, je sestavni del, ki je po vsem svojem bistvu namenjen temu, da je vključen v celoten organizem. Zunaj organizma po svoji naravi nima nobenega smisla, nobene dokončnosti. V celoti ga absorbira celovitost organizma, na katerega je pritrjen.
30. V moralni skupnosti in v vsakem organizmu povsem moralnega značaja gre za povsem drugačno zgodbo. Tu celota nima enotnosti, ki bi obstajala sama po sebi, temveč preprosto enotnost končnosti in delovanja. V skupnosti so posamezniki zgolj sodelavci in orodja za uresničevanje skupnega cilja.
31. Kaj se zgodi, ko gre za fizični organizem? Gospodar in uporabnik tega organizma, ki ima subsistenčno enotnost, lahko neposredno in takoj razpolaga s sestavnimi deli, členi in organi v okviru njihove naravne končnosti. Prav tako lahko poseže, kolikor pogosto in v obsegu, ki ga zahteva dobro celote, da člene ohromi, uniči, pohabi in loči. Nasprotno pa, kadar ima celota le enotnost dokončnosti in delovanja, ima njena glava – v tem primeru javna oblast – nedvomno neposredno oblast in pravico postavljati zahteve glede dejavnosti delov, vendar v nobenem primeru ne more razpolagati z njeno fizično bitjo. Vsak neposreden poskus poseganja v njeno bistvo namreč pomeni zlorabo oblasti.
32. Zdaj pa medicinski poskusi – predmet, o katerem tu razpravljamo, neposredno in neposredno vplivajo na fizično bitje, bodisi celote bodisi več organov, človeškega organizma. Toda na podlagi načela, ki smo ga navedli, javna oblast na tem področju nima nobene pristojnosti. Zato je ne more prenesti na raziskovalne delavce in zdravnike. Od države pa mora zdravnik dobiti pooblastilo, kadar deluje na organizem posameznika v “interesu skupnosti”. Takrat namreč ne deluje kot zasebnik, temveč kot obveznik javne oblasti. Ta pa ne more prenesti pravice, ki je nima, razen v že omenjenem primeru, ko deluje kot namestnik, kot zakoniti zastopnik mladoletne osebe, dokler ta ne more sama odločati, osebe slabega uma ali norca.
33. Tudi kadar gre za usmrtitev obsojenca, država ne razpolaga s posameznikovo pravico do življenja. V tem primeru je javni oblasti pridržano, da obsojencu odvzame uživanje življenja kot odvezo za njegovo kaznivo dejanje, če je s svojim kaznivim dejanjem že razpolagal s pravico do življenja.
34. Ne moremo se vzdržati, da ne bi še enkrat pojasnili točke, obravnavane v tem tretjem delu, v luči načela, na katerega se običajno sklicujemo v podobnih primerih. Pri tem imamo v mislih načelo totalitete. To načelo trdi, da del obstaja za celoto in da zato dobro dela ostaja podrejeno dobremu celote, da je celota za del odločilna in lahko z njim razpolaga v svojem interesu. To načelo izhaja iz bistva idej in stvari, zato mora imeti absolutno vrednost.
35. Načelo celote spoštujemo samo po sebi, a da bi ga lahko pravilno uporabili, je treba vedno najprej pojasniti nekatere predpostavke. Osnovna predpostavka je pojasnitev quaestio facto, vprašanja o dejstvu. Ali so predmeti, za katere se uporablja načelo, v razmerju celote do njenih delov? Druga predpostavka je pojasnitev narave, razširitve in omejitve tega razmerja. Ali je to razmerje na ravni bistva ali zgolj na ravni delovanja, ali na obeh ravneh? Ali velja za del v določenem pogledu ali v vseh njegovih razmerjih? In ali na področju, na katerem se uporablja, del popolnoma prevzame ali mu še vedno pušča omejeno dokončnost, omejeno neodvisnost? Odgovorov na ta vprašanja ni mogoče izpeljati iz samega načela totalnosti. To bi bil začaran krog. Treba jih je izpeljati iz drugih dejstev in drugih znanj. Samo načelo totalnosti potrjuje le to: kadar je razmerje celote do njenega dela dobro in v točno določeni meri dobro, je del podrejen celoti in celota lahko v svojem interesu razpolaga z delom. Žal ljudje pri sklicevanju na načelo celote prepogosto puščajo ob strani te premisleke, in to ne le na področju teoretičnega preučevanja in uporabe prava, sociologije, fizike, biologije in medicine, temveč tudi logike, psihologije in metafizike.
36. Naš načrt je bil opozoriti vas na nekatera načela deontologije, ki določajo meje in omejitve raziskovanja in eksperimentiranja v zvezi z novimi medicinskimi metodami, ki jih je treba takoj uporabiti pri živih ljudeh.
37. Na področju vaše znanosti je očiten zakon, da je treba pred uporabo novih metod pri živih ljudeh opraviti raziskave na truplih ali model preučevanja in eksperimentiranja na živalih. Včasih pa se izkaže, da je ta postopek nemogoč, nezadosten ali s praktičnega vidika neizvedljiv. V tem primeru bodo medicinske raziskave poskušale delovati na svojem neposrednem objektu, živem človeku, v interesu znanosti, v interesu bolnika in v interesu skupnosti. Takšnega postopka ne smemo zavrniti brez nadaljnjega premisleka. Vendar se morate ustaviti pri mejah, ki jih določajo moralna načela, ki smo jih razložili.
38. Nedvomno, preden damo moralno dovoljenje za uporabo novih metod, ne moremo zahtevati, da se izključi vsaka nevarnost ali vsako tveganje. To bi preseglo človeške možnosti, ohromilo vse resne znanstvene raziskave in bi bilo zelo pogosto v škodo bolnika. V teh primerih je treba tehtanje nevarnosti prepustiti presoji preizkušenega in kompetentnega zdravnika. Kljub temu, kot je pokazala naša razlaga, obstaja stopnja nevarnosti, ki je morala ne more dopustiti. V dvomljivih primerih, ko so že znana sredstva neuspešna, se lahko zgodi, da nova metoda, ki še ni dovolj preizkušena, skupaj z zelo nevarnimi elementi ponuja znatne možnosti za uspeh. Če bolnik privoli, je uporaba zadevnega postopka dovoljena. Vendar tega načina ravnanja ni mogoče ohraniti kot ravnanje v običajnih primerih.
39. Ljudje bodo morda ugovarjali, da tukaj predstavljene ideje predstavljajo resno oviro za znanstveno raziskovanje in delo. Kljub temu omejitve, ki smo jih opisali, po definiciji niso ovira za napredek. Področje medicine se v tem pogledu ne more razlikovati od drugih področij človekovega raziskovanja, proučevanja in dela. Velike moralne zahteve silijo nagel tok človeške misli in volje, da se kot voda z gora steka v določene struge. Ti tok zadržujejo, da bi povečali njegovo učinkovitost in uporabnost. Preprečujejo ga, da se ne prelije in ne povzroči opustošenja, ki ga nikoli ne bo mogoče nadomestiti s posebnim dobrim, za katerega si prizadeva. Na videz so moralne zahteve zavora. V resnici pa prispevajo k najboljšemu in najlepšemu, kar je človek ustvaril za znanost, posameznika in skupnost.
40. Naj vam vsemogočni Bog v svoji dobrohotni Previdnosti v ta namen podeli svoj blagoslov in milost.