O Cerkvi in nemškem rajhu
Papež Pij XI. – 1937
Častitljivim bratom nadškofom in škofom Nemčije ter drugim redovnikom v miru in občestvu z Apostolskim sedežem.
Častitljivi bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.
Z globoko zaskrbljenostjo in vse večjim presenečenjem že dolgo spremljamo boleče preizkušnje Cerkve in vse večje nadloge, ki pestijo tiste, ki so ostali zvesti v srcu in delovanju sredi ljudstva, ki je nekoč od svetega Bonifacija prejelo svetlo sporočilo in evangelij o Kristusu in Božjem kraljestvu.
- In to, kar so nam predstavniki častitljive škofije, ki so nas obiskali v Naši bolniški sobi, po resnici in dolžnosti morali povedati, ni spremenilo Naših čustev. K tolažilni in poučni informaciji o stališču, ki ga verniki zavzemajo za svojo vero, so se kljub prizadevanjem za zmerno presojo in kljub lastni domoljubni ljubezni šteli za dolžne dodati poročila o težkih in neprijetnih stvareh. Ko smo slišali njihovo poročilo, smo lahko v hvaležni zahvali Bogu vzkliknili skupaj z apostolom ljubezni: “Nimam večje milosti od te, da slišim, da moji otroci hodijo v resnici” (Jn 3,4). Toda odkritost, brezbrižnost v Našem apostolskem nagovoru in odločenost, da krščanskemu svetu predstavimo resnico v vsej njeni resničnosti, naju spodbujata, da dodava: “Naše pastirsko srce ne pozna globlje bolečine in bolj grenkega razočaranja, kot je spoznanje, da mnogi zahajajo s poti resnice.”
- Ko smo leta 1933 privolili, častitljivi bratje, v začetek pogajanj o konkordatu, ki ga je na podlagi večletnega načrta predlagala rajhovska vlada, in ko smo na vaše soglasno zadovoljstvo pogajanja sklenili s slovesno pogodbo, nas je vodila želja, da bi Nemčiji zagotovili svobodo dobrodelnega poslanstva Cerkve in odrešenje duš v njeni oskrbi ter iskrena želja, da bi nemškemu narodu nudili službo, ki je bistvena za njegov miren razvoj in blaginjo. Zato smo se kljub številnim in resnim pomislekom odločili, da ne bomo odrekli svojega soglasja, saj smo želeli nemškim vernikom, kolikor je bilo človeško mogoče, prihraniti preizkušnje in težave, s katerimi bi se glede na okoliščine morali soočiti, če bi pogajanja propadla. Z dejanji smo želeli jasno pokazati, da bo miroljubna in materinska roka Cerkve podana vsakomur, ki je dejansko ne bo zavrnil, pri čemer so bili Kristusovi interesi naš edini cilj.
- Če torej drevo miru, ki smo ga z najčistejšim namenom posadili na nemških tleh, ni obrodilo sadov, na katere smo v interesu vašega ljudstva srčno upali, nihče na svetu, ki ima oči, da vidi, in ušesa, da sliši, ne bo mogel pripisati krivde Cerkvi in njenemu Vodji. Izkušnje zadnjih let so določile odgovornosti in razkrile intrige, ki so od vsega začetka merile le na vojno za iztrebljenje. V brazde, kjer smo skušali posejati seme iskrenega miru, so drugi ljudje – “sovražniki” Svetega pisma – zasejali petelin nezaupanja, nemira, sovraštva, obrekovanja, odločnega odkritega ali prikritega sovraštva proti Kristusu in njegovi Cerkvi, ki se napaja iz številnih virov in ima v rokah številna orodja. Oni in samo oni s svojimi sokrivci, tiho ali glasno, so danes odgovorni, če bo nemško nebo namesto mavrice miru prekrila nevihta verske vojne.
- Častitljivi bratje, nikoli nismo prenehali odgovornim vladarjem usode vaše države predstavljati posledic, ki bi neizogibno sledile zaščiti in celo naklonjenosti takšne politike. Storili smo vse, kar je bilo v Naši moči, da bi branili sveto zavezo dane častne besede pred teorijami in praksami, ki bi z njeno uradno potrditvijo uničile vsako vero v pogodbe in naredile vsak podpis brez vrednosti. Če bo kdaj prišel dan, ko bo treba svetu predstaviti račune naših prizadevanj, bo vsak pošten um videl, na kateri strani so zagovorniki miru in na kateri njegovi kršitelji. Kdor je v svoji duši ohranil vsaj malo ljubezni do resnice in v svojem srcu vsaj kanček občutka za pravičnost, mora priznati, da je v teh tesnobnih in napornih letih po sklenitvi konkordata vsako našo besedo in vsako naše dejanje navdihovalo zavezujoče pravo pogodb. Hkrati mora vsakdo priznati, ne brez presenečenja in obsojanja, kako je druga pogodbenica omalovaževala pogoje pogodbe, izkrivljala njihov pomen in sčasoma njihovo bolj ali manj uradno kršenje obravnavala kot normalno politiko. Zmernost, ki smo jo kljub vsemu pokazali, ni bila posledica svetnih interesov, še manj neupravičene šibkosti, temveč zgolj naše skrbi, da ne bi iz pšenice izvlekli petelinov; da ne bi izrekli odkrite sodbe, preden je bila javnost pripravljena videti njeno moč; da ne bi obtoževali poštenosti drugih ljudi, preden bi dogodki morali odkriti masko sistematične sovražnosti, ki je bila usmerjena proti Cerkvi. Tudi zdaj, ko kampanja proti konfesionalnim šolam, ki jih zagotavlja konkordat, in uničenje svobodnih volitev, kjer imajo katoličani pravico do katoliške izobrazbe svojih otrok, pri zadevi, ki je tako bistvena za življenje Cerkve, dokazujeta izjemno resnost položaja in zaskrbljenost vsake krščanske vesti; tudi zdaj nas naša odgovornost za krščanske duše spodbuja, da ne spregledamo zadnjih možnosti, četudi so majhne, za vrnitev k zvestobi pogodbam in k kakršnemu koli dogovoru, ki bi bil sprejemljiv za episkopat. Še naprej bomo brez oklevanja stali pred vladarji vašega ljudstva kot zagovorniki kršenih pravic ter v poslušnosti Naši vesti in Našemu pastirskemu poslanstvu, ne glede na to, ali bomo uspešni ali ne, nasprotovali politiki, ki skuša z odprtimi ali skrivnimi sredstvi zadušiti pravice, zagotovljene s pogodbo.
- Vendar pa je namen tega pisma drugačen, častitljivi bratje. Kakor ste nas ljubeznivo obiskali v naši bolezni, tako se tudi mi obračamo na vas in prek vas na nemške katoličane, ki so kot vsi trpeči in trpeči otroci bližje Očetovemu srcu. V času, ko je vaša vera kot zlato preizkušena v ognju stisk in preganjanj, ko je vaša verska svoboda oblegana z vseh strani, ko vas hudo bremeni pomanjkanje verskega nauka in normalne obrambe, imate vso pravico do besed resnice in duhovne tolažbe od tistega, katerega prvi predhodnik je te besede slišal od Gospoda: “Molil sem zate, da tvoja vera ne bi omagala, in ti, ki si se enkrat spreobrnil, potrdi svoje brate” (Lk xxii. 32).
- Skrbite, častitljivi bratje, da bo v Nemčiji predvsem vera v Boga, prvi in nenadomestljivi temelj vsake vere, ohranjena čista in neomadeževana. Vernik v Boga ni tisti, ki to ime izreče v svojem govoru, temveč tisti, ki mu ta sveta beseda pomeni resnično in vredno pojmovanje Božanstva. Kdor s panteistično zamenjavo enači Boga in vesolje, tako da Boga zniža na raven sveta ali svet povzdigne na raven Boga, ni vernik v Boga. Kdor sledi temu tako imenovanemu predkrščanskemu germanskemu pojmovanju, ko je osebnega Boga nadomestil s temno in brezosebno usodo, s tem zanika modrost in previdnost Boga, ki “mogočno sega od konca do konca in vse sladko ureja” (Modrost viii. 1). Prav tako ni vernik v Boga.
- Kdor povzdiguje raso ali ljudstvo ali državo ali posebno obliko države ali depoje oblasti ali katero koli drugo temeljno vrednoto človeške skupnosti – ne glede na to, kako nujna in častna je njihova funkcija v posvetnih stvareh -, kdor te pojme povzdiguje nad njihovo standardno vrednost in jih razodeva do malikovalske ravni, izkrivlja in sprevrača ureditev sveta, ki jo je načrtoval in ustvaril Bog; je daleč od prave vere v Boga in koncepta življenja, ki ga ta vera podpira.
- Varujte se, častitljivi bratje, tiste vse pogostejše zlorabe, tako v govorjenju kot v pisanju, Božjega imena, kot da bi bilo brezpredmetna etiketa, ki jo je mogoče prilepiti na vsako bolj ali manj samovoljno stvaritev človeške špekulacije. Uporabite svoj vpliv na vernike, da se ne bodo podredili tej aberaciji. Naš Bog je Osebni Bog, nadnaravni, vsemogočni, neskončno popoln, eden v trojici oseb, triosebni v enotnosti božanskega bistva, Stvarnik vsega bivanja. Gospod, Kralj in končni Izvajalec zgodovine sveta, ki ne bo in ne more dopuščati, da bi mu ob strani stal konkurenčni Bog.
- Ta Bog, ta suvereni Gospodar, je izdal zapovedi, katerih vrednost je neodvisna od časa in prostora, države in rase. Kakor Božje sonce sije na vsak človeški obraz, tako njegov zakon ne pozna ne privilegijev ne izjem. Vladarji in podložniki, kronani in nekronani, bogati in revni so enako podvrženi njegovi besedi. Iz polnosti Stvarnikove pravice seveda izhaja tudi polnost njegove pravice, da ga poslušajo posamezniki in skupnosti, ne glede na to, kdo so. Ta poslušnost prežema vse veje dejavnosti, v katerih moralne vrednote zahtevajo skladnost z Božjim zakonom, in prežema vse povezovanje nenehno spreminjajočih se človekovih zakonov z nespremenljivimi Božjimi zakoni.
- Nihče razen površnih umov se ne more spotakniti ob pojme nacionalnega Boga, nacionalne religije; ali poskušati v mejah enega ljudstva, v ozkih mejah ene same rase, zapreti Boga, Stvarnika vesolja, Kralja in Zakonodajalca vseh narodov, pred čigar neizmernostjo so “kot kaplja iz vedra” (Izaija xI, 15).
- Škofje Kristusove Cerkve, “posvečeni v stvari, ki pripadajo Bogu (Hebrejci v, 1), morajo paziti, da se tovrstne pogubne zmote in posledično še pogubnejše prakse ne uveljavijo med njihovo čredo. Del njihovih svetih dolžnosti je, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da uveljavijo spoštovanje in poslušnost Božjim zapovedim, saj so te nujen temelj vsega zasebnega življenja in javne morale; da pazijo, da se ne oskrunijo pravice njegovega božanskega veličanstva, njegovega imena in njegove besede; ustaviti bogokletje, ki se v besedah in slikah množijo kot pesek v puščavi; z neumornimi spravnimi molitvami vernikov, ki se vsako uro kot kadilo dvignejo k Vsemogočnemu in zadržijo njegovo maščevanje, se spopasti s trdovratnostjo in provokacijami tistih, ki zanikajo, prezirajo in sovražijo Boga.
- Zahvaljujemo se vam, častitljivi bratje, vašim duhovnikom in vernikom, ki ste v zobeh agresivnega poganstva vztrajali pri krščanski dolžnosti in obrambi Božjih pravic. Naša hvaležnost, še toplejša in občudovanja vredna, gre tistim, ki so pri izpolnjevanju svoje dolžnosti veljali za vredne žrtve in trpljenja iz ljubezni do Boga.
- Nobena vera v Boga ne more dolgo časa preživeti čista in neomadeževana brez podpore vere v Kristusa. “Nihče ne ve, kdo je Sin, razen Očeta; in kdo je Oče, razen Sina, in komu ga bo Sin razodel” (Lk x. 22). “To pa je večno življenje: Da bi spoznali tebe, edinega pravega Boga, in Jezusa Kristusa, ki si ga ti poslal” (Jn xvii. 3). Nihče torej ne more reči: “Ne moreš spoznati Jezusa, ki ga poznaš: “Odrešenikove besede ne dopuščajo izmikanja: “Kdor zanika Sina, nima Očeta. Kdor priznava Sina, ima tudi Očeta” (1 Jn ii, 23).
- V Jezusu Kristusu, Božjem Sinu, ki je postal človek, je zasijala polnost božjega razodetja. “Bog, ki je v različnih časih in na različne načine govoril v preteklih časih očetom po prerokih in nazadnje nam je v teh dneh spregovoril po svojem Sinu” (Hebr. i. 1). Svete knjige Stare zaveze so izključno Božja beseda in predstavljajo bistveni del njegovega razodetja; prežema jih umirjena svetloba, skladna s počasnim razvojem razodetja, zora svetlega dneva odrešenja. Kot je treba pričakovati pri zgodovinskih in didaktičnih knjigah, v mnogih podrobnostih odražajo nepopolnost, šibkost in grešnost človeka. Toda ob neštetih odtenkih veličine in plemenitosti beležijo tudi zgodbo o izbranem ljudstvu, nosilcu razodetja in obljube, ki se je večkrat oddaljilo od Boga in se obrnilo k svetu. Oči, ki niso zaslepljene zaradi predsodkov ali strasti, bodo v tem izmikanju, o katerem poroča svetopisemska zgodovina, videle svetel sijaj božanske luči, ki razkriva odrešilni načrt, ki na koncu zmaga nad vsako napako in grehom. Ravno v somraku tega ozadja je mogoče zaznati osupljivo perspektivo božanskega vzgojiteljstva odrešenja, ki ogreva, opominja, udarja, vzgaja in krasi svoje izvoljence. Nič razen nevednosti in napuha ne bi moglo zaslepiti človeka za zaklade, ki so shranjeni v Stari zavezi.
- Kdor hoče, da bi iz cerkve in šole izgnali svetopisemsko zgodovino in modre nauke Stare zaveze, bogokletno žali Božje ime, obrekuje Vsemogočni načrt odrešenja ter omejeno in ozko človeško mišljenje postavlja za sodnika Božjih načrtov nad zgodovino sveta: zanika vero v resničnega Kristusa, kakršnega je prikazal v mesu, Kristusa, ki je prevzel svojo človeško naravo od ljudstva, ki naj bi ga križalo; in ne razume ničesar o tisti univerzalni tragediji Božjega Sina, ki je mučiteljevemu svetoskrunstvu nasprotoval božanski in duhovniški žrtvi svoje odrešilne smrti ter iz nove zveze naredil cilj stare zveze, njeno uresničitev in njeno krono.
- Vrh razodetja, kakor je dosežen v Kristusovem evangeliju, je dokončen in trajen. Ne pozna retuširanja s človeško roko; ne dopušča zamenjav ali samovoljnih alternativ, kakršne si nekateri voditelji domišljajo, da črpajo iz tako imenovanega mita o rasi in krvi. Ker je Kristus, Gospodov Maziljenec, dokončal nalogo Odrešenja in s tem, ko je prekinil vladavino greha, za nas zaslužil milost, da smo Božji otroci, od tistega dne ljudem pod nebom ni bilo dano nobeno drugo ime, po katerem bi se mogli rešiti (Apd 4,12). Noben človek, če bi se v njem utelesila vsaka znanost, moč in svetna moč, ne more postaviti drugega temelja kot tistega, ki je postavljen: to je Jezus Kristus (1 Kor iii 11). Če bi si kdo drznil v svetoskrunskem neupoštevanju bistvenih razlik med Bogom in njegovim stvarstvom, med Bogom-človekom in človeškimi otroki postaviti smrtnika, pa če bi bil ta največji vseh časov, ob bok, nad ali proti Kristusu, bi si zaslužil naziv preroka niča, za katerega bi veljale strašne besede Svetega pisma: “Tisti, ki prebiva v nebesih, se jim bo smejal” (Psalmi ii, 3).
- Vera v Kristusa se ne more ohraniti čista in neomadeževana brez podpore vere v Cerkev, “steber in temelj resnice” (1 Tim. iii. 15); kajti Kristus sam, večno blagoslovljeni Bog, je dvignil ta steber vere. Njegova zapoved, naj poslušamo Cerkev (Mt xviii. 15), naj v besedah in zapovedih Cerkve sprejmemo njegove lastne besede in njegove lastne zapovedi (Lk x. 16), je naslovljena na vse ljudi, vseh časov in vseh dežel. Cerkev, ki jo je ustanovil Odrešenik, je ena sama, enaka za vse rase in vse narode. Pod njeno kupolo, kakor pod nebesnim obokom, je le ena dežela za vse narode in jezike; v njej je prostor za razvoj vseh lastnosti, prednosti, nalog in poklicev, ki jih je Bog Stvarnik in Odrešenik dodelil tako posameznikom kakor tudi etničnim skupnostim. Materinsko srce Cerkve je dovolj veliko, da v Bogu namenjenem razvoju posameznih lastnosti in darov vidi več kot le nevarnost razhajanja. Veseli se duhovne premoči med posamezniki in narodi. V njihovih uspehih z materinskim veseljem in ponosom vidi sadove vzgoje in napredka, ki jih lahko samo blagoslavlja in spodbuja, kadarkoli to lahko vestno stori. Vendar se tudi zaveda, da je tej svobodi meje postavila veličina božje zapovedi, ki je ustanovila to eno in nedeljivo Cerkev. Kdor krši to enotnost in nedeljivost, odvzame Kristusovi soprogi enega od diademov, s katerimi jo je kronal sam Bog; božansko strukturo, ki stoji na večnih temeljih, podvrže kritiki in preoblikovanju arhitektov, ki jim nebeški Oče ni nikoli dovolil, da bi se vmešavali.
- Cerkev, katere delo je med ljudmi in deluje prek ljudi, lahko vidi, da njeno božansko poslanstvo zastira človeška, preveč človeška kombinacija, ki vztrajno raste in se razvija kot petelin med pšenico Božjega kraljestva. Tisti, ki poznajo Odrešenikove besede o škandalu in darovalcu škandalov, vedo tudi za sodbo, ki jo morajo Cerkev in vsi njeni sinovi izreči o tem, kar je bil in kar je greh. Če pa poleg teh zavržnih razhajanj med vero in življenjem, dejanji in besedami, zunanjim ravnanjem in notranjimi občutki, pa naj bodo še tako številna, kdo spregleda preštevilno vsoto pristnih kreposti, duha žrtvovanja, bratske ljubezni, junaških prizadevanj svetosti, daje dokaz obžalovanja vredne slepote in krivičnosti. Če pozneje pozabi merilo strogosti, s katerim meri Cerkev, ki jo sovraži, uporabiti tudi za druge organizacije, v katerih se slučajno zanima, potem ga njegovo sklicevanje na užaljen čut za čistost poistoveti s tistimi, ki zaradi tega, ker po Odrešenikovih pronicljivih besedah vidijo krtino v bratovem očesu, ne vidijo grede v svojem. Toda naj bo namen tistih, ki si za svojo nalogo, ne, za svoj nizkotni poklic, postavljajo skrbno pregledovanje človeškega v Cerkvi, še tako sumljiv, in čeprav so duhovniške moči, ki jih je podelil Bog, neodvisne od duhovnikove človeške vrednosti, še vedno velja, da se v nobenem zgodovinskem trenutku, v nobeni organizaciji posameznik ne more odreči dolžnosti lojalnega pregleda svoje vesti, neusmiljenega očiščevanja in energične prenove v duhu in v delovanju. V naši encikliki o duhovništvu smo pozvali k pozornosti na sveto dolžnost vseh, ki pripadajo Cerkvi, predvsem članov duhovniškega in redovniškega poklica ter laiškega apostolata, da svojo vero in ravnanje uskladijo z zahtevami Božjega zakona in Cerkve. In danes ponovno ponavljamo z vso vztrajnostjo, ki jo lahko zapovedujemo: ni dovolj biti član Kristusove Cerkve, treba je biti živ član, v duhu in resnici, tj. živeti v stanju milosti in v Božji navzočnosti, bodisi v nedolžnosti bodisi v iskrenem kesanju. Če je apostol narodov, vas izvolitve, kaznoval svoje telo in ga spravil v podrejenost, da ne bi morda, ko je oznanjal drugim, sam postal zavrženec (1 Kor 6, 27), ali lahko kdo, ki je odgovoren za širjenje Božjega kraljestva, zahteva kakšen drug način kot osebno posvečenje? Le tako lahko sedanji generaciji in kritikom Cerkve pokažemo, da “sol zemlje”, kvas krščanstva ni propadel, ampak je pripravljen današnjim ljudem – ujetnikom dvoma in zmote, žrtvam brezbrižnosti, utrujenim od svoje vere in blodečim od Boga – dati duhovno prenovo, ki jo tako zelo potrebujejo. Krščanstvo, ki ohranja nadzor nad sabo, zavrača vsakršen kompromis s svetom, resno jemlje zapovedi Boga in Cerkve, ohranja ljubezen do Boga in ljudi v vsej svoji svežini, takšno krščanstvo je lahko in bo vzor in vodilo svetu, ki je na smrt bolan in kliče po navodilih, razen če bo obsojen na katastrofo, ki bi osupnila domišljijo.
- Vsaka resnična in trajna reforma je na koncu izhajala iz svetosti ljudi, ki jih je gnala ljubezen do Boga in do ljudi. Velikodušni, pripravljeni se postaviti v bran vsakemu Božjemu klicu, a hkrati prepričani vase, ker so bili prepričani v svoj poklic, so zrasli v velikost svetilnikov in reformatorjev. Po drugi strani pa je vsaka reformatorska gorečnost, ki je namesto iz osebne čistosti izbruhnila iz strasti, povzročila nemir namesto svetlobe, uničenje namesto gradnje in je neštetokrat vzpostavila zlo, hujše od tistega, ki ga je hotela odpraviti. Brez dvoma “Duh diha, kjer hoče” (Jn 3,8): “iz kamnov lahko vzbudi ljudi, da pripravijo pot njegovim načrtom” (Mt iii. 9). Instrumente svoje volje izbira v skladu s svojimi načrti in ne z načrti ljudi. Toda ustanovitelj Cerkve, ki ji je na binkošti vdihnil življenje, se ne more odreči temeljem, kakor jih je postavil. Kogar premika Božji duh, spontano tako navzven kot navznoter sprejme pravi odnos do Cerkve, tega svetega sadu z drevesa križa, tega daru Božjega Duha, ki je bil na binkoštni dan podeljen neurejenemu svetu.
- V vaši državi, častitljivi bratje, se glasovi razraščajo v zbor, ki poziva ljudi, naj zapustijo Cerkev, in med voditelji je več kot eden, katerega uradno stališče je namenjeno ustvarjanju vtisa, da ta nezvestoba Kristusu Kralju predstavlja signalno in zaslužno dejanje zvestobe sodobni državi. Tajni in odkriti ukrepi ustrahovanja, grožnje z ekonomskimi in državljanskimi omejitvami, pritiskajo na zvestobo nekaterih razredov katoliških funkcionarjev, kar krši vse človekove pravice in dostojanstvo. Iskreno očetovsko sočustvujemo s tistimi, ki morajo tako drago plačati za svojo zvestobo Kristusu in Cerkvi; toda neposredno so ogroženi najvišji interesi, saj obstaja alternativa duhovne izgube, preostane le še ena možnost, in sicer junaštvo. Če mu zatiralec ponudi Judovo kupčijo odpadništva, lahko za ceno vsake posvetne žrtve odgovori le z našim Gospodom: “Pojdi, satan! Kajti zapisano je: Gospoda, svojega Boga, boš častil in samo njemu boš služil.”(Mt 4,10). In ko se obrne k Cerkvi, reče:”Ti, moja mati od otroštva, tolažba mojega življenja in zagovornica ob moji smrti, naj se mi jezik prilepi na nebo, če se bom, podlegajoč posvetnim obljubam ali grožnjam, izneveril svojim krstnim zaobljubam.” Kar zadeva tiste, ki si domišljajo, da lahko spravijo zunanjo nezvestobo z eno in isto Cerkvijo, naj slišijo opozorilo našega Gospoda: – “Kdor me bo zanikal pred ljudmi, bo zanikan pred Božjimi angeli” (Lk xii. 9).
- Vera v Cerkev ne more ostati čista in resnična brez podpore vere v primat rimskega škofa. V istem trenutku, ko Peter v navzočnosti vseh apostolov in učencev prizna svojo vero v Kristusa, Sina živega Boga, je bil odgovor, ki ga je prejel kot nagrado za svojo vero in izpoved, beseda, ki je na Petrovi skali zgradila Cerkev, edino Kristusovo Cerkev (Mt xvi. 18). Tako je bila zapečatena povezava med vero v Kristusa, Cerkvijo in prvenstvom. Resnična in zakonita oblast je vedno vez edinosti, vir moči, jamstvo pred razkolom in propadom, poroštvo za prihodnost: in to se potrdi v najglobljem in najbolj vzvišenem smislu, kadar je ta oblast, kot v primeru Cerkve in samo Cerkve, zapečatena z obljubo in vodstvom Svetega Duha in njegovo neustavljivo podporo. Če bi prišli ljudje, ki jih ne združuje niti vera v Kristusa, in vam ponudili zapeljevanje nacionalne nemške Cerkve, bodite prepričani, da to ni nič drugega kot zanikanje ene Kristusove Cerkve in očitna izdaja tistega splošnega evangeljskega poslanstva, za katero je usposobljena in pristojna samo svetovna Cerkev. Živa zgodovina drugih nacionalnih Cerkva z njihovo ohromelostjo, udomačenostjo in podrejenostjo svetovnim silam je zadosten dokaz neplodnosti, na katero je obsojena vsaka veja, ki je odcepljena od debla žive Cerkve. Kdor se tem napačnim dogajanjem že od samega začetka zoperstavi z brezkompromisnim Ne, ne služi le čistosti svoje vere v Kristusa, temveč tudi blaginji in vitalnosti svojega ljudstva.
- Paziti boste morali, častitljivi bratje, da verski temeljni pojmi ne bodo izpraznjeni svoje vsebine in izkrivljeni za profano rabo. “Razodetje” v krščanskem pomenu pomeni Božjo besedo, naslovljeno na človeka. Uporaba te besede za “sugestije” rase in krvi, za obsevanja zgodovine nekega ljudstva, je zgolj enačenje. Takšni lažni kovanci si ne zaslužijo krščanske valute. “Vera” je sestavljena iz tega, da imamo za resnično to, kar je Bog razodel in po svoji Cerkvi predlaga v sprejem človeku. Je “dokaz stvari, ki se ne kažejo” (Heb 2,1). Veselo in ponosno zaupanje v prihodnost svojega ljudstva, ki je instinkt v vsakem srcu, je nekaj povsem drugega kot vera v verskem smislu. Zamenjati eno za drugo in na podlagi tega zahtevati, da nas štejejo med Kristusove zveste privržence, je nesmiselna besedna igra, če se za njo ne skriva zamenjava pojmov ali še kaj hujšega.
- “Nesmrtnost” v krščanskem pomenu pomeni preživetje človeka po njegovi zemeljski smrti zaradi večne nagrade ali kazni. Kdor s tem izrazom misli le na kolektivno preživetje svojih ljudi tukaj na zemlji za nedoločen čas, izkrivlja enega od temeljnih pojmov krščanske vere in zamaje temelje verskega pojmovanja vesolja, ki zahteva moralni red.
- “Izvirni greh” je dedna, a brezosebna krivda Adamovih potomcev, ki so grešili v njem (Rim v. 12). Gre za izgubo milosti in s tem večnega življenja, skupaj z nagnjenostjo k zlu, ki jo mora vsakdo s pomočjo milosti, pokore, upora in moralnega prizadevanja zatreti in premagati. S trpljenjem in smrtjo Božjega Sina je bil svet odrešen dednega prekletstva greha in smrti. Vera v te resnice, ki so danes v vaši deželi tarča poceni posmeha Kristusovih sovražnikov, spada v neodtujljivo zakladnico krščanskega razodetja.
- Kristusov križ, čeprav je za mnoge postal kamen spotike in neumnost (1 Kor 1,23), ostaja za vernika sveto znamenje njegovega odrešenja, znamenje moralne moči in veličine. Živimo v njegovi senci in umremo v njegovem objemu. Na našem grobu bo stala kot jamstvo naše vere in našega upanja v večno luč.
- Ponižnost v duhu evangelija in molitev za pomoč milosti sta popolnoma združljivi s samozavestjo in junaštvom. Kristusova Cerkev, ki skozi stoletja in vse do danes šteje več izpovedovalcev in prostovoljnih mučencev kot katera koli druga moralna kolektivnost, ne potrebuje od nikogar lekcij o junaštvu čustev in dejanj. Sramotni napuh reformatorjev se le pokriva s posmehom, ko se zgražajo nad krščansko ponižnostjo, kot da bi bila le strahopetna poza samoponiževanja.
- “Milost” v širšem pomenu lahko pomeni katerikoli Stvarnikov dar stvarstvu; v krščanskem pomenu pa pomeni vsa nadnaravna znamenja Božje ljubezni; Božje posredovanje, ki človeka dvigne v tisto tesno življenjsko občestvo z njim samim, ki ga evangelij imenuje “posvojitev Božjih otrok”. “Glejte, kakšno ljubezen nam je Oče podaril, da smo bili poklicani in da smo Božji sinovi” (1 Jn iii, 1). Zavreči to brezplačno in brezplačno povišanje v imenu tako imenovanega nemškega tipa pomeni odkrito zavrniti temeljno resnico krščanstva. Zloraba našega verskega besednjaka bi bila, če bi na isto raven postavili nadnaravno milost in naravne darove. Pastirji in varuhi Božjega ljudstva se bodo dobro uprli temu plenjenju svetih stvari in tej zamenjavi idej.
- Na veri v Boga, ki je ohranjena čista in neoporečna, temelji človekova morala. Vsa prizadevanja, da bi izpod morale in moralnega reda odstranili granitni temelj vere in ga nadomestili s premikajočim se peskom človeških predpisov, te posameznike ali družbe prej ali slej pripeljejo do moralne degradacije. Bedak, ki je v svojem srcu rekel: “Boga ni”, gre naravnost v moralno pokvarjenost (Psalmi xiii. 1), in število teh bedakov, ki si danes prizadevajo ločiti moralo od vere, je veliko. Bodisi ne vidijo ali nočejo videti, da izgon konfesionalnega krščanstva, tj. jasnega in natančnega pojma krščanstva, iz poučevanja in vzgoje, iz organizacije družbenega in političnega življenja pomeni duhovno opustošenje in degradacijo. Nobena prisilna moč države, noben čisto človeški ideal, pa naj bo še tako plemenit in vzvišen, ne bo nikoli mogel zamenjati najvišjih in odločilnih spodbud, ki jih poraja vera v Boga in Kristusa. Če človek, ki je poklican k težki žrtvi lastnega jaza za skupno dobro, izgubi oporo večnega in božanskega, tolažilno in tolažilno vero v Boga, ki nagrajuje vse dobro in kaznuje vse zlo, potem rezultat večine ne bo sprejetje, ampak zavrnitev svoje dolžnosti. Vestno upoštevanje desetih Božjih zapovedi in cerkvenih predpisov (ki niso nič drugega kot praktične specifikacije pravil iz evangelijev) je za vsakega človeka neprekosljiva šola osebne discipline, moralne vzgoje in oblikovanja značaja, šola, ki je zahtevna, vendar ne pretirana. Usmiljeni Bog, ki kot zakonodajalec pravi: “Moraš! – po svoji milosti daje tudi moč, da hočemo in delamo. Če bi pustili, da tako učinkovite sile moralne formacije ležijo na cedilu, ali če bi jih pozitivno izključili iz javnega izobraževanja, bi to pomenilo versko podhranjenost naroda. Prepustiti moralni zakon človekovemu subjektivnemu mnenju, ki se spreminja s časom, namesto da bi ga zasidrali v sveti volji večnega Boga in njegovih zapovedi, pomeni na široko odpreti vsa vrata silam uničenja. Posledično opustitev večnih načel objektivne morale, ki vzgaja vest in plemeniti vsak oddelek in organizacijo življenja, je greh proti usodi naroda, greh, katerega grenki sadovi bodo zastrupili prihodnje rodove.
- Današnje življenje tako hiti, da od božanskega temelja Razodetja ne ločuje le morale, ampak tudi teoretične in praktične pravice. Pri tem mislimo zlasti na tisto, kar imenujemo naravni zakon, ki ga je Stvarnikova roka zapisala na tablico srca (Rim II, 14) in ga razum, ki ga nista zaslepila greh ali strast, zlahka prebere. V luči zapovedi tega naravnega zakona je mogoče vse pozitivne zakone, ne glede na to, kdo je njihov zakonodajalec, oceniti glede na njihovo moralno vsebino in s tem glede na avtoriteto, ki jo imajo nad vestjo. Človeški zakoni, ki so v očitnem nasprotju z naravnim zakonom, imajo madež, ki ga ne more popraviti nobena sila ali oblast. V luči tega načela je treba presojati aksiom, da je “pravica splošna korist”, trditev, ki ji lahko damo pravilen pomen, pomeni, da tisto, kar je moralno neopravičljivo, nikoli ne more prispevati k dobrobiti ljudi. Toda antično poganstvo je priznavalo, da je treba aksiom, če hoče biti povsem resničen, obrniti in ga preoblikovati tako, da bo govoril: “Nič ne more biti koristno, če ni hkrati moralno dobro” (Cicero, De Off. ii. 30). Osvobojeno od tega ustnega pravila, bi načelo v mednarodnem pravu povzročilo večno vojno stanje med narodi; v nacionalnem življenju namreč z zamenjavo pravice in koristnosti zanemarja temeljno dejstvo, da ima človek kot oseba pravice, ki jih ima od Boga in ki jih mora vsaka kolektivnost varovati pred zanikanjem, zatiranjem ali zanemarjanjem. Spregledati to resnico pomeni pozabiti, da pravo skupno dobro navsezadnje izhaja iz človekove narave, ki uravnoveša osebne pravice in družbene obveznosti, ter iz namena družbe, ustanovljene v korist človeške narave. Družbo je Stvarnik namenil za popoln razvoj posameznikovih možnosti in za družbene koristi, ki jih lahko vsakdo s procesom dajanja in sprejemanja zahteva za svoje dobro in za dobro drugih. Višje in splošnejše vrednote, ki jih lahko zagotovi le kolektivnost, prav tako izhajajo od Stvarnika za dobro človeka ter za polni razvoj, naravni in nadnaravni, in uresničitev njegove popolnosti. Zanemarjanje tega reda pomeni pretresanje stebrov, na katerih sloni družba, ter ogrožanje družbenega miru, varnosti in obstoja.
- Vernik ima absolutno pravico, da izpoveduje svojo vero in živi v skladu z njenimi zapovedmi. Zakoni, ki ovirajo to izpovedovanje in prakticiranje vere, so v nasprotju z naravnim pravom.
- Starši, ki so resni in se zavedajo svojih vzgojnih dolžnosti, imajo primarno pravico do vzgoje otrok, ki jim jih je dal Bog, v duhu njihove vere in v skladu z njenimi predpisi. Zakoni in ukrepi, ki pri šolskih vprašanjih ne spoštujejo te svobode staršev, so v nasprotju z naravnim zakonom in nemoralni. Cerkev, katere poslanstvo je ohranjati in razlagati naravno pravo, saj je po svojem izvoru božansko, ne more ne izjaviti, da je nedavni vpis v šole, organizirane brez videza svobode, posledica nepravičnega pritiska in pomeni kršitev vseh skupnih pravic.
- Kot vikar tistega, ki je rekel mladeniču iz evangelija: “Če hočeš priti v življenje, se drži zapovedi” (Mt xix. 17), namenjamo mladim nekaj očetovskih besed.
- Na tisoče glasov vam v ušesa zvoni evangelij, ki ga nebeški Oče ni razodel. Na tisoče peres služi krščanstvu, ki ni Kristusovo. Tisk in brezžično omrežje vam vsak dan vsiljujeta produkcijo, ki je sovražna veri in Cerkvi, drzno agresivna proti vsemu, kar bi morali imeti za častno in sveto. Mnogi med vami, ki se oklepate svoje vere in Cerkve zaradi pripadnosti verskim združenjem, ki jih zagotavlja konkordat, se morate pogosto soočati s tragično preizkušnjo, ko vidite, da je vaša zvestoba domovini nerazumljena, sumljiva ali celo zanikana, in ko ste prizadeti v svojem poklicnem in družbenem življenju. Dobro se zavedamo, da je v vaših vrstah veliko ponižnih Kristusovih vojakov, ki z raztrganimi čustvi, a odločnim srcem sprejemajo svojo usodo in najdejo edino tolažbo v misli, da bodo trpeli žalitve za Jezusovo ime (Apd 41). Danes, ko vidimo, da vam grozijo nove nevarnosti in nove nadloge, vam govorimo: Če bi vam kdo oznanjal drugačen evangelij od tistega, ki ste ga prejeli na kolenih pobožne matere, iz ust vernega očeta ali s poučevanjem, zvestim Bogu in njegovi Cerkvi, “naj bo anatema” (Gal 1,9). Če država organizira narodno mladino in to organizacijo naredi obvezno za vse, potem je brez poseganja v pravice verskih združenj absolutna pravica mladine in tudi staršev, da poskrbijo, da je ta organizacija očiščena vseh pojavov, sovražnih Cerkvi in krščanstvu. Te manifestacije že danes postavljajo krščanske starše v bolečo alternativo, saj državi ne morejo dati tistega, kar dolgujejo samo Bogu.
- Nihče ne bi pomislil, da bi mladim Nemcem preprečil ustanovitev prave etnične skupnosti v plemeniti ljubezni do svobode in zvestobe domovini. Nasprotujemo pa prostovoljnemu in sistematičnemu antagonizmu, ki se vzpostavlja med narodno vzgojo in versko dolžnostjo. Zato mladim pravimo: Pojte svoje himne svobodi, vendar ne pozabite na svobodo Božjih otrok. Ne vlecite plemenitosti te svobode v blato greha in čutnosti. Kdor poje himne zvestobe tej zemeljski deželi, naj zaradi tega ne postane nezvest Bogu in njegovi Cerkvi ali dezerter in izdajalec nebeške dežele. Pogosto vam pripovedujejo o junaški veličini, ki je v nasprotju z evangeljsko ponižnostjo in potrpežljivostjo. Zakaj bi prikrivali dejstvo, da v moralnem življenju obstajajo junaštva? Da je ohranjanje krstne nedolžnosti dejanje junaštva, ki si zasluži priznanje? Pogosto vam pripovedujejo o človeških pomanjkljivostih, ki grenijo zgodovino Cerkve: zakaj zanemariti podvige, ki polnijo njeno zgodovino, svetnike, ki jih je rodila, blagoslov, ki je prišel na zahodno civilizacijo zaradi zveze med to Cerkvijo in vašim ljudstvom? Govorijo vam o športu. Telesna vzgoja, če se ji posvečamo zmerno in v mejah, je blagodejna za mladino. Vendar je zdaj toliko časa posvečenega športnim dejavnostim, da se zanemarja skladen razvoj telesa in duha, da se zanemarjajo dolžnosti do družine in spoštovanje Gospodovega dne. Z ravnodušnostjo, ki meji na prezir, je Gospodov dan v nasprotju z najboljšimi nemškimi tradicijami izgubil svoj sveti značaj. Pričakujemo pa, da bo katoliška mladina v ugodnejših državnih organizacijah zagovarjala svojo pravico do krščanske posvetitve nedelje, da ne bo telovadila na račun nesmrtne duše, da je ne bo premagalo zlo, ampak si bo prizadevala za zmago dobrega nad zlom (Rim xii. 21), saj bo njen največji dosežek pridobitev krone na stadionu večnega življenja (1 Kor. ix. 24).
- Posebno čestitko, spodbudo in opomin namenjamo duhovnikom v Nemčiji, ki morajo v težkih časih in kočljivih razmerah pod vodstvom svojih škofov z besedo in zgledom, s svojo vsakodnevno predanostjo in apostolsko potrpežljivostjo voditi Kristusovo čredo po ravni poti. Preljubi sinovi, ki ste z nami udeleženi pri svetih skrivnostih, se nikoli ne naveličajte po vzoru vrhovnega in večnega duhovnika Jezusa Kristusa uresničevati ljubeznivosti in skrbnosti dobrega Samarijana. Vaše vsakdanje ravnanje naj ostane nerazsodno pred Bogom in nenehno prizadevanje za vašo popolnost in posvečenje v usmiljeni ljubezni do vseh, ki so vam zaupani v oskrbo, zlasti do tistih, ki so bolj izpostavljeni, šibki in se spotikajo. Bodite vodniki vernih, opora tistim, ki propadajo, zdravniki dvomljivih, tolažniki trpečih, nesebični svetovalci in pomočniki vseh. Preizkušnje in trpljenje, ki jih je vaše ljudstvo doživelo v povojnih dneh, niso šle čez njegovo dušo, ne da bi pustile boleče sledi. Zapustila so grenkobo in tesnobo, ki se počasi zdravita, razen z dobrodelnostjo. Ta dobrodelnost je nepogrešljivo orožje apostolov v svetu, ki ga razdvaja sovraštvo. Zaradi nje boste pozabili ali vsaj odpustili marsikatero nezasluženo žalitev, ki je zdaj pogostejša kot kdaj koli prej.
- Ta dobrodelnost, inteligentna in sočutna do tistih, ki vas celo žalijo, nikakor ne pomeni odpovedi pravici do oznanjevanja, zagovarjanja in obrambe resnice in njenih posledic. Prva duhovnikova ljubeča daritev bližnjim je služiti resnici in zavračati zmoto v vseh njenih oblikah. Neuspeh na tem področju ne bi bil le izdaja Boga in vaše poklicanosti, temveč tudi prekršek proti resnični blaginji vašega ljudstva in države. Vsem, ki so se držali obljubljene zvestobe svojim škofom na dan svojega posvečenja; vsem, ki so pri opravljanju svoje duhovniške funkcije poklicani trpeti preganjanje; vsem zaprtim v zaporih in koncentracijskih taboriščih pošilja oče krščanskega sveta besede hvaležnosti in pohvale.
- Naša očetovska hvaležnost velja tudi redovnikom in redovnicam ter naše sočutje do mnogih, ki so bili zaradi upravnih ukrepov, sovražnih do verskih redov, iztrgani iz dela svoje poklicanosti. Če so nekateri padli in se izkazali za nevredne svojega poklica, njihova krivda, ki jo Cerkev kaznuje, nikakor ne zmanjšuje zaslug velikanske večine, ki je v prostovoljnem odrekanju in revščini skušala služiti svojemu Bogu in domovini. S svojo gorečnostjo, zvestobo, krepostjo, dejavno dobrodelnostjo in predanostjo redovi, ki se posvečajo skrbi za duše, služenju bolnikom in izobraževanju, močno prispevajo k zasebni in javni blaginji. Nedvomno bodo prišli boljši časi, ki jim bodo izkazali večjo pravičnost, kot jim jo je izkazal sedanji nemirni čas. Verjamemo, da bodo vodje redovnih skupnosti izkoristili svoje preizkušnje in težave, da bodo obnovili svojo gorečnost, duha molitve, strogost svojega življenja in popolno disciplino ter tako pritegnili Božji blagoslov na svoje težko delo.
- Predstavljamo si neizmerne množice naših zvestih otrok, naših sinov in hčera, pri katerih je trpljenje Cerkve v Nemčiji in njihovo lastno trpljenje pustilo nedotaknjeno njihovo predanost Božji stvari, njihovo nežno ljubezen do Očeta krščanstva, njihovo poslušnost svojim pastirjem, njihovo radostno odločitev, da bodo ostali vedno zvesti sveti dediščini svojih prednikov, pa naj se zgodi karkoli. Vsem jim pošiljamo naše očetovske pozdrave. Najprej pa članom tistih verskih združenj, ki so pogumno in za ceno neizmernih žrtev ostali zvesti Kristusu in so v skladu s pravili zvestobe in dobre vere branili pravice, ki jih je slovesna pogodba zagotovila Cerkvi in njim samim.
- Svoje posebne pozdrave namenjamo katoliškim staršem. Njihove pravice in dolžnosti vzgojiteljev, ki jim jih je podelil Bog, so trenutno na udaru kampanje, ki je noseča s posledicami. Cerkev ne more čakati, da bo obžalovala opustošenje svojih oltarjev, uničenje svojih templjev, če bo Kristusu sovražna vzgoja oskrunila tempelj otrokove duše, posvečen s krstom, in ugasnila večno luč vere v Kristusa zaradi ponarejene luči, ki je tuja križu. Potem je kršitev templjev blizu in dolžnost vsakega posameznika bo, da odtrga svojo odgovornost od nasprotnega tabora in osvobodi svojo vest krivega sodelovanja s takšno pokvarjenostjo. Bolj ko bodo sovražniki poskušali prikriti svoje načrte, bolj bo v luči grenkih izkušenj potrebna nezaupljiva budnost. Verski pouk, ki se ohranja zaradi videza, ki ga nadzorujejo nepooblaščeni ljudje v okviru izobraževalnega sistema, ki sistematično deluje proti veri, ne upravičuje glasovanja v prid nekonfesionalnim šolam. Vemo, dragi katoliški starši, da vaš glas ni bil svoboden, saj bi svobodno in tajno glasovanje pomenilo zmago katoliških šol. Zato ne bomo nikoli prenehali odgovornim organom odkrito predstavljati krivičnosti pritiska na vas in dolžnosti spoštovanja svobode izobraževanja. Vendar ne pozabite: nihče vas ne more osvoboditi odgovornosti, ki vam jo je Bog naložil za vaše otroke. Nihče od vaših zatiralcev, ki se pretvarjajo, da vas razbremenjujejo vaših dolžnosti, ne more odgovarjati za vas pred večnim sodnikom, ko vas bo vprašal: “Kje so tisti, ki sem vam jih zaupal?” Naj bo vsak od vas sposoben odgovoriti: “Od tistih, ki si mi jih dal, nisem izgubil nobenega” (Jn xviii. 9).
- Častitljivi bratje, prepričani smo, da bodo besede, ki jih v tem slovesnem trenutku namenjamo vam in katoličanom nemškega cesarstva, v srcih in dejanjih naših vernikov našle odmev, ki se bo odzval na skrb skupnega Očeta. Če za kaj prosimo Gospoda, naj nam podeli, je to, da Naše besede dosežejo ušesa in srca tistih, ki so začeli popuščati grožnjam in zapeljevanju sovražnikov Kristusa in njegove Cerkve.
- Vsako besedo tega pisma smo pretehtali na tehtnici resnice in ljubezni. Nismo hoteli biti sokrivi za dvoličnost z nepravočasnim molkom, niti s pretirano strogostjo strditi src tistih, ki živijo pod Našo pastirsko odgovornostjo; kajti Naša pastirska ljubezen jih zaradi vse njihove nezvestobe preganja nič manj. Če tisti, ki skušajo prilagoditi svojo miselnost novemu okolju, nimajo za očetovski dom, ki so ga zapustili, in za samega Očeta ničesar razen besed nezaupanja, hvaležnosti ali žalitve, če celo pozabijo, kar so zapustili, bo prišel dan, ko bo njihova stiska padla na otroke, ki so jih izgubili, ko jih bo nostalgija pripeljala nazaj k “Bogu ki je bil veselje njihove mladosti”, k Cerkvi, katere očetovska roka jih je usmerila na pot, ki vodi k nebeškemu Očetu.
- Tako kot druga obdobja v zgodovini Cerkve je tudi sedanjost prinesla nov vzpon notranjega očiščevanja pod edinim pogojem, da se verniki izkažejo za dovolj ponosne v izpovedovanju svoje vere v Kristusa, dovolj velikodušne v trpljenju, da se z močjo svoje vere in ljubezni soočijo z zatiralci Cerkve. Naj bo sveti postni in velikonočni čas, ki oznanja notranjo prenovo in pokoro, obrača krščanske oči proti križu in vstalemu Kristusu; naj bo za vse vas radostna priložnost, ki bo vaše duše napolnila z junaštvom, potrpežljivostjo in zmago. Potem bomo prepričani, da bodo sovražniki Cerkve, ki mislijo, da je prišel njihov čas, videli, da je bilo njihovo veselje prezgodnje, in da bodo lahko zaprli grob, ki so ga izkopali. Prišel bo dan, ko bo Te Deum osvoboditve nasledil prezgodnje himne Kristusovih sovražnikov: Te Deum zmagoslavja, veselja in hvaležnosti, ko se bo nemško ljudstvo vrnilo k veri, pokleknilo pred Kristusom in se oborožilo proti božjim sovražnikom ter znova nadaljevalo nalogo, ki mu jo je naložil Bog.
- On, ki preiskuje srca in vajeti (Psalm vii. 10), je Naša priča, da nimamo večje želje, kot da bi v Nemčiji videli ponovno vzpostavitev resničnega miru med Cerkvijo in državo. Če pa do tega miru brez Naše krivde ne bo prišlo, bo Božja Cerkev branila svoje pravice in svobodo v imenu Vsemogočnega, čigar roka se ni skrajšala. V zaupanju vanj “ne nehamo moliti in prositi” (Kol 1,9) za vas, otroci Cerkve, da bi se končali dnevi stiske in da bi vas na dan sodbe našli zveste; za preganjalce in zatiralce, da bi jih Oče luči in milosti razsvetlil, kakor je razsvetlil Savla na poti v Damask. S to molitvijo v Našem srcu in na Naših ustnicah vam kot obljubo Božje pomoči, kot oporo pri vaših težkih odločitvah, kot tolažbo v boju, kot tolažbo v vseh preizkušnjah, vam, škofom in pastirjem vernikov, duhovnikom, redovnikom, laičnim apostolom Katoliške akcije, vsem vašim škofijam in posebej bolnikom in zapornikom, v očetovski ljubezni podeljujemo naš apostolski blagoslov.
Dano v Vatikanu na pasijonsko nedeljo, 14. marca 1937.
