O francoskih bogoslužnih združenjih
Papež Pij X. – 1906
Našim častitljivim bratom, nadškofom in škofom Francije.
Častitljivi bratje, zdravje in apostolski blagoslov.
Danes nameravamo izpolniti zelo resno obveznost Naše službe, obveznost, ki smo jo prevzeli do vas, ko smo po razglasitvi zakona, ki je povzročil razdor med Francosko republiko in Cerkvijo, napovedali, da bomo ob primernem času nakazali, kaj se nam zdi, da bi bilo treba storiti za obrambo in ohranitev vere v vaši državi. Dovolili smo vam počakati do danes na izpolnitev vaših želja, ne le zaradi pomembnosti tega velikega vprašanja, temveč tudi in predvsem zaradi povsem posebne ljubezni, ki nas veže z vami in z vsemi vašimi interesi zaradi nepozabnih storitev, ki jih je vaš narod izkazal Cerkvi.
- Potem ko smo, kot je bila Naša dolžnost, obsodili ta krivični zakon, smo zato z največjo skrbnostjo preverili, ali bi nam členi omenjenega zakona pustili kakršno koli sredstvo za organiziranje verskega življenja v Franciji na tak način, da bi zaščitili pred škodo sveta načela, na katerih temelji sveta Cerkev. V ta namen se nam je zdelo dobro, da se posvetujemo z zbranim episkopatom in da vaši generalni skupščini predpišemo točke, ki bi morale biti glavni predmet vašega razpravljanja. In zdaj, ko poznamo vaša stališča in stališča več kardinalov ter po zrelem premisleku in z najbolj gorečimi molitvami prosimo Očeta luči, vidimo, da bi morali s svojo apostolsko avtoriteto v celoti potrditi skoraj soglasno odločitev vašega zbora.
- Prav zato v zvezi z združenji za javno bogoslužje, kot jih določa zakon, odrejamo, da je popolnoma nemogoče, da bi bila ustanovljena brez kršenja svetih pravic, ki se nanašajo na samo življenje Cerkve.
- Če torej pustimo ob strani ta združenja, ki nam jih zavest o Naši dolžnosti prepoveduje odobriti, bi se morda zdelo primerno preveriti, ali je zakonito, da namesto njih preizkusimo kakšna druga združenja, ki so hkrati zakonita in kanonična, ter tako francoske katoličane obvarujemo pred hudimi zapleti, ki jim grozijo. Zagotovo nas nič tako ne prevzame in vznemiri kot te okoliščine; in če bi imeli Nebesa kakšno upanje, da bomo lahko, ne da bi kršili Božje pravice, opravili ta poskus in tako naše ljubljene sinove rešili strahu pred tako številnimi in tako velikimi preizkušnjami.
- Ker pa nas to upanje ne izpolnjuje, dokler pravo ostaja takšno, kakršno je, izjavljamo, da ni dovoljeno preizkušati te druge vrste združenj, dokler ni na zanesljiv in zakonit način ugotovljeno, da so božja ustava Cerkve, nespremenljive pravice rimskega papeža in škofov, pa tudi njihova oblast nad nujno lastnino Cerkve in zlasti nad svetimi zgradbami nepreklicno in v polni varnosti položene v omenjena združenja. Želja po nasprotnem je za nas nemogoča, ne da bi izdali svetost naše službe in povzročili propad Cerkve v Franciji.
- Zato vam, častitljivi bratje, preostane, da se lotite dela in uporabite vsa sredstva, ki jih zakon priznava kot pravico vseh državljanov, da uredijo in organizirajo versko bogoslužje. Pri tako pomembni in naporni zadevi vam nikoli ne bo treba čakati na našo pomoč. Čeprav odsotni telesno, bomo z vami v mislih in v srcu ter vam bomo ob vsaki priložnosti pomagali s svojim nasvetom in s svojo avtoriteto. Pogumno se lotite bremena, ki vam ga nalagamo pod navdihom Naše ljubezni do Cerkve in domovine, in rezultat zaupajte vseobsegajoči Božji dobroti, katere pomoči, kot smo trdno prepričani, Franciji ob svojem času ne bo zmanjkalo.
- Ni težko predvideti narave obtožb, ki jih bodo sovražniki Cerkve izrekli zoper naš sedanji odlok in naše ukaze. Trudili se bodo prepričati ljudi, da nismo imeli v mislih izključno interesov Cerkve v Franciji; da smo imeli drug, religiji tuj namen; da nam je oblika republike v Franciji sovražna, da zato, da bi jo zrušili, podpiramo prizadevanja njej sovražnih strank; in da Franciji odrekamo, kar je Sveti sedež brez težav odobril drugim narodom. Te obtožbe skupaj z drugimi podobnimi obtožbami, ki se bodo, kot je mogoče predvideti na podlagi nekaterih znakov, razširile v javnosti, da bi vzbudile razdraženost, zdaj in odslej z največjim ogorčenjem obsojamo kot neresnične; na vas, častitljivi bratje, pa je, tako kot na vseh dobrih ljudeh, da jih ovržete, da ne bi zavajale preprostih in nevednih ljudi.
- V zvezi s posebnim očitkom Cerkvi, da je bila v podobnem primeru zunaj Francije bolj popustljiva, bi morali pojasniti, da je Cerkev tako ravnala, ker so bile razmere povsem drugačne, predvsem pa zato, ker so bili božanski atributi hierarhije v določeni meri zaščiteni. Če se je katera koli država ločila od Cerkve, pri čemer ji je pustila sredstva skupne svobode in svobodnega razpolaganja s svojim premoženjem, je ta država nedvomno in iz več razlogov ravnala krivično; vendar kljub temu ni mogoče reči, da je za Cerkev ustvarila popolnoma nevzdržen položaj.
- V Franciji pa je danes povsem drugače; tam so snovalci tega krivičnega zakona želeli iz njega narediti zakon, ne za ločitev, ampak za zatiranje. Tako so zatrjevali svojo željo po miru in obljubljali dogovor; zdaj pa vodijo kruto vojno proti veri v državi in mečejo znamenje najhujših razprtij ter tako hujskajo državljane drug proti drugemu, v veliko škodo, kot vsakdo vidi, same javne blaginje.
- Zagotovo bodo izkoristili svojo iznajdljivost, da bi na nas zvalili krivdo za ta spor in za zlo, ki iz njega izhaja. Toda kdor zvesto preuči dejstva, o katerih smo govorili v encikliki “Vehementer Nos”, bo lahko ugotovil, ali smo si zaslužili najmanjši očitek – mi, ki smo potem, ko smo v ljubezni do ljubljenega francoskega naroda potrpežljivo prenašali krivico za krivico, končno ugotovili, da smo poklicani, da presežemo zadnje svete meje naše apostolske dolžnosti, in izjavljamo, da jih ne bomo presegli – ali bolje, ali niso krivi izključno tisti, ki so iz sovraštva do apostolskega imena prišli do takih skrajnosti.
- Če nam torej želijo pokazati svojo pokorščino in predanost, naj se katoliški možje Francije borijo za Cerkev v skladu z navodili, ki smo jim jih že dali, to je z vztrajnostjo in energijo, vendar brez uporniškega in nasilnega delovanja. Ne z nasiljem, temveč s trdnostjo jim bo s tem, ko se bodo utrdili v svoji dobri pravici kot v citadeli, uspelo zlomiti trdovratnost sovražnikov; naj dobro razumejo, kot smo rekli in kot ponavljamo, da bodo njihova prizadevanja brez koristi, če se v popolnem soglasju ne bodo združili za obrambo vere.
- Sedaj poznajo Našo razsodbo o tem gnusnem zakonu: naj se ji iskreno podredijo in ne glede na to, kakšna so bila doslej med razpravo o tem vprašanju mnenja enih ali drugih, jih vse prosimo, naj si nihče ne dovoli raniti kogarkoli in kogarkoli z izgovorom, da je njegov način gledanja na stvari najboljši. Kar je mogoče doseči s soglasjem volje in združitvijo sil, naj se naučijo od svojih nasprotnikov; in tako kot so ti znali narodu vsiliti stigmo tega kazenskega zakona, jo bo naše ljudstvo s skupnim delovanjem lahko odpravilo in odstranilo.
- Če bodo v tej težki preizkušnji Francije vsi tisti, ki želijo z vsemi močmi braniti najvišje interese svoje države, delali, kot bi morali, v medsebojni povezanosti s svojimi škofi in z nami za stvar vere, še zdaleč ne bomo obupali nad dobrobitjo Cerkve v Franciji, temveč nasprotno, upamo, da se ji bosta povrnila njena nekdanja blaginja in dostojanstvo. Nikakor ne dvomimo, da bodo katoličani v celoti upoštevali naša navodila in se ravnali po naših željah: goreče si bomo prizadevali, da jim na priprošnjo Marije, Brezmadežne Device, pridobimo pomoč božje dobrote.
- Kot obljubo nebeških darov in v pričevanje Naše očetovske dobrohotnosti vam, častitljivi bratje, in vsemu francoskemu narodu iz vsega srca izročamo apostolski blagoslov.
Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 10. avgusta, na praznik svetega mučenca Vavrenca, leta 1906 in v četrtem letu našega pontifikata.
