Mystici Corporis

Kristusovo mistično telo, Cerkev

Papež Pij XII. – 1943

Našim častitljivim bratom, patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim krajevnim redovnikom, ki uživajo mir in občestvo z Apostolskim sedežem.

Častitljivi bratje, zdravje in apostolski blagoslov.

1. Nauk o Kristusovem mističnem telesu, ki je Cerkev, 1 nas je prvi naučil sam Odrešenik. Ta nauk, ki ponazarja velik in neprecenljiv privilegij naše tesne povezanosti s tako vzvišeno Glavo, s svojim vzvišenim dostojanstvom vabi vse, ki jih Sveti Duh pritegne k njegovemu preučevanju, in jim v resnicah, ki jih predlaga umu, daje močno spodbudo za opravljanje dobrih del, ki so v skladu z njegovim naukom. Zato se nam zdi primerno, da vam o tej temi spregovorimo s tem encikličnim pismom, v katerem razvijamo in pojasnjujemo predvsem tiste točke, ki zadevajo militantno Cerkev. K temu nas ne spodbuja le izjemna veličina teme, temveč tudi okoliščine sedanjega časa.
2. Govoriti namreč nameravamo o bogastvu, shranjenem v tej Cerkvi, ki jo je Kristus pridobil s svojo krvjo 2 in katere člani se hvalijo s trnjevo kronano Glavo. Dejstvo, da se tako hvalijo, je nazoren dokaz, da se največje veselje in vzvišenost rodita le iz trpljenja, in zato se moramo veseliti, če smo deležni Kristusovega trpljenja, da se bomo, ko se bo razodela njegova slava, tudi mi veselili z velikim veseljem. 3
3. Že na začetku je treba opozoriti, da je družba, ki jo je ustanovil Odrešenik človeškega rodu, podobna svojemu božanskemu ustanovitelju, ki so ga preganjali, obrekovali in mučili prav tisti, ki jih je sklenil rešiti. Ne zanikamo, temveč iz srca, polnega hvaležnosti Bogu, priznavamo, da je tudi v naših nemirnih časih veliko ljudi, ki se, čeprav so zunaj ovčjega krdela Jezusa Kristusa, na Cerkev ozirajo kot na edino zatočišče odrešenja; vendar se tudi zavedamo, da Božje Cerkve ne le prezirajo in zlobno sovražijo tisti, ki si zatiskajo oči pred lučjo krščanske modrosti in se žalostno vračajo k naukom, običajem in praksam starodavnega poganstva, temveč jo mnogi kristjani, ki jih privlačijo lažne zmote ali so se ujeli v mreže pokvarjenosti sveta, ignorirajo, zanemarjajo in včasih celo gledajo nanjo kot na nadležno. Zato bomo v poslušnosti, častitljivi bratje, glasu Naše vesti in v skladu z željami mnogih pred oči vseh postavili in poveličevali lepoto, hvalo in slavo matere Cerkve, ki ji po Bogu dolgujemo vse.
4. In upati je, da bodo Naša navodila in spodbude v sedanjih okoliščinah v dušah vernikov obrodile obilne sadove. Vemo namreč, da če vse žalosti in nesreče teh viharnih časov, v katerih so neštete množice na hudih preizkušnjah, iz Božjih rok sprejmemo z mirno pokorščino, naravno dvignejo duše nad minljive zemeljske stvari k nebeškim, ki trajajo večno, ter vzbudijo neko skrivno žejo in silno željo po duhovnih stvareh. Tako so ljudje, spodbujeni s strani Svetega Duha, premaknjeni in tako rekoč prisiljeni, da z večjo prizadevnostjo iščejo Božje kraljestvo; kajti bolj ko so odtrgani od nečimrnosti tega sveta in od pretirane ljubezni do posvetnih stvari, bolj bodo sposobni zaznavati svetlobo nebeških skrivnosti. Toda nečimrnost in praznina zemeljskih stvari sta danes bolj očitni kot morda v katerem koli drugem obdobju, ko propadajo kraljestva in države, ko se ogromne količine blaga in vseh vrst bogastva potapljajo v morske globine, mesta, vasi in rodovitna polja pa so posuti z ogromnimi ruševinami in oskrunjeni s krvjo bratov.
5. Poleg tega verjamemo, da bo naše razlaganje nauka o Kristusovem mističnem telesu sprejemljivo in koristno tudi za tiste, ki so zunaj ovčjega krdela Cerkve, ne le zato, ker se zdi, da njihova dobra volja do Cerkve iz dneva v dan narašča, temveč tudi zato, ker se pred njihovimi očmi dviguje narod proti narodu, kraljestvo proti kraljestvu in se povsod sejejo razdor ter semena zavisti in sovraštva, če bodo svoj pogled usmerili v Cerkev, če bodo razmišljali o njeni od Boga dani edinosti – po kateri so vsi ljudje vseh ras združeni s Kristusom v vezi bratstva, bodo prisiljeni občudovati to občestvo v ljubezni ter bodo z vodstvom in pomočjo božje milosti hrepeneli po tem, da bi bili deležni iste edinosti in ljubezni.
6. Obstaja tudi poseben razlog, ki nam je nadvse drag in ki nam ta nauk prikliče v spomin, z njim pa tudi globok občutek veselja. V letu, ki je minilo od petindvajsete obletnice Našega škofovskega posvečenja, smo imeli veliko tolažbo, da smo bili priča nečemu, zaradi česar je podoba mističnega telesa Jezusa Kristusa pred vsem svetom izstopala najbolj jasno. Čeprav je dolga in smrtonosna vojna neusmiljeno pretrgala vez bratske povezanosti med narodi, smo videli, kako so Naši otroci v Kristusu, ne glede na to, v katerem delu sveta so se nahajali, enotni v svoji volji in naklonjenosti, dvigali svoja srca k skupnemu Očetu, ki v svojem srcu nosi skrbi in skrbi vseh, a v hudi burji vodi barko katoliške Cerkve. To priča o čudoviti povezanosti med kristjani, dokazuje pa tudi, da tako kot naša očetovska ljubezen zajema vse narode, ne glede na njihovo narodnost in raso, tudi katoličani po vsem svetu, čeprav so njihove države morda potegnile meč druga proti drugi, gledajo na vikarja Jezusa Kristusa kot na ljubečega očeta vseh njih, ki se s popolno nepristranskostjo in neomadeževano presojo, dvigujoč se nad nasprotne viharje človeških strasti, z vsemi močmi zavzema za obrambo resnice, pravičnosti in ljubezni.
7. Nič manj nas ni potolažila vest, da je bil s spontano velikodušnostjo ustanovljen sklad za postavitev cerkve v Rimu, ki bo posvečena našemu svetemu predhodniku in zavetniku Evgenu I. Ker bo ta tempelj, ki bo zgrajen po želji in z liberalnostjo vseh vernikov, trajen spomin na ta srečni dogodek, želimo v pričevanje naše hvaležnosti ponuditi to enciklično pismo. Govori o tistih živih kamnih, ki počivajo na živem vogelnem kamnu, ki je Kristus, in so skupaj zgrajeni v sveti tempelj, ki daleč presega vsak tempelj, zgrajen z rokami, v bivališče Boga v Duhu. 4
8. Toda glavni razlog za našo sedanjo razlago tega vzvišenega nauka je naša skrb za duše, ki so nam zaupane. O tej temi je bilo res veliko napisanega; in vemo, da se mnogi danes z večjo vnemo posvečajo študiju, ki navdušuje in hrani krščansko pobožnost. Zdi se, da je tako predvsem zato, ker so oživljeno zanimanje za sveto liturgijo, bolj razširjen običaj pogostega obhajila in bolj goreča pobožnost do Srca Jezusovega, ki se danes prakticira, mnoge duše pripeljali do globljega razmisleka o neizmernem Kristusovem bogastvu, ki se hrani v Cerkvi. Poleg tega so nedavne izjave o Katoliški akciji s tem, ko so okrepile vezi povezanosti med kristjani ter med njimi in cerkveno hierarhijo in zlasti rimskim papežem, nedvomno nemalo pripomogle k temu, da se je ta resnica postavila v pravo luč. Kljub temu moramo priznati, da se med tistimi, ki so zunaj prave Cerkve, širijo hude zmote glede tega nauka in da se tudi med verniki širijo netočne ali povsem napačne ideje, ki um obračajo z ravne poti resnice.
9. Medtem ko namreč še vedno obstaja lažni racionalizem, ki se posmehuje vsemu, kar presega in kljubuje moči človeškega genija, in ki ga spremlja sorodna zmota, tako imenovani ljudski naturalizem, ki v Cerkvi ne vidi in hoče videti nič drugega kot pravno in družbeno zvezo, se po drugi strani prikrade lažni misticizem, ki v svojem poskusu odpraviti neprehodno mejo, ki ločuje stvarstva od Stvarnika, ponareja Sveto pismo.
10. Zaradi teh nasprotujočih si in medsebojno antagonističnih miselnih šol nekateri zaradi praznega strahu gledajo na tako globok nauk kot na nekaj nevarnega, zato se ga izogibajo kot lepega, a prepovedanega rajskega sadeža. Vendar temu ni tako. Skrivnosti, ki jih je razodel Bog, ne morejo biti škodljive za ljudi, niti ne bi smele ostati kot zakladi, skriti na polju, neuporabne. Od zgoraj so bile dane prav zato, da bi pomagale pri duhovnem napredku tistih, ki jih preučujejo v duhu pobožnosti. Kajti, kot uči vatikanski koncil, “razum, ki ga razsvetljuje vera, če si iskreno, pobožno in modro prizadeva, pod Bogom doseže določeno in nadvse koristno poznavanje skrivnosti, tako da upošteva njihovo analogijo s tem, kar pozna naravno, in njihove medsebojne odnose ter njihovo skupno povezavo s človekovim zadnjim ciljem”, čeprav, kot ugotavlja ista sveta sinoda, razum tudi tako razsvetljen “nikoli ni sposoben razumeti teh skrivnosti tako kot resnice, ki so njegov pravi predmet”. 5
11. Po dolgem in resnem premisleku vsega tega pred Bogom menimo, da je del naše pastirske dolžnosti, da vsej Kristusovi čredi s tem encikličnim pismom razložimo nauk o Kristusovem mističnem telesu in o združitvi vernikov v tem telesu z božjim Odrešenikom; nato pa iz tega tolažilnega nauka potegnemo določene nauke, zaradi katerih bo poglobljen študij te skrivnosti obrodil še bogatejše sadove popolnosti in svetosti. Naš namen je vreči dodaten žarek slave na najvišjo lepoto Cerkve; v polnejši luči osvetliti vzvišeno nadnaravno plemenitost vernikov, ki so v Kristusovem telesu združeni s svojo Glavo; in končno dokončno izključiti številne zmote, ki so v zvezi s to zadevo aktualne.
12. Ko razmišljamo o izvoru tega nauka, nam takoj pridejo na misel apostolove besede: “Kjer se je razmahnil greh, se je še bolj razmahnila milost.” 6 Vsi vemo, da je bil oče celotnega človeškega rodu od Boga postavljen v tako vzvišeno stanje, da je moral svojim potomcem skupaj z zemeljskim bivanjem predati tudi nebeško življenje božje milosti. Toda po nesrečnem Adamovem padcu je ves človeški rod, okužen z dednim madežem, izgubil udeležbo pri božanski naravi,7 in vsi smo postali “otroci jeze”. 8 Toda vsemilostni Bog je “tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina”; 9 in Beseda večnega Očeta je z isto božansko ljubeznijo prevzela človeško naravo iz Adamovega rodu – vendar nedolžno in brez madeža -, da bi bila kot novi Adam vir, iz katerega naj bi se milost Svetega Duha pretakala do vseh otrok prvega roditelja. Zaradi greha prvega človeka so bili izključeni iz posvojitve za Božje otroke; po učlovečeni Besedi, ki je postala brat po mesu edinorojenega Božjega Sina, prejmejo tudi moč, da postanejo Božji sinovi. 10 Ko je visel na križu, Jezus Kristus ni le pomiril pravice večnega Očeta, ki je bila kršena, ampak je za nas, svoje brate, pridobil tudi neizrekljiv tok milosti. mogel bi jih sam od sebe neposredno podeliti človeštvu; vendar je to hotel storiti le po vidni Cerkvi, sestavljeni iz ljudi, da bi po njej vsi sodelovali z njim pri podeljevanju milosti Odrešenja. Kakor je Božja beseda želela uporabiti našo naravo, ko je v mučnem trpljenju hotela odrešiti človeštvo, tako na enak način skozi stoletja uporablja Cerkev, da bi začeto delo lahko trajalo. 11
13. Če bi hoteli opredeliti in opisati to resnično Cerkev Jezusa Kristusa – ki je ena, sveta, katoliška in apostolska rimska Cerkev 12 -, ne bomo našli ničesar bolj plemenitega, bolj vzvišenega ali bolj božanskega kot izraz “mistično telo Jezusa Kristusa” – izraz, ki izvira in je tako rekoč pošten razcvet ponavljajočega se nauka Svetega pisma in svetih očetov.
14. Da je Cerkev telo, je v Svetem pismu pogosto zatrjeno. “Kristus,” pravi apostol, “je glava telesa Cerkve.” 13Če je Cerkev telo, mora biti v skladu s temi Pavlovimi besedami: “Čeprav nas je veliko, smo eno telo v Kristusu.” 14 Toda ni dovolj, da je telo Cerkve neprekinjena enotnost; biti mora tudi nekaj določenega in čutno zaznavnega, kot trdi naš predhodnik lepega spomina Leon XIII. v svoji encikliki Satis Cognitum: “Cerkev je vidna, ker je telo.” 15 Zato se v zadevi božje resnice motijo tisti, ki si Cerkev predstavljajo kot nevidno, neoprijemljivo, kot nekaj zgolj “pnevmatološkega”, kot pravijo, po čemer mnoge krščanske skupnosti, čeprav se med seboj razlikujejo v izpovedovanju vere, povezuje nevidna vez.
15. Toda telo zahteva tudi mnogoterost članov, ki so med seboj povezani tako, da si med seboj pomagajo. In kakor v telesu, ko en član trpi, vsi drugi delijo njegovo bolečino in zdravi člani priskočijo na pomoč bolnemu, tako tudi v Cerkvi posamezni člani ne živijo samo zase, ampak pomagajo tudi svojim bližnjim in vsi v medsebojnem sodelovanju delujejo za skupno tolažbo in za popolnejšo izgradnjo celotnega telesa.
16. Spet tako kot v naravi telo ne nastane s kakšnim naključnim združevanjem členov, ampak mora biti sestavljeno iz organov, to je členov, ki nimajo enake funkcije in so razporejeni v ustreznem redu; tako se predvsem zato Cerkev imenuje telo, da je sestavljena iz sožitja strukturno združenih delov in da ima različne člene, ki so vzajemno odvisni. Tako Cerkev opisuje apostol, ko piše: “Kakor imamo v enem telesu mnogo članov, ki pa nimajo vsi enake službe, tako smo mi, ki nas je mnogo, eno telo v Kristusu in vsi med seboj člani.” 16
17. Vendar ne smemo misliti, da ta urejena ali “organska” struktura telesa Cerkve vsebuje samo hierarhične prvine in je z njimi popolna; ali, kot trdi nasprotno mnenje, da jo sestavljajo samo tisti, ki imajo karizmatične darove – čeprav članov, obdarjenih s čudežnimi močmi, v Cerkvi nikoli ne bo manjkalo. Da so tisti, ki v tem telesu izvršujejo sveto oblast, njegovi prvi in glavni člani, je treba brezkompromisno vztrajati. Po njihovem naročilu, po nalogu samega božanskega Odrešenika, naj bi Kristusov apostolat kot učitelj, kralj in duhovnik vztrajal. Hkrati pa očetje Cerkve, ko pojejo hvalnico temu Kristusovemu mističnemu telesu z njegovimi službami, različnimi čini, uradniki, pogoji, redovi, dolžnostmi, ne mislijo le na tiste, ki so prejeli sveti red, ampak tudi na vse tiste, ki po evangeljskih nasvetih živijo bodisi dejavno med ljudmi bodisi skrito v tišini samostana, ali pa si prizadevajo združiti dejavno in kontemplativno življenje v skladu s svojim inštitutom; pa tudi tistih, ki se, čeprav živijo v svetu, z vsem srcem posvečajo duhovnim ali telesnim delom usmiljenja, in tistih, ki živijo v svetem zakonu. Resnično, naj bo to jasno razumljeno, zlasti v teh naših dneh: očetje in matere družin, tisti, ki so s krstom krstni starši, in zlasti tisti člani laikov, ki sodelujejo s cerkveno hierarhijo pri širjenju kraljestva božanskega Odrešenika, zavzemajo častno, čeprav pogosto ponižno mesto v krščanski skupnosti, in tudi oni lahko pod Božjo spodbudo in z njegovo pomočjo dosežejo višave najvišje svetosti, ki, kot je obljubil Jezus Kristus, Cerkvi nikoli ne bo manjkala.
18. Zdaj vidimo, da so človeškemu telesu dana ustrezna sredstva, da poskrbi za svoje življenje, zdravje in rast ter za življenje vseh svojih članov. Podobno je Odrešenik človeštva iz svoje neskončne dobrote na čudovit način poskrbel za svoje mistično telo, ko ga je obdaril z zakramenti, da bi se njegovi člani kot po neprekinjenem nizu milosti ohranili od rojstva do smrti in da bi se velikodušno poskrbelo za socialne potrebe Cerkve. Z vodo krsta se tisti, ki so se rodili na ta svet mrtvi v grehu, ne le ponovno rodijo in postanejo člani Cerkve, ampak z duhovnim pečatom postanejo sposobni in primerni za prejem drugih zakramentov. S krizmo pri birmi dobijo verniki dodatno moč, da varujejo in branijo Cerkev, svojo Mater, in vero, ki jim jo je dala. V zakramentu pokore se članom Cerkve, ki so padli v greh, ponudi rešilno zdravilo, ne le da bi poskrbeli za svoje zdravje, ampak da bi drugim članom mističnega telesa odstranili vso nevarnost okužbe ali pa jim dali spodbudo za krepost in zgled krepostnega dejanja.
19. To tudi ni vse; v sveti evharistiji se namreč verniki hranijo in krepijo ob isti gostiji ter so z božansko, neizrekljivo vezjo združeni med seboj in z božansko Glavo celotnega telesa. Končno je Cerkev kot predana mati ob postelji tistih, ki so bolni do smrti; in če ni vedno Božja volja, da bi s svetim maziljenjem povrnila zdravje smrtnemu telesu, pa vendarle daje duhovno zdravilo ranjeni duši in pošilja v nebesa nove državljane – da bi bili njeni novi zagovorniki -, ki bodo za vedno uživali Božjo srečo.
20. Za družbene potrebe Cerkve je Kristus na poseben način poskrbel z ustanovitvijo dveh drugih zakramentov. Z zakonsko zvezo, v kateri sta si pogodbenika služabnika milosti, je poskrbljeno za zunanje in ustrezno urejeno naraščanje krščanske družbe in, kar je še pomembnejše, za pravilno versko vzgojo otrok, brez katere bi bilo to mistično telo v resni nevarnosti. S svetim zakramentom so ljudje postavljeni in posvečeni Bogu, da darujejo evharistično žrtev, hranijo čredo vernikov z angelskim kruhom in hrano nauka, jih vodijo po poti Božjih zapovedi in nasvetov ter jih krepijo z vsemi drugimi nadnaravnimi pomočmi.
21. V zvezi s tem je treba upoštevati, da tako kot je Bog na začetku časov človeško telo obdaril z najobsežnejšo močjo, da bi si podredil vsa bitja ter se razmnoževal in množil ter napolnil zemljo, tako je na začetku krščanske dobe Cerkev oskrbel s sredstvi, potrebnimi za premagovanje neštetih nevarnosti in za napolnitev ne le vsega sveta, temveč tudi nebeških kraljestev.
22. Pravzaprav so kot člani Cerkve vključeni le tisti, ki so bili krščeni in izpovedujejo pravo vero ter niso bili tako nesrečni, da bi se ločili od edinosti telesa, ali pa jih je zakonita oblast izključila zaradi storjenih hudih napak. “V enem duhu,” pravi apostol, “smo bili namreč vsi krščeni v eno telo, Judje ali pogani, sužnji ali svobodni.” 17 Kakor je torej v pravi krščanski skupnosti samo eno Telo, en Duh, en Gospod in en Krst, tako je lahko samo ena vera. 18 Če torej kdo noče poslušati Cerkve, naj velja – tako zapoveduje Gospod – za pogana in carinika. 19 Iz tega sledi, da tisti, ki so razdeljeni v veri ali oblasti, ne morejo živeti v edinosti takega telesa in ne morejo živeti življenja njegovega enega božanskega Duha.
23. Prav tako si ne smemo predstavljati, da je Telo Cerkve samo zato, ker nosi Kristusovo ime, v dneh svojega zemeljskega romanja sestavljeno samo iz članov, ki izstopajo po svoji svetosti, ali da ga sestavljajo samo tisti, ki jih je Bog vnaprej določil za večno srečo. zaradi Odrešenikovega neskončnega usmiljenja je v njegovem mističnem telesu tukaj spodaj omogočeno mesto tistim, ki jih nekoč ni izključil iz pogostitve.20 Kajti ni vsak greh, naj bo še tako hud, takšen, da bi po svoji naravi odtrgal človeka od telesa Cerkve, kot je to shizma, herezija ali apostazija. Ljudje lahko zaradi greha izgubijo ljubezen in božjo milost ter tako postanejo nesposobni nadnaravnih zaslug, pa vendar niso prikrajšani za vse življenje, če se držijo vere in krščanskega upanja in če jih notranji vzgibi Svetega Duha, razsvetljeni od zgoraj, spodbujajo k odrešilnemu strahu ter jih spodbujajo k molitvi in pokori za njihove grehe.
24. Vsakdo naj se torej gane greha, ki oskrunja mistične člene našega Odrešenika; če pa kdo nesrečno pade in ga njegova trdovratnost ni naredila nevrednega občestva z verniki, naj bo sprejet z veliko ljubeznijo in naj goreča ljubezen v njem vidi šibkega člana Jezusa Kristusa. Kajti, kot ugotavlja hipponski škof, je bolje, “da se zdravimo v skupnosti Cerkve, kot pa da smo izločeni iz njenega telesa kot neozdravljivi člani”. 21 “Dokler je član še del telesa, ni razloga, da bi obupali nad njegovo ozdravitvijo; ko je enkrat odrezan, ga ni mogoče ne ozdraviti ne pozdraviti.” 22
25. Med pričujočo študijo smo, častitljivi bratje, doslej videli, da je Cerkev sestavljena tako, da jo lahko primerjamo s telesom. Zdaj moramo jasno in natančno razložiti, zakaj je ne smemo imenovati zgolj telo, temveč telo Jezusa Kristusa. To izhaja iz dejstva, da je naš Gospod ustanovitelj, glava, podpora in Odrešenik tega mističnega telesa.
26. Ko smo se lotili kratke razlage, v kakšnem smislu je Kristus ustanovil svoje družbeno Telo, se Vam takoj porodi naslednja misel našega predhodnika lepega spomina, Leona XIII: “Cerkev, ki je že spočeta izšla iz strani drugega Adama v njegovem spanju na križu, se je prvič pokazala pred očmi ljudi na veliki binkoštni dan.” 23Božji Odrešenik je namreč začel graditi mistični tempelj Cerkve, ko je s svojim pridiganjem oznanjal svoje zapovedi; dokončal ga je, ko je poveličan visel na križu, in ga razodel in oznanil, ko je na svoje učence v vidni podobi poslal Svetega Duha kot Parakleta.
27. Ko je namreč opravljal svojo službo oznanjevalca, je izbral apostole in jih poslal, kakor je bil poslan od Očeta, 24 namreč za učitelje, vladarje, orodje svetosti v zboru vernikov; določil je njihovega poglavarja in svojega namestnika na zemlji; 25 sporočil jim je vse, kar je slišal od svojega Očeta; 26 določil je tudi, da bodo s krstom 27 tisti, ki bodo verovali, vključeni v telo Cerkve; in končno, ko je prišel h koncu svojega življenja, je pri zadnji večerji uvedel čudovito daritev in zakrament evharistije.
28. Da je svoje delo dokončal na šibi križa, soglasno učijo sveti očetje, ki trdijo, da se je Cerkev rodila iz strani našega Odrešenika na križu kot nova Eva, mati vseh živih. 28 “In prav zdaj,” pravi veliki sveti Ambrož, ko govori o prebodeni Kristusovi strani, “se gradi, prav zdaj se oblikuje, prav zdaj se …. oblikuje, prav zdaj se ustvarja … . Zdaj je, da nastane duhovna hiša, sveto duhovništvo.” 29 Kdor spoštljivo preuči ta častitljivi nauk, bo zlahka odkril razloge, na katerih temelji.
29. Najprej je s smrtjo našega Odrešenika Nova zaveza prevzela mesto starega zakona, ki je bil odpravljen; nato je bil Kristusov zakon skupaj s svojimi skrivnostmi, odredbami, ustanovami in svetimi obredi v krvi Jezusa Kristusa ratificiran za ves svet. Ko je namreč naš božanski Odrešenik oznanjal na omejenem območju – poslan je bil le k izgubljenim ovcam iz Izraelove hiše 30 -, sta bila Zakon in evangelij skupaj v veljavi; 31 na šibi svoje smrti pa je Jezus razveljavil Zakon z njegovimi odredbami, 32 pisavo Stare zaveze je pritrdil na križ in 33 s svojo krvjo, prelito za vse človeštvo, vzpostavil Novo zavezo. 34 “Tako zelo,” pravi sveti Leon Veliki, ko govori o križu našega Gospoda, “se je torej zgodil prenos iz Zakona v evangelij, iz sinagoge v Cerkev, iz mnogih žrtev v eno samo Žrtev, da se je ob smrti našega Gospoda mistična zavesa, ki je zapirala najbolj notranji del templja in njegovo sveto skrivnost, od zgoraj do spodaj silovito raztrgala.” 35
30. Na križu je torej umrl Stari zakon, da bi bil kmalu pokopan in da bi bil nosilec smrti,36 da bi dal prostor Novi zavezi, za katere kvalificirane služabnike je Kristus izbral apostole;37 in čeprav je bil v telesu Device postavljen za Glavo celotne človeške družine, je naš Odrešenik z močjo križa v svoji Cerkvi v celoti opravljal samo službo Glave. “Kajti s svojim zmagoslavjem na križu,” kot pravi nauk angelskega in skupnega doktorja, “si je pridobil moč in oblast nad pogani”; 38 z isto zmago je povečal neizmeren zaklad milosti, ki jih, ko kraljuje v slavi v nebesih, nenehno deli svojim smrtnim članom prav z njegovo krvjo, prelito na križu, je bila odvrnjena Božja jeza in vsi nebeški darovi, zlasti duhovne milosti nove in večne zaveze, so lahko nato pritekli iz virov našega Odrešenika za odrešenje ljudi, predvsem vernih; na drevesu križa je končno začel posedovati svojo Cerkev, to je vse člane svojega mističnega telesa, saj bi bili s tem mističnim telesom združeni šele po krstnih vodah, če ne bi bili deležni odrešilne kreposti križa, s katero so že bili popolnoma podvrženi Kristusovi oblasti.
31. Toda če je naš Odrešenik s svojo smrtjo postal v polnem in popolnem pomenu besede Glava Cerkve, je bila Cerkev prav tako po njegovi krvi obogatena z najpopolnejšim sporočilom Svetega Duha, po katerem je od trenutka, ko je bil Sin človekov povzdignjen in poveličan na križu s svojim trpljenjem, božansko razsvetljena. Tedaj se je namreč, kot zapiše Avguštin, 39 z razgrnitvijo tempeljske zavese zgodilo, da je rosa Parakletovih darov, ki se je dotlej spustila le na runo, to je na Izraelovo ljudstvo, izdatno in obilno padla (medtem ko je runo ostalo suho in pusto) na vso zemljo, to je na katoliško Cerkev, ki ni omejena z nobeno rasno ali ozemeljsko mejo. Kakor je Sin večnega Očeta v prvem trenutku Utelešenja s polnostjo Svetega Duha okrasil človeško naravo, ki je bila z njim bistveno združena, da bi bila primerno orodje Božanstva pri krvavem delu Odrešenja, tako je v uri svoje dragocene smrti hotel, da bi bila njegova Cerkev obogatena z obilnimi darovi Parakleta, da bi bila pri razdeljevanju božanskih sadov Odrešenja za Utelešeno Besedo močno orodje, ki ne bi nikoli odpovedalo. Kajti tako pravno poslanstvo Cerkve kot moč poučevanja, upravljanja in podeljevanja zakramentov črpata svojo nadnaravno učinkovitost in moč graditve Kristusovega telesa iz dejstva, da je Jezus Kristus, viseč na križu, svoji Cerkvi odprl vir tistih božanskih darov, ki ji preprečujejo, da bi kdaj učila napačne nauke, in ji omogočajo, da po božansko razsvetljenih pastirjih vlada ljudem za odrešenje njihovih duš ter jim podeljuje obilico nebeških milosti.
32. Če pozorno premislimo vse te skrivnosti križa, niso več nejasne tiste apostolove besede, v katerih uči Efežane, da je Kristus s svojo krvjo naredil Jude in pogane eno, “s svojim telesom porušil srednji zid pregrade …”, po katerem sta bila oba naroda razdeljena; in da je naredil stari zakon ničen, “da bi iz obeh v sebi naredil enega novega človeka”, to je Cerkev, in da bi s križem spravil oboje z Bogom v enem telesu. 40
33. Cerkev, ki jo je ustanovil s svojo krvjo, je na binkoštni dan okrepil s posebno močjo, dano iz nebes. Ko je namreč tistega, ki ga je že prej imenoval za svojega namestnika, slovesno postavil na vzvišeno mesto, se je povzpel v nebesa; zdaj pa sedi na Očetovi desnici in je želel z vidnim prihodom Svetega Duha z močnim vetrom in ognjenimi jeziki spoznati in oznaniti svojo soprogo.41 Kakor je namreč Njega samega, ko je začel oznanjati, večni Oče oznanil s Svetim Duhom, ki se je v podobi goloba spustil in ostal na njem, 42 tako je tudi Kristus, naš Gospod, ko so apostoli nameravali začeti svojo službo oznanjevanja, poslal Svetega Duha z neba, da bi se jih dotaknil z ognjenimi jeziki in kot z Božjim prstom pokazal nadnaravno poslanstvo in urad Cerkve.
34. Da se to mistično telo, ki je Cerkev, imenuje Kristusovo, dokazujemo drugič iz dejstva, da mora biti on splošno priznan kot njegova dejanska glava. “On,” kot pravi sveti Pavel, “je glava telesa, Cerkve. 43 On je Glava, iz katere celotno telo, ki je popolnoma organizirano, “raste in se veča v svojo izgradnjo”. 44
35. Častitljivi bratje, poznate občudovanja vreden in svetel jezik, ki so ga pri obravnavi tega vprašanja uporabljali mojstri sholastične teologije, predvsem pa Angelski in Splošni doktor, in veste, da so razlogi, ki jih je navedel Akvinski, zvest odraz uma in pisem svetih očetov, ki so poleg tega le ponavljali in komentirali navdihnjeno besedo Svetega pisma.
36. Vendar pa se želimo za dobro vseh na kratko dotakniti te točke. Najprej je jasno, da je treba Božjega Sina in Najsvetejše Device zaradi njegove edinstvene prvenstvenosti imenovati Glava Cerkve. Glava je namreč na najvišjem mestu. Kdo pa je na višjem mestu od Kristusa Boga, ki ga je kot Besedo večnega Očeta treba priznati za ‘prvorojenca vsakega stvarstva’? 45 Kdo je dosegel višje višave kot Kristus Človek, ki je, čeprav rojen iz brezmadežne Device, pravi in naravni Božji Sin in je zaradi svojega čudežnega in slavnega vstajenja, vstajenja, ki zmaguje nad smrtjo, postal “prvorojenec mrtvih”? 46Kdo je bil končno tako povzdignjen kot On, ki je kot “edini posrednik Boga in ljudi” 47na najbolj čudovit način povezal zemljo z nebesi, ki je, povzdignjen na križu kot na prestolu usmiljenja, vse pritegnil k sebi, 48ki je kot Sin človekov, izbran med tisočimi, ljubljen od Boga bolj kot vsi ljudje, vsi angeli in vse ustvarjene stvari? 49
37. Ker je Kristus tako povzdignjen, edini po vsej pravici vlada in upravlja Cerkev; in tu je še en razlog, zakaj ga je treba primerjati z glavo. Kakor je glava “kraljevska citadela” telesa 50 – če uporabimo Ambroževe besede – in vse člene, nad katere je postavljena za njihovo dobro 51, naravno vodi kot obdarjene z višjimi močmi, tako božanski Odrešenik drži krmilo univerzalne krščanske skupnosti in usmerja njeno pot. In ker upravljati človeško družbo pomeni voditi ljudi k predlaganemu cilju s sredstvi, ki so smotrna, pravična in koristna,52 zlahka vidimo, kako naš Odrešenik, zgled in ideal dobrih pastirjev,53izpolnjuje vse te naloge na najbolj osupljiv način.
38. Ko je bil še na zemlji, nas je poučeval z napotki, nasveti in svarili v besedah, ki ne bodo nikoli minile in bodo duh in življenje 54 za vse ljudi vseh časov. Poleg tega je svojim apostolom in njihovim naslednikom podelil trojno moč, da učijo, vladajo in vodijo ljudi k svetosti, ter to moč, opredeljeno s posebnimi odredbami, pravicami in obveznostmi, naredil za temeljni zakon celotne Cerkve.
39. Toda naš božanski Odrešenik neposredno in osebno upravlja in vodi tudi Družbo, ki jo je ustanovil. On je namreč tisti, ki kraljuje v glavah in srcih ljudi ter upogiba in podreja njihove volje svoji dobri volji, tudi če so uporne. “Kraljevo srce je v Gospodovi roki; kamorkoli hoče, ga bo obrnil.” 55 S tem notranjim vodstvom On, “pastir in škof naših duš”,56 ne bdi le nad posamezniki, ampak izvaja svojo previdnost nad vesoljno Cerkvijo, bodisi da razsvetljuje in daje pogum cerkvenim oblastnikom za zvesto in učinkovito opravljanje njihovih dolžnosti bodisi da iz cerkvenega telesa – zlasti v hudih časih – izloča može in žene vidne svetosti, ki lahko ostalemu krščanstvu kažejo pot k izpopolnjevanju njegovega mističnega telesa. Poleg tega Kristus iz nebes nikoli ne preneha s posebno ljubeznijo gledati na svojo brezmadežno soprogo, ki je v svojem zemeljskem izgnanstvu tako zelo preizkušana; in ko jo vidi v jezi, jo bodisi sam ali po službi svojih angelov,57 bodisi po njej, ki jo kličemo kot Pomoč kristjanov, ali po drugih nebeških zagovornikih reši iz razburkanega morja ter jo v mirnih in spokojnih vodah tolaži z mirom, “ki presega vsak razum “58 .
40. Vendar ne smemo misliti, da On vlada samo na skrit 59 ali izreden način. Nasprotno, naš božanski Odrešenik svoje mistično telo upravlja tudi na viden in običajen način po svojem vikarju na zemlji. Veste, častitljivi bratje, da je Kristus, naš Gospod, potem ko je med svojim smrtnim romanjem sam upravljal “majhno čredo” 60, ko je nameraval zapustiti ta svet in se vrniti k Očetu, zaupal poglavarju apostolov vidno upravljanje celotne skupnosti, ki jo je ustanovil. Ker je bil vseveden, telesa Cerkve, ki jo je ustanovil, ni mogel pustiti kot človeško družbo brez vidnega vodje. Temu tudi ni mogoče nasprotovati, da prvenstvo jurisdikcije, vzpostavljeno v Cerkvi, daje takemu mističnemu telesu dve glavi. Kajti Peter je zaradi svojega primata le Kristusov vikar; tako da je le ena glavna glava tega telesa, namreč Kristus, ki sam nikoli ne preneha voditi Cerkve nevidno, čeprav ji hkrati vlada vidno po tistem, ki je njegov predstavnik na zemlji. Po njegovem slavnem vnebovzetju v nebesa ta Cerkev ni slonela samo na njem, ampak tudi na Petru, svojem vidnem temeljnem kamnu. Da sta Kristus in njegov namestnik ena sama Glava, je slovesen nauk našega predhodnika nesmrtnega spomina Bonifacija VIII. v apostolskem pismu Unam Sanctam; 61 in njegovi nasledniki tega niso nikoli prenehali ponavljati.
41. Po poti nevarne zmote torej hodijo tisti, ki verjamejo, da lahko sprejmejo Kristusa kot glavo Cerkve, medtem ko se ne držijo zvesto njegovega namestnika na zemlji. Odvzeli so vidno glavo, pretrgali vidne vezi edinosti in mistično Odrešenikovo telo pustili tako zabrisano in pohabljeno, da ga tisti, ki iščejo zavetje večnega odrešenja, ne morejo ne videti ne najti.
42. Kar smo doslej povedali o vesoljni Cerkvi, je treba razumeti tudi za posamezne krščanske skupnosti, bodisi vzhodne bodisi latinske, ki sestavljajo edino katoliško Cerkev. Kajti tudi njim po glasu njihovih posameznih škofov vlada Jezus Kristus. Posledično je treba škofe šteti za imenitnejše člane vesoljne Cerkve, saj jih z božansko Glavo celotnega telesa povezuje prav posebna vez in jih zato upravičeno imenujemo “glavni deli Gospodovih členov”;62 poleg tega, kar zadeva njegovo škofijo, vsak kot pravi pastir pase zaupano mu čredo in jo upravlja v Kristusovem imenu. 63Tudi pri opravljanju te službe niso povsem neodvisni, ampak so podrejeni zakoniti oblasti rimskega papeža, čeprav uživajo običajno pristojnost sodne oblasti, ki jo prejemajo neposredno od istega vrhovnega papeža. Zato morajo verniki škofe spoštovati kot od Boga postavljene naslednike apostolov,64 in zanje, še bolj kot za najvišje civilne oblasti, veljajo besede “Škofje so bili namreč maziljeni s krizmo Svetega Duha.
43. Zato nas globoko boli, ko slišimo, da je nemalo naših bratov škofov napadenih in preganjanih ne le v svoji osebi, ampak – kar je zanje še bolj kruto in srce parajoče – v vernikih, ki so jim zaupani v oskrbo, v tistih, ki delijo njihovo apostolsko delo, celo v Bogu posvečenih devicah; in vse to samo zato, ker so iz srca vzor čredi 66 ter z energijo in zvestobo varujejo, kot je treba, sveto “depo vere”, ki jim je bilo zaupano; samo zato, ker vztrajajo pri svetih zakonih, ki jih je Bog vtisnil v človeške duše, in po zgledu vrhovnega pastirja branijo svojo čredo pred požrešnimi volkovi. Takšno kršitev imamo za storjeno zoper lastno osebo in ponavljamo plemenite besede našega predhodnika nesmrtnega spomina Gregorja Velikega: “Naša čast je čast vesoljne Cerkve; naša čast je združena moč naših bratov; in resnično smo počaščeni, kadar je čast izkazana vsakomur posebej. “68
44. Ker ima Kristus Glava tako ugleden položaj, ne smemo misliti, da ne potrebuje pomoči Telesa. To, kar je Pavel dejal o človeškem organizmu, je treba enako uporabiti tudi za mistično Telo: “Glava ne more reči nogam: “Nimam potrebe po tebi.” 69Očitno je jasno, da verniki potrebujejo pomoč božanskega Odrešenika, saj je dejal: “Brez mene ne morete ničesar storiti” 70 in po apostolovem nauku vsak napredek tega mističnega telesa k njegovi popolnosti izvira od Kristusa, Glave.71 A tudi to je treba upoštevati, čeprav se zdi čudovito: Kristus potrebuje svoje člane. Najprej zato, ker osebo Jezusa Kristusa predstavlja vrhovni papež, ki mora po drugi strani pozvati druge, naj z njim v veliki meri delijo njegovo skrb, da ne bi bil preobremenjen z bremenom svoje pastirske službe, in mu morajo vsak dan pomagati molitve Cerkve. Poleg tega, ker naš Odrešenik Cerkvi ne vlada neposredno na viden način, želi, da mu pri opravljanju odrešenjskega dela pomagajo člani njegovega telesa. Ne zato, ker bi bil nezadosten in šibak, temveč zato, ker je tako hotel zaradi večje slave svoje brezmadežne Sozakonke. Ko je umrl na križu, je svoji Cerkvi zapustil neizmerno zakladnico Odrešenja, h kateri ni prispevala ničesar. Ko pa pride čas, da se te milosti razdelijo, ne le da si to delo posvečenja deli s svojo Cerkvijo, ampak želi, da bi bilo na nek način posledica njenega delovanja. To je globoka skrivnost in neizčrpna tema za premišljevanje, da je odrešenje mnogih odvisno od molitev in prostovoljnih pokore, ki jih člani mističnega telesa Jezusa Kristusa darujejo za ta namen, ter od sodelovanja dušnih pastirjev in vernikov, zlasti očetov in mater družin, sodelovanja, ki ga morajo ponuditi našemu božanskemu Odrešeniku, kot da bi bili njegovi sodelavci.
45. Do sedaj navedenim razlogom, ki dokazujejo, da je treba Kristusa, našega Gospoda, imenovati Glava družbe, ki je njegovo telo, lahko dodamo še tri druge, ki so med seboj tesno povezani.
46. Začnemo s podobnostjo, ki po našem mnenju obstaja med Glavo in telesom, saj imata isto naravo; v zvezi s tem je treba opozoriti, da je naša narava sicer nižja od angelske, vendar se je po Božji dobroti dvignila nad njo: “Kristus je namreč,” kot pravi Akvinski, “Glava angelov, saj je celo v svoji človeškosti nad angeli. . . Že kot človek razsvetljuje angelski razum in vpliva na angelsko voljo. Toda glede podobnosti narave Kristus ni Glava angelov, ker se ni oprijel angelov – če citiramo apostola -, ampak Abrahamovega potomstva.” 72 Kristus pa ni prevzel le naše narave, ampak je postal eno od našega mesa in krvi s krhkim telesom, ki naj bi trpelo in umrlo. Toda “če je Beseda izpraznila samo sebe in prevzela podobo sužnja”, 73je to zato, da bi svoje brate po mesu naredil deležne božanske narave, 74 po posvečujoči milosti v tem zemeljskem izgnanstvu, v nebesih pa po radostih večne blaženosti. Kajti razlog, zakaj je edinorojeni Sin večnega Očeta hotel postati človeški sin, je bil v tem, da bi nas upodobili po podobi Božjega Sina 75in obnovili po podobi tistega, ki nas je ustvaril. 76 Naj torej vsi, ki se ponašajo z imenom kristjan, gledajo na našega božanskega Odrešenika kot na najbolj vzvišen in najpopolnejši zgled vseh kreposti; naj pa tudi s skrbnim izogibanjem grehu in vztrajnim prakticiranjem kreposti s svojim ravnanjem pričujejo o njegovem nauku in življenju, da bi mu bili, ko se bo Gospod prikazal, podobni in ga videli takšnega, kakršen je.77
47. Volja Jezusa Kristusa je, da bi bilo celotno telo Cerkve, nič manj kot posamezni člani, podobno Njemu. In to vidimo uresničeno, ko Cerkev po sledeh svojega Ustanovitelja uči, upravlja in daruje božansko Žrtvovanje. Ko sprejema evangeljske nasvete, odseva Odrešenikovo revščino, poslušnost in deviško čistost. Okrašena z inštituti različnih vrst kot z mnogimi dragocenimi dragulji, predstavlja Kristusa, ki globoko moli na gori ali pridiga ljudem, zdravi bolne in ranjene ter vrača grešnike na pot kreposti – z eno besedo, dela dobro vsem. Kaj čudnega torej, če je na tej zemlji tako kot Kristus trpela preganjanja, žalitve in žalosti.
48. Kristusa je treba priznati za Glavo Cerkve tudi zato, ker imajo nadnaravni darovi svojo polnost in popolnost v njem, zato od te polnosti prejema njegovo mistično telo. Mnogi očetje poudarjajo, da tako kot je glava našega smrtnega telesa sedež vseh čutov, medtem ko imajo drugi deli našega organizma le čut za dotik, tako tudi vse moči, ki jih najdemo v krščanski družbi, vsi darovi, vse izredne milosti dosežejo svojo največjo popolnost v Glavi, Kristusu. “V njem se je Očetu zljubilo, da bi prebivala vsa polnost.” 78On je obdarjen s tistimi nadnaravnimi močmi, ki spremljajo hipostatično zvezo, saj Sveti Duh prebiva v njem s polnostjo milosti, od katere si ni mogoče predstavljati večje. Njemu je bila dana “oblast nad vsakim mesom”;79 “v njem so vsi zakladi modrosti in znanja”,80 v izobilju. Znanje, ki ga imenujemo “videnje”, poseduje s tako jasnostjo in celovitostjo, da presega podobno nebeško znanje, ki ga najdemo pri vseh nebeških svetnikih. On je tako poln milosti in resnice, da smo od njegove neizčrpne polnosti prejeli vse.81
49. Te besede učenca, ki ga je Jezus ljubil, nas vodijo k zadnjemu razlogu, zakaj je treba Kristusa, našega Gospoda, na zelo poseben način razglasiti za Glavo njegovega mističnega telesa. Kakor se živci širijo od glave do vseh delov človeškega telesa in jim dajejo moč, da čutijo in se gibljejo, tako naš Odrešenik na podoben način posreduje moč in oblast svoji Cerkvi, da bi verniki jasneje razumeli Božje stvari in si jih bolj goreče želeli. Iz Njega se v telo Cerkve steka vsa luč, s katero so tisti, ki verujejo, božansko razsvetljeni, in vsa milost, s katero postajajo sveti, kakor je On svet.
50. Kristus razsvetljuje vso svojo Cerkev, kot dokazujejo številni odlomki iz Svetega pisma in svetih očetov. “Boga ni nihče nikoli videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, ga je razodel.” 82 Prišel je kot učitelj od Boga83 , da bi pričal o resnici,84 in tako osvetlil nastajajočo apostolsko Cerkev, da je knez apostolov vzkliknil: “Gospod, h komu naj gremo? ti imaš besede večnega življenja”.85 Iz nebes je evangelistom pomagal tako, da so kot Kristusovi člani zapisali, kar so se naučili, tako rekoč pod diktatom Glave.86 In za nas, ki še danes ostajamo v tem zemeljskem izgnanstvu, je še vedno avtor vere, saj bo v našem nebeškem domu njen dopolnitelj. 87 On je tisti, ki vernikom podeljuje luč vere; On je tisti, ki pastirje in učitelje, predvsem pa svojega vikarja na zemlji bogati z nadnaravnimi darovi znanja, razumevanja in modrosti, da lahko zvesto ohranjajo zakladnico vere, jo odločno branijo ter jo s spoštovanjem in predanostjo razlagajo in potrjujejo. Končno je On tisti, ki, čeprav neviden, predseduje cerkvenim zborom in jih vodi.88
51. Svetost se začne pri Kristusu in Kristus je njen vzrok. Nobeno dejanje, ki prispeva k odrešenju, se namreč ne more izvršiti, če ne izhaja od Njega kot iz nadnaravnega vira. “Brez mene,” pravi, “ne morete ničesar storiti. “89 Če žalujemo in delamo pokoro za svoje grehe, če se s sinovskim strahom in upanjem znova obračamo k Bogu, je to zato, ker nas On vodi. Milost in slava izhajata iz njegove neizčrpne polnosti. Naš Odrešenik nenehno izliva svoje darove nasveta, kreposti, strahu in pobožnosti, zlasti na vodilne člane svojega telesa, da bi vse telo vedno bolj raslo v svetosti in neoporečnosti življenja. Ko se zakramenti Cerkve podeljujejo z zunanjim obredom, je On tisti, ki povzroča njihov učinek v dušah.90 Odrešene hrani s svojim lastnim mesom in krvjo ter tako umirja razburkane strasti duše; daje rast milosti in pripravlja prihodnjo slavo za duše in telesa. Za vse te zaklade svoje božanske dobrote je rečeno, da jih podeljuje članom svojega mističnega telesa, ne samo zato, ker kot evharistična žrtev na zemlji in poveličana žrtev v nebesih s svojimi ranami in molitvami zagovarja našo stvar pri večnem Očetu, ampak ker On izbira, določa, deli vsako posamezno milost vsakemu posamezniku “po meri Kristusovega darovanja. “91 Iz tega sledi, da iz našega božanskega Odrešenika kot iz vira “celotno telo, ki je strnjeno in primerno povezano, s tem, kar vsak sklep daje po delovanju v meri vsakega dela, povečuje telo, da se samo gradi v ljubezni”.92
52. Te resnice, ki smo jih razložili, častitljivi bratje, in ki na kratko in jedrnato sledijo načinu, kako Kristus, naš Gospod, želi, da se njegove obilne milosti iz njegove polnosti stekajo v Cerkev, da bi mu bila čim bolj podobna, nemalo pomagajo pojasniti tretji razlog, zakaj naj družbeno telo Cerkve časti Kristusovo ime – namreč da naš Odrešenik sam na božanski način vzdržuje družbo, ki jo je ustanovil.
53. Kot bistroumno in natančno ugotavlja Bellarmin, 93 tega poimenovanja Kristusovo telo ne gre razlagati samo z dejstvom, da je treba Kristusa imenovati Glava njegovega mističnega telesa, ampak tudi z dejstvom, da on tako podpira Cerkev in v nekem smislu živi v Cerkvi, da je ona tako rekoč drugi Kristus. Doktor poganov v svojem pismu Korinčanom to potrjuje, ko Cerkev brez nadaljnjih pridržkov imenuje “Kristus”.

94
nedvomno po zgledu svojega Učitelja, ki ga je klical od zgoraj, ko je napadal Cerkev: “Savel, Savel, zakaj me preganjaš? “95

Če verjamemo Gregorju iz Nise, apostol Cerkev pogosto imenuje preprosto “Kristus”; 96 in vi, častitljivi bratje, poznate ta Avguštinov stavek: “Kristus oznanja Kristusa. “97

54. Kljub temu tega najplemenitejšega naziva Cerkve ne smemo razumeti tako, kakor da bi ta neizrekljiva vez, po kateri je Božji Sin sprejel določeno človeško naravo, pripadala vesoljni Cerkvi; ampak je v tem, da si naš Odrešenik s Cerkvijo deli posebne, njemu lastne prerogative tako, da lahko v vsem svojem življenju, tako zunanjem kot notranjem, prikazuje čim bolj zvesto Kristusovo podobo. Kajti na podlagi pravnega poslanstva, s katerim je naš božanski Odrešenik poslal svoje apostole na svet, kakor ga je poslal Oče,98 je on tisti, ki po Cerkvi krsti, uči, vlada, razvezuje, veže, daruje, žrtvuje.
55. Toda zaradi te višje, notranje in povsem vzvišene komunikacije, s katero smo se ukvarjali, ko smo opisali način, kako Glava vpliva na člene, Kristus, naš Gospod, želi, da Cerkev živi njegovo lastno nadnaravno življenje, in s svojo božansko močjo prežema vse njegovo telo ter hrani in vzdržuje vsakega od članov glede na mesto, ki ga imajo v telesu, tako kot trta hrani in dela rodovitne veje, ki so ji pridružene.99
56. Če natančno preučimo to božansko načelo življenja in moči, ki ga je dal Kristus, kolikor predstavlja sam vir vsakega daru in ustvarjene milosti, zlahka opazimo, da ni nič drugega kot Sveti Duh, Paraklet, ki izhaja iz Očeta in Sina in ki se na poseben način imenuje ‘Kristusov Duh’ ali ‘Sinov Duh’. “100 Kajti s tem dihom milosti in resnice je Božji Sin v brezmadežnem telesu blažene Device mazilil svojo dušo; ta Duh rad prebiva v ljubljeni duši našega Odrešenika kot v njegovem najbolj cenjenem svetišču; tega Duha si je Kristus zaslužil za nas na križu s prelitjem svoje krvi; tega Duha je podaril Cerkvi za odpuščanje grehov, ko je dihnil na apostole; 101in medtem ko je Kristus sam prejel tega Duha brez mere,102 se članom mističnega telesa podeljuje le po meri Kristusove daritve iz Kristusove lastne polnosti. 103 Po Kristusovem poveličanju na križu pa se njegov Duh v obilnem izlitju posreduje Cerkvi, da bi ona in njeni posamezni člani vsak dan bolj postajali podobni našemu Odrešeniku. Kristusov Duh je tisti, ki nas je naredil za posvojene Božje sinove104 , da bi se nekega dne “vsi, ki z odprtim obličjem gledamo Gospodovo slavo, spremenili v isto podobo iz slave v slavo”. 105
57. Temu Kristusovemu Duhu kot nevidnemu načelu je treba pripisati tudi dejstvo, da so vsi deli telesa povezani med seboj in s svojo vzvišeno Glavo; kajti On je cel v Glavi, cel v telesu in cel v vsakem od členov. Članom je navzoč in jim pomaga sorazmerno z njihovimi različnimi nalogami in službami ter večjo ali manjšo stopnjo duhovnega zdravja, ki ga uživajo. On je tisti, ki je po svoji nebeški milosti načelo vsakega nadnaravnega dejanja v vseh delih Telesa. On je tisti, ki je sicer osebno navzoč in božansko dejaven v vseh členih, vendar v nižjih členih deluje tudi po službi višjih članov. In končno, čeprav s svojo milostjo skrbi za nenehno rast Cerkve, pa vendar noče prebivati s posvečujočo milostjo v tistih članih, ki so v celoti ločeni od telesa. To navzočnost in delovanje Duha Jezusa Kristusa je naš predhodnik nesmrtnega spomina Leon XIII. v svojem encikličnem pismu Divinum Illud jedrnato in odločno opisal z naslednjimi besedami “Naj bo dovolj, če rečemo, da tako kot je Kristus glava Cerkve, tako je Sveti Duh njena duša.” 106
58. Če tega življenjskega načela, po katerem ustanovitelj podpira celotno skupnost kristjanov, zdaj ne obravnavamo samo po sebi, ampak po ustvarjenih učinkih, ki izvirajo iz njega, ga sestavljajo tisti nebeški darovi, ki jih naš Odrešenik skupaj s svojim Duhom podeljuje Cerkvi in ki jih on in njegov Duh, od katerega prihajata nadnaravna luč in svetost, naredita v Cerkvi dejavne. Cerkev, nič manj kot vsak od njenih svetih članov, lahko to veliko apostolovo reč naredi za svojo: “In živim, zdaj ne jaz, ampak Kristus živi v meni. “107
59. Kar smo povedali o “mistični Glavi “108 , bi bilo res nepopolno, če se ne bi vsaj na kratko dotaknili tega izreka istega apostola: “Kristus je glava Cerkve, on je Odrešenik svojega telesa.” 109 V teh besedah imamo namreč zadnji razlog, zakaj je telo Cerkve dobilo Kristusovo ime, namreč da je Kristus božanski Odrešenik tega telesa. Samarijani so imeli prav, ko so ga razglašali za “Odrešenika sveta”; 110 kajti zares ga je prav gotovo treba imenovati “Odrešenik vseh ljudi”, čeprav moramo s Pavlom dodati: “zlasti vernih, 111ki si je pred vsemi drugimi s svojo krvjo pridobil svoje člane, ki sestavljajo Cerkev. 112 Ker pa smo to temo že v celoti in jasno obdelali, ko smo govorili o rojstvu Cerkve na križu, o Kristusu kot viru življenja in načelu svetosti ter o Kristusu kot opori svojega mističnega telesa, ni razloga, da bi jo dodatno pojasnjevali; raje jo vsi ob nenehni zahvali Bogu premišljujmo s ponižnim in pozornim umom. Kajti to, kar je naš Gospod začel, ko je visel na križu, neprestano nadaljuje sredi nebeških radosti: “Naša Glava,” pravi sveti Avguštin, “posreduje za nas: nekatere člene sprejema, druge kaznuje, tretje očiščuje, četrte tolaži, četrte ustvarja, četrte kliče, četrte spominja, četrte popravlja, četrte prenavlja.” 113 Vendar je naša naloga, da pri tem odrešenjskem delu sodelujemo s Kristusom, “od enega in po enem odrešenem in odrešenikih”. 114
60. In zdaj, častitljivi bratje, prehajamo k tistemu delu Naše razlage, v katerem želimo pojasniti, zakaj je treba Kristusovo telo, ki je Cerkev, imenovati mistično. To ime, ki ga uporabljajo številni zgodnji pisci, ima sankcijo številnih papeških dokumentov. Obstaja več razlogov, zakaj ga je treba uporabljati; po njem namreč lahko razlikujemo telo Cerkve, ki je družba, katere glava in vladar je Kristus, od njegovega fizičnega telesa, ki se je rodilo iz Božje Matere Device, zdaj sedi na Očetovi desnici in je skrito pod evharistično zaveso; in, kar je zaradi sodobnih zmot še pomembnejše, to ime nam omogoča, da ga razlikujemo od vsakega drugega telesa, bodisi v fizičnem bodisi v moralnem redu.
61. V naravnem telesu načelo enotnosti združuje dele tako, da vsakemu manjka lastna individualna eksistenca; nasprotno pa v mističnem telesu vzajemna združitev, čeprav je notranja, povezuje člene z vezjo, ki vsakemu prepušča popolno uživanje njegove lastne osebnosti Poleg tega, če preučimo odnose, ki obstajajo med več členi in celotnim telesom, so v vsakem fizičnem, živem telesu vsi različni člani na koncu namenjeni zgolj v dobro celote; če pa pogledamo njegovo končno koristnost, je vsako moralno združenje ljudi na koncu usmerjeno v napredek vseh na splošno in vsakega posameznega člana posebej; saj so to osebe. In tako – če se vrnemo k Naši temi – kot je Sin večnega Očeta prišel z nebes zaradi odrešenja vseh nas, je prav tako ustanovil telo Cerkve in ga obogatil z božjim Duhom, da bi po apostolovih besedah zagotovil, da bi nesmrtne duše dosegle večno srečo: “Vse je vaše in vi ste Kristusovi in Kristus je Božji. “115 Cerkev namreč obstaja v dobro vernikov in v slavo Boga in Jezusa Kristusa, ki ga je poslal.
62. Če pa primerjamo mistično telo z moralnim telesom, je treba opaziti, da razlika med njima ni majhna; prej je zelo velika in zelo pomembna. V moralnem telesu ni načelo združevanja nič drugega kot skupni cilj in skupno sodelovanje vseh pod oblastjo družbe za dosego tega cilja; medtem ko v mističnem telesu, o katerem govorimo, to sodelovanje dopolnjuje drugo notranje načelo, ki učinkovito obstaja v celoti in v vsakem od njegovih delov in katerega odličnost je taka, da samo po sebi močno presega vse vezi združevanja, ki jih lahko najdemo v telesnem ali moralnem telesu. Kot smo rekli zgoraj, to ni nekaj naravnega, temveč nadnaravnega reda; prej je to nekaj, kar je samo po sebi neskončno, neustvarjeno: Božji Duh, ki, kot pravi Angelski doktor, “številčno en in isti, napolnjuje in združuje vso Cerkev”. 116
63. Zato nam ta beseda v svojem pravilnem pomenu daje razumeti, da Cerkev, popolna družba svoje vrste, ni sestavljena zgolj iz moralnih in pravnih prvin in načel. Je veliko boljša od vseh drugih človeških družb;117prekaša jih, kakor milost presega naravo, kakor so nesmrtne stvari nad vsemi tistimi, ki propadajo.118 Takšnih človeških družb, predvsem civilne družbe, nikakor ne smemo zaničevati ali omalovaževati, toda Cerkve v celoti ne najdemo v tem naravnem redu, tako kot celotnega človeka ne zaobjema organizem našega smrtnega telesa. 119 Čeprav pravna načela, na katerih počiva in je ustanovljena Cerkev, izhajajo iz božanske ustave, ki ji jo je dal Kristus, in prispevajo k doseganju njenega nadnaravnega cilja, pa je tisto, kar družbo kristjanov dviguje daleč nad ves naravni red, Duh našega Odrešenika, ki prodira in napolnjuje vsak del bitja Cerkve in je v njej dejaven do konca časov kot vir vsake milosti in vsakega daru ter vsake čudežne moči. tako kot naše sestavljeno smrtno telo, čeprav je čudovito delo Stvarnika, še zdaleč ne dosega imenitnega dostojanstva naše duše, tako tudi družbeni ustroj krščanske skupnosti, čeprav oznanja modrost svojega božanskega Arhitekta, še vedno ostaja nekaj manjvrednega v primerjavi z duhovnimi darovi, ki mu dajejo lepoto in življenje, in z božanskim virom, iz katerega izvirajo.
64. Iz tega, kar smo doslej napisali in razložili, častitljivi bratje, je po našem mnenju jasno, kako hudo se motijo tisti, ki samovoljno trdijo, da je Cerkev nekaj skritega in nevidnega, kakor tudi tisti, ki nanjo gledajo kot na zgolj človeško ustanovo, ki ima določen disciplinski kodeks in zunanji obred, nima pa moči posredovanja nadnaravnega življenja.120 Nasprotno pa Kristus kot Glava in Vzor Cerkve “ni popoln, če upoštevamo samo njegovo vidno človeško naravo. …, ali če je samo njegova božanska, nevidna narava. …, ampak je en sam zaradi združitve obeh in en sam v obeh …, tako je tudi z njegovim mističnim telesom “121 , saj je Božja beseda sprejela človeško naravo, ki je podvržena trpljenju, da bi s svojo krvjo posvetila vidno Družbo, ki jo je ustanovila, in “človeka pod vidnim pravilom pripeljala nazaj k nevidnim stvarem “122 .
65. Zato obžalujemo in obsojamo pogubno zmoto tistih, ki sanjajo o namišljeni Cerkvi, vrsti družbe, ki najde svoj izvor in rast v dobrodelnosti, ki ji nekoliko prezirljivo nasprotujejo drugo, ki jo imenujejo pravna. Toda to razlikovanje, ki ga uvajajo, je napačno: ne razumejo namreč, da je bil razlog, ki je našega božanskega Odrešenika vodil k temu, da je skupnosti ljudi, ki jo je ustanovil, dal ustroj družbe, popolne svoje vrste in z vsemi pravnimi in družbenimi elementi – namreč, da bi na veke ohranil odrešilno delo Odrešenja 123 -, tudi razlog, zakaj je hotel, da bi bila obogatena z nebeškimi darovi Parakleta. Večni Oče je res hotel, da bi bilo to “kraljestvo Sina, ki ga je izbral”,124 vendar naj bi bilo resnično kraljestvo, v katerem naj bi mu vsi verniki v celoti podarili svoj razum in voljo125 ter se ponižno in poslušno zgledovali po Njem, ki je zaradi nas “postal pokoren do smrti”. “126 Med nevidnim poslanstvom Svetega Duha in pravnim pooblastilom vladarja in učitelja, ki ga je prejel od Kristusa, torej ne more biti pravega nasprotja ali konflikta, saj se medsebojno dopolnjujeta in izpopolnjujeta – tako kot telo in duša v človeku – in izvirata od našega edinega Odrešenika, ki ni samo rekel, ko je dihal na apostole: “Prejmite Svetega Duha, “127 ampak je tudi jasno zapovedal: “Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošiljam vas”;128 in še enkrat: “Kdor vas posluša, mene posluša. “129
66. In če se v Cerkvi včasih pojavi kaj, kar kaže na slabost naše človeške narave, tega ne gre pripisovati njeni pravni konstituciji, ampak prej tistemu obžalovanja vrednemu nagnjenju k zlu, ki ga najdemo v vsakem posamezniku in ki ga njen božanski ustanovitelj občasno dopušča tudi pri najbolj vzvišenih članih svojega mističnega telesa, da bi tako preizkusil krepost pastirjev in tudi čred, in da bi vsi povečali zasluge svoje krščanske vere. Kajti, kot smo rekli zgoraj, Kristus ni hotel izključiti grešnikov iz svoje Cerkve; če torej nekateri njeni člani trpijo zaradi duhovnih bolezni, to ni razlog, da bi zmanjšali svojo ljubezen do Cerkve, temveč razlog, da bi povečali svojo predanost njenim članom. Vsekakor je ljubeča Mati brezmadežna v zakramentih, s katerimi rojeva in hrani svoje otroke; v veri, ki jo je vedno ohranjala nedotaknjeno; v svojih svetih zakonih, ki jih nalaga vsem; v evangeljskih nasvetih, ki jih priporoča; v tistih nebeških darovih in izrednih milostih, po katerih z neizčrpno rodovitnostjo 130 ustvarja množice mučencev, devic in spovednikov. Vendar ji ne moremo pripisati krivde, če nekateri člani padejo, so šibki ali ranjeni. V njihovem imenu vsak dan moli k Bogu: “Odpusti nam naše grehe”; in s pogumnim srcem matere se takoj loti dela, da bi jim povrnila duhovno zdravje. Ko torej Telo Jezusa Kristusa imenujemo “mistično”, že sam pomen te besede vsebuje slovesno opozorilo. To je opozorilo, ki odmeva v teh besedah svetega Leona: “Spoznaj, o kristjan, svoje dostojanstvo, in ker si postal deležen božanske narave, se ne vračaj k svoji nekdanji ničvrednosti po poti nespodobnega ravnanja. Ne pozabite, katere Glave in katerega telesa ste član.” 131
67. Tukaj, častitljivi bratje, želimo na prav poseben način spregovoriti o naši povezanosti s Kristusom v Telesu Cerkve, o stvari, ki je, kot upravičeno ugotavlja Avguštin, vzvišena, skrivnostna in božanska;132 vendar se prav zato pogosto zgodi, da jo mnogi napačno razumejo in razlagajo. Takoj je jasno, da je ta zveza zelo tesna. V Svetem pismu jo primerjajo s čistostno zvezo moškega in žene, z vitalno zvezo veje in trte ter s povezanostjo, ki jo najdemo v našem telesu.133 Še več, predstavljena je kot tako tesna, da apostol pravi: “On (Kristus) je glava telesa Cerkve”,134 in neprekinjeno izročilo očetov od najzgodnejših časov uči, da božanski Odrešenik in družba, ki je njegovo telo, tvorita eno samo mistično osebo, to je, če citiramo Avguština, celotnega Kristusa.135 Sam naš Odrešenik je v svoji posvetilni molitvi to zvezo brez oklevanja primerjal s tisto čudovito enostjo, po kateri je Sin v Očetu in Oče v Sinu.136
68. Naša enost v Kristusu in z njim je najprej razvidna iz dejstva, da ker Kristus želi, da bi bila njegova krščanska skupnost telo, ki je popolna družba, morajo biti njeni člani združeni, ker vsi skupaj delujejo za en sam cilj. Čim plemenitejši je cilj, za katerega si prizadevajo, in čim bolj božanski je motiv, ki poganja to sodelovanje, tem višja bo nedvomno združitev. Zdaj je cilj, o katerem govorimo, nadvse vzvišen; nenehno posvečevanje članov telesa v slavo Boga in Jagnjeta, ki je bilo zaklano.137 Motiv je povsem božanski: ne le dobrohotnost večnega Očeta in najresnejša želja našega Odrešenika, ampak tudi notranji navdih in spodbuda Svetega Duha v naših mislih in srcih. Kajti če niti najmanjšega dejanja, ki prispeva k odrešenju, ni mogoče opraviti drugače kot v Svetem Duhu, kako lahko neštete množice vseh ljudstev in vseh ras harmonično sodelujejo za najvišjo slavo troedinega Boga, če ne v moči Njega, ki izhaja iz Očeta in Sina v enem samem večnem dejanju ljubezni?
69. Ker je ustanovitelj hotel, da je to družbeno Kristusovo telo vidno, se mora sodelovanje vseh njegovih članov pokazati tudi navzven, in sicer z izpovedovanjem iste vere, z delitvijo istih svetih obredov, z udeležbo pri isti žrtvi in s praktičnim spoštovanjem istih zakonov. Predvsem pa je nujno potrebno, da je vrhovni poglavar, to je namestnik Jezusa Kristusa na zemlji, viden očem vseh, saj je on tisti, ki učinkovito usmerja delo, ki ga vsi skupaj na vzajemno koristen način opravljajo za dosego predlaganega cilja. Kakor je božanski Odrešenik poslal Parakleta, Duha resnice, ki naj bi v njegovem imenu 138 vodil Cerkev na neviden način, tako je na enak način pooblastil Petra in njegove naslednike, da so njegovi osebni predstavniki na zemlji in prevzamejo vidno vodenje krščanske skupnosti.
70. Te pravne vezi same po sebi daleč presegajo vezi katere koli druge človeške družbe, pa naj bo še tako vzvišena; poleg tega jim je treba dodati še eno načelo povezanosti v tistih treh krepostih, krščanski veri, upanju in ljubezni, ki nas tako tesno povezujejo med seboj in z Bogom.
71. “En Gospod, ena vera,” 139piše apostol: vera, to je vera, s katero se držimo Boga in Jezusa Kristusa, ki ga je poslal. 140 Ljubi učenec nas uči, kako tesno nas ta vera povezuje z Bogom: “Kdor prizna, da je Jezus Božji Sin, v njem ostaja Bog in on v Bogu.” 141Ta krščanska vera nas nič manj tesno ne veže med seboj in z našo božansko Glavo. Kajti vsi, ki verujemo, “imamo istega duha vere”,142 smo razsvetljeni z isto Kristusovo lučjo, hranjeni z isto Kristusovo hrano in živimo pod Kristusovo učiteljsko oblastjo. Če v vseh diha isti duh vere, vsi živimo isto življenje “v veri v Božjega Sina, ki nas je vzljubil in samega sebe izročil za nas”. 143 In ko smo z gorečo vero sprejeli Kristusa, našo Glavo, tako da prebiva v naših srcih, 144 bo, kakor je on avtor, tudi dokončnik naše vere. 145
72. Kakor se z vero na tej zemlji oklepamo Boga kot avtorja resnice, tako s krščanskim upanjem hrepenimo po njem kot viru blaženosti, “pričakujoč blaženo upanje in prihod slave velikega Boga”.146 Prav zaradi tega splošnega hrepenenja po nebeškem kraljestvu si ne želimo stalnega doma tukaj spodaj, ampak ga iščemo zgoraj,147 in zaradi našega hrepenenja po slavi na višavah apostol poganov ni okleval reči “Eno telo in en duh, kakor ste poklicani v enem upanju svoje poklicanosti “148 , in da je Kristus v nas naše upanje slave149.
73. Toda če so vezi vere in upanja, ki nas povezujejo z našim Odrešenikom v njegovem mističnem telesu, tehtne in pomembne, pa vezi ljubezni gotovo niso nič manj pomembne. Če je tudi v naravnem redu prijateljska ljubezen nekaj nadvse plemenitega, kaj naj rečemo o tisti nadnaravni ljubezni, ki jo Bog vliva v naša srca? “Bog je ljubezen in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog v njem.” 150 Učinek te ljubezni – takšen se zdi Božji zakon – je, da ga prisili, da vstopi v naša ljubeča srca, da bi vračal ljubezen za ljubezen, kot je rekel: “Če me kdo ljubi …, ga bo moj Oče ljubil in bomo prišli k njemu in si pri njem naredili bivališče. “151 Ljubezen nas torej bolj kot katera koli druga krepost tesno povezuje s Kristusom. Koliko otrok Cerkve, ki so goreli s tem nebeškim plamenom, je z veseljem prenašalo žalitve zanj ter se soočalo z najtežjimi preizkušnjami in jih premagovalo, tudi za ceno svojega življenja in prelivanja krvi. Zato nas naš božanski Odrešenik s temi besedami iskreno opominja: “Ostanite v moji ljubezni.” In ker je ljubezen, če se ne izkaže v dobrih delih, nekaj povsem praznega in nekoristnega, je takoj dodal: “Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. “152
74. Toda tej ljubezni do Boga in Kristusa mora ustrezati tudi ljubezen do bližnjega. Kako lahko trdimo, da ljubimo božanskega Odrešenika, če sovražimo tiste, ki jih je odkupil s svojo dragoceno krvjo, da bi jih naredil za člane svojega mističnega telesa? Zato nas ljubljeni učenec opozarja: “Če kdo reče: “Če kdo reče, da je to njegova stvar, je to njegova stvar: Če kdo reče: “Ljubim Boga in sovražim svojega brata, je lažnivec. Kajti kdor ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, kako naj ljubi Boga, ki ga ne vidi. In to zapoved imamo od Boga: kdor ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata.” 153 Raje je treba reči, da bolj ko bomo postali “člani drug drugega”,154 “vzajemno skrbni drug za drugega”,155 bolj bomo združeni z Bogom in Kristusom; tako kot bo po drugi strani bolj goreča ljubezen, ki nas povezuje z Bogom in našo božansko Glavo, tesneje bomo povezani drug z drugim v vezeh ljubezni.
75. Božji edinorojeni Sin nas je v svojem neskončnem spoznanju in neusahljivi ljubezni objel že pred začetkom sveta. In da bi tej ljubezni dal viden in nadvse lep izraz, je v hipostatični združitvi prevzel našo naravo: zato – kot z neko nedotaknjeno preprostostjo ugotavlja Maksim Turinski – “v Kristusu nas ljubi naše lastno telo 156 Toda spoznanje in ljubezen našega božanskega Odrešenika, katerih predmet smo bili od prvega trenutka njegovega utelešenja, presegata vse, kar si človeški razum lahko upa dojeti. Kajti komaj je bil spočet v maternici Božje Matere, že je začel uživati blaženi vid, v tem videnju pa so mu bili nenehno in neprestano navzoči vsi člani njegovega mističnega telesa, ki jih je objel s svojo odrešujočo ljubeznijo. O čudovita prizanesljivost Božje ljubezni do nas! O neprecenljivo razdajanje brezmejne ljubezni. V jaslicah, na križu, v neskončni Očetovi slavi ima Kristus vse člane Cerkve navzoče pred seboj in združene z njim na veliko bolj jasen in ljubeč način kot mati, ki stiska svojega otroka k prsim, ali kot tisti, s katerim človek pozna in ljubi samega sebe.
76. Iz vsega, kar smo doslej povedali, boste, častitljivi bratje, zlahka razumeli, zakaj apostol Pavel tako pogosto piše, da je Kristus v nas in mi v Kristusu. V dokaz tega obstaja še en, bolj prefinjen razlog. Kristus je v nas po svojem Duhu, ki nam ga daje in po katerem deluje v nas tako, da je treba vse božansko delovanje Svetega Duha v naših dušah pripisati tudi Kristusu.157 “Če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov,” pravi apostol, “če pa je Kristus v vas, … duh živi zaradi opravičenja.”

158

77. Ta komunikacija Kristusovega Duha je kanal, po katerem se vsi darovi, moči in izredne milosti, ki jih je v Glavah v preobilju kot v njihovem viru, stekajo v vse člane Cerkve in se v njih vsak dan izpopolnjujejo glede na mesto, ki ga imajo v mističnem telesu Jezusa Kristusa. Tako Cerkev postane tako rekoč izpolnitev in dopolnitev Odrešenika, Kristus pa v nekem smislu po Cerkvi doseže polnost v vseh stvareh. 159 Tu najdemo razlog, zakaj po že omenjenem Avguštinovem mnenju mistična Glava, ki je Kristus, in Cerkev, ki tu spodaj kot drugi Kristus kaže svojo osebo, tvorita enega novega človeka, v katerem sta nebo in zemlja združena pri utrjevanju odrešilnega dela križa: Kristus Mislimo na glavo in telo, celotnega Kristusa.
78. Resnično se namreč ne zavedamo dejstva, da je ta globoka resnica – o našem zedinjenju z božanskim Odrešenikom in zlasti o prebivanju Svetega Duha v naših dušah – zavita v temo s številnimi tančicami, ki ovirajo našo moč, da bi jo razumeli in razložili, tako zaradi skrite narave samega nauka kot tudi zaradi omejenosti našega človeškega razuma. Vemo pa tudi, da bo iz dobro usmerjenega in resnega študija tega nauka ter iz spopada različnih mnenj in razprave o njem, če jih bosta usmerjala ljubezen do resnice in ustrezna pokorščina Cerkvi, pridobljeno veliko svetlobe, ki bo pripomogla k napredku v sorodnih svetih znanostih. Zato ne obsojamo tistih, ki si na različne načine in z različnimi utemeljitvami prizadevajo razumeti in pojasniti skrivnost te naše čudovite združitve s Kristusom. Vendar naj se vsi brezkompromisno strinjajo glede tega, če ne želijo zabloditi od resnice in od pravovernega nauka Cerkve: zavrniti vsako vrsto mistične zveze, s katero bi Kristusovi verniki kakor koli prestopili področje stvarstva in napačno vstopili v božansko, pa čeprav le do te mere, da bi si kot svojo last prilastili eno samo lastnost večnega božanstva. In še več, vsi naj imajo to za gotovo resnico, da so vse te dejavnosti skupne Najsvetejši Trojici, kolikor imajo Boga za vrhovni učinkoviti vzrok.
79. Upoštevati moramo tudi, da gre tu za skrito skrivnost, ki jo je v tem zemeljskem izgnanstvu mogoče le nejasno videti skozi tančico in ki je nobena človeška beseda ne more izraziti. O božanskih osebah pravimo, da bivajo, ker so navzoče bitjem, obdarjenim z inteligenco, na način, ki presega človeško razumevanje, in na edinstven in zelo intimen način, ki presega vso ustvarjeno naravo, ta bitja vstopajo v odnos z njimi prek spoznanja in ljubezni.

160
Če želimo do neke mere doseči jasnejše dojemanje te resnice, ne zanemarimo metode, ki jo je odločno priporočil vatikanski koncil [/sprememba]Sess. III, Const. de fide Cath., Cap. 4. [/note] v podobnih primerih, s katero te skrivnosti primerjamo med seboj in s ciljem, h kateremu so usmerjene, tako da v luči, ki jo ta primerjava meče nanje, lahko vsaj deloma razberemo skrite Božje stvari.

80. Zato naš najbolj učen predhodnik Leon XIII. blagega spomina, ko govori o našem zedinjenju s Kristusom in z božjim Parakletom, ki prebiva v nas, ter usmerja svoj pogled v tisto blaženo videnje, po katerem bo ta mistična zveza dosegla svojo potrditev in popolnost v nebesih, pravi: “Ta čudovita zveza ali bivanje, pravilno imenovana, se od tiste, po kateri Bog objame in razveseli izvoljene, razlikuje le zaradi našega zemeljskega stanja. ” 161 V tem nebeškem videnju bo očem človeškega uma, okrepljenim z lučjo slave, dano, da na povsem neizrekljiv način kontemplirajo Očeta, Sina in Svetega Duha, da vso večnost pomagajo pri procesijah božanskih oseb in se veselijo s srečo, podobno tisti, s katero je srečna sveta in nerazdeljena Trojica.
81. Zdi se nam, da bi k temu, kar smo doslej predlagali glede tesne povezanosti mističnega telesa Jezusa Kristusa z njegovo Glavo, nekaj manjkalo, če ne bi tu dodali nekaj besed o sveti evharistiji, s katero ta povezanost med njegovim smrtnim življenjem doseže tako rekoč vrhunec.
82. Z evharistično daritvijo je Kristus, naš Gospod, hotel vernikom dati presenetljiv prikaz naše zveze med nami in z našo božansko Glavo, ki je čudovita, kot je, in presega vsako hvalo. V tej daritvi namreč sveti služabnik deluje kot namestnik ne le našega Odrešenika, temveč celotnega mističnega telesa in vsakega posameznega vernika. V tem žrtvenem dejanju po rokah duhovnika, po čigar edini besedi je brezmadežno Jagnje navzoče na oltarju, verniki sami, združeni z njim v molitvi in želji, večnemu Očetu darujejo najprimernejšo žrtev hvale in pomilostitve za potrebe celotne Cerkve. In kakor se je božanski Odrešenik, ko je umiral na križu, daroval večnemu Očetu kot Glava vsega človeškega rodu, tako “v tej čisti daritvi “162 nebeškemu Očetu ne daruje samo sebe kot Glavo Cerkve, ampak v sebi tudi svoje mistične člane, saj jih vse, tudi tiste, ki so šibki in bolni, drži v svojem najbolj ljubečem Srcu.
83. Sam zakrament evharistije je presenetljiva in čudovita podoba edinosti Cerkve, če pomislimo, kako v posvečenem kruhu mnoga zrna tvorijo eno samo celoto,163 in da se nam v njem daje sam Avtor nadnaravne milosti, da bi po njem prejeli duha ljubezni, v katerem nam je naročeno, naj zdaj ne živimo več svojega življenja, ampak Kristusovo življenje, in naj ljubimo samega Odrešenika v vseh članih njegovega družbenega telesa.
84. Ker je torej v žalostnih in tesnobnih časih, skozi katere gremo, veliko takih, ki se tako trdno oklepajo Kristusa Gospoda, skritega pod evharistično zaveso, da jih od njegove ljubezni ne morejo ločiti ne stiska, ne stiska, ne lakota, ne golota, ne nevarnost, ne preganjanje, ne meč,164 prav gotovo ne more ostati nobenega dvoma, da lahko sveto obhajilo, ki je po Božji previdnosti spet veliko bolj pogosto že od zgodnjega otroštva, postane vir tiste trdnosti, ki iz kristjanov neredko naredi junake.
85. Če verniki, častitljivi bratje, v duhu iskrene pobožnosti te stvari natančno razumejo in se jih trdno držijo, se bodo toliko lažje izognili tistim zmotam, ki izhajajo iz neodgovornega raziskovanja te težke zadeve, kakršnega so nekateri opravili ne brez resnega ogrožanja katoliške vere in motenja miru duš.
86. Nekateri namreč zanemarjajo dejstvo, da je apostol Pavel v govoru o tem nauku uporabil metaforični jezik, in ker ne razlikujejo, kot bi morali, natančnega in pravilnega pomena izrazov fizično telo, družbeno telo in mistično telo, pridejo do izkrivljene predstave o edinosti. Božanskega Odrešenika in člane Cerkve združujejo v eni fizični osebi, in čeprav človeku podeljujejo božanske lastnosti, Kristusa, našega Gospoda, podrejajo napakam in človeški nagnjenosti k zlu. Toda katoliška vera in spisi svetih očetov zavračajo tak napačen nauk kot brezbožen in svetoskrunski; po mnenju apostola poganov pa je enako odvraten, saj čeprav Kristusa in njegovo mistično telo spravlja v čudovito tesno zvezo, vendarle razlikuje enega od drugega kot ženina od neveste.165
87. Nič manj daleč od resnice ni nevarna zmota tistih, ki skušajo iz skrivnostne povezanosti nas vseh s Kristusom izpeljati nekakšen nezdrav tihi mir. Vse duhovno življenje kristjanov in njihov napredek v kreposti bi pripisali izključno delovanju Božjega Duha, pri čemer bi pustili ob strani in zanemarili sodelovanje, ki ga dolgujemo mi. Seveda nihče ne more zanikati, da je Sveti Duh Jezusa Kristusa edini vir vsake nadnaravne moči, ki vstopa v Cerkev in njene člane. Kajti “Gospod bo dal milost in slavo”, kot pravi psalmist.166 Toda tega, da bi ljudje nenehno vztrajali pri svojih dobrih delih, da bi goreče napredovali v milosti in krepostih, da bi si goreče prizadevali doseči višave krščanske popolnosti in hkrati po svojih najboljših močeh spodbujali druge, da bi dosegli isti cilj, – vsega tega nebeški Duh ne želi uresničiti, če ne prispevamo svojega vsakodnevnega deleža goreče dejavnosti. “Božanske milosti se namreč ne podeljujejo tistim, ki spijo, ampak tistim, ki bdijo,” kot pravi sveti Ambrož.167 Če se namreč v našem smrtnem telesu členi krepijo in rastejo z nenehnim izvajanjem, lahko to veliko bolj resnično rečemo za družbeno Telo Jezusa Kristusa, v katerem vsak posamezni član ohranja svojo osebno svobodo, odgovornost in načela ravnanja. Zato je tisti, ki je rekel: “Živim, a zdaj ne jaz, ampak Kristus živi v meni “168 , se hkrati ni obotavljal trditi: “Njegova (Božja) milost v ljudeh ni bila prazna, ampak sem se trudil bolj kot vsi oni: a ne jaz, ampak Božja milost z menoj. “169 Zato je popolnoma jasno, da skrivnost, ki jo obravnavamo, v teh lažnih naukih ni usmerjena v duhovni napredek vernikov, ampak je obrnjena v njihovo žalostno pogubo.
88. Enak rezultat izhaja iz mnenj tistih, ki trdijo, da je treba pogosti spovedi verskih grehov pripisati majhen pomen. Mnogo pomembnejša, pravijo, je tista splošna spoved, ki jo Kristusova soproga, obkrožena s svojimi otroki v Gospodu, vsak dan opravi z usti duhovnika, ko se približuje Božjemu oltarju. Kot dobro veste, častitljivi bratje, je res, da je mogoče velike grehe odpustiti na številne načine, ki so zelo hvalevredni. Da pa bi zagotovili hitrejši napredek na poti kreposti iz dneva v dan, si želimo, da bi se zavzeto zavzemali za pobožno prakso pogoste spovedi, ki je bila v Cerkev uvedena po navdihu Svetega Duha. Z njo se povečuje pristno samospoznanje, raste krščanska ponižnost, popravljajo se slabe navade, preprečujeta duhovna zanemarjenost in otopelost, očiščuje se vest, krepi volja, dosega koristno samokontrolo in povečuje milost zaradi samega zakramenta. Naj se torej tisti med mlajšimi duhovniki, ki omalovažujejo ali zmanjšujejo spoštovanje do pogoste spovedi, zavedajo, da je to, kar počnejo, tuje Kristusovemu duhu in pogubno za mistično telo našega Odrešenika.
89. So tudi drugi, ki našim molitvam odrekajo kakršno koli spodbudno moč ali pa si prizadevajo, da bi ljudem vcepili v zavest misel, da je treba molitve, ki jih Bogu darujemo zasebno, šteti za malo vredne, medtem ko so javne molitve, ki se opravljajo v imenu Cerkve, tiste, ki so resnično pomembne, saj izhajajo iz mističnega telesa Jezusa Kristusa. To mnenje je napačno; božanski Odrešenik je namreč najtesneje povezan ne le s svojo Cerkvijo, ki je njegova ljubljena soproga, ampak tudi z vsakim vernikom in si goreče želi govoriti z njimi od srca do srca, zlasti po svetem obhajilu. Res je, da javna molitev, kolikor jo daruje mati Cerkev, presega vse druge vrste molitve zaradi njenega dostojanstva kot Kristusove soproge; toda nobeni molitvi, tudi najbolj zasebni, ne manjka dostojanstva ali moči in vsaka molitev je v največjo pomoč mističnemu telesu, v katerem zaradi občestva svetih ni mogoče storiti nobenega dobrega, nobene kreposti, ki bi jo izvajali posamezni člani, ki ne bi prispevala tudi k odrešenju vseh. Človeku tudi ni prepovedano, da bi zase prosil posebne milosti celo za to življenje samo zato, ker je član tega Telesa, pod pogojem, da se vedno prepušča božji volji; kajti člani ohranjajo svojo osebnost in ostajajo podvrženi svojim individualnim potrebam.

170
Poleg tega o tem, kako visoko bi morali vsi ceniti duševno molitev, ne pričajo le cerkveni dokumenti, ampak tudi navada in praksa svetnikov.

90. Končno so nekateri, ki trdijo, da naše molitve ne bi smele biti namenjene osebi Jezusa Kristusa, temveč Bogu ali večnemu Očetu po Kristusu, saj je naš Odrešenik kot Glava svojega mističnega telesa edini “posrednik Boga in ljudi”.171 Toda to vsekakor ni v nasprotju le z mislijo Cerkve in krščansko navado, temveč tudi z resnico. Kajti, če smo natančni, Kristus je Glava vesoljne Cerkve, saj obstaja hkrati v obeh svojih naravah;172 poleg tega je sam slovesno izjavil: “Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom to storil.” 173 Čeprav so namreč molitve zelo pogosto namenjene večnemu Očetu po edinorojenem Sinu, zlasti pri evharistični daritvi – v kateri Kristus, hkrati Duhovnik in Žrtev, na poseben način opravlja službo Posrednika -, pa so kljub temu neredko tudi pri tej daritvi molitve namenjene tudi božanskemu Odrešeniku; vsi kristjani morajo namreč jasno vedeti in razumeti, da je človek Jezus Kristus tudi Božji Sin in Bog sam. In tako se zdi, da ko bojevita Cerkev daruje svoje čaščenje in molitve Brezmadežnemu Jagnjetu, Sveti žrtvi, njen glas ponavlja neskončni zbor zmagoslavne Cerkve: “Tistemu, ki sedi na prestolu, in Jagnjetu blagoslov in čast in slava in moč na veke vekov.” 174
91. Častitljivi bratje, pri razlaganju te skrivnosti, ki zajema skrito združitev nas vseh s Kristusom, smo kot učitelj vesoljne Cerkve doslej razsvetlili um z lučjo resnice, naša pastirska služba pa zdaj zahteva, da spodbudimo srce k ljubezni do tega skrivnostnega telesa s tisto gorečnostjo ljubezni, ki ni omejena na misli in besede, ampak se kaže v dejanjih. Če bi tisti, ki so živeli v času starega zakona, lahko peli o svojem zemeljskem mestu: “Če te pozabim, Jeruzalem, naj bo pozabljena moja desnica, naj se mi jezik prilepi na čeljust, če se te ne spomnim, če Jeruzalema ne naredim za začetek svojega veselja, “175 kako veliko večja bi morala biti veselje in navdušenje, ki naj bi napolnila naša srca, ki živimo v mestu, zgrajenem na sveti gori iz živih in izbranih kamnov, “Jezus Kristus pa je glavni vogelni kamen”. 176 Kajti nič bolj veličastnega, nič plemenitejšega, nič gotovo bolj častnega si ni mogoče zamisliti kot pripadnost sveti, katoliški, apostolski in rimski Cerkvi, v kateri postanemo člani enega telesa, tako častitljivega kot edinstvenega; vodi nas ena vrhovna Glava; polni nas en božji Duh; med zemeljskim izgnanstvom nas hranita en nauk in en nebeški kruh, dokler končno ne vstopimo v eno samo, neskončno blaženost nebes.
92. Da pa nas ne bi prevaral angel teme, ki se spreminja v angela luči,177 naj bo to najvišji zakon naše ljubezni: ljubiti Kristusovo soprogo, kot jo je Kristus hotel in kot jo je pridobil s svojo krvjo. Zato ne smemo izredno ceniti le zakramentov, s katerimi sveta mati Cerkev podpira naše življenje, slovesnih obredov, ki jih obhaja v našo tolažbo in veselje, svetega petja in liturgičnih obredov, s katerimi dviguje naše misli v nebesa, ampak tudi zakramentov in vseh tistih vaj pobožnosti, s katerimi tolaži srca vernikov in jih sladko prepoji s Kristusovim duhom. Kot njeni otroci smo ji dolžni ne le vračati za njeno materinsko dobroto do nas, ampak tudi spoštovati oblast, ki jo je prejela od Kristusa in zaradi katere naš razum uvaja v ujetništvo za Kristusovo poslušnost.178 Tako nam je zapovedano, naj ubogamo njene zakone in moralne zapovedi, četudi so včasih težke za našo padlo naravo; s prostovoljnim umrljivostjo naj si podredimo svoje uporno telo; včasih smo opozorjeni, naj se vzdržimo celo neškodljivih užitkov. Prav tako ni dovolj, da to mistično telo ljubimo zaradi slave njegove božanske Glave in njegovih nebeških darov; ljubiti ga moramo z učinkovito ljubeznijo, kakor se kaže v tem našem smrtnem telesu, sestavljenem iz šibkih človeških prvin, čeprav so včasih malo primerne za mesto, ki ga zasedajo v tem častitljivem telesu.
93. Da bi takšna trdna in nerazdeljena ljubezen vztrajala in rasla v naših dušah iz dneva v dan, se moramo navaditi, da v Cerkvi vidimo samega Kristusa. Kristus je namreč tisti, ki živi v svoji Cerkvi in po njej uči, upravlja in posvečuje; Kristus je tudi tisti, ki se različno kaže v različnih članih svoje družbe. Če si verniki prizadevajo živeti v duhu žive vere, ne bodo le izkazovali dolžne časti in spoštovanja bolj vzvišenim članom tega mističnega telesa, zlasti tistim, ki bodo po Kristusovem naročilu morali izstaviti račun za naše duše,179 temveč bodo vzeli k srcu tiste člane, ki so predmet posebne ljubezni našega Odrešenika: šibki, torej ranjeni in bolni, ki potrebujejo materialno ali duhovno pomoč; otroci, katerih nedolžnost je v teh dneh tako zlahka izpostavljena nevarnosti in katerih mlada srca je mogoče oblikovati kot vosek; in končno ubogi, v pomoči katerim po njegovem najvišjem usmiljenju tako rekoč prepoznavamo samo osebo Jezusa Kristusa.
94. Apostol nas namreč upravičeno opozarja: “Če je to potrebno, je to potrebno, da se nam zgodi, da se nam bo v življenju pridružil Jezus.” (prim: “Tiste, ki se nam zdijo šibkejši udje telesa, bolj potrebujemo; in tiste, za katere mislimo, da so manj častni udje telesa, obdamo z obilnejšo častjo. “180Zavedajoč se obveznosti naše visoke službe se nam zdi potrebno ponoviti to resno izjavo danes, ko na našo globoko žalost občasno vidimo, kako so deformiranim, duševno bolnim in tistim, ki trpijo zaradi dednih bolezni, odvzeta življenja, kot da so družbi nekoristno breme; nekateri pa ta postopek pozdravljajo kot manifestacijo človeškega napredka in kot nekaj, kar je povsem v skladu s skupnim dobrim. Toda kdo, ki ima zdravo presojo, ne spozna, da to ni le kršitev naravnega in božanskega zakona181 , zapisanega v srcu vsakega človeka, ampak da krši najplemenitejše instinkte človeštva? Kri teh nesrečnih žrtev, ki so našemu Odrešeniku še toliko bolj drage, ker si zaslužijo večje usmiljenje, “kliče k Bogu z zemlje”.182
95. Da bi se obvarovali postopnega slabljenja tiste iskrene ljubezni, ki od nas zahteva, da v Cerkvi in njenih članih vidimo našega Odrešenika, je nadvse primerno, da gledamo na Jezusa samega kot popoln zgled ljubezni do Cerkve.
96. In najprej posnemajmo dih njegove ljubezni. Kajti Cerkev, Kristusova nevesta, je ena sama; in vendar je ljubezen božanskega Sozakonca tako velika, da v svoji nevesti zajema ves človeški rod brez izjeme. Naš Odrešenik je prelil svojo kri prav zato, da bi s križem spravil ljudi z Bogom in jih prisilil, da se združijo v eno telo, ne glede na to, kako zelo se razlikujejo po narodnosti in rasi. Resnična ljubezen do Cerkve zato ne zahteva le, da se kot člani istega Telesa vzajemno skrbimo drug za drugega183 , se veselimo slave drugih članov in delimo njihovo trpljenje184 , ampak tudi, da v drugih ljudeh, čeprav nam še niso pridruženi v Telesu Cerkve, prepoznamo naše brate v Kristusu po mesu, ki so skupaj z nami poklicani k istemu večnemu odrešenju. Žal je res, zlasti danes, da nekateri hvalijo sovražnost, sovraštvo in zlobo, kot da bi povečevali človekovo dostojanstvo in vrednost. Vendar pa, medtem ko z žalostjo gledamo na pogubne posledice tega nauka, sledimo našemu miroljubnemu Kralju, ki nas je naučil ljubiti ne le tiste, ki so drugega naroda ali rase,185 temveč celo sovražnike186 Medtem ko naše srce preveva sladkost nauka apostola poganov, z njim poveličujemo dolžino in širino, višino in globino Kristusove ljubezni,187 ki je ne more zmanjšati niti različnost ras ali običajev, niti oslabiti brezpotja oceana, niti uničiti pravična ali krivična vojna.
97. V tej najtežji uri, častitljivi bratje, ko telesa razjedajo bolečine in duše tare žalost, je treba vsakega posameznika spodbuditi k tej nadnaravni ljubezni, da bi s skupnimi močmi vseh dobrih ljudi, ki si prizadevajo drug drugega preseči v usmiljenju in milosti – v mislih imamo zlasti tiste, ki se ukvarjajo s kakršnim koli delom pomoči -, se lahko ublažijo neizmerne potrebe človeštva, tako duhovne kot telesne, in predana velikodušnost, neizčrpna rodovitnost mističnega telesa Jezusa Kristusa, lahko blesteče zasije po vsem svetu.
98. Ker je širina ljubezni, s katero je Kristus ljubil svojo Cerkev, enaka njeni nenehni dejavnosti, moramo vsi z enako vztrajno in gorečo ljubeznijo ljubiti Kristusovo mistično telo. Od trenutka svojega utelešenja, ko je postavil prve temelje Cerkve, pa vse do svojega zadnjega smrtnega diha naš Odrešenik niti za trenutek ni prenehal, čeprav je bil Božji Sin, delati do onemoglosti, da bi ustanovil in okrepil Cerkev, bodisi tako, da nam je dajal svetel zgled svoje svetosti, bodisi da je pridigal, se pogovarjal ali zbiral in poučeval učence. Zato želimo, da bi vsi, ki imajo Cerkev za svojo mater, resno pomislili, da ne le duhovniki in tisti, ki so se Bogu posvetili v redovniškem življenju, ampak tudi drugi člani mističnega telesa Jezusa Kristusa imajo, vsak na svoji stopnji, dolžnost trdo in nenehno delati za izgradnjo in rast tega telesa. Želimo, da se tega zavedajo zlasti člani Katoliške akcije, ki pomagajo škofom in duhovnikom pri njihovem apostolskem delu pesek na hvalo jim je treba reči, da se tega zavedajo – in tudi tisti člani pobožnih združenj, ki si prizadevajo za isti cilj. Ni ga, ki se ne bi zavedal, da je njihova energična gorečnost največjega pomena in največje teže, zlasti v sedanjih okoliščinah.
99. V zvezi s tem ne moremo zamolčati očetov in mater družin, ki jim je naš Odrešenik zaupal najmlajše člane svojega mističnega telesa. Iz ljubezni do Kristusa in Cerkve jih najresneje prosimo, naj čim bolj skrbijo za otroke, ki so jim zaupani, in jih varujejo pred vsemi vrstami pasti, v katere jih je danes tako zlahka mogoče zvabiti.
100. Naš Odrešenik je svojo gorečo ljubezen do Cerkve pokazal zlasti tako, da je zanjo molil pri svojem nebeškem očetu. Spomnimo se le nekaj primerov: vsi vedo, častitljivi bratje, da je tik pred križanjem večkrat molil za Petra,188 za druge apostole,189 za vse, ki bodo zaradi oznanjevanja svetega evangelija verovali vanj. 190
101. Po Kristusovem zgledu moramo tudi mi vsak dan moliti Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. 191 Naša združena molitev naj se vsak dan dviga k nebu za vse člane mističnega telesa Jezusa Kristusa; najprej za škofe, ki so na poseben način odgovorni za svoje škofije; nato za duhovnike in redovnike, moške in ženske, ki so bili poklicani v Božjo službo in ki doma in v tujih misijonih varujejo, povečujejo in pospešujejo kraljestvo božanskega Odrešenika. V tej skupni molitvi ne smemo pozabiti na nobenega člana tega častitljivega telesa; posebej pa naj se spomnimo na tiste, ki jih bremenijo žalosti in stiske tega zemeljskega izgnanstva, pa tudi na trpeče duše v očistcu. Prav tako ne smemo zanemariti tistih, ki se poučujejo o krščanskem nauku, da bi lahko nemudoma prejeli krst.
102. Prav tako si moramo iskreno želeti, da bi ta združena molitev v isti goreči ljubezni zajela tako tiste, ki še niso razsvetljeni z resnico evangelija in so še vedno brez krdela Cerkve, kot tiste, ki so zaradi obžalovanja vrednega razkola ločeni od nas, ki sicer nismo vredni, a na zemlji predstavljamo osebo Jezusa Kristusa. Ponovimo torej božansko molitev našega Odrešenika nebeškemu Očetu: “Da bi bili vsi eno, kakor si ti Oče v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni eno v nama, da bi svet veroval, da si me ti poslal.” 192
103. Kot veste, častitljivi bratje, smo od samega začetka našega pontifikata v varstvo in vodstvo nebes izročili tiste, ki ne pripadajo vidnemu telesu katoliške Cerkve, in slovesno izjavili, da si po zgledu Dobrega pastirja ničesar ne želimo bolj goreče kot to, da bi imeli življenje in ga imeli še obilneje.193 Prosimo za molitve celotne Cerkve, da to slovesno izjavo ponovimo v tem encikličnem pismu, v katerem smo razglašali hvalnico “velikemu in slavnemu Kristusovemu telesu”,194 in iz srca, preplavljenega z ljubeznijo, vsakega od njih prosimo, naj ustreza notranjim gibanjem milosti in si prizadeva umakniti se iz tistega stanja, v katerem ne more biti prepričan o svojem odrešenju.195 Kajti čeprav so po nezavedni želji in hrepenenju v določenem odnosu z Odrešenikovim mističnim telesom, še vedno ostajajo prikrajšani za tiste številne nebeške darove in pomoči, ki jih lahko uživajo le v Katoliški cerkvi. Zato naj vstopijo v katoliško edinost in združeni z nami v enem, organskem Bogu Jezusa Kristusa, naj skupaj z nami tečejo k eni Glavi v Družbi slavne ljubezni.196 Vztrajni v molitvi k Duhu ljubezni in resnice jih pričakujemo z odprtimi in iztegnjenimi rokami, da ne pridejo v tujo hišo, ampak v svojo, v očetov dom.
104. Čeprav si želimo, da bi se ta neprestana molitev dvignila k Bogu iz celotnega skupnega mističnega telesa, da bi vse zablodele ovce pohitele in vstopile v eno samo ovčjo čredo Jezusa Kristusa, vendar se zavedamo, da morajo to storiti po lastni volji; nihče namreč ne veruje, če ne želi verovati.197 Zato prav gotovo niso pravi kristjani tisti,198 ki so proti svojemu prepričanju prisiljeni iti v cerkev, pristopiti k oltarju in prejeti zakramente; kajti “vera, brez katere ni mogoče ugajati Bogu “199 , je povsem svobodna “pokorščina razuma in volje”.200 Zato kadar koli se kljub stalnemu nauku tega apostolskega sedeža zgodi,201 da je kdo proti svoji volji prisiljen sprejeti katoliško vero, Naš občutek dolžnosti zahteva, da to dejanje obsodimo. Kajti ljudi mora Oče luči po Duhu svojega ljubljenega Sina učinkovito pritegniti k resnici, saj lahko, obdarjeni s svobodno voljo, kot so, svojo svobodo zlorabijo pod vplivom miselnega vznemirjenja in nizkotnih želja. Žal mnogi še vedno tavajo daleč od katoliške resnice, saj ne želijo slediti navdihom božje milosti, ker niti oni202 niti verniki ne molijo k Bogu z zadostno gorečnostjo za ta namen. Vedno znova prosimo vse, ki goreče ljubijo Cerkev, naj sledijo zgledu božanskega Odrešenika in se nenehno posvečajo taki molitvi.
105. In prav tako se nam predvsem v sedanji krizi zdi ne le primerno, ampak tudi nujno, da se za kralje, kneze in vse tiste, ki vladajo narodom in tako lahko pomagajo Cerkvi s svojo zaščitno močjo, da bi se spopad končal, “mir delo pravice “203 pod spodbudo božje ljubezni izšel iz te divje vihre in se vrnil utrujenemu človeku ter da bi sveta mati Cerkev “živela mirno in spokojno življenje v vsej pobožnosti in čistosti. “204 Prositi moramo Boga, naj podeli, da bodo vladarji narodov ljubili modrost,205 tako da jih ne bo nikoli doletela stroga sodba Svetega Duha: “Ker kot služabniki njegovega kraljestva niste sodili prav, niste se držali zakona pravičnosti in niste ravnali po Božji volji; strašno in hitro se vam bo prikazal, kajti najstrožja sodba bo za tiste, ki vladajo. Kajti tistemu, ki je majhen, je dano usmiljenje, mogočneži pa bodo silno trpinčeni. Bog namreč ne bo izvzel nikogaršnje osebe in ne bo stal v strahu pred nikogaršnjo veličino; kajti on je ustvaril majhne in velike in za vse enako skrbi. Za mogočnejše pa je pripravljena večja kazen. Zato so vam, o kralji, namenjene te moje besede, da bi se naučili modrosti in od nje ne bi odpadli. “206
106. Poleg tega Kristus svoje ljubezni do svoje brezmadežne neveste ni dokazal le za ceno neizmernega dela in nenehne molitve, temveč tudi s svojimi bolečinami in trpljenjem, ki jih je prostovoljno in ljubeče prenašal zaradi nje. “Ko je vzljubil svoje … jih je ljubil do konca. “207 Dejansko je Cerkev kupil le za ceno svoje krvi.208Potem z veseljem hodimo po krvavih stopinjah našega Kralja, saj je to potrebno za zagotovitev našega odrešenja. “Če smo bili namreč skupaj posajeni v podobo njegove smrti, bomo tudi v podobo njegovega vstajenja, “209 in “če smo z njim umrli, bomo z njim tudi živeli”. 210 To zahteva tudi naša goreča ljubezen do Cerkve in naša bratska ljubezen do duš, ki jih ta prinaša Kristusu. Kajti čeprav je naš Odrešenik s svojim krutim trpljenjem in smrtjo zaslužil za svojo Cerkev neskončno zakladnico milosti, je Božja nepojmljiva previdnost določila, da nam te milosti ne bodo podeljene vse naenkrat, ampak bo njihovo večje ali manjše obilje v nemajhni meri odvisno od naših dobrih del, ki na človeške duše privabljajo dež nebeških darov, ki jih je Bog zastonj podelil. Ti nebeški darovi bodo zagotovo pritekali obilneje, če ne bomo le goreče molili k Bogu, zlasti tako, da bomo po možnosti vsak dan sodelovali pri evharistični daritvi; če si ne bomo le prizadevali lajšati stiske pomoči potrebnih in bolnih z deli krščanske ljubezni, ampak če bomo tudi usmerili svoje srce k dobrobiti večnosti in ne k minljivim stvarem tega sveta; če bomo to smrtno telo omejevali s prostovoljnim umirjanjem, mu odrekali, kar je prepovedano, in ga prisilili, da dela, kar je težko in neprijetno; in končno, če bomo ponižno sprejemali bremena in tegobe sedanjega življenja kot iz Božjih rok. Tako bomo po apostolovih besedah “dopolnili tisto, kar manjka od Kristusovega trpljenja v našem telesu za njegovo telo, ki je Cerkev”.211
107. Ko pišemo te besede, se pred našimi očmi, žal, pretaka skoraj neskončna množica nesrečnih bitij, za katerimi točimo solze žalosti: bolni, ubogi, invalidi, vdove, sirote in mnogi, ki neredko zaradi lastnih bolečih preizkušenj ali preizkušenj svojih družin trpijo celo do smrti. S srcem očeta spodbujamo vse, ki so iz kakršnegakoli razloga zatopljeni v žalost in tesnobo, naj z zaupanjem dvignejo oči k nebesom in darujejo svoje bolečine tistemu, ki jih bo nekega dne bogato nagradil. Vsi naj se spominjajo, da njihovo trpljenje ni zaman, ampak da se bo obrnilo v njihovo neizmerno korist in korist Cerkve, če ga bodo v ta namen potrpežljivo prenašali. Vsakodnevna uporaba daritve, ki jo prinašajo člani Apostolata molitve, bo v veliki meri prispevala k večji učinkovitosti tega namena, zato pozdravljamo to priložnost, da to združenje zelo priporočamo kot tisto, ki je najbolj prijetno Bogu.
108. Častitljivi bratje, nikoli ni bilo časa, ko odrešenje duš vsem ne bi nalagalo dolžnosti, da svoje trpljenje povežejo z mukami našega božanskega Odrešenika. Danes pa je ta dolžnost jasnejša kot kdaj koli prej, ko je velikanski spopad požgal skoraj ves svet in za seboj pustil toliko smrti, toliko bede, toliko stisk; prav tako je danes na poseben način dolžnost vseh, da bežijo od pokvarjenosti, privlačnosti sveta, nebrzdanosti telesnih užitkov, pa tudi od posvetne lahkomiselnosti in nečimrnosti, ki ne prispevata ničesar h krščanski vzgoji duše in k pridobitvi nebes. Naj se nam raje globoko vtisnejo v spomin te tehtne besede našega nesmrtnega predhodnika Leona Velikega, da smo s krstom postali meso Križanega,212 in ta lepa molitev svetega Ambroža: “Ponesi me, Kristus, na križ, ki je odrešitev za potepuhe, edini počitek za utrujene, kjer je edino življenje za tiste, ki umirajo. “213
109. Preden zaključimo, se ne moremo vzdržati, da ne bi znova in znova pozvali vseh, naj ljubijo sveto mater Cerkev s predano in dejavno ljubeznijo. Če nam res leži na srcu odrešenje celotne človeške družine, odkupljene z dragoceno krvjo, moramo večnemu Očetu vsak dan ponujati svoje molitve, dela in trpljenje za njeno varnost ter za njen nenehni in vedno bolj rodovitni razrast. Medtem ko je nebo polno nevihtnih oblakov in ko vsej človeški družbi in Cerkvi grozijo velike nevarnosti, izročimo sebe in vse, kar imamo, Očetu usmiljenja in vzkliknimo: “Prosimo te, Gospod, poglej na to svojo družino, za katero se naš Gospod Jezus Kristus ni obotavljal, da bi bil izdan v roke hudobnih ljudi in da bi prestal muke križa. “214
110. Častitljivi bratje, naj Devica Božja Mati usliši molitve našega očetovskega srca – ki so tudi vaše – in vsem pridobi resnično ljubezen do Cerkve – do tiste, katere brezgrešno dušo je nad vse druge ustvarjene duše napolnil božanski Duh Jezusa Kristusa in ki je “v imenu vsega človeškega rodu” privolila “v duhovno poroko med Božjim Sinom in človeško naravo. “215 V njenem deviškem telesu je Kristus, naš Gospod, že nosil vzvišeni naslov Glave Cerkve; v čudovitem rojstvu ga je rodila kot vir vsega nadnaravnega življenja in ga novorojenega predstavila kot preroka, kralja in duhovnika tistim, ki so ga iz vrst Judov in poganov prvi prišli častit. Poleg tega je njen edini Sin, ki se je v “galilejski Kani” pokoril materini molitvi, storil čudež, po katerem so “njegovi učenci verovali vanj”.216 Ona, druga Eva, je bila tista, ki ga je, prostega vsakega greha, izvirnega ali osebnega, in vedno najbolj tesno povezana s svojim Sinom, na Golgoti darovala večnemu Očetu za vse Adamove otroke, zaznamovane z grehom zaradi njegovega nesrečnega padca, in v to daritev sta bili vključeni materinske pravice in materinska ljubezen. Tako je ona, ki je bila po mesu mati naše Glave, z dodanim naslovom bolečine in slave postala po Duhu mati vseh njegovih članov. Ona je bila tista, ki je s svojimi mogočnimi molitvami dosegla, da je bil Duh našega božanskega Odrešenika, dan že na križu, ob binkoštih skupaj s čudežnimi darovi podeljen novoustanovljeni Cerkvi; in končno je pogumno in samozavestno nosila ogromno breme svojih bolečin in zapuščenosti, ona, resnično Kraljica mučencev, bolj kot vsi verniki “dopolnila tisto, kar manjka od Kristusovega trpljenja. … za njegovo telo, ki je Cerkev”;217 in za Kristusovo mistično telo, rojeno iz prebodenega Odrešenikovega Srca, ima še naprej enako materinsko skrb in gorečo ljubezen, s katero je v jaslicah negovala in hranila Dojenčka Jezusa.218
111. Naj torej ona, presveta Mati vseh Kristusovih udov, 219 katere brezmadežnemu Srcu smo z zaupanjem posvetili vse človeštvo in ki zdaj kraljuje v nebesih s svojim Sinom, njeno telo in duša prekipevata od nebeške slave – naj ga nikoli ne preneha prositi, da bi iz njene vzvišene Glave na vse ude mističnega telesa pritekli obilni potoki milosti. Naj tako kot v preteklih časih tudi danes obda Cerkev s plaščem svojega varstva in od Boga doseže, da bosta Cerkev in vse človeštvo končno uživala mirnejše dni.
112. V zaupanju v to vzvišeno upanje vam, častitljivi bratje, in čredam, ki so vam zaupane v oskrbo, iz prepolnega srca izročamo apostolski blagoslov kot obljubo nebeških milosti in znamenje naše posebne naklonjenosti.

Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, devetindvajsetega junija, na praznik svetih apostolov Petra in Pavla, leta 1943, v petem letu našega pontifikata.

Pij XII.

OPOMBE:
Prim. Kol. 1, 24.
Apostolska dela, XX, 28.
Apostolska dela, XX, 28.
Prim. Ef 11, 21-22; l Peter II, 5.
Sessio III; Const. de fide cath., c. 4.
Rim, V, 20.
Prim. II Peter, 1, 4.
Ef, II, 3.
Janez, III, 16.
Prim. Janez, 1, 12.
Prim. Koncil, Const. de Eccl., prol.
Prim. ibidem, Const. de fide cath., c. 1.
Kol. 1,18.
Rim, XII, 5.
Prim. A.S.S., XXVIII, str. 710.
Rim, XII, 4.
I Kor., XII, 13.
Prim. Ef, IV, 5.
Prim. Mt, XVIII, 17.
Prim. Mt, IX, 11; Mk, II, 16; Lk, XV, 2.
Avgust, Epist., CLVII, 3, 22: Migne, P.L., XXXIII, 686.
Avgust., Serm., CXXXVII, 1: Migne, P.L., XXXVIII, 754.
Encyccl. Divinum Illud: A.A.S., XXIX, str. 649.
Janez,XVII, 18.
Prim. Mt, XVI, 18-19.
Janez, XV, 15; XVII, 8 in 14.
Prim. Janez, III, 5.
Prim. Gen., III, 20.
Ambrož, In Luc, II, 87: Migne, P.L., XV, 1585.
Prim. Mt, XV, 24.
Cf. sv. Tomaž, I-II, q. 103, a. 3, ad 2.
Prim. Ef, II, 15.
Prim. Kol, II, 14.
Prim. Mt, XXVI, 28; l Kor, XI 25.
Leon Veliki, Serm., LXVIII, 3: Migne, P.L., LIV, 374.
Hieronim in Avguštin, Epist. CXII, 14 in CXVI, 16: Migne, P. L., XXII, 924 in 943; sv. Tomaž, I-II, q. 103, a. 3, ad 2; a. 4, ad 1; Flor. pro Jacob.: Mansi, XXXI,1738.
Prim. II Kor., III, 6.
Prim. sv. Tomaž, III, q. 42, a. 1.
Prim. De pecc. orig., XXV, 29: Migne, P.L., XLIV, 400.
Prim. Ef, II. 14-16.
Prim. Apostolska dela, II, 1-4.
Prim. Luka, III, 22; Marko, 1, 10.
Kol. 1, 18.
Prim. Ef, IV, 16; Kol, II, 19.
Kol. 1, 15.
Kol., 1, 18; Apok., 1, 5.
l Tim., II, 5.
Prim. Janez, XII, 32.
Prim. Alex., Comm. in Ioh. 1, 4: Migne, P.G., LXXIII, 69;sv.
Hexaem., VI, 55: Migne, P.L., XIV, 265.
Prim. August, De agon. Kristus, XX, 22: Migne, P.L., XL, 301.
Prim. sv. Tomaž, 1, q. 22, a. 14.
Prim. Janez, X, 1-18; I Peter, V, 1-5.
Prim. Janez, VI, 63.
Pregovori, XXI, 1.
Prim. I Peter, II, 25.
Prim. Apostolska dela, VIII, 26; IX, 1-19; X, l7; XII, 3-10.
Filip, IV, 7.
Prim. Leon XIII, Satis Cognitum: A.S.S., XXVIII, 725.
Luka, XII, 32.
Cf. Corp. lur. Can., Extr. comm., 1, 8, 1.
Gregor Veliki, Moral., XIV, 35, 43: Migne, P.L., LXXV, 1062.
Primerjaj Vat. Svet, Const. de Eccl., Cap. 3.
Prim. Cod. lur. Can., can. 329, 1.
l Paral., XVI, 22; Ps., CIV, 15.
Prim. I Peter, V, 3.
Prim. I Tim., Vl, 20.
Prim. Ep. ad Eulog., 30: Migne, P.L., LXXVII, 933.
I Kor., XII, 2 1.
Janez, XV, 5.
Prim. Ef, IV, 16; Kol, II, 19.
Comm. in ep. ad Eph., Cap. 1, lect. 8; Hebr., II, 16-17.
Filipp., II, 7.
Prim. II Peter, 1,4.
Prim. Rim, VIII, 29.
Prim. Kol, III, 10.
Prim. l Janez, III, 2.
Kol. 1, 19.
Prim. Janez XVII, 2.
ol.,n,3.
Prim. Jn 1, 14-16.
Jn 1 18.
f. Janez, III, 2.
Prim. Janez XVIII, 37.
Prim. Janez VI, 68.
Prim. August, De cons. evang., 1, 35, 54; Migne, P.L., XXXIV, 1070.
Prim. Hebr., XII, 2.
Prim. Cyr. Alex., Ep, 55 de Symb.: Migne, P.G., LXXVII, 293.
Prim. Janez, XV, 5.
Prim. sv. Tomaž, III, q. 64, a. 3.
Ef, IV, 7.
Ef, IV, 16; prim. Kol, II, 19.
Prim. De Rom. Pont., 1, 9; De Concil, II, 19.
Prim. I Kor., XII, 12.
Prim. Apostolska dela, IX, 4; XXII, 7; XXVI, 14.
Prim. Nyss., De vita Moysis: Migne, P.G., XLIV, 385.
Prim. Serm., CCCLIV, 1: Migne, P.L., XXXIX, 1563.
Prim. Janez, XVII, 18 in XX, 21.
Prim. Leon XIII, Sapientiae Christianae: A.S.S. XXII, 392. Satis Cognitum: ibidem, XXVIII, 710.
Rim, VIII, 9; II Kor, III, 17; Gal, IV, 6.
Prim. Janez, XX, 22.
Prim. Janez, III, 34.
Prim. Ef 1,8; IV,7.
Prim. Rim, VIII, 14-17; Gal, IV, 6-7.
Prim. II Kor, III, 18.
A.S.S., XXIX, str. 650.
Gal, II, 20.
Prim. Ambrož, De Elia et ieiun., 10, 36-37, in In Psalm. 118, serm. 20, 2: Migne, P.L., XIV, 710 et XV, 1483.
Eph., V, 23.
Janez, IV, 42.
Prim. l Tim., IV, 10.
Apostolska dela, XX, 28.
Enarr. in Ps., LXXXV, 5; Migne, P.L., XXXVII, 1085.
Klem. Alex., Strom., VII, 2; Migne, P.G., IX, 413.
I Cor., III, 23; Pij XI, Divini Redemptoris: A.A.S., 1937, str. 80.
De Veritate, q. 29, a. 4, c. 117. Prim. Leon XIII, Sapientae Christianae: A.S.S., XXII, str. 392.
Sapientae Christianae: A.S.S., XXII, str. 392.
Prim. Leon XIII, Sans Cognitum: A.S.S., XXVIII, str. 724.
Prim. Ibidem, str. 710.
Prim. Ibidem, str. 710.
Prim. Ibidem, str. 710.
Sveti Tomaž, De Veritate, q. 29, a. 4, ad 9.
Vat. Koncil, seja. IV, Const. dogm. de Eccl., prol.
Col., I, 13.
Vat. Svet, Sess. III, Const. de fide Cath., Cap. 3.
Philipp., II, 8.
Janez, XX, 22.
Janez, XX, 21.
Luka, X, 16.
Prim. Vat. Svet, seja. III, Const. de fide Cath., Cap. 3.
Serm., XXI, 3: Migne, P.L., LIV, 192-193.
Prim. Avgust, Contra Faust, 21, 8: Migne, P.L., XLII, 392.
Prim. Ef, V, 22-23; Janez, XV, 1-5; Ef, IV, 16.
Kol., 1, 18.
Prim. Enar. in Ps., XVII, 51, in XC, II, 1. Migne, P.L., XXXVI, 154 in XXXVII, 1159.
Janez, XVII, 21-23.
Apok., V, 12-13.
Prim. Janez, XIV, 16 in 26.
Ef, IV, 5.
Prim. Janez, XVII, 3.
I Janez, IV, 15.
D Kor., IV, 13.
Prim. Gal II, 20.
Prim. Ef, III, 17.
Prim. Hebr., XII, 2.
Tit, II, 13.
Prim. Hebr., XIII, 14.
Ef, IV, 4.
Prim. Kol. 1, 27.
I Janez, IV, 16.
Jn, XIV, 28.
Janez, XV, 9-10.
Janez IV, 20-21.
Rim, XII, 5.
I Kor., XII, 25.
Pridiga. XXIX: Migne, P.L., LVII, 594.
Cf. sv. Tomaž, Komm. v Ep. in Ef., Cap. II, predav. 5.
Rim, VIII, 9-10.
Prim. sv. T., Comm. in Ep. ad Eph., Cap. 1, predav. 8.
Prim. sv. Tomaž, l, q.43, a.3.
Prim. Divinum Illud: A.S.S., XXIX, str. 653.
Mal., I, 11.
Prim. Didaché, IX, 4.
Prim. Rim, VIII, 35.
Prim. Ef, V, 22-23.
Ps. LXXXIII, 12.
Evang. sec. Luc., IV, 49: Migne, P.L., XV, 1626.
Gal., II, 20.
I Kor., XV, 10.
Cf. sv. Tomaž, II-II, q. 83, a. 5 et 6.
I Tim II, 5.
Prim. sv. Toz., De Veritate, q. 29, a. 4. c.
Janez, XIV, 14.
Apok., V, 13.
Ps., CXXXVI, 5-6.
Ef, n, 20; I Peter, II, 4-5.
Prim. II Kor, XI, 14.
Prim. II Kor, X, 5.
Prim. Hebr., XIII, 17.
I Kor XII, 2223.
Prim. odlok Svetega urada z dne 2. decembra 1940: A.A.S., 1940, str. 553.
Prim. Gen., IV, 10.
Prim. Rim, XII, 5; I Kor, XII, 25.
Prim. l Kor, XII, 26.
Prim. Luka, X, 33-37.
Prim. Lk, Vl, 27-35; Mt, V, 44-48.
Prim. Ef, III, 18.
Prim. Lk, XXII, 32.
Prim. Janez, XVII, 9-19.
Prim. Janez, XVII, 20-23.
Prim. Mt, IX, 38; Lk, X, 2.
Janez, XVII, 21.
Prim. lit. enc. Summi Pontificatus: A.A.S., 1939, str. 419.
Iren., Adv. Haer., IV, 33, 7: Migne, P.G., VII, 1076.
Prim. Pij IX, Iam Vos Omnes, 13. september 1868: Zakon. Conc. Vat., C. L. VII, 10.
Prim. Gelas. I, Epist. XIV: Migne, P.L., LIX, 89.
Prim. avgust. In loann. Ev. tract., XXVI, 2: Migne, P.L., XXX, 1607.
Prim. Avgust., Ibidem.
Hebr., XI, 6.
Vat. Svet, Const. de fide Cath., Cap. 3.
Prim. Leon XIII, Immortale Dei: A.S.S. XVIII, str. 174-175; Cod. Iur. Can., c. 1351.
Prim. Avgust, Ibidem.
15., XXXII, 17.
Prim. I Tim., II, 2.
Prim. Mdr 6, 23.
Ibidem, VI, 4-10.
Janez, XIII, 1.
Prim. Apostolska dela, XX, 28.
Rim, VI, 5.
II Tim. II, 11.
Prim. Kol. 1, 24.
Prim. Serm., LXIII, 6; LXVI, 3: Migne, P.L., LIV, 357 in 366.
V P [5] ., 118, XXII, 30: Migne, P.L., XV, 1521.
Urad za veliki teden.
Toz, III, q. 30, a. 1, c.
Janez, II, 11.
Kol., I, 24.
Prim. večerno himno za Urad Srca Jezusovega.
Prim. Pij X., Ad Diem Illum: A.S.S., XXXVI, str. 453.