Divino Afflante Spiritu

O Svetem pismu


Papež Pij XII. – 1943


Našim častitljivim bratom, patriarhom, nadškofom in drugim krajevnim redovnikom, ki uživajo mir in občestvo z Apostolskim sedežem.

Sveti pisatelji so po navdihu Božjega Duha sestavili tiste knjige, ki jim jih je Bog v svoji očetovski ljubezni do človeškega rodu hotel podeliti, da bi jih “poučevali, grajali, popravljali, vzgajali v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln, opremljen za vsako dobro delo.”[1] Ta od nebes poslan zaklad ima Sveta Cerkev za najdragocenejši vir nauka o veri in morali. Zato ni čudno, da ga je, kakor ga je nedotaknjenega prejela iz rok apostolov, tudi skrbno hranila, ga branila pred vsako napačno in sprevrženo razlago ter ga prizadevno uporabljala kot orodje za zagotavljanje večnega odrešenja duš, o čemer nazorno pričajo skoraj nešteti dokumenti v vseh obdobjih. V novejšem času, odkar sta božanski izvor in pravilna razlaga svetih spisov posebej postavljena pod vprašaj, pa se je Cerkev s še večjo vnemo in skrbnostjo lotila njihove obrambe in zaščite. Sveti tridentinski koncil je s slovesnim odlokom določil, da je treba “vse knjige z vsemi njihovimi deli, kakor so se navadno brale v katoliški Cerkvi in jih vsebuje stara latinska izdaja vulgate, imeti za svete in kanonične. “[2] V našem času je vatikanski koncil s ciljem obsoditi napačne nauke o navdihu razglasil, da mora Cerkev te iste knjige imeti za svete in kanonične, “ne zato, ker jih je, potem ko so bile sestavljene s človeško močjo, potem odobrila njena oblast, niti ne samo zato, ker vsebujejo razodetje brez napake, ampak ker so bile napisane po navdihu Svetega Duha, imajo Boga za svojega avtorja in so kot take izročene sami Cerkvi. “[3] Ko so si pozneje nekateri katoliški pisci kljub tej slovesni opredelitvi katoliškega nauka, s katero se za “celotne knjige z vsemi njihovimi deli” zatrjuje takšna božja avtoriteta, ki zagotavlja svobodo pred kakršno koli napako, drznili resnico Svetega pisma omejiti zgolj na zadeve vere in morale, druge zadeve pa obravnavati bodisi na področju fizike ali zgodovine kot “obiter dicta” in – kot so trdili – v ničemer povezane z vero, je naš predhodnik nesmrtnega spomina Leon XIII. v encikliki Providentissimus Deus, objavljeni 18. novembra leta 1893, upravičeno in pravilno obsodil te zmote ter z najbolj modrimi zapovedmi in pravili zaščitil študij Božjih knjig.

  1. Ker je potemtakem primerno, da obeležimo petdeseto obletnico objave tega encikličnega pisma, ki velja za najvišje vodilo v bibličnih študijah, smo mi, gnani s tisto skrbjo za svete študije, ki smo jo kazali od samega začetka našega pontifikata, [4] smo menili, da je to mogoče storiti najbolj primerno tako, da ratificiramo in vpeljemo vse, kar je modro določil Naš predhodnik in kar so njegovi nasledniki odredili za utrditev in izpopolnitev tega dela, ter da poudarimo, kar se zdi potrebno v sedanjem času, da bi vse sinove Cerkve, ki se posvečajo tem študijam, še bolj zavzeto spodbudili k tako potrebnemu in hvalevrednemu podvigu.
  2. Prva in največja skrb Leona XIII. je bila predstaviti nauk o resnici svetih knjig in ga braniti pred napadi. Zato je z resnimi besedami razglasil, da ni nobene napake, če je sveti pisatelj, ko je govoril o stvareh fizičnega reda, “ravnal po tem, kar se je čutno pokazalo”, kot pravi Angelski zdravnik,[5] in je govoril bodisi “v prenesenem jeziku bodisi z izrazi, ki so se takrat običajno uporabljali in ki so v mnogih primerih še danes v vsakdanji rabi tudi med najbolj uglednimi znanstveniki.” Kajti “sveti pisatelji ali, natančneje rečeno – besede so sv. avguština -[6] Sveti Duh, ki je govoril po njih, ni nameraval učiti ljudi teh stvari – to je bistvene narave stvari v vesolju – stvari, ki nikakor niso koristne za odrešenje”; to načelo “bo veljalo za spoznavne znanosti in zlasti za zgodovino”,[7] to je tako, da bo “na nekoliko podoben način ovrgel zmote nasprotnikov in obranil zgodovinsko resnico Svetega pisma pred njihovimi napadi. “[8] Svetega pisatelja tudi ni treba obtožiti napake, če so “prepisovalci naredili napake v besedilu Svetega pisma” ali če “pravi pomen nekega odlomka ostaja dvoumen”. Končno je popolnoma napačno in prepovedano “bodisi zožiti navdih na nekatere odlomke Svetega pisma bodisi priznati, da se je sveti pisatelj zmotil”, saj božji navdih “ni le bistveno nezdružljiv z napako, ampak jo izključuje in zavrača tako absolutno in nujno, kot je nemogoče, da bi Bog sam, najvišja Resnica, izrekel nekaj, kar ni resnično. To je starodavna in stalna vera Cerkve.”[9]
  3. Ta nauk, ki ga je naš predhodnik Leon XIII. tako slovesno predstavil, tudi mi razglašamo s svojo avtoriteto in vse pozivamo, naj se ga versko držijo. Nič manj goreče ne spodbujamo, da bi tudi danes ubogali nasvete in napotke, ki jih je v svojem času tako modro zapovedal. Ker so se zaradi razširjenih predsodkov racionalizma in zlasti zaradi odkrivanja in raziskovanja vzhodnih starin pojavile nove in resne težave in vprašanja, je ta naš predhodnik, ki ga je gnala gorečnost apostolske službe, ne le zato, da bi bil tako odličen vir katoliškega razodetja bolj varno in obilno na voljo krščanski čredi, temveč tudi zato, da ne bi dopustil, da bi bil kakor koli omadeževan, je želel in najresneje želel, “da bi se povečalo število odobrenih in vztrajnih delavcev v zadevi Svetega pisma; in še posebej, da bi tisti, ki jih je Božja milost poklicala v sveti red, iz dneva v dan, kakor to zahteva njihov stan, izkazovali večjo prizadevnost in prizadevnost pri branju, premišljevanju in razlaganju Svetega pisma. “[10]
  4. Zato je isti papež, kakor je že prej pohvalil in odobril šolo za biblične študije, ustanovljeno pri sv. Štefana v Jeruzalemu, ki jo je ustanovil generalni mojster svetega reda pridigarjev – od katere je, če uporabimo njegove lastne besede, “biblična znanost sama dobila nemalo koristi, obenem pa je obetala še več”[11] -, je v zadnjem letu svojega življenja zagotovil še eno pot, po kateri bi ti isti študiji, tako toplo pohvaljeni v encikliki Providentissimus Deus, lahko vsak dan bolj napredovali in se z njimi ukvarjali z največjo možno varnostjo. Z apostolskim pismom Vigilantiae, objavljenim 30. oktobra leta 1902, je ustanovil svet ali komisijo uglednih mož, “katerih dolžnost bi bila na vsak način poskrbeti, da bi bila sveta besedila povsod med nami deležna temeljitejše razlage, ki jo zahteva čas, in da bi bila varna ne le pred vsakim pridihom zmote, ampak tudi pred vsemi nepremišljenimi mnenji.”[12] Po zgledu naših predhodnikov smo tudi mi učinkovito potrdili in okrepili ta svet z uporabo njegove dobre službe, da bi komentatorje svetih knjig, kot že večkrat doslej, spomnil na tista varna pravila katoliške eksegeze, ki so jih posredovali sveti očetje in doktorji Cerkve, pa tudi sami suvereni papeži[13].
  1. Morda ne bo odveč, če se na tem mestu hvaležno spomnimo glavnih in koristnejših prispevkov, ki so jih zaporedoma prispevali Naši predhodniki v ta isti namen in ki jih lahko štejemo za dopolnilo ali sad gibanja, ki ga je tako srečno začel Leon XIII. Najprej je Pij X., ki je želel “zagotoviti zanesljivo pot za pripravo velikega števila učiteljev, ki bi zaradi resnosti in poštenosti svojega nauka razlagali svete knjige v katoliških šolah …”, uvedel “akademske stopnje licenciata in doktorata iz Svetega pisma …; podelila naj bi jih biblična komisija”;[14] kasneje je s tem namenom sprejel zakon “o metodi študija Svetega pisma, ki naj se izvaja v duhovniških semeniščih”, in sicer : da bi študenti svetih ved “ne le sami v celoti razumeli moč, namen in nauk Svetega pisma, ampak bi bili tudi usposobljeni, da bi se z eleganco in sposobnostjo lotili služenja božji besedi ter odbijali napade na božansko navdihnjene knjige”; [15] nazadnje “da bi v Rimu ustanovili središče višjih bibličnih študij, ki bi na najboljši možni način spodbujalo študij Svetega pisma in vseh sorodnih ved v skladu z mislijo Katoliške cerkve”, je ustanovil Papeški biblični inštitut, zaupan v skrb ugledni Družbi Jezusovi, ki ga je želel opremiti “z vrhunskim profesorskim osebjem in vsemi pripomočki za biblično raziskovanje”; predpisal je njegove zakone in pravila ter se zavezal, da bo pri tem sledil “koristnemu in plodnemu projektu” Leona XIII. [16]
  2. Vse to je naš neposredni predhodnik lepega spomina Pij XI. pripeljal do popolnosti in med drugim določil, “da nihče ne sme biti imenovan za profesorja Svetega pisma v nobenem semenišču, če po končanem posebnem tečaju bibličnih študij ni v ustrezni obliki pridobil akademskih stopenj pred biblično komisijo ali bibličnim inštitutom”. Želel je, da bi te diplome imele enake pravice in učinke kot ustrezno podeljene diplome iz svete teologije ali kanonskega prava; prav tako je odredil, da nihče ne sme prejeti “beneficija, na katerega je vezana kanonična obveznost razlaganja Svetega pisma ljudem, če med drugim ni pridobil licenciata ali doktorata iz bibličnih znanosti”. Obenem je pozval generalne predstojnike redovnih redov in verskih kongregacij ter škofe katoliškega sveta, naj pošljejo najprimernejše študente, da bodo obiskovali šole Bibličnega inštituta in tam pridobili akademske stopnje, in te pozive potrdil z lastnim zgledom, ko je v ta namen iz svoje blagajne namenil letni znesek[17].
  3. Ko je videl, da je bila leta 1907 z blagodejno odobritvijo Pija X. blagega spomina “benediktinskim menihom zaupana naloga, da pripravijo raziskave in študije, na katerih bi lahko temeljila nova izdaja latinske različice Svetega pisma, splošno imenovane Vulgata, [18] isti papež Pij XI. je v želji, da bi trdneje in varneje utrdil to “naporno in težavno podjetje”, ki zahteva veliko časa in velike stroške, v Rimu ustanovil in bogato obdaril s knjižnico in drugimi raziskovalnimi sredstvi samostan sv. Hieronima, ki naj bi bil posvečen izključno temu delu[19].
  4. Prav tako ne smemo na tem mestu pozabiti omeniti, kako goreče so ti isti Naši predhodniki, kadar se je ponudila priložnost, priporočali študij ali pridiganje ali in fine pobožno branje in premišljevanje Svetega pisma. Pij X. je najbolj iskreno pohvalil družbo sv. Hieronima, ki si prizadeva med verniki spodbujati – in z vsemi svojimi močmi pospeševati – resnično hvalevredno navado branja in premišljevanja svetih evangelijev; spodbujal jih je, naj vztrajajo v začrtanem podvigu, in ga razglasil za “nadvse koristen podvig in tudi najbolj primeren za današnji čas”, saj vidi, da v nemajhni meri pomaga “razbliniti misel, da Cerkev nasprotuje ali kakor koli ovira branje Svetih spisov v domačem jeziku”. “[20] Benedikt XV. pa je ob petnajsti obletnici smrti sv. Hieronima, največjega doktorja Svetega pisma, potem ko je najbolj slovesno navajal zapovedi in zglede istega doktorja ter načela in pravila, ki sta jih določila Leon XIII. in on sam, ter priporočal druge stvari, ki so v zvezi s tem nadvse primerne in jih nikoli ne smemo pozabiti, je pozval “vse otroke Cerkve, zlasti duhovnike, naj častijo Sveto pismo, ga pobožno berejo in o njem stalno premišljujejo”; spomnil jih je, “da je treba na teh straneh iskati hrano, s katero se duhovno življenje hrani do popolnosti”, in “da je glavna uporaba Svetega pisma povezana s svetim in plodnim opravljanjem pridigarske službe”; prav tako je ponovno izrazil toplo odobravanje dela družbe, imenovane po sv. Hieronima, po katerem se evangeliji in Apostolska dela tako močno širijo, “da ni več krščanske družine brez njih in da so vsi navajeni jih vsak dan brati in premišljevati”[21].
  5. Vendar je prav in prijetno odkrito priznati, da sta poznavanje in uporaba Svetega pisma med katoličani močno napredovala ne le zaradi teh pobud, zapovedi in pozivov Naših predhodnikov, saj so za to zaslužna tudi dela in trud vseh, ki so z njimi prizadevno sodelovali tako z meditacijo, raziskovanjem in pisanjem kot tudi s poučevanjem in pridiganjem ter s prevajanjem in širjenjem svetih knjig. Kajti iz šol, v katerih se goji višji študij teoloških in bibličnih ved, zlasti iz našega Papeškega bibličnega inštituta, je že izšlo in še vedno prihaja veliko študentov Svetega pisma, ki z močno ljubeznijo do svetih knjig navdihujejo mlajše duhovnike z enako gorečo vnemo in jim vztrajno posredujejo nauk, ki so ga sami pridobili. Mnogi med njimi so tudi s pisano besedo daleč naokoli spodbujali in še vedno spodbujajo preučevanje Svetega pisma; kot takrat, ko sveto besedilo urejajo, popravljeno v skladu s pravili besedilne kritike, ali ga razlagajo, pojasnjujejo in prevajajo v ljudski jezik; ali ko ga ponujajo vernikom v pobožno branje in premišljevanje; ali končno, ko gojijo in iščejo pomoč profanih znanosti, ki so koristne za razlago Svetega pisma. Na podlagi teh in drugih pobud, ki so vsak dan bolj razširjene in živahne, kot so na primer biblične družbe, kongresi, knjižnice, združenja za premišljevanje evangelijev, trdno upamo, da se bo v prihodnosti spoštovanje Svetega pisma ter njegova uporaba in poznavanje povsod vedno bolj povečevalo v dobro duš, pod pogojem, da bodo vsi trdneje, bolj goreče in zvesto sprejeli metodo svetopisemskega študija, ki jo je določil Leon XIII, jasneje in popolneje razložili njegovi nasledniki, mi pa smo jo potrdili in razširili – kar je dejansko edina varna pot in je dokazana z izkušnjami – ne glede na težave, ki jih tako kot v vseh človeških zadevah tudi v tem najodličnejšem delu ne bo nikoli manjkalo.
  6. Ni ga nikogar, ki ne bi zlahka opazil, da so se pogoji bibličnih študij in njim podrejenih ved v zadnjih petdesetih letih močno spremenili. Kajti poleg vsega drugega, ko je naš predhodnik objavil enciklično pismo Providentissimus Deus, se je z ustreznimi izkopavanji začel raziskovati komaj kakšen kraj v Palestini. Zdaj pa so tovrstne raziskave veliko pogostejše, in ker so se med dejanskimi izkušnjami razvile natančnejše metode in tehnična spretnost, nam dajejo obenem obilnejše in natančnejše informacije. Koliko svetlobe so te raziskave prinesle za pravilnejše in popolnejše razumevanje svetih knjig, vedo vsi strokovnjaki, pa tudi vsi tisti, ki se posvečajo tem raziskavam. Vrednost teh izkopavanj je še večja, če občasno odkrijemo pisne dokumente, ki veliko pripomorejo k poznavanju jezikov, črk, dogodkov, običajev in oblik čaščenja v najstarejših časih. Nič manj pomembni pa niso papirusi, ki so veliko prispevali k poznavanju v našem času tako pogostega odkrivanja in raziskovanja pisem in ustanov, tako javnih kot zasebnih, zlasti iz časa našega Odrešenika.
  7. Poleg tega so bili najdeni in s pronicljivo temeljitostjo urejeni starodavni kodeksi svetih knjig; eksegeza cerkvenih očetov je bila širše in temeljiteje preučena; skratka, način govorjenja, pripovedovanja in pisanja, ki je bil v rabi pri starodavnih, je razviden iz neštetih primerov. Vse te prednosti, ki jih je naša doba pridobila po posebnem načrtu Božje previdnosti, so tako rekoč vabilo in spodbuda razlagalcem svete literature, naj vestno uporabljajo to obilno dano svetlobo, da bi globlje prodrli, jasneje razložili in jasneje razložili božja izročila. Če z največjim zadovoljstvom ugotavljamo, da so se ti isti razlagalci odločno odzvali in se še vedno odzivajo na ta poziv, to zagotovo ni zadnji ali najmanjši sad encikličnega pisma Providentissimus Deus, s katerim je naš predhodnik Leon XIII, ki je tako rekoč predvidel ta novi razvoj bibličnih študij, pozval katoliške eksegete k delu in modro določil smer in metodo, ki ju je treba pri tem delu upoštevati.
  8. Tudi mi želimo s tem encikličnim pismom poskrbeti, da delo ne bi le nemoteno potekalo, ampak bi postajalo vsak dan popolnejše in plodnejše; v ta namen želimo še posebej opozoriti vse, kaj je še treba storiti, s kakšnim duhom naj se katoliški ekseget v sedanjem času loti tako velikega in plemenitega dela, ter dati novo spodbudo in nov pogum delavcem, ki se tako zavzeto trudijo v Gospodovem vinogradu.
  9. Cerkveni očetje v svojem času, zlasti Avguštin, so katoliškemu učenjaku, ki se je lotil raziskovanja in razlaganja Svetega pisma, toplo priporočali študij starih jezikov in zatekanje k izvirnim besedilom. 22 Vendar je bilo v tistih časih tako stanje pismenosti, da so le redki – in še ti le nepopolno – poznali hebrejski jezik. V srednjem veku, ko je bila sholastična teologija na vrhuncu svojega razmaha, je bilo znanje celo grškega jezika na Zahodu že zdavnaj tako redko, da so se tudi največji doktorji tistega časa pri razlagi svetega besedila posluževali le latinske različice, znane kot Vulgata.
  10. Nasprotno pa v tem našem času ne le grškega jezika, ki je od humanistične renesanse tako rekoč ponovno zaživel, poznajo skoraj vsi preučevalci antike in pisave, ampak se je med književniki daleč naokoli razširilo tudi znanje hebrejščine in njihovih orientalskih jezikov. Poleg tega so zdaj na voljo tako številni pripomočki za študij teh jezikov, da se biblični učenjak, ki bi se z njihovim zanemarjanjem prikrajšal za dostop do izvirnih besedil, nikakor ne bi mogel izogniti stigmi lahkomiselnosti in lenobe. Kajti dolžnost eksegeta je, da tako rekoč z največjo skrbnostjo in spoštovanjem prijema najmanjše izraze, ki so pod navdihom Božjega Duha pritekli izpod peresa svetega pisca, da bi tako prišel do globljega in popolnejšega spoznanja njegovega pomena.
  11. Zato naj se vestno trudi, da bo vsak dan pridobival večjo spretnost v bibličnih in tudi drugih orientalskih jezikih ter da bo svojo razlago podpiral s pripomočki, ki jih nudijo vse veje filologije. Za to si je res goreče prizadeval sveti Hieronim, kolikor je dopuščala znanost njegovega časa; za to si je z neutrudno vnemo in nemajhnimi sadovi prizadevalo tudi kar nekaj velikih eksegetov šestnajstega in sedemnajstega stoletja, čeprav je bilo znanje jezikov takrat veliko slabše kot danes. Na podoben način bi morali razlagati izvirno besedilo, ki ima, ker ga je napisal navdihnjeni avtor sam, večjo avtoriteto in težo kot katerikoli, tudi najboljši prevod, bodisi starodavni bodisi sodobni; to lahko storimo še lažje in plodneje, če se znanju jezikov pridruži še prava veščina literarne kritike istega besedila.
  12. Na velik pomen, ki ga je treba pripisati tej vrsti kritike, je primerno opozoril Avguštin, ko je med zapovedmi, ki jih je treba priporočiti študentu svetih knjig, na prvo mesto postavil skrb za to, da ima popravljeno besedilo. “Popravek kodeksov” – tako pravi ta najznamenitejši doktor Cerkve – “bi moral najprej pritegniti pozornost tistih, ki hočejo spoznati Božje pismo, da bi nepopravljeno besedilo zamenjalo popravljeno.”[23] V današnjem času se ta umetnost, ki se imenuje besedilna kritika in ki se z velikimi in hvalevrednimi rezultati uporablja pri izdajah profanih spisov, dejansko povsem upravičeno uporablja tudi v primeru svetih knjig, in sicer prav zaradi spoštovanja, ki pripada božjim izročilom. Njen namen je namreč zagotoviti, da se sveto besedilo obnovi čim popolneje, očisti poškodb, ki so posledica neprevidnosti prepisovalcev, in se, kolikor je mogoče, osvobodi glos in izpustov, zamenjave in ponavljanja besed ter vseh drugih vrst napak, ki se postopoma vnašajo v spise, ki so se prenašali skozi mnoga stoletja.
  13. Skoraj ni treba poudarjati, da ima ta kritika, ki so jo pred kakimi petdesetimi leti nemalo ljudi uporabljali povsem samovoljno in pogosto tako modro, da bi človek rekel, da so to počeli zato, da bi v sveto besedilo vnesli svoje vnaprejšnje zamisli, danes tako trdno uveljavljena in varna pravila, da je postala najdragocenejši pripomoček za čistejše in natančnejše urejanje svetega besedila in da je vsako zlorabo mogoče zlahka odkriti. Na tem mestu tudi ni treba opozarjati – saj je vsem preučevalcem Svetega pisma nedvomno znano in očitno – v kolikšni meri je namreč Cerkev od prvih stoletij pa vse do današnjih dni častila te študije besedilne kritike.
  14. Ker je torej danes ta znanstvena panoga dosegla tako visoko popolnost, je častna, čeprav ne vedno lahka naloga študentov Svetega pisma, da na vsak način poskrbijo, da bodo katoličani čim prej ustrezno objavili izdaje svetih knjig in starih verzij, ki so nastale v skladu s temi standardi, ki, to je, združujejo največje spoštovanje do svetega besedila z natančnim upoštevanjem vseh pravil kritike. In naj vsi vedo, da to dolgotrajno delo ni le nujno potrebno za pravilno razumevanje božjih spisov, ampak ga nujno zahteva tudi tista pobožnost, zaradi katere moramo biti hvaležni Bogu vse previdnosti, ki je s prestola svojega veličastva poslal te knjige kot toliko očetovskih pisem svojim otrokom.
  15. Prav tako naj nihče ne misli, da ta uporaba izvirnih besedil v skladu z metodami kritike kakor koli odstopa od tistih odlokov, ki jih je tako modro uzakonil tridentinski koncil glede latinske Vulgate. [24] Zgodovinsko je gotovo, da so predsedniki koncila prejeli naročilo, ki so ga tudi ustrezno izpolnili, naj v imenu koncila prosijo, to je suverenega papeža, naj da popraviti, kolikor je mogoče, najprej latinsko, nato grško in hebrejsko izdajo, ki bi bila nazadnje objavljena v korist svete Božje Cerkve. [25] Če ta želja takrat zaradi težav časa in drugih ovir ni mogla biti v celoti uresničena, pa se lahko zdaj, toplo upamo, popolneje in v celoti uresniči s skupnimi prizadevanji katoliških učenjakov.
  16. In če je tridentinska sinoda želela, “da bi vsi uporabljali kot avtentično” latinsko različico Vulgate, to, kot vsi vemo, velja samo za latinsko Cerkev in za javno rabo istih Svetih spisov; prav tako to nedvomno nikakor ne zmanjšuje avtoritete in vrednosti izvirnih besedil. Takrat namreč ni šlo za ta besedila, temveč za latinske različice, ki so bile takrat v obtoku, in med njimi je isti koncil upravičeno razglasil za primernejšo tisto, “ki je bila potrjena zaradi dolgotrajne uporabe v Cerkvi toliko stoletij”. Zato te posebne avtoritete ali, kot pravijo, avtentičnosti Vulgate koncil ni potrdil posebej iz kritičnih razlogov, temveč zaradi njene zakonite uporabe v Cerkvah skozi toliko stoletij; s to uporabo se je v smislu, v katerem jo je Cerkev razumela in razume, izkazalo, da je v zadevah vere in morale brez kakršne koli napake; tako da ga lahko, kot pričuje in potrjuje Cerkev sama, varno in brez strahu pred napako citiramo v disputih, predavanjih in pridigah; zato njegova pristnost ni opredeljena predvsem kot kritična, temveč kot pravna.
  17. Zato ta avtoriteta Vulgate v vprašanjih nauka nikakor ne preprečuje – nasprotno, danes skoraj zahteva -, da bi ta isti nauk potrdili z izvirnimi besedili ali da bi se ob vsaki priložnosti zatekli k pomoči teh istih besedil, s katerimi je pravilen pomen svetih pisem povsod vsak dan bolj jasen in očiten. Odlok tridentinskega koncila tudi ne prepoveduje prevodov v vulgarni jezik, celo neposredno iz samih izvirnih besedil, za uporabo in korist vernikov ter za boljše razumevanje božje besede, kar je, kot vemo, že bilo na hvalevreden način in z odobritvijo cerkvene oblasti storjeno v mnogih državah.
  18. Katoliški ekseget, ki je temeljito pripravljen z znanjem starih jezikov in s pripomočki, ki mu jih nudi umetnost kritike, naj se loti naloge, ki je med vsemi nalogami, ki so mu naložene, največja, namreč odkrivanja in razlaganja pristnega pomena svetih knjig. Pri opravljanju te naloge naj se razlagalci zavedajo, da si morajo v prvi vrsti in najbolj prizadevati za to, da bi razbrali in jasno opredelili tisti smisel svetopisemskih besed, ki se imenuje dobesedni. Ob pomoči konteksta in primerjave s podobnimi odlomki naj torej s pomočjo znanja jezikov z vso skrbnostjo iščejo dobesedni pomen besed; vse te pripomočke je namreč treba uporabiti tudi pri razlagi profanih pisateljev, da bi bilo avtorjevo mišljenje povsem jasno.
  19. Komentatorji svetih pisem, ki se zavedajo, da gre tu za božansko navdihnjeno besedilo, katerega skrb in razlago je Cerkvi zaupal sam Bog, naj nič manj skrbno ne upoštevajo razlag in izjav učiteljske oblasti Cerkve, prav tako razlag, ki so jih podali sveti očetje, in celo “analogije vere”, kot je v encikliki Providentissimus Deus najbolj modro pripomnil Leon XIII. [26] S posebno gorečnostjo naj se ne posvečajo le razlaganju izključno tistih zadev, ki spadajo v zgodovinske, arheološke, filološke in druge pomožne vede – kot se to na Naše obžalovanje dogaja v nekaterih komentarjih, – ampak naj jih po ustreznem sklicevanju na njih razlagajo, kolikor lahko pomagajo pri eksegezi, bi morali posebej predstaviti teološki nauk v veri in morali posameznih knjig ali besedil, tako da njihova razlaga ne bi bila v pomoč le profesorjem teologije pri razlagi in dokazovanju dogem vere, ampak bi bila v pomoč tudi duhovnikom pri predstavljanju krščanskega nauka ljudem, in sploh bi lahko pomagala vsem vernikom, da bi živeli sveto in kristjana vredno življenje.
  20. S takšno razlago, ki je predvsem, kot smo rekli, teološka, bodo učinkovito utišali tiste, ki ob trditvi, da v svetopisemskih komentarjih komaj kdaj najdejo kaj, kar bi jim dvignilo srce k Bogu, nahranilo dušo ali spodbudilo notranje življenje, vedno znova pozivajo, naj se zatečemo k določeni duhovni in, kot pravijo, mistični razlagi. S kako malo razloga tako govorijo, kaže izkušnja mnogih, ki so z vztrajnim premišljevanjem in meditacijo Božje besede napredovali v popolnosti in jih je gnala močna ljubezen do Boga; isto resnico jasno dokazujejo stalno izročilo Cerkve in zapovedi največjih zdravnikov. Nedvomno iz Svetega pisma ni izključen ves duhovni smisel.
  21. Kajti to, kar je bilo rečeno in storjeno v Stari zavezi, je Bog določil in razporedil s tako dovršeno modrostjo, da so pretekle stvari na duhoven način napovedovale tiste, ki naj bi prišle pod novo razporeditvijo milosti. Zato mora ekseget, tako kot mora poiskati in razložiti dobesedni pomen besed, ki jih je sveti pisec nameraval in izrazil, tako mora storiti tudi za duhovni smisel, če ga je Bog jasno nameraval. Kajti samo Bog bi lahko poznal ta duhovni pomen in nam ga razodel. Zdaj nam ta isti smisel v svetem evangeliju kaže in nas uči sam naš božanski Odrešenik; tudi apostoli ga po zgledu Učitelja izpovedujejo v svojih govorjenih in pisanih besedah; potrjuje ga nespremenljivo izročilo Cerkve; in končno ga razglaša najstarejša raba liturgije, kjer koli je mogoče pravilno uporabiti znano načelo: “Pravilo molitve je pravilo vere.”
  22. Katoliški eksegeti naj torej razkrivajo in razlagajo ta duhovni pomen, ki ga je nameraval in določil Bog, s tisto skrbnostjo, ki jo zahteva dostojanstvo božje besede; vendar naj se vestno vzdržijo tega, da bi kot pravi pomen Svetega pisma predlagali druge prenesene pomene. Res je lahko koristno, zlasti pri pridiganju, ponazoriti in predstaviti zadeve vere in morale s širšo uporabo Svetega pisma v prenesenem pomenu, če se to počne zmerno in zadržano; vendar ne smemo nikoli pozabiti, da je ta raba Svetega pisma tako rekoč zunanja in naključna ter da zlasti v teh dneh ni brez nevarnosti, saj verniki, zlasti tisti, ki so dobro poučeni o svetih in profanih znanostih, želijo vedeti, kaj nam je Bog povedal v svetih pismih, in ne, kaj lahko iznajdljivi govornik ali pisatelj sugerira s spretno rabo besed Svetega pisma. Tudi “Božja beseda, ki je živa in učinkovita ter prodornejša od vsakega dvoreznega meča in sega do razdvojenosti duše in duha, sklepov in možganov ter razločevalka misli in namenov srca”[27] ne potrebuje umetnih pripomočkov in človeških prilagoditev, da bi se dotaknila duš in jih navdušila; kajti svete strani, napisane pod navdihom Božjega Duha, so same po sebi bogate z izvirnim pomenom; obdarjene z božansko močjo, imajo svojo vrednost; okrašene z nebeško lepoto, same po sebi izžarevajo svetlobo in sijaj, če jih razlagalec tako popolno in natančno razloži, da pridejo na dan vsi zakladi modrosti in preudarnosti, ki jih vsebujejo.
  23. Pri opravljanju te naloge bo katoliškemu eksegetu v neprecenljivo pomoč vztrajno preučevanje tistih del, v katerih so sveti očetje, doktorji Cerkve in znani razlagalci preteklih stoletij razlagali svete knjige. Kajti čeprav so včasih manj poučeni o profani učenosti in znanju jezikov kot učenjaki Svetega pisma našega časa, jih zaradi službe, ki jim jo je Bog dodelil v Cerkvi, vendarle odlikuje določen subtilen vpogled v nebeške stvari in čudovita bistrost intelekta, ki jim omogoča, da prodrejo do najbolj notranjega pomena božje besede in osvetlijo vse, kar lahko pomaga razjasniti Kristusov nauk in pospeševati svetost življenja.
  24. Resnično je obžalovanja vredno, da so tako dragoceni zakladi krščanske antike mnogim današnjim piscem skoraj neznani in da študentje zgodovine eksegeze še niso opravili vsega, kar se zdi potrebno za ustrezno raziskovanje in vrednotenje tako pomembnega predmeta. Da bi mnogi z iskanjem avtorjev katoliške razlage Svetega pisma, vestnim preučevanjem njihovih del in črpanjem skoraj neizčrpnega bogastva, ki je v njih shranjeno, v veliki meri prispevali k temu cilju, tako da bi bilo vsak dan bolj očitno, v kolikšni meri so ti avtorji razumeli in oznanjali božanski nauk svetih knjig, in da bi se današnji razlagalci lahko zgledovali po njih in iskali ustrezne argumente.
  25. Tako se bo namreč končno uresničila srečna in plodna združitev med naukom in duhovno sladkostjo izraza starodavnih avtorjev ter večjo erudicijo in zrelejšim znanjem sodobnikov, ki bo imela za posledico nov napredek na nikoli povsem raziskanem in neizčrpnem področju Božjih pisem.
  26. Poleg tega lahko upravičeno in zasluženo upamo, da lahko tudi naš čas nekaj prispeva k globlji in natančnejši razlagi Svetega pisma. Kajti nemalo stvari, zlasti v zadevah, ki se nanašajo na zgodovino, so komentatorji preteklih stoletij komajda razložili ali pa jih niso razložili v celoti, saj jim je primanjkovalo skoraj vseh informacij, ki so bile potrebne za njihovo jasnejšo razlago. Kako težavni in skoraj nerazumljivi so bili nekateri odlomki za same očete, med drugim kažejo večkratna prizadevanja mnogih od njih, da bi razložili prva poglavja Geneze; prav tako večkratni poskusi svetega Hieronima, da bi Psalme prevedel tako, da bi se jasno pokazal dobesedni smisel, ki ga izražajo same besede.
  27. V bistvu obstajajo tudi druge knjige ali besedila, ki vsebujejo težave, ki so prišle na dan šele v precej novejšem času, saj je poglobljeno poznavanje antike sprožilo nova vprašanja, na podlagi katerih je mogoče sporno točko ustrezneje preučiti. Zato se nekateri povsem neupravičeno pretvarjajo, da katoliškemu eksegetu našega časa ni treba ničesar dodati k temu, kar je ustvarila krščanska antika, saj je, nasprotno, ta naš čas razkril toliko stvari, ki zahtevajo novo raziskovanje in ki nemalo spodbujajo praktično zagnanost današnjega razlagalca.
  28. Kakor se v naši dobi dejansko množijo nova vprašanja in nove težave, tako so po Božji milosti zagotovljena tudi nova sredstva in pripomočki za eksegezo. Med njimi velja posebej omeniti, da so katoliški teologi po nauku svetih očetov, zlasti Angelskega in Splošnega doktorja, natančneje in popolneje, kot je bilo to običajno v prejšnjih stoletjih, preučili in razložili naravo in učinke svetopisemskega navdiha. Ko so namreč začeli s podrobno razlago načela, da je navdihnjeni pisec pri sestavljanju svete knjige živo in razumno orodje Svetega Duha, so upravičeno ugotovili, da ta, spodbujen z božjim gibanjem, tako uporablja svoje sposobnosti in moči, da lahko iz knjige, ki jo je sestavil, vsi zlahka sklepajo “na poseben značaj vsakega izmed njih in tako rekoč na njegove osebne lastnosti. “[28] Naj si torej razlagalec z vso skrbnostjo in ne da bi zanemaril kakršno koli luč, ki izhaja iz nedavnih raziskav, prizadeva določiti poseben značaj in okoliščine svetega pisatelja, dobo, v kateri je živel, pisne ali ustne vire, h katerim se je zatekal, in oblike izražanja, ki jih je uporabljal.
  29. Tako lahko bolje razume, kdo je bil navdihnjeni avtor in kaj je želel izraziti s svojimi spisi. Res ni nikogar, ki ne bi vedel, da je najvišje pravilo razlage odkriti in opredeliti, kaj je pisatelj želel izraziti, kot odlično ugotavlja sveti Atanazij: “V tem primeru je treba, kot je to dejansko primerno v vseh drugih odlomkih Svetega pisma, upoštevati, ob kakšni priložnosti je apostol govoril; pozorno in zvesto moramo opazovati, komu in zakaj je pisal, da ne bi zaradi nepoznavanja teh točk ali zamenjave ene z drugo zgrešili pravega avtorjevega pomena.”[29]
  30. Kaj je dobesedni smisel nekega odlomka, ni vedno tako očitno v govorih in spisih starodavnih vzhodnih avtorjev kot v delih našega časa. Kajti tega, kar so hoteli izraziti, ni mogoče določiti samo po pravilih slovnice in filologije ali zgolj na podlagi konteksta; razlagalec se mora tako rekoč v celoti v duhu vrniti v tista oddaljena stoletja Vzhoda in s pomočjo zgodovine, arheologije, etnologije in drugih ved natančno ugotoviti, kakšne načine pisanja bi avtorji tistega starodavnega obdobja verjetno uporabljali in so jih dejansko uporabljali.
  31. Starodavna ljudstva Vzhoda namreč za izražanje svojih idej niso vedno uporabljala tistih oblik ali vrst govora, ki jih uporabljamo danes, temveč tiste, ki so jih uporabljali ljudje njihovega časa in dežele. Katere točno so bile te, komentator ne more določiti tako rekoč vnaprej, ampak šele po skrbnem pregledu starodavne literature Vzhoda. Raziskava, ki je bila v zvezi s tem v zadnjih štiridesetih ali petdesetih letih opravljena z večjo skrbnostjo in prizadevnostjo kot kdaj koli prej, je jasneje pokazala, katere oblike izražanja so se uporabljale v tistih daljnih časih, bodisi pri pesniškem opisovanju bodisi pri oblikovanju zakonov in življenjskih pravil bodisi pri zapisovanju zgodovinskih dejstev in dogodkov. Ista raziskava je pokazala tudi posebno prednost izraelskega ljudstva med vsemi drugimi starodavnimi narodi Vzhoda v načinu sestavljanja zgodovine, tako zaradi njene starodavnosti kot zaradi zvestega zapisa dogodkov; lastnosti, ki jih je mogoče pripisati daru božjega navdiha in posebnemu verskemu namenu svetopisemske zgodovine.
  32. Kljub temu nikogar, ki ima pravilno predstavo o svetopisemskem navdihu, ne bo presenetilo, če bo tudi pri svetih pisateljih, tako kot pri drugih antičnih avtorjih, našel določene ustaljene načine razlaganja in pripovedovanja, določene določene idiome, zlasti tiste, ki so značilni za semitske jezike, tako imenovane približke in nekatere hiperbolične načine izražanja, včasih celo paradoksalne, ki celo pomagajo, da se ideje globlje vtisnejo v um. Med načini izražanja, ki jih je med starodavnimi ljudstvi, zlasti vzhodnimi, človeški jezik uporabljal za izražanje misli, namreč nobeden ni izključen iz svetih knjig, če sprejeti način govora ni v nasprotju s svetostjo in resnico Boga, kot je s svojo običajno modrostjo ugotovil že angelski zdravnik s temi besedami: “Kakor je namreč bistvena Božja beseda postala podobna ljudem v vsem, “razen v grehu”,[31] tako so Božje besede, izražene v človeškem jeziku, v vsem podobne človeškemu govoru, razen v napaki. V tem je tista “prizanesljivost” Boga previdnosti, ki jo je sveti Janez Krizostom hvalil z najvišjo hvalevrednostjo in večkrat izjavil, da jo najdemo v svetih knjigah[32].
  33. Zato naj katoliški komentator, da bi zadostil sedanjim potrebam bibličnih študij, pri razlaganju Svetega pisma ter pri prikazovanju in dokazovanju njegove nedotakljivosti od vsake napake, preudarno uporabi tudi to sredstvo, določi, se pravi, v kolikšni meri lahko način izražanja ali literarni način, ki ga je sprejel sveti pisatelj, vodi k pravilni in pristni razlagi; in naj bo prepričan, da tega dela svoje službe ne more zanemariti brez resne škode za katoliško eksegezo. Neredko – če omenimo samo en primer – ko nekateri očitajo svetim piscem kakšno zgodovinsko napako ali netočnost pri zapisovanju dejstev, se ob natančnejšem pregledu izkaže, da ne gre za nič drugega kot za tiste običajne načine izražanja in pripovedovanja, ki so bili značilni za stare ljudi, ki so jih uporabljali v medsebojnih odnosih družbenega življenja in jih je dejansko sankcionirala splošna navada.
  34. Kadar se torej takšni načini izražanja pojavijo v svetem besedilu, ki je, ker je namenjeno ljudem, oblikovano v človeškem jeziku, pravičnost zahteva, da se jim ne pripisuje več napak, kot če se pojavijo v običajnem vsakodnevnem sporazumevanju. S tem poznavanjem in natančnim vrednotenjem načinov govorjenja in pisanja, ki so jih uporabljali staroselci, je mogoče rešiti številne težave, ki se postavljajo proti resničnosti in zgodovinski vrednosti Božjih spisov, nič manj učinkovito pa ta študij prispeva k popolnejšemu in jasnejšemu razumevanju misli Svetega pisatelja.
  35. Tisti, ki gojijo svetopisemske študije, naj svojo pozornost z vso skrbnostjo usmerijo na to točko in naj ne zanemarijo nobenega od tistih odkritij, bodisi na področju arheologije bodisi starodavne zgodovine ali literature, ki služijo boljšemu spoznavanju miselnosti starih piscev ter njihovega načina in umetnosti razmišljanja, pripovedovanja in pisanja. V zvezi s tem naj katoliški laiki pomislijo, da ne bodo samo pospeševali profane znanosti, ampak bodo poleg tega naredili vidno uslugo krščanski stvari, če se bodo z vso skrbnostjo in prizadevnostjo posvetili raziskovanju in preučevanju antičnih spomenikov ter po svojih zmožnostih prispevali k reševanju doslej nejasnih vprašanj.
  36. Kajti vse človeško znanje, tudi nesakralno, ima res svoje lastno dostojanstvo in odličnost, saj je končna udeležba pri neskončnem Božjem znanju, vendar dobi novo in višje dostojanstvo in tako rekoč posvečenje, ko je uporabljeno za to, da bi vrglo jasnejšo luč na Božje stvari.
  37. Zgoraj omenjeno postopno raziskovanje vzhodnih starin, natančnejše preučevanje samega izvirnega besedila, obsežnejše in natančnejše poznavanje bibličnih in orientalskih jezikov so z Božjo pomočjo srečno omogočili rešitev nemalo tistih vprašanj, ki so jih v času našega predhodnika Leona XIII. nesmrtnega spomina postavljali kritiki zunaj Cerkve ali njej sovražno nastrojeni proti pristnosti, starodavnosti, celovitosti in zgodovinski vrednosti svetih knjig. Katoliški eksegeti so namreč s pravilno uporabo istega znanstvenega orožja, ki so ga nasprotniki neredko zlorabljali, predlagali takšne razlage, ki so v skladu s katoliškim naukom in pristnim tokom izročila, hkrati pa se je izkazalo, da so kos težavam, ki so jih prinesla nova raziskovanja in odkritja ali pa jih je zapustila antika za reševanje v našem času.
  38. Tako se je zgodilo, da je zaupanje v avtoriteto in zgodovinsko vrednost Svetega pisma, ki so ga pri nekaterih nekoliko omajali številni napadi, danes med katoličani popolnoma povrnjeno; poleg tega ne manjka niti nekatoliških piscev, ki jih je resno in mirno raziskovanje spodbudilo, da so opustili sodobno mnenje in se vsaj v nekaterih točkah vrnili k bolj starim idejam. Ta sprememba je v veliki meri posledica neutrudnega dela, s katerim so si katoliški komentatorji svetih pisem, ki jih nikakor niso odvrnile težave in ovire vseh vrst, z vsemi močmi prizadevali, da bi ustrezno uporabili tisto, kar so učenjaki današnjega časa s svojimi raziskavami na področju arheologije, zgodovine ali filologije dali na voljo za reševanje novih vprašanj.
  39. Kljub temu ne bo nikogar presenetilo, če vse težave še niso razrešene in premagane; ampak da še danes resni problemi močno zaposlujejo misli katoliških eksegetov. Zaradi tega ne smemo izgubiti poguma; prav tako ne smemo pozabiti, da se v humanističnih znanostih dogaja isto kot v naravi; to pomeni, da novi začetki rastejo po malem in sadovi se poberejo šele po mnogih naporih. Tako se je zgodilo, da so nekatera sporna vprašanja, ki so v preteklosti ostala nerešena in v napetosti, v naših dneh z napredkom študij našla zadovoljivo rešitev. Zato imamo razloge za upanje, da bodo z nenehnim prizadevanjem končno razjasnjena tudi tista, ki se zdaj zdijo najbolj zapletena in težavna.
  40. In če želena rešitev prihaja počasi ali nas ne zadovolji, saj je morda uspešen zaključek pridržan za potomce, ne bodimo nestrpni, saj je tudi pri nas upravičeno potrjeno, kar so očetje, zlasti Avguštin,[33] opazili v svojem času, namreč Bog je želel, da so težave razpršene po svetih knjigah, ki jih je navdihnil, da bi nas spodbudil k pozornejšemu branju in preučevanju ter da bi se, če bi na odrešenjski način izkusili lastne omejitve, usposobili za ustrezno pokorščino uma. Nič čudnega, če za to ali ono vprašanje nikoli ne bomo našli povsem zadovoljive rešitve, saj imamo včasih opraviti z zadevami, ki so same po sebi nejasne in preveč oddaljene od našega časa in naših izkušenj; in ker ima tudi eksegeza, tako kot vse druge najpomembnejše znanosti, svoje skrivnosti, ki jih, za naš um nepropustne, z nobenim trudom ni mogoče razvozlati.
  41. Toda to stanje stvari ni razlog, da bi katoliškega komentatorja, ki ga navdihuje dejavna in goreča ljubezen do predmeta in je iskreno predan sveti materi Cerkvi, kakor koli odvrnilo od tega, da bi se vedno znova spopadal s temi težkimi, doslej nerešenimi problemi, ne le zato, da bi lahko ovrgel ugovore nasprotnikov, temveč da bi poskušal najti zadovoljivo rešitev, ki bo v popolnem skladu z naukom Cerkve, zlasti s tradicionalnim naukom o nezmotljivosti Svetega pisma, in ki bo hkrati zadovoljila nedvomne ugotovitve profane znanosti.
  42. Vsi drugi sinovi Cerkve naj se zavedajo, da je treba prizadevanja teh odločnih delavcev v Gospodovem vinogradu presojati ne le s pravičnostjo in poštenostjo, ampak tudi z največjo ljubeznijo; poleg tega naj vsi zavračajo tisto nezmerno gorečnost, ki si domišlja, da je treba vsemu, kar je novo, prav zaradi tega nasprotovati ali sumiti. Predvsem naj se zavedajo, da se v pravilih in zakonih, ki jih je razglasila Cerkev, pojavlja vprašanje nauka o veri in morali; in da je v ogromni snovi, ki jo vsebujejo svete knjige – zakonodajne, zgodovinske, sapiencialne in preroške – le malo besedil, katerih smisel je opredelila avtoriteta Cerkve, prav tako pa je več tistih, o katerih je nauk svetih očetov soglasen. Zato ostaja še veliko stvari, in to zelo pomembnih, pri katerih razpravljanju in razlaganju se lahko in morata svobodno uveljavljati spretnost in genialnost katoliških komentatorjev, da bi vsak prispeval svoj delež v korist vseh, k nenehnemu napredku svetega nauka ter k obrambi in časti Cerkve.
  43. Ta resnična svoboda Božjih otrok, ki se zvesto drži nauka Cerkve ter hvaležno sprejema in uporablja prispevke profane znanosti, ta svoboda, ki jo na vsak način podpira in vzdržuje zaupanje vseh, je pogoj in vir vseh trajnih sadov in vsega trdnega napredka katoliškega nauka, kot pravilno ugotavlja naš predhodnik lepega spomina Leon XIII, ko pravi: “Če se ne ohrani harmonija duha in ne zaščiti načel, ni mogoče v tej zadevi od različnih študij mnogih pričakovati napredka.”[35]
  44. Kdor pomisli na neizmerno delo, ki so ga v dobrih dva tisoč letih opravili katoliški eksegeti, da bi Božjo besedo, ki je bila ljudem posredovana v svetih pismih, vsak dan globlje in popolneje razumeli in močneje ljubili, se bo zlahka prepričal, da je resna dolžnost vernikov, zlasti duhovnikov, da svobodno in sveto uporabljajo ta zaklad, ki so ga v toliko stoletjih nabrali največji razumniki. Svetih knjig namreč Bog ni dal ljudem, da bi potešil njihovo radovednost ali jim zagotovil gradivo za študij in raziskovanje, ampak, kot ugotavlja apostol, zato, da bi nas ta Božja izročila “po veri, ki je v Kristusu Jezusu, poučila o odrešenju” in “da bi bil Božji človek popoln, opremljen za vsako dobro delo”[36].
  45. Zato naj duhovniki, ki so po svoji službi zavezani, da vernikom zagotovijo večno odrešenje, potem ko so sami z marljivim študijem prebirali svete strani in si jih z molitvijo in premišljevanjem prilastili, z pridigami, homilijami in opominjanjem marljivo širijo nebeške zaklade božje besede; krščanski nauk naj potrjujejo s stavki iz svetih knjig in ga ilustrirajo z izjemnimi primeri iz svete zgodovine in zlasti iz evangelija Kristusa, našega Gospoda; in – z največjo pozornostjo naj se izogibajo povsem samovoljnim in domišljenim prilagoditvam, ki niso uporaba, temveč zloraba Božje besede – naj vse to predstavijo tako zgovorno, jasno in jasno, da se verniki ne bodo le vznemirili in spodbudili k prenovi svojega življenja, temveč bodo v svojih srcih začutili tudi največje spoštovanje do Svetega pisma.
  46. To spoštovanje naj si škofje vsak dan prizadevajo povečati in izpopolniti med verniki, ki so jim zaupani v oskrbo, ter spodbujajo vse tiste pobude, s katerimi si ljudje, polni apostolske gorečnosti, hvalevredno prizadevajo, da bi med katoličani vzbudili in spodbujali večje poznavanje in ljubezen do svetih knjig. Zato naj podpirajo in pomagajo tistim pobožnim združenjem, katerih cilj je med verniki razširiti izvode svetih pisem, zlasti evangelijev, in na vsak način poskrbeti, da se bodo v krščanskih družinah vsak dan pobožno in z vdanostjo brali; naj z besedo in zgledom učinkovito priporočajo Sveto pismo, prevedeno z odobritvijo cerkvene oblasti v sodobne jezike, kadar to dopuščajo liturgični zakoni; sami naj prirejajo javne konference ali disertacije o svetopisemskih temah ali poskrbijo, da jih prirejajo drugi javni govorniki, ki so dobro seznanjeni s to tematiko.
  47. Služabniki svetišča naj na vse mogoče načine podpirajo in na primeren način širijo med vse razrede vernikov revije, ki tako hvalevredno in s tako spodbudnimi rezultati od časa do časa izhajajo na različnih koncih sveta, bodisi da na znanstven način obravnavajo in razkrivajo svetopisemska vprašanja bodisi da sadove teh raziskav prilagajajo sveti službi ali da koristijo vernikom. Naj bodo duhovniki svetišča prepričani, da bo vse to in vse drugo, kar se apostolski gorečnosti in iskreni ljubezni do Božje besede zdi primerno za ta visoki namen, učinkovita pomoč pri zdravljenju duš.
  48. Toda vsakomur je jasno, da duhovniki vsega tega ne morejo ustrezno izpolniti, če si v času semenišča niso privzgojili praktične in trajne ljubezni do Svetega pisma. Zato naj škofje, na katere pade očetovska skrb za njihova semenišča, z vso prizadevnostjo poskrbijo, da v tej zadevi ne bo izpuščeno nič, kar bi lahko pripomoglo k želenemu cilju. Profesorji Svetega pisma v semeniščih naj celoten predmet svetopisemskega študija vodijo tako, da bodo mlade aspirante za duhovništvo in službo Božje besede poučili o Svetem pismu in jim vlili ljubezen do njega, brez katere je zaman upati na obilne sadove apostolata.
  49. Zato naj bo njihova eksegetska razlaga usmerjena predvsem v teološki nauk, izogibajo naj se nekoristnim razpravam in izpuščajo vse, kar bolj zadovoljuje radovednost kot pa spodbuja pravo učenost in trdno pobožnost. Dobesedni in zlasti teološki smisel naj predlagajo tako določno, razlagajo tako spretno in privzgajajo tako goreče, da se bo v njihovih učencih v nekem smislu potrdilo, kar se je zgodilo učencem na poti v Emaus, ko so, ko so slišali Učiteljeve besede, vzkliknili: “Ali ni naše srce gorelo v nas, ko nam je On odprl Pisma?”[37]
  50. Tako bo Božje pismo za bodoče duhovnike Cerkve postalo čist in nikoli neusahljiv vir njihovega lastnega duhovnega življenja, pa tudi hrana in moč za sveto službo oznanjevanja, ki jo bodo prevzeli. Če profesorji te najpomembnejše snovi v semeniščih vse to dosežejo, naj bodo veselo prepričani, da so najučinkoviteje prispevali k odrešenju duš, napredku katoliške vere, v čast in slavo Boga ter da so opravili delo, ki je najtesneje povezano z apostolsko službo.
  51. Če so te stvari, ki smo jih povedali, častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, potrebne v vsaki dobi, so veliko bolj nujno potrebne v našem žalostnem času, ko so skoraj vsa ljudstva in narodi potopljeni v morje nesreč, ko kruta vojna kopiči ruševine na ruševine in pokol na pokol, ko zaradi najhujšega sovraštva, ki se razplamti med narodi, z največjo žalostjo opažamo, da je v nemalo ljudeh ugasnil čut ne le za krščansko zmernost in ljubezen, ampak tudi za človečnost samo. Kdo lahko zaceli te smrtne rane človeške družine, če ne On, ki mu knez apostolov, poln zaupanja in ljubezni, namenja te besede: “Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja. “[37]
  52. K temu našemu najbolj usmiljenemu Odrešeniku moramo torej vse vrniti z vsemi sredstvi, ki so v naši moči; kajti On je božanska tolažnica trpečih; On je tisti, ki vse, ne glede na to, ali imajo javno oblast ali pa so dolžni ubogati in se podrejati, uči prave poštenosti, popolne pravičnosti in velikodušne ljubezni; prav On in samo On je tisti, ki je lahko trden temelj in podpora miru in spokoja: “Tega avtorja odrešenja, Kristusa, bodo ljudje bolje spoznali, bolj goreče ljubili in zvesto posnemali, če bodo bolj vztrajno poznavali in premišljevali sveta pisma, zlasti Novo zavezo, kajti, kot pravi sveti Hieronim, doktor iz Stridona: “Zanemariti Sveto pismo pomeni zanemariti Kristusa”;[39] in še “Če je v tem življenju kaj, kar podpira modrega človeka in ga spodbuja, da ohrani mirnost sredi stisk in nesreč sveta, je to po mojem mnenju na prvem mestu premišljevanje in poznavanje Svetega pisma”[40].
  53. Tam bodo tisti, ki jih utrujajo in tlačijo nesreče in stiske, našli pravo tolažbo in božansko moč za potrpežljivo trpljenje in prenašanje; tam – to je v svetih evangelijih – je vsem navzoč Kristus, najvišji in največji zgled pravičnosti, ljubezni in usmiljenja; in raztrganemu in trepetajočemu človeškemu rodu so odprti viri tiste božanske milosti, brez katere tako ljudstva kot njihovi vladarji ne morejo nikoli doseči, nikoli vzpostaviti miru v državi in edinosti srca; tam se bodo vsi učili Kristusa, “ki je glava vseh kneževin in moči”[41] in “ki nam je od Boga postal modrost in pravica, posvečenje in odrešenje. “[42]
  54. Potem ko smo razložili in priporočili tisto, kar je potrebno za prilagoditev preučevanja Svetega pisma potrebam današnjega časa, nam, častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, ostaja, da na bibliciste, ki so predani sinovi Cerkve in zvesto sledijo njenemu nauku in vodstvu, z očetovsko ljubeznijo ne naslavljamo le čestitk, da so bili izbrani in poklicani za tako vzvišeno službo, ampak tudi našo spodbudo, naj z vedno novo močjo in vso gorečnostjo ter skrbnostjo nadaljujejo tako srečno začeto delo. Vzvišena služba, pravimo, kajti kaj je bolj vzvišeno od tega, da natančno preučujemo, razlagamo, predlagamo vernikom in branimo pred neverniki samo Božjo besedo, ki je bila ljudem posredovana po navdihu Svetega Duha?
  55. S to duhovno hrano se razlagalčev um hrani in neguje “za spomin vere, za tolažbo upanja, za spodbudo ljubezni”. “Živeti sredi teh stvari, premišljevati te stvari, ne vedeti ničesar drugega, ne iskati ničesar drugega, ali se vam ne zdi že tukaj spodaj predokus nebeškega kraljestva? “[44] Z isto hrano naj se hranijo tudi misli vernikov, da bodo od tod črpali spoznanje in ljubezen do Boga ter napredek v popolnosti in srečo svojih posameznih duš. Naj se torej razlagalci božjih izročil z vsem srcem posvetijo tej sveti praksi. “Naj molijo, da bi razumeli”;[45] naj se trudijo, da bi vedno globlje prodrli v skrivnosti svetih strani; naj poučujejo in pridigajo, da bi tudi drugim odprli zaklade Božje besede.
  56. Današnji razlagalci Svetega pisma naj po svojih zmožnostih posnemajo to, kar so s tako velikimi sadovi opravili ti znameniti razlagalci v preteklih stoletjih; tako naj ima Cerkev tako kot v preteklosti tudi v teh dneh na razpolago učene doktorje za razlago Božjih pisem; z njihovim vztrajnim delom naj verniki dojamejo ves sijaj, spodbuden jezik in veselje, ki jih vsebujejo Sveti spisi. Pri tej zelo naporni in pomembni službi pa naj imajo “v tolažbo svete knjige”[46] in naj se zavedajo obljubljene nagrade: kajti “tisti, ki so učeni, bodo sijali kot sijaj neba, in tisti, ki mnoge poučujejo o pravičnosti, kot zvezde za vso večnost”[47].
  57. In zdaj, ko goreče želimo za vse sinove Cerkve, zlasti za profesorje bibličnih ved, za mlade duhovnike in za pridigarje, da bi ob nenehnem premišljevanju Božje besede okusili, kako dober in sladek je Gospodov duh,[48] vam vsem, častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, kot napoved nebeških darov in v znamenje naše očetovske naklonjenosti, z največjo ljubeznijo v Gospodu podeljujemo apostolski blagoslov.

Dano v Rimu, pri svetem Petru, 30. septembra, na praznik svetega Hieronima, največjega doktorja v razlaganju Svetega pisma, leta 1943, v petem letu našega pontifikata.

OPOMBE:

  1. 2 Tim. 3:16-17.
  2. IV. zasedanje, decr. I; Ench. Bibl. št. 45.
  3. III. zasedanje, kap. 2i Ench. Bibl. št. 62.
  4. Nagovor študentom cerkvene pedagogike v Rimu (24. junij 1939); Acta Ap. Sedis XXXI (1939), str. 245-251.
  5. Prim. I, q. 70, čl. I ad 3.
    De Gen. ad litt. 2, 9, 20; PL 34, col. 270 s.; CSEL 28 (Sectio III, pars. 2), str. 46.
  6. Leonis XIII acta XIII, str. 355; Ench. Bibl. n. 106; zgoraj, str. 22.
    Prim. Benedikt XV, Enc. Spiritus Paraclitus, Acta Ap. Sedis XII (1920), str. 396; Ench. Bibl. n. 471; navzgor, str. 53.
    Leonis XIII Acta XLI, str. 357 sq.; Ench. Bibl. n. 109 sq; supra, str. 23-25.
    Leonis XIII Acta XIII, str. 328; Ench. Bibl. n. 67 sq.
  7. Apostolsko pismo Hierosolymae in coenobio, 17. september 1892; Leonis XIII Acta XII, str. 239-241; v. str. 240.
  8. Prim. Leonis XIII Acta XXII, str. 232 ss; Ench. Bibl. št. 130-141; v. št. 130, 132; prim. str. 31.
    Pismo Papeške biblične komisije njuni ekscelenci nadškofom in škofom Italije, 20. avgust 1941; Acta Ap. Sedis XXXIII (1941), str. 465-472; infra, str. 129-138.
  9. Apostolsko pismo Scripturae Sanctae, 23. februar 1904; Pii X Acta 1, str. 176-179; Ench. Bibl. nn. 142-150; v nn. 143-144.
  10. Prim. apostolsko pismo Quoniam in re biblica, 27. marec 1906; Pii X Acta III, str. 72-76; Ench. Bibl. nn. 155-173; v. št. 155; supra. str. 36-39.
  11. Apostolsko pismo Vinea electa, 7. maj 1909; Acta Ap., Sedis 1(1909), str. 447-449; Ench. Bibl. nn. 293-306; v. nn. 296-306; v. nn. 296 et 294.
  12. Prim. Motu proprio Bibliorum scientiam, 27. april 1924; Acta Ap. Sedis XVI (1924), str. 180-182: Ench. Bibl. nn. 518-525.
    Pismo prečastitemu opatu Aidanu Gasquetu, 3. december 1907; Pii X Acta IV, str. 117-119, Ench. Bibl. n. 285 sq.
    Apostolska konstitucija Inter praecipuas, 15. junij 1933; Acta Ap. Sedu XXVI (1934), str. 85-87.
  13. Pismo presvetlemu kardinalu Casettu Oui piam, 21. januar 1907; Pii X Acta IV, str. 23-25.
  14. Enciklično pismo Spiritus Paraclitus, 15. september 1920; Acta Ap. Sedis XII (1920), str. 385422; Ench. Bibl. nn. 457-508; v. nn. 457, 495, 497, 491; supra, str. 43-78.
  15. Prim. ex. gr. St. Jerome, Praef. in IV Evang. ad Damasum; PL 29. col. 526-527; sveti Avguštin, De Doctr. christ. 11, 16; PL 34, col. 42-43.
  16. De doctr. christ. 11, 21; PL 34, col. 40.
  17. Decr. de editione et usu Sacrorum Librorum; Conc. Tnd. ed. Soc. Goerres, t. V, str. 91 s.
  18. Ib., t. X, str. 471; prim. t. V, str. 29, 59, 65; t. X, str. 446 sq.
  19. Leonis XIII Acta XIII, str. 345-346; Ench. Bibl. št. 94-96; infra, str. 15-16.
    27 . Hebr. 4: 12 .
    Prim. Benedikt XV, enciklika Spiritus Paraclitus; Acta Ap. Sedis XII (1920), str. 390; Ench. Bibl. št. 461; zgoraj, str. 46-47.
  20. Contra Arianos 1, 54; PG 26, col. 123.
    Comment. ad Hebr. cap. 1, lectio 4.
  21. Hebr. 4,15.
  22. Prim. v. gr. In Gen. 1, 4 (PG 53, col. 34-35); In Gen. II, 21 (ib. col. 121); In Gen. III, 8 (ib. col. 135); Hom. 15 in Joan., ad. 1, 18 (PG 59, kol. 97 sq.).
  23. Avguštin, Epist. 149 ad Paulinum, št. 34 (PL 33, kol. 644); De diversis quaestionibus, q. 53, št. 2 (ib. XL, kol. 36); Enarr. in Ps 146, št. 12 (ib. 37, kol. 1907).
  24. Apostolsko pismo Vigilantiae; Leonis XIII Acta XILI, str. 237; Enr. Bibl. št. 136; supra, str. 34.
    Prim. 2 Tim. 3:15, 17.
  25. Lk 24,32.
  26. Jn 6,69.
  27. I Kor 3,11.
  28. Hieronim, In Isaiam, prologus; PL 24, col. 17.
  29. Id., In Ephesios, prologus; PL 26, col. 439.
  30. Kol 2,10.
  31. I Kor 1,30.
  32. Avguštin, Contra Faustum XIII, 18; PL 42, col. 294; CSEL. XXV, str. 400.
  33. Hieronim, Ep. 53, 10; PL 22, col. 549; CSEL 54, str. 463.
  34. Avguštin, de doctr. christ. III, 56; PL 34, col.
  35. I Mach. 12:9.
  36. Dan. 12:3.
  37. Prim. Mdr 12,1.
Tagged on:
By admin | 30 septembra, 1943 | Cerkev, Pij XII., Sveto pismo |