O naravi človekove svobode
Papež Leon XIII. – 1888
Patriarhom, primasom, nadškofom in škofom katoliškega sveta v milosti in občestvu z Apostolskim sedežem.
- Svoboda, najvišja od naravnih danosti, ki je delež samo intelektualne ali razumske narave, podeljuje človeku to dostojanstvo – da je “v rokah svojega nasveta”[1] in ima oblast nad svojimi dejanji. Vendar je način, kako se to dostojanstvo izvaja, zelo pomemben, saj sta od tega, kako se svoboda uporablja, odvisna tako najvišje dobro kot največje zlo. Človek je namreč svoboden, da uboga svoj razum, išče moralno dobro in si neomajno prizadeva za svoj zadnji cilj. Vendar pa je svoboden tudi, da se obrne na vse druge stvari in da v prizadevanju za prazno navidezno dobro poruši pravilni red ter brezglavo pade v uničenje, ki si ga je prostovoljno izbral. Odrešenik človeštva, Jezus Kristus, je, potem ko je obnovil in povzdignil prvotno dostojanstvo narave, zagotovil posebno pomoč človekovi volji; z darovi svoje milosti tukaj in obljubo nebeške blaženosti pozneje jo je dvignil v plemenitejše stanje. Na podoben način je ta veliki dar narave vedno zaslužno negovala in ga bo vedno negovala katoliška Cerkev, saj je bila samo njej zaupana naloga, da vsem časom posreduje koristi, ki jih je za nas pridobil Jezus Kristus. Kljub temu si mnogi domišljajo, da je Cerkev sovražna do človekove svobode. Ker imajo napačno in nesmiselno predstavo o tem, kaj je svoboda, bodisi izkrivljajo samo idejo svobode bodisi jo po svoji volji razširjajo na mnoge stvari, glede katerih človeka ni mogoče upravičeno imeti za svobodnega.
- Ob drugih priložnostih in zlasti v naši encikliki lmmortale Dei[2] smo pri obravnavi tako imenovanih sodobnih svoboščin razlikovali med njihovimi dobrimi in slabimi elementi; pokazali smo, da je vse, kar je v teh svoboščinah dobrega, staro kot resnica sama in da je Cerkev to dobro vedno z največjo pripravljenostjo odobravala in izvajala; kar pa je bilo dodano kot novo, je, resnici na ljubo, pokvarjene vrste, plod nereda dobe in nenasitnega hrepenenja po novostih. Ker pa mnogi tako trmasto vztrajajo pri svojem mnenju o tej zadevi in si predstavljajo, da so te sodobne svoboščine, čeprav so okrnjene, največja slava naše dobe in temelj civilnega življenja, brez katerega si ni mogoče zamisliti popolne vlade, se nam zdi nujna dolžnost, da zaradi skupnega dobrega ločeno obravnavamo to temo.
- Moralno svobodo, bodisi pri posameznikih bodisi v skupnostih, obravnavamo takoj. Najprej pa bo dobro na kratko spregovoriti o naravni svobodi, saj je naravna svoboda, čeprav se razlikuje in je ločena od moralne svobode, izvir, iz katerega izhaja svoboda katere koli vrste, sua vi suaque sponte. Soglasno soglasje in sodba ljudi, ki je zanesljiv glas narave, to naravno svobodo priznava le tistim, ki so obdarjeni z inteligenco ali razumom; in prav zaradi uporabe tega človek upravičeno velja za odgovornega za svoja dejanja. Kajti medtem ko druga živa bitja sledijo svojim čutom ter iščejo dobro in se izogibajo zlu le po instinktu, ima človek razum, ki ga vodi pri vsakem dejanju njegovega življenja. Razum vidi, da vse stvari, ki na zemlji veljajo za dobre, lahko obstajajo ali pa tudi ne, in ker prepozna, da nobena od njih ni nujna za nas, prepusti volji, da svobodno izbere, kar ji je všeč. Toda človek lahko o tej naključnosti, kot pravimo, sodi le zato, ker ima dušo, ki je preprosta, duhovna in intelektualna – torej dušo, ki je ni ustvarila materija in katere obstoj ni odvisen od materije, temveč jo je neposredno ustvaril Bog, in ker daleč presega stanje materialnih stvari, ima lastno življenje in delovanje -, tako da ob poznavanju nespremenljivih in nujnih razlogov tega, kar je resnično in dobro, vidi, da za nas ni potrebna nobena posebna vrsta dobrega. Ko torej ugotovimo, da je človekova duša nesmrtna in obdarjena z razumom ter da ni vezana na materialne stvari, je temelj naravne svobode takoj najbolj trdno postavljen.
- Kakor Katoliška cerkev najodločneje razglaša preprostost, duhovnost in nesmrtnost duše, tako z neprimerljivo stalnostjo in javnostjo vedno znova uveljavlja tudi njeno svobodo. Te resnice je vedno učila in jih ohranjala kot dogmo vere, in kadar koli so heretiki ali inovatorji napadali človekovo svobodo, jo je Cerkev branila in varovala to plemenito lastnino pred uničenjem. Zgodovina priča o energiji, s katero se je spopadala z besom manihejcev in njim podobnih; vsem je znana resnost, s katero je v poznejših letih branila človekovo svobodo na tridentinskem koncilu in proti Jansenijevim privržencem. Nikoli in nikjer se ni sprijaznila s fatalizmom.
- Svoboda torej, kot smo rekli, pripada le tistim, ki imajo dar razuma ali inteligence. Če jo obravnavamo po njeni naravi, je to sposobnost izbire sredstev, primernih za predlagani cilj, kajti gospodar svojih dejanj je tisti, ki lahko med mnogimi stvarmi izbere eno. Ker je vse, kar je izbrano kot sredstvo, dobro ali koristno in ker je dobro kot tako pravi predmet naše želje, sledi, da je svoboda izbire lastnost volje, ali bolje, da je identična z voljo, kolikor ima v svojem delovanju sposobnost izbire. Toda volja ne more delovati, dokler je ne razsvetli znanje, ki ga ima razum. Z drugimi besedami, dobro, ki si ga želi volja, je nujno dobro, kolikor ga pozna razum; in to še toliko bolj, ker v vseh prostovoljnih dejanjih izbira sledi sodbi o resničnosti predstavljenega dobrega, ki določa, kateremu dobremu je treba dati prednost. Noben razumen človek ne more dvomiti, da je presoja dejanje razuma in ne volje. Cilj ali predmet tako razumne volje kot njene svobode je le tisto dobro, ki je v skladu z razumom.
- Ker pa sta obe sposobnosti nepopolni, je mogoče, kot pogosto vidimo, da razum predlaga nekaj, kar v resnici ni dobro, a ima videz dobrega, in da se volja v skladu s tem odloči. Kajti kakor sta možnost napake in dejanska napaka napaki razuma in pričata o njegovi nepopolnosti, tako tudi prizadevanje za nekaj, kar ima lažen videz dobrega, čeprav je dokaz naše svobode, tako kot je bolezen dokaz naše vitalnosti, pomeni napako v človekovi svobodi. Tudi volja, preprosto zaradi svoje odvisnosti od razuma, ne želi ničesar, kar bi bilo v nasprotju z njim, temveč zlorabi svojo svobodo izbire in pokvari svoje bistvo. Tako se zgodi, da neskončno popolni Bog, čeprav je nadvse svoboden, zaradi premoči svojega razuma in bistvene dobrote vendarle ne more izbrati zla; prav tako angeli in svetniki, ki uživajo blaženi vid. Sveti Avguštin in drugi so proti pelagijancem najbolj občudovanja vredno poudarjali, da če bi možnost odklona od dobrega pripadala bistvu ali popolnosti svobode, potem Bog, Jezus Kristus ter angeli in svetniki, ki te moči nimajo, sploh ne bi imeli svobode ali pa bi jo imeli manj, kot jo ima človek v svojem stanju romanja in nepopolnosti. O tej temi pogosto razpravlja Angelski doktor, ko dokazuje, da možnost grešiti ni svoboda, temveč suženjstvo. Dovolj bo, če navedemo njegov pretanjen komentar Gospodovih besed: “Kdor greši, je suženj greha.”[3] “Vse,” pravi, “je tisto, kar mu naravno pripada. Kadar torej deluje po moči zunaj sebe, ne deluje samo od sebe, ampak po drugem, se pravi kot suženj. Človek pa je po svoji naravi racionalen. Ko torej deluje po razumu, deluje po sebi in po svoji svobodni volji; in to je svoboda. Kadar pa greši, deluje v nasprotju z razumom, ga giblje nekdo drug in je žrtev tujega napačnega razumevanja. Zato je ‘kdor greši, je suženj greha’.” To resnico so jasno priznavali celo poganski filozofi, zlasti tisti, ki so menili, da je svoboden le modri človek; z izrazom “modri človek” pa so, kot je znano, mislili na človeka, ki je izurjen za življenje v skladu s svojo naravo, to je v pravičnosti in kreposti.
- Ker je torej takšno stanje človekove svobode, nujno potrebuje luč in moč, da bi svoja dejanja usmerjal k dobremu in jih brzdal od zla. Brez tega bi bila svoboda naše volje naša poguba. Najprej mora obstajati zakon; to je trdno pravilo, ki uči, kaj je treba storiti in česa ne smemo storiti. To pravilo ne more vplivati na nižje živali v pravem pomenu besede, saj delujejo po nujnosti, sledijo svojemu naravnemu instinktu in same od sebe ne morejo delovati drugače. Po drugi strani pa, kot je bilo rečeno zgoraj, tisti, ki je svoboden, lahko deluje ali ne deluje, lahko stori to ali ono, kakor se mu zljubi, saj njegova presoja predhodi njegovi izbiri. In njegova presoja ne odloča le o tem, kaj je po svoji naravi prav ali narobe, temveč tudi o tem, kaj je praktično dobro in se je zato treba odločiti, ter o tem, kaj je praktično zlo in se je zato treba izogniti. Z drugimi besedami, razum predpisuje volji, kaj naj išče ali čemu naj se izogiba, da bi končno dosegla človekov zadnji cilj, zaradi katerega bi morala biti opravljena vsa njegova dejanja. To zapoved razuma imenujemo zakon. V človekovi svobodni volji oziroma v moralni nujnosti, da so naša prostovoljna dejanja v skladu z razumom, je torej korenina nujnosti zakona. Nič bolj neumnega ni mogoče izreči ali si zamisliti kot misel, da je človek zato, ker je po naravi svoboden, izvzet iz zakona. Če bi bilo tako, bi iz tega izhajalo, da moramo, da bi postali svobodni, izgubiti razum; resnica pa je, da smo se dolžni podrediti zakonu prav zato, ker smo po svoji naravi svobodni. Zakon je namreč vodilo človekovih dejanj; s svojimi nagradami ga usmerja k dobremu, s svojimi kaznimi pa odvrača od zla.
- V tej službi je na prvem mestu naravni zakon, ki je zapisan in vtisnjen v um vsakega človeka; in to ni nič drugega kot naš razum, ki nam zapoveduje dobro in prepoveduje greh. Kljub temu imajo lahko vsi predpisi človeškega razuma moč zakona le toliko, kolikor so glas in razlagalci neke višje sile, od katere sta naš razum in svoboda nujno odvisna. Ker je namreč moč zakona v nalaganju dolžnosti in podeljevanju pravic, je oblast edini temelj vsega prava – oblast, ki določa dolžnosti in opredeljuje pravice, pa tudi dodeljuje potrebne sankcije nagrajevanja in kaznovanja vsakemu in vsem svojim zapovedim. Toda vsega tega očitno ni mogoče najti v človeku, če naj bi bil kot najvišji zakonodajalec sam sebi pravilo svojih dejanj. Iz tega sledi, da je zakon narave isto kot večni zakon, ki je vcepljen v razumna bitja in jih nagiba k pravilnemu delovanju in cilju; in ne more biti nič drugega kot večni razum Boga, Stvarnika in vladarja vsega sveta. Temu pravilu delovanja in omejevanja zla se je Bog poklonil, da je dal posebne in najprimernejše pripomočke za krepitev in urejanje človeške volje. Prva in najodličnejša med njimi je moč njegove božanske milosti, s katero je mogoče razsvetliti um in zdravo poživiti voljo ter jo spodbuditi k nenehnemu prizadevanju za moralno dobro, tako da postane uporaba naše prirojene svobode hkrati manj težavna in manj nevarna. Ne da bi božja pomoč kakor koli ovirala svobodno gibanje naše volje; prav nasprotno, saj milost deluje v človeku in v skladu z njegovimi naravnimi nagnjenji, ker izhaja od samega Stvarnika njegovega uma in volje, po katerem se vse stvari gibljejo v skladu s svojo naravo. Kot poudarja angelski zdravnik, je prav zato, ker božja milost prihaja od Avtorja narave, tako čudovito prilagojena, da je varovalka vseh narav ter ohranja značaj, učinkovitost in delovanje vsake od njih.
- Kar je bilo rečeno o svobodi posameznikov, nič manj ne velja zanje, če jih obravnavamo kot povezane v civilno družbo. Kajti to, kar razum in naravno pravo storita za posameznike, človeško pravo, objavljeno v njihovo dobro, stori za državljane držav. Med zakoni, ki jih sprejemajo ljudje, se nekateri ukvarjajo s tem, kar je dobro ali slabo po svoji naravi; in zapovedujejo ljudem, naj sledijo temu, kar je prav, in se izogibajo temu, kar je narobe, ter hkrati dodajajo ustrezno sankcijo. Vendar takšni zakoni nikakor ne izvirajo iz civilne družbe, saj tako kot civilna družba ni ustvarila človeške narave, tudi zanjo ni mogoče reči, da je avtorica dobrega, ki ustreza človeški naravi, ali zla, ki ji je v nasprotju. Zakoni nastanejo, preden ljudje zaživijo skupaj v družbi, in imajo svoj izvor v naravnem in posledično večnem zakonu. Zato zapovedi naravnega zakona, ki jih telesno vsebujejo človeški zakoni, nimajo zgolj moči človeškega zakona, ampak imajo tisto višjo in bolj vzvišeno sankcijo, ki pripada zakonu narave in večnemu zakonu. In na področju te vrste zakonov je dolžnost civilnega zakonodajalca predvsem ohranjati skupnost v poslušnosti s sprejetjem skupne discipline in omejevanjem upornih in hudobnih ljudi, tako da se bodo, odvračeni od zla, obrnili k dobremu ali pa se bodo izognili povzročanju težav in nemirov v državi. Obstajajo tudi drugi predpisi civilne oblasti, ki ne izhajajo neposredno, temveč nekoliko oddaljeno iz naravnega prava, in odločajo o številnih vprašanjih, ki jih naravno pravo obravnava le na splošen in nedoločen način. Na primer, čeprav narava vsem zapoveduje, da prispevajo k javnemu miru in blaginji, mora vse, kar spada k načinu, okoliščinam in pogojem, pod katerimi je treba to službo opravljati, določiti modrost ljudi in ne narava sama. Prav v sestavi teh posebnih življenjskih pravil, ki sta jih predlagala razum in preudarnost ter postavila pristojna avtoriteta, je sestavljeno tako imenovano človeško pravo, ki zavezuje vse državljane, da si skupaj prizadevajo za dosego skupnega cilja, predlaganega skupnosti, in jim prepoveduje, da bi se od tega cilja oddaljili, ter, kolikor je človeško pravo v skladu z zapovedmi narave, vodi k dobremu in odvrača od zla.
- Iz tega je razvidno, da je večni Božji zakon edino merilo in pravilo človeške svobode, ne le v vsakem posameznem človeku, ampak tudi v skupnosti in civilni družbi, ki jo ljudje tvorijo, ko so združeni. Zato prava svoboda človeške družbe ni v tem, da vsak človek dela, kar se mu zljubi, saj bi se to preprosto končalo z nemirom in zmedo ter povzročilo zrušitev države; temveč v tem, da se s pomočjo zapovedi civilnega prava vsi lažje prilagodijo predpisom večnega zakona. Prav tako svoboda tistih, ki so na oblasti, ni v tem, da lahko svojim podanikom postavljajo nerazumne in kapriciozne ukaze, ki bi bili prav tako kaznivi in bi vodili v propad skupne države; zavezujoča moč človeških zakonov pa je v tem, da jih je treba imeti za uporabo večnega zakona in da ne morejo sankcionirati ničesar, česar ne vsebuje večni zakon, kot načelo vseh zakonov. Tako sveti Avguštin nadvse modro pravi: “Mislim, da lahko hkrati vidite, da v tem časovnem zakonu ni nič pravičnega in zakonitega, razen tega, kar so ljudje zbrali iz tega večnega zakona.”[5] Če torej kdo, ki ima oblast, nekaj sankcionira v nasprotju z načeli pravega razuma in posledično škoduje skupni državi, takšen predpis ne more imeti zavezujoče moči zakona, saj ni pravilo pravičnosti, ampak zagotovo ljudi odvrne od tistega dobrega, ki je sam cilj civilne družbe.
- Zato narava človeške svobode, ne glede na to, kako jo obravnavamo, bodisi pri posameznikih bodisi v družbi, bodisi pri tistih, ki ukazujejo, bodisi pri tistih, ki ubogajo, predpostavlja nujnost poslušnosti nekemu najvišjemu in večnemu zakonu, ki ni nič drugega kot Božja oblast, ki zapoveduje dobro in prepoveduje zlo. In ta najbolj pravična Božja oblast nad ljudmi še zdaleč ne zmanjšuje ali celo uničuje njihove svobode, temveč jo varuje in izpopolnjuje, kajti resnična popolnost vseh bitij je v tem, da zasledujejo in dosegajo svoje cilje; najvišji cilj, h kateremu mora stremeti človekova svoboda, pa je Bog.
- Te zapovedi najresničnejšega in najvišjega nauka, ki nam jih je razodela luč samega razuma, je Cerkev, poučena z zgledom in naukom svojega božanskega Avtorja, vedno širila in uveljavljala; saj jih je vedno postavljala za merilo svoje službe in svojega poučevanja krščanskih narodov. Kar zadeva moralo, zakoni evangelija ne le neizmerno presegajo modrost poganov, ampak so vabilo in uvod v stanje svetosti, ki ga stari niso poznali; in ker človeka približujejo Bogu, ga hkrati naredijo za lastnika popolnejše svobode. Tako se je močan vpliv Cerkve vedno kazal v varovanju in zaščiti državljanske in politične svobode ljudi. Naštevanje njenih zaslug v tem pogledu ne sodi v naš sedanji namen. Dovolj je, če spomnimo na dejstvo, da je bilo suženjstvo, ta stari očitek poganskih narodov, odpravljeno predvsem zaradi dobrodelnih prizadevanj Cerkve. Nepristranskost zakona in resnično bratstvo ljudi je prvi potrdil Jezus Kristus; njegovi apostoli pa so ponovili njegov glas, ko so razglasili, da v prihodnosti ne bo ne Juda ne pogana ne barbara ne Skita, ampak bodo vsi bratje v Kristusu. V tem pogledu je vpliv Cerkve tako močan, tako viden, da izkušnje obilno pričajo, kako divjaški običaji niso več mogoči v nobeni deželi, kamor je Cerkev enkrat stopila, ampak da nežnost hitro nadomesti krutost in luč resnice hitro razprši temo barbarstva. Prav tako Cerkev ni bila manj radodarna v koristih, ki jih je v vseh obdobjih dajala civiliziranim narodom, bodisi da se je upirala tiraniji hudobnežev, bodisi da je nedolžne in nemočne varovala pred poškodbami, bodisi da je s svojim vplivom podpirala vsako obliko vlade, ki je bila doma državljanom všeč zaradi svoje pravičnosti, zunaj pa so se je zaradi njene moči bali njihovi sovražniki.
- Poleg tega je najvišja dolžnost spoštovati oblast in se ubogljivo podrejati pravičnemu zakonu; s tem so člani skupnosti učinkovito zaščiteni pred krivičnimi dejanji zlobnih ljudi. Zakonita oblast je od Boga, “in kdor se upira oblasti, se upira Božji uredbi”;[6] zato je poslušnost zelo oplemenitena, kadar je podvržena oblasti, ki je najbolj pravična in najvišja od vseh. Kadar pa manjka oblast, ki bi ukazovala, ali kadar je zakon izdan v nasprotju z razumom, večnim zakonom ali kakšnim Božjim odlokom, je poslušnost nezakonita, da ne bi, medtem ko ubogamo človeka, postali neposlušni Bogu. Ker je torej tiraniji postavljena učinkovita ovira, oblast v državi ne bo imela vsega po svoje, ampak bodo varovani interesi in pravice vseh – pravice posameznikov, domače družbe in vseh članov skupnosti; vsi bodo lahko svobodno živeli v skladu z zakonom in pravim razumom; in v tem, kot smo pokazali, je resnična svoboda resnično sestavljena.
- Če bi ljudje, ko razpravljajo o vprašanju svobode, skrbno razumeli njen pravi in zakoniti pomen, kot sta ga pravkar pojasnila razum in razsodnost, si ne bi nikoli drznili na Cerkev prilepiti takšnega obrekovanja, kot je trditev, da je sovražnica svobode posameznika in javnosti. Toda veliko je takih, ki hodijo po Luciferjevih stopinjah in za svoje sprejmejo njegov uporniški krik: “Ne bom služil”; in posledično pravo svobodo nadomestijo z nečim, kar je čista in najbolj nespametna svoboda. Takšni so na primer ljudje, ki pripadajo tej široko razširjeni in močni organizaciji, ki si prisvajajo ime svobode in se imenujejo liberalci.
- To, k čemur naravoslovci ali racionalisti stremijo v filozofiji, to zagovorniki liberalizma z izvajanjem načel, ki jih je postavil naturalizem, poskušajo doseči na področju morale in politike. Temeljni nauk racionalizma je prevlada človeškega razuma, ki, ker zavrača dolžno pokorščino božanskemu in večnemu razumu, razglaša svojo neodvisnost in se postavlja za vrhovno načelo ter vir in sodnika resnice. Zato privrženci liberalizma zanikajo obstoj kakršne koli božanske avtoritete, ki ji je treba ubogati, in razglašajo, da je vsak človek sam sebi zakon; iz tega izhaja etični sistem, ki ga imenujejo neodvisna morala in ki človeka pod krinko svobode razbremenjuje vsakršne poslušnosti božjim zapovedim ter ga nadomešča z brezmejno svobodo. Konec vsega tega ni težko predvideti, zlasti ko gre za družbo. Ko je namreč človek enkrat trdno prepričan, da ni nikomur podrejen, sledi, da učinkovitega vzroka enotnosti civilne družbe ne gre iskati v nobenem človeku zunanjem ali njemu nadrejenem načelu, temveč preprosto v svobodni volji posameznikov; da oblast v državi izhaja samo od ljudstva; in da tako kot je individualni razum vsakega človeka njegovo edino življenjsko pravilo, mora biti kolektivni razum skupnosti vrhovno vodilo pri upravljanju vseh javnih zadev. Od tod nauk o prevladi večjega števila in o tem, da sta vsa pravica in dolžnost v večini. Toda iz povedanega je jasno, da je vse to v nasprotju z razumom. Zavračanje kakršne koli zveze med človekom in civilno družbo na eni strani ter Bogom Stvarnikom in posledično vrhovnim zakonodajalcem na drugi je v očitnem nasprotju z naravo ne le človeka, temveč vseh ustvarjenih stvari; kajti vsi učinki morajo biti po nujnosti na ustrezen način povezani s svojim vzrokom; in k popolnosti vsake narave spada, da se zadržuje znotraj tistega področja in stopnje, ki ji ju je določil naravni red, namreč da mora biti nižje podrejeno in ubogljivo višjemu.
- Poleg tega je nauk takšne narave najbolj škodljiv tako za posameznike kot za državo. Ko namreč enkrat pripišemo človeškemu razumu edino pristojnost, da odloča o tem, kaj je resnično in kaj je dobro, je pravo razlikovanje med dobrim in zlim uničeno; čast in nečast se ne razlikujeta po svoji naravi, temveč po mnenju in presoji vsakega posameznika; užitek je merilo za to, kar je dovoljeno; in če je dan moralni kodeks, ki ima lahko le malo ali nič moči, da bi omejil ali umiril neukrotljiva nagnjenja človeka, se seveda odpre pot splošni korupciji. Tudi v zvezi z javnimi zadevami: oblast je ločena od resničnega in naravnega načela, iz katerega izhaja vsa njena učinkovitost za skupno dobro; zakon, ki določa, kaj je prav storiti in česa se je treba izogibati, je na milost in nemilost prepuščen večini. To je preprosto pot, ki vodi naravnost v tiranijo. Ko je enkrat zavržen božji imperij nad človekom in civilno družbo, sledi, da religija kot javna ustanova ne more imeti nobene pravice do obstoja in da bo vse, kar pripada religiji, obravnavano povsem brezbrižno. Poleg tega bodo ob ambicioznih načrtih za suverenost med ljudmi pogosti nemiri in upori; ko jih dolžnost in vest ne bosta več privlačili, jih ne bo moglo zadržati nič drugega kot sila, ki je sama po sebi nemočna, da bi zadržala njihovo pohlepnost. O tem imamo skoraj vsakodnevne dokaze v spopadih s socialisti in člani drugih uporniških društev, ki si neutrudno prizadevajo za revolucijo. Tisti, ki so sposobni oblikovati pravično oceno stvari, se morajo odločiti, ali takšni nauki spodbujajo pravo svobodo, ki je edina vredna človeka, ali pa jo sprevračajo in uničujejo.
- Obstajajo namreč nekateri privrženci liberalizma, ki se ne strinjajo s temi mnenji, za katera smo videli, da so strašljiva v svoji grozovitosti, odkrito nasprotujejo resnici in so vzrok najhujšega zla. Resnično, zelo veliko jih je med njimi, ki jih sili moč resnice, ne okleva priznati, da je takšna svoboda zlobna, ne, da je navadno dovoljenje, kadar koli je v svojih zahtevah nezmerna in zanemarja resnico in pravico; zato bi želeli, da svobodi vlada in jo usmerja pravi razum in da je posledično podrejena naravnemu zakonu in božanskemu večnemu zakonu. Toda tu menijo, da se lahko ustavijo, saj menijo, da človeka kot svobodno bitje ne zavezuje noben božji zakon, razen tistih, ki nam jih on sporoča po našem naravnem razumu. V tem so očitno nedosledni. Če je namreč – kar morajo priznati in česar nihče ne more upravičeno zanikati – treba ubogati voljo božanskega zakonodajalca, ker je vsak človek pod Božjo oblastjo in teži k njemu kot k svojemu cilju, iz tega sledi, da nihče ne more postaviti meja njegovi zakonodajni oblasti, ne da bi se izognil poslušnosti, ki mu pripada. Če je namreč človeški um tako predrzen, da določa naravo in obseg Božjih pravic in svojih dolžnosti, bo spoštovanje Božjega zakona prej navidezno kot resnično, samovoljna sodba pa bo prevladala nad Božjo avtoriteto in previdnostjo. Človek mora torej svoje merilo za zvesto in verno življenje črpati iz večnega zakona; in sicer iz vseh in vsakega od tistih zakonov, ki jih je Bog v svoji neskončni modrosti in moči hotel uzakoniti in nam jih sporočiti s tako jasnimi in nedvoumnimi znamenji, da ne dopuščajo nobenega dvoma. Še toliko bolj, ker imajo tovrstni zakoni isti izvor, istega avtorja kot večni zakon, so popolnoma v skladu s pravim razumom in izpopolnjujejo naravni zakon. Prav ti zakoni utelešajo vladavino Boga, ki milostno vodi in usmerja človekov razum in voljo, da ne bi zapadla v zmoto. Naj torej to še naprej ostaja v sveti in nedotakljivi zvezi, ki je ni mogoče niti ne smemo ločiti; v vseh stvareh – kajti to narekuje sam pravi razum – pa naj bo Bogu vdano in poslušno služeno.
- So tudi drugi, nekoliko zmernejši, čeprav ne bolj dosledni, ki trdijo, da je treba moralo posameznikov voditi po božjem zakonu, ne pa tudi morale države, saj je v javnih zadevah mogoče mimo božjih zapovedi in jih pri oblikovanju zakonov povsem zanemariti. Od tod izhaja usodna teorija o potrebi po ločitvi med Cerkvijo in državo. Toda absurdnost takega stališča je očitna. Narava sama razglaša potrebo po tem, da država zagotovi sredstva in možnosti, s katerimi se skupnosti omogoči pravilno življenje, to je življenje v skladu z božjimi zakoni. Ker je Bog vir vse dobrote in pravičnosti, je popolnoma nesmiselno, da država tem zakonom ne bi posvečala nobene pozornosti ali da bi jih z nasprotnimi zakoni onemogočala. Poleg tega so tisti, ki imajo oblast, dolžni skupnosti ne le poskrbeti za njeno zunanjo blaginjo in življenjske ugodnosti, temveč se morajo pri modrosti svoje zakonodaje še bolj posvetovati z dobrobitjo človeških duš. Za povečanje teh koristi pa si ni mogoče zamisliti nič primernejšega od zakonov, katerih avtor je Bog; zato tisti, ki pri upravljanju države ne upoštevajo teh zakonov, zlorabljajo politično oblast, ker povzročajo, da se ta odmika od svojega pravega cilja in od tega, kar predpisuje sama narava. In kar je še pomembneje in kar smo že večkrat poudarili, čeprav civilna oblast nima istega bližnjega cilja kot duhovna niti ne deluje po isti poti, se morata pri izvajanju svojih ločenih pristojnosti vendarle občasno srečati. Njuni subjekti so namreč isti in neredko se ukvarjata z istimi predmeti, čeprav na različne načine. Kadarkoli se to zgodi, ker je stanje spora nesmiselno in očitno v nasprotju z najbolj modrim Božjim predpisom, mora nujno obstajati nek red ali način ravnanja, da se odpravijo priložnosti za razlike in spore ter zagotovi skladnost v vseh stvareh. Ta harmonija ni bila neprimerno primerjana s harmonijo, ki obstaja med telesom in dušo za dobrobit ene in druge, katere ločitev prinaša nepopravljivo škodo telesu, saj ugasne njegovo življenje.
- Da bi bilo to še bolj očitno, je treba rast svobode, ki jo pripisujejo naši dobi, obravnavati ločeno v različnih podrobnostih. In najprej preučimo tisto svobodo pri posameznikih, ki je tako nasprotna kreposti vere, namreč svobodo čaščenja, kot jo imenujemo. Ta temelji na načelu, da lahko vsak človek po lastni izbiri izpoveduje katero koli vero ali nobene.
- Vendar je med vsemi dolžnostmi, ki jih mora človek izpolnjevati, nedvomno najpomembnejša in najsvetejša tista, ki mu zapoveduje, naj z vdanostjo in pobožnostjo časti Boga. To nujno izhaja iz resnice, da smo vedno v Božji moči, da nas vedno vodita njegova volja in previdnost in da se moramo, potem ko smo od njega izšli, k njemu vrniti. K temu dodajmo, da nobena prava krepost ne more obstajati brez religije, kajti moralna krepost se ukvarja s tistimi stvarmi, ki vodijo k Bogu kot človekovemu najvišjemu in končnemu dobremu; zato religija, ki (kot pravi sveti Tomaž) “opravlja tista dejanja, ki so neposredno in neposredno namenjena božji časti”,[7] vlada in blaži vse kreposti. In če se vprašamo, katero od mnogih nasprotujočih si religij je treba sprejeti, nam razum in naravni zakon brez pomislekov pravita, naj prakticiramo tisto, ki jo zapoveduje Bog in ki jo ljudje zlahka prepoznamo po določenih zunanjih znamenjih, po katerih jo je Božja previdnost hotela razlikovati, saj bi bila v tako pomembni zadevi najhujša izguba posledica zmote. Kadar je torej človeku ponujena svoboda, kakršno smo opisali, mu je dana moč, da nekaznovano izkrivlja ali opušča najsvetejše dolžnosti in zamenja nespremenljivo dobro za zlo; kar, kot smo rekli, ni svoboda, temveč njena degradacija in ponižna podrejenost duše grehu.
- Ta vrsta svobode, če jo obravnavamo v odnosu do države, jasno pomeni, da ni nobenega razloga, da bi morala država Bogu izkazovati kakršno koli spoštovanje ali da bi ga želela javno priznati; da ni treba dajati prednosti nobeni obliki bogoslužja pred drugo, ampak da so vse enake, pri čemer se ne upošteva vera ljudi, tudi če ti izpovedujejo katoliško vero. Da bi to upravičili, pa je treba imeti za resnično, da država nima nobenih dolžnosti do Boga ali da se lahko takšnim dolžnostim, če obstajajo, nekaznovano odpove; obe trditvi sta očitno napačni. Ne moremo namreč dvomiti, da so ljudje po božji volji združeni v civilno družbo; ne glede na to, ali upoštevamo njene sestavne dele; ali njeno obliko, ki implicira oblast; ali predmet njenega obstoja; ali obilico obsežnih storitev, ki jih opravlja za človeka. Bog je tisti, ki je človeka ustvaril za družbo in ga postavil v družbo njemu podobnih ljudi, da bi to, kar je njegovi naravi manjkalo in česar ni mogel doseči, če bi bil prepuščen samemu sebi, lahko pridobil z združevanjem z drugimi. Zato mora civilna družba priznavati Boga za svojega ustanovitelja in starša ter ga ubogati in spoštovati njegovo moč in oblast. pravičnost torej prepoveduje, in tudi sam razum prepoveduje, da bi bila država brezbožna; ali da bi sprejela način delovanja, ki bi se končal z brezbožnostjo – namreč da bi različna verstva (kot jih imenujejo) obravnavala enako in jim promiskuitetno podeljevala enake pravice in privilegije. Ker je torej v državi potrebno izpovedovanje ene vere, je treba izpovedovati tisto vero, ki je edina prava in ki jo je mogoče brez težav prepoznati, zlasti v katoliških državah, saj so na njej tako rekoč vtisnjeni znaki resnice. To vero morajo torej vladarji države ohranjati in varovati, če želijo – kar bi morali storiti – s preudarnostjo in koristnostjo poskrbeti za dobro skupnosti. Javna oblast namreč obstaja zaradi blaginje tistih, ki jim vlada; in čeprav je njen neposredni cilj pripeljati ljudi do blaginje v tem življenju, pri tem ne bi smela zmanjšati, temveč povečati človekove zmožnosti, da doseže najvišje dobro, v katerem je njegova večna sreča, ki je nikoli ne bo mogoče doseči, če se ne bo upoštevala vera.
- Vse to pa smo podrobneje razložili drugje. Zdaj želimo dodati le pripombo, da tako lažna svoboda močno škoduje pravi svobodi tako vladarjev kot njihovih podložnikov. Religija je v svojem bistvu zelo koristna za državo. Ker je glavni izvor vsake oblasti neposredno od Boga samega, z veliko avtoriteto naroča vladarjem, naj se zavedajo svoje dolžnosti, naj vladajo brez krivic in strogosti, naj svojemu ljudstvu vladajo prijazno in s skoraj očetovsko ljubeznijo; podložnike pa opozarja, naj bodo poslušni zakoniti oblasti kot božjim služabnikom; in jih zavezuje k vladarjem, ne le s poslušnostjo, temveč tudi s spoštovanjem in naklonjenostjo, ter prepoveduje vse nemire in drzne podvige, ki bi lahko motili javni red in mir ter povzročili večje omejevanje svobode ljudi. Ni nam treba omenjati, kako zelo vera prispeva k čisti morali in čista morala k svobodi. Razum kaže, zgodovina pa potrjuje, da so svoboda, bogastvo in moč držav tem večje, čim višja je njihova morala.
- Zdaj moramo na kratko obravnavati svobodo govora in svobodo tiska. Skoraj ni treba povedati, da te pravice ne more biti, če se ne uporablja zmerno in če presega meje in cilj vsake prave svobode. Kajti pravica je moralna moč, za katero je – kot smo že povedali in moramo vedno znova ponavljati – absurdno domnevati, da je narava resnici in laži, pravičnosti in krivici dodelila ravnodušnost. Ljudje imajo pravico, da svobodno in preudarno širijo po državi stvari, ki so resnične in častne, tako da jih ima čim več ljudi; toda lažna mnenja, od katerih ni večje duševne kuge, in razvade, ki kvarijo srce in moralno življenje, mora javna oblast skrbno zatirati, da ne bi zahrbtno povzročale propad države. Ekscese nebrzdanega intelekta, ki se vedno končajo z zatiranjem neizobražene množice, ni nič manj upravičeno nadzorovati z avtoriteto zakona kot poškodbe, ki jih šibkim povzroča nasilje. To je še toliko bolj gotovo, ker je daleč največji del skupnosti popolnoma nezmožen ali pa se le z veliko težavo izogne iluzijam in prevarantskim zvijačam, zlasti tistim, ki laskajo strastem. Če bo vsem omogočena neomejena svoboda govora in pisanja, nič ne bo ostalo sveto in nedotaknjeno; celo najvišji in najresničnejši mandati narave, ki upravičeno veljajo za skupno in najplemenitejšo dediščino človeškega rodu, ne bodo prihranjeni. Tako bo resnica, ki jo bo postopoma zasenčila tema, zlahka prevladala škodljiva in raznovrstna zmota, kar se prepogosto dogaja. Tako bo tudi dovoljenje pridobilo tisto, kar svoboda izgubi; kajti svoboda bo vedno bolj svobodna in varna, če bo dovoljenje bolj omejeno. Glede vseh mnenjskih vprašanj, ki jih Bog prepušča svobodni razpravi ljudi, pa je popolna svoboda mišljenja in govora seveda v pravici vsakogar; kajti takšna svoboda ljudi nikoli ne vodi k zatiranju resnice, temveč pogosto k njenemu odkrivanju in razkrivanju.
- Podobno sodbo je treba izreči o tem, kar imenujemo svoboda poučevanja. Nobenega dvoma ni, da bi morala edino resnica prežemati človeški um, saj se v njej nahajajo blaginja, cilj in popolnost vsake razumne narave; zato je treba tako nevedne kot izobražene učiti samo resnico, da bi znanje prinesli tistim, ki ga nimajo, in ga ohranili pri tistih, ki ga imajo. Zato je jasna dolžnost vseh, ki poučujejo, da iz uma izženejo zmoto in z zanesljivimi varovali zaprejo vstop vsem napačnim prepričanjem. Iz tega sledi, kot je očitno, da je svoboda, o kateri smo govorili, v velikem nasprotju z razumom in je usmerjena v popolno sprevračanje človeških umov, saj si prisvaja pravico, da uči, kar se ji zljubi – svoboda, ki je država ne more odobriti, ne da bi s tem kršila svojo dolžnost. Še toliko bolj zato, ker ima avtoriteta učiteljev veliko težo pri njihovih poslušalcih, ki se le redko lahko sami odločijo o resničnosti ali neresničnosti navodil, ki jim jih dajejo.
- Zato je treba tudi to svobodo, da bi si zaslužila to ime, držati v določenih mejah, da se učiteljska služba ne bi nekaznovano spremenila v orodje korupcije. Resnica, ki bi morala biti edini predmet tistih, ki poučujejo, je dveh vrst: naravna in nadnaravna. Naravne resnice, kot so načela narave in vse, kar naš razum neposredno izpelje iz njih, so nekakšna skupna dediščina človeškega rodu. Na njem kot na trdni podlagi slonijo morala, pravičnost, vera in same vezi človeške družbe: in dopustiti, da bi ljudje, ki ga kršijo ali uničujejo, ostali nepoškodovani, bi bilo najbolj brezbožno, najbolj neumno in najbolj nečloveško.
- Z nič manjšo versko skrbnostjo pa moramo ohranjati to veliko in sveto zakladnico resnic, ki nas jih je naučil sam Bog. Z mnogimi in prepričljivimi argumenti, ki jih pogosto uporabljajo zagovorniki krščanstva, so bile določene vodilne resnice postavljene: namreč, da je nekatere stvari razodel Bog; da je edinorojeni Božji Sin postal meso, da bi pričal o resnici; da je on ustanovil popolno družbo – namreč Cerkev, katere glava je on in s katero je obljubil, da bo ostal do konca sveta. Tej družbi je zaupal vse resnice, ki jih je učil, da bi jih hranila in varovala ter jih z zakonito oblastjo razlagala; hkrati je vsem narodom naročil, naj poslušajo glas Cerkve, kot da bi bil njegov lastni, in tistim, ki ga ne bi poslušali, zagrozil z večno pogubo. Tako je očitno, da je človekov najboljši in najzanesljivejši učitelj Bog, Vir in Načelo vse resnice; in edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, Pot, Resnica in Življenje, prava Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka in katerega nauku se morajo vsi podrediti: “In vsi se bodo učili od Boga. “[8]
- V veri in v nauku morale je Bog sam naredil Cerkev deležno svoje božanske oblasti in zaradi njegovega nebeškega daru je ni mogoče prevarati. Zato je največja in najzanesljivejša učiteljica človeštva in v njej se razrašča nedotakljiva pravica, da ga uči. Cerkev, ki jo podpira resnica, prejeta od njenega božanskega ustanovitelja, si je vedno prizadevala sveto izpolniti poslanstvo, ki ji ga je zaupal Bog; nepremagana zaradi težav, ki so jo obdajale z vseh strani, ni nikoli prenehala uveljavljati svoje svobode poučevanja, in tako je bilo razblinjeno bedno praznoverje poganstva, širni svet pa se je prenovil v krščansko modrost. Razum sam jasno uči, da si resnice božjega razodetja in resnice narave v resnici ne morejo nasprotovati in da mora biti vse, kar jim nasprotuje, nujno napačno. Zato božanski nauk Cerkve, ki nikakor ne ovira prizadevanj za učenje in napredek znanosti ali kakor koli zavira napredek civilizacije, v resnici prinaša zanesljivo vodstvo sijoče luči. In iz istega razloga je nemalo koristen za izpopolnjevanje človekove svobode, saj je naš Odrešenik Jezus Kristus dejal, da je po resnici človek osvobojen: “Zato ni nobenega razloga, da bi se resnična svoboda razburjala ali da bi se resnična znanost čutila prizadeto, ker mora prenašati upravičeno in potrebno omejitev zakonov, s katerimi je po presoji Cerkve in samega razuma treba nadzorovati človeški nauk.
- Cerkev namreč – kot so povsod dokazala dejstva – skrbi predvsem in predvsem za obrambo krščanske vere, obenem pa skrbi za pospeševanje in spodbujanje vsakršne človeške učenosti. Učenje je namreč samo po sebi dobro, hvalevredno in zaželeno; poleg tega pa vsa erudicija, ki izhaja iz zdravega razuma in je v skladu z resnico stvari, nemalo pripomore k potrditvi tega, kar verujemo po Božji avtoriteti. Cerkev je resnično v našo veliko korist skrbno ohranila spomenike starodavne modrosti; povsod je odprla domove znanosti in spodbujala intelektualni napredek z najbolj prizadevnim spodbujanjem umetnosti, s katerimi je kultura našega časa tako zelo napredovala. Ne smemo pozabiti, da je za človekovo dejavnost in genialnost prosto odprto obsežno področje, ki vsebuje vse tiste stvari, ki niso nujno povezane s krščansko vero in moralo ali glede katerih Cerkev, ki nima nobene avtoritete, pušča svobodno in neomejeno presojo izobražencev.
- Iz vsega tega je mogoče razumeti naravo in značaj tiste svobode, ki jo privrženci liberalizma tako vneto zagovarjajo in razglašajo. Po eni strani zase in za državo zahtevajo dovoljenje, ki odpira pot vsaki sprevrženosti mnenja, po drugi strani pa na različne načine ovirajo Cerkev in njeno svobodo omejujejo v najožje meje, čeprav se od njenega nauka ne le ni treba ničesar bati, ampak je v vsakem pogledu mogoče zelo veliko pridobiti.
- Široko se zagovarja še ena svoboda, in sicer svoboda vesti. Če je s tem mišljeno, da lahko vsakdo po lastni izbiri časti Boga ali ne, je to dovolj ovrženo z že navedenimi argumenti. Lahko pa jo razumemo tudi tako, da lahko vsak človek v državi sledi Božji volji in iz zavesti dolžnosti ter brez vsake ovire izpolnjuje njegove zapovedi. To je namreč prava svoboda, svoboda, vredna Božjih sinov, ki plemenito ohranja človekovo dostojanstvo in je močnejša od vsakega nasilja ali krivice – svoboda, ki si jo je Cerkev vedno želela in ji je bila najbolj draga. To je svoboda, ki so jo apostoli z neustrašno stanovitnostjo zahtevali zase, ki so jo apologeti krščanstva potrjevali s svojimi spisi in ki so jo mučenci v velikem številu posvetili s svojo krvjo. In to zasluženo, kajti ta krščanska svoboda priča o absolutni in najbolj pravični vladavini Boga nad človekom ter o glavni in najvišji dolžnosti človeka do Boga. Ničesar nima skupnega z uporniškim in uporniškim mišljenjem; v ničemer ne odstopa od poslušnosti javni oblasti; kajti pravica ukazovati in zahtevati poslušnost obstaja le, kolikor je v skladu z Božjo oblastjo in v okviru mere, ki jo je ta določila. Kadar pa je zapovedano kar koli, kar je v očitnem nasprotju z Božjo voljo, gre za velik odmik od tega božansko določenega reda in hkrati za neposredno nasprotje z Božjo avtoriteto; zato je prav, da ne ubogamo.
- Vendar pa pokrovitelji liberalizma, ki državo naredijo za absolutno in vsemogočno ter razglašajo, da mora človek živeti povsem neodvisno od Boga, svobode, o kateri govorimo in ki gre z roko v roki s krepostjo in vero, ne priznavajo; vse, kar se stori za njeno ohranitev, se šteje za škodo in prekršek zoper državo. Če bi bilo to, kar pravijo, resnično res, ne bi bilo tiranije, pa naj bo še tako pošastna, ki je ne bi bili dolžni prenašati in se ji podrejati.
- Cerkev si najresneje želi, da bi krščanski nauk, katerega oris smo podali, v resnici in v praksi prodrl v vse sloje družbe; saj bi bil nadvse učinkovit pri zdravljenju zla našega časa, ki ni ne malo ne zanemarljivo in je v veliki meri plod lažne svobode, ki jo tako zelo poveličujejo in v kateri naj bi se skrivali kalčki varnosti in slave. Rezultati so razočarali upanje. Sadovi niso bili sladki in zdravi, ampak so se izkazali za ožgane in grenke. Če si torej želimo rešitev, jo poiščimo v ponovni vzpostavitvi zdravega nauka, od katerega edinega lahko z gotovostjo pričakujemo ohranitev reda in posledično obrambo resnične svobode.
- Vendar pa Cerkev s preudarnostjo prave matere tehta veliko breme človeške šibkosti in dobro pozna smer, po kateri se v tej naši dobi pretakajo misli in dejanja ljudi. Zato, čeprav ne priznava nobene pravice do ničesar razen tistega, kar je resnično in pošteno, ne prepoveduje javni oblasti, da bi dopuščala tisto, kar je v nasprotju z resnico in pravičnostjo, zaradi izogibanja večjemu zlu ali pridobivanja ali ohranjanja večjega dobrega. Bog sam v svoji previdnosti, čeprav je neskončno dober in mogočen, dopušča, da na svetu obstaja zlo, deloma zato, da se ne ovira večje dobro, deloma pa zato, da ne pride do večjega zla. Pri upravljanju držav ni prepovedano posnemati Vladarja sveta; in ker je človeška oblast nemočna, da bi preprečila vsako zlo, mora (kot pravi sveti Avguštin) spregledati in pustiti nekaznovano marsikaj, kar je Božja previdnost kaznovala, in to upravičeno. [10] Toda če v takih okoliščinah zaradi skupnega dobrega (in to je edini legitimni razlog) človeški zakon lahko ali celo mora dopuščati zlo, ne sme in ne sme odobravati ali želeti zla zaradi njega samega; kajti zlo samo po sebi, ki je prikrajšanje dobrega, nasprotuje skupni blaginji, ki si jo mora vsak zakonodajalec po svojih močeh želeti in braniti. V tem si mora človeški zakon prizadevati posnemati Boga, ki, kot uči sveti Tomaž, s tem ko dopušča, da zlo obstaja na svetu, “ne želi, da se zlo zgodi, niti ne želi, da se ne zgodi, ampak želi le dovoliti, da se zgodi; in to je dobro.”[11] Ta izrek angelskega zdravnika na kratko vsebuje celoten nauk o dovoljevanju zla.
- Da pa bi lahko pravilno presojali, moramo priznati, da bolj ko je država prisiljena dopuščati zlo, bolj je oddaljena od popolnosti; in da je treba dopuščanje zla, ki ga narekuje politična preudarnost, strogo omejiti na meje, ki jih zahteva njegov opravičujoči razlog, javna blaginja. Če bi torej takšno dopuščanje škodovalo javni blaginji in bi državi povzročilo večje zlo, ne bi bilo zakonito, saj v takem primeru manjka motiv dobrega. In čeprav Cerkev v izrednih razmerah današnjega časa navadno pristaja na nekatere sodobne svoboščine ne zato, ker bi jih sama po sebi imela raje, ampak ker meni, da je primerno, da jih dovoli, bi v srečnejših časih uveljavljala svojo svobodo; s prepričevanjem, opominjanjem in prošnjami bi si prizadevala, kot je dolžna, izpolniti dolžnost, ki ji jo je naložil Bog, da poskrbi za večno odrešenje človeštva. Nekaj pa ostaja vedno res – da svoboda, ki se zahteva za vse, da lahko počnejo vse stvari, ni, kot smo pogosto rekli, sama po sebi zaželena, saj je v nasprotju z razumom, da imata zmota in resnica enake pravice.
- Kar zadeva strpnost, pa je presenetljivo, kako daleč od pravičnosti in preudarnosti Cerkve so tisti, ki izpovedujejo to, kar imenujemo liberalizem. Kajti s tem, ko dopuščajo to brezmejno dovoljenje, o katerem smo govorili, presežejo vse meje in nazadnje končajo tako, da ne delajo nobenega očitnega razlikovanja med resnico in zmoto, poštenostjo in nepoštenostjo. In ker je Cerkev, steber in temelj resnice ter neomajna učiteljica morale, prisiljena povsem zavreči in obsoditi strpnost tako zapuščenega in zločinskega značaja, jo obrekujejo, da ji primanjkuje potrpežljivosti in nežnosti, in tako ne vidijo, da ji s tem kot napako pripisujejo tisto, kar je v resnici vredno pohvale. Kljub vsej tej strpnosti pa se pogosto zgodi, da so kljub temu, da se izrekajo za pripravljene, da vsem v največji meri podarijo svobodo, do Katoliške cerkve popolnoma nestrpni, saj ji ne dovolijo, da bi bila sama svobodna.
- In zdaj, da bi zaradi jasnosti vse, kar je bilo predstavljeno s svojimi neposrednimi sklepi, strnili v glavne glave, povzamemo na kratko takole: da je človek po nujnosti svoje narave v celoti podrejen najzvestejši in večno trajni Božji oblasti; in da je posledično nerazumljiva vsaka svoboda, razen tiste, ki je v pokorščini Bogu in v podrejenosti njegovi volji. Zanikati obstoj te oblasti v Bogu ali se ji odkloniti, pomeni ravnati ne kot svoboden človek, ampak kot tisti, ki svojo svobodo izdajalsko zlorablja; in v takšni naravnanosti duha je v bistvu glavna in smrtonosna vrlina liberalizma. Oblika greha pa je raznovrstna; kajti volja se na več načinov in stopenj, kot je mogoče, oddaljuje od poslušnosti, ki pripada Bogu ali tistim, ki si delijo božjo moč.
- Kajti zavračanje najvišje oblasti Bogu in odklanjanje vsakršne poslušnosti njemu v javnih zadevah ali celo v zasebnih in domačih zadevah je največje izkrivljanje svobode in najhujša vrsta liberalizma; in to, kar smo rekli, je treba razumeti tako, da velja samo za to v polnem pomenu.
- Sledi sistem tistih, ki resda priznavajo dolžnost pokorščine Bogu, Stvarniku in vladarju sveta, saj je vsa narava odvisna od njegove volje, vendar pogumno zavračajo vse zakone vere in morale, ki so nad naravnim razumom, a jih je razodela Božja oblast; ali pa vsaj predrzno trdijo, da ni razloga, da bi država te zakone upoštevala, vsaj javno. Kako zmotljivi so ti ljudje in kako nedosledni, smo videli zgoraj. Iz tega nauka kot izvor in načelo izhaja usodno načelo ločitve Cerkve in države; medtem ko je nasprotno jasno, da morata obe oblasti, čeprav sta si po funkcijah različni in po stopnji neenaki, kljub temu živeti v soglasju, in sicer s skladnostjo v svojem delovanju in zvestim izpolnjevanjem svojih dolžnosti.
- Toda ta nauk se razume na dva načina. Mnogi želijo, da bi se država v celoti in popolnoma ločila od Cerkve, tako da glede vseh pravic človeške družbe, v ustanovah, običajih in zakonih, državnih uradih in vzgoji mladine ne bi več upoštevali Cerkve, kot če je ne bi bilo; kvečjemu bi državljanom posamezno dovolili, da se zasebno ukvarjajo s svojo vero, če tako želijo. Proti takim so vsi argumenti, s katerimi izpodbijamo načelo ločitve Cerkve od države, prepričljivi; z dodatkom, da je nesmiselno, da državljan spoštuje Cerkev, medtem ko jo država lahko prezira.
- Drugi ne nasprotujejo obstoju Cerkve, niti ne bi mogli; vendar ji odvzemajo naravo in pravice popolne družbe ter trdijo, da ji ne pripada, da bi izdajala zakone, sodila ali kaznovala, temveč le, da svoje podložnike nagovarja, jim svetuje in vlada v skladu z njihovim soglasjem in voljo. S takšnim mnenjem izkrivljajo naravo te božanske družbe ter slabijo in zožujejo njeno avtoriteto, njeno učiteljsko službo in njeno celotno učinkovitost; hkrati pa povečujejo moč civilne vlade do te mere, da Božjo Cerkev podrejajo državnemu imperiju in vplivu kot vsako prostovoljno združenje državljanov. Za popolno ovržbo takega nauka so zelo koristni argumenti, ki jih pogosto uporabljajo zagovorniki krščanstva in ki smo jih navedli mi, zlasti v encikliki Immortale Dei[12]; s temi argumenti je namreč dokazano, da po božji določbi vse pravice, ki bistveno pripadajo družbi, ki je legitimna, vrhovna in popolna v vseh svojih delih, obstajajo v Cerkvi.
- Nazadnje ostajajo tisti, ki sicer ne odobravajo ločitve Cerkve od države, vendar menijo, da bi se Cerkev morala prilagoditi času in se prilagoditi temu, kar zahteva sodobni sistem vladanja. Takšno mnenje je razumno, če ga je treba razumeti kot neko pravično prilagoditev, ki je v skladu z resnico in pravičnostjo; in sicer v tem smislu, da se Cerkev v upanju na neko veliko dobro lahko pokaže kot popustljiva in se prilagodi času, kolikor to dopušča njena sveta služba. Vendar to ne velja za prakse in doktrine, ki sta jih nezakonito uvedla sprevržena morala in izkrivljena sodba. Religijo, resnico in pravičnost je treba vedno ohranjati; in ker je Bog te velike in svete zadeve zaupal njeni službi, kot da bi se sprenevedala glede tega, kar je napačno ali nepravično, ali da bi se podrejala temu, kar škodi religiji.
- Iz povedanega sledi, da je povsem nezakonito zahtevati, braniti ali podeljevati brezpogojno svobodo mišljenja, govora, pisanja ali bogoslužja, kakor da bi bile to toliko pravice, ki jih je človeku dala narava. Kajti če bi jih narava zares podelila, bi bilo zakonito odreči poslušnost Bogu in ne bi bilo nobene omejitve za človekovo svobodo. Iz tega sledi tudi, da se svoboda v teh stvareh lahko dopušča povsod, kjer za to obstaja upravičen razlog, vendar le s takšno zmernostjo, ki preprečuje, da bi se sprevrgla v dovoljenje in pretiravanje. In kjer se take svoboščine uporabljajo, naj jih ljudje uporabljajo za dobro in naj jih ocenjujejo tako, kot to počne Cerkev; kajti svobodo je treba imeti za legitimno le, če omogoča večje olajšanje za opravljanje dobrega, vendar ne dlje.
- Kadarkoli obstaja ali se je upravičeno bati nepravičnega zatiranja ljudstva na eni strani ali odvzema svobode Cerkvi na drugi strani, si je treba zakonito prizadevati za takšno spremembo oblasti, ki bo prinesla ustrezno svobodo delovanja. V takem primeru se ne išče pretirane in krivične svobode, temveč le nekaj olajšave za skupno blaginjo, da se, čeprav država dovoljuje zlo, ne bi ovirala moč delati dobro.
- Tudi to, da dajemo prednost demokratični obliki vladavine, ni samo po sebi napačno, če se le ohrani katoliški nauk o izvoru in izvajanju oblasti. Med različnimi oblikami vladavine Cerkev ne zavrača nobene, ki je primerna za zagotavljanje blaginje podanikov; želi le – in to zahteva sama narava -, da se vzpostavijo tako, da nikomur ne povzročajo krivice, zlasti pa ne kršijo pravic Cerkve.
- Če zaradi kakšnega izjemnega stanja stvari ni določeno drugače, je smotrno sodelovati pri upravljanju javnih zadev. In Cerkev odobrava, da vsakdo posveti svoje usluge skupnemu dobremu in stori vse, kar lahko, za obrambo, ohranitev in blaginjo svoje dežele.
- Prav tako Cerkev ne obsoja tistih, ki želijo, če je to mogoče storiti brez kršenja pravičnosti, narediti svojo državo neodvisno od katere koli tuje ali despotske oblasti. Prav tako ne obsoja tistih, ki želijo državi dodeliti moč samoupravljanja, njenim državljanom pa čim večjo mero blaginje. Cerkev je vedno najbolj zvesto spodbujala državljansko svobodo, kar se je zlasti v Italiji pokazalo v občinski blaginji, bogastvu in slavi, ki so bili doseženi v času, ko se je rešilna moč Cerkve brez nasprotovanja razširila na vse dele države.
- Te stvari, častitljivi bratje, ki smo vam jih pod vodstvom vere in razuma pri opravljanju Naše apostolske službe zdaj izročili, upamo, da bodo, zlasti z vašim sodelovanjem z nami, koristne za zelo mnoge. V ponižnosti srca dvigamo oči v prošnji k Bogu in ga iskreno prosimo, naj milostno razsvetli ljudi z lučjo svoje modrosti in svojega nasveta, da bodo okrepljeni s temi nebeškimi darovi v tako pomembnih zadevah razbrali, kaj je resnično, in potem v javnem in zasebnem življenju vedno in z neomajno stanovitnostjo živeli v skladu z resnico. V obljubo teh nebeških darov in v pričevanje naše dobre volje do vas, častitljivi bratje, ter duhovnikov in ljudstva, zaupanega vsakemu od vas, vam v Gospodu z največjo ljubeznijo podeljujemo apostolski blagoslov.
Dano v cerkvi svetega Petra v Rimu, dvajsetega junija 1888, v desetem letu našega pontifikata.
OPOMBE:
- 1. Pridiga 15,14.
- 2. Glej št. 93:37-38.
- 3. Jn 8,34.
- 4. Tomaž Akvinski, O evangeliju svetega Janeza, cap. viii, lect. 4, št. 3 (ur. Vives, zv. 20, str. 95).
- 5. Avguštin, De libero arbitrio, lib. 1, cap. 6, št. 15 (PL 32, 1229).
- 6. Rim 13,2.
- 7. Summa theologiae, lla-llae, q. Ixxxi, a. 6. Odgovor.
Jn 6,45. - 9. Janez 8,32.
- Avguštin, De libero arbitrio, lib. 1, cap. 6, št. 14 (PL 32, 1228).
Summa theologiae, la, q. xix, a. 9, ad 3m.
- Glej št. 93:8-11.
- Avguštin, De libero arbitrio, lib. 1, cap. 6, št. 14 (PL 32, 1228).