In Plurimis

O odpravi suženjstva

Papež Leon XIII. – 1888

Brazilskim škofom,

Med številnimi in velikimi izrazi naklonjenosti, ki so nam jih in nam še vedno pošiljajo skoraj vsa ljudstva zemlje v čestitke ob srečni petdesetletnici našega duhovništva, je eden, ki nas je ganil na prav poseben način. Mislimo na enega, ki prihaja iz Brazilije, kjer je bilo ob tem srečnem dogodku zakonito osvobojeno veliko število tistih, ki v tem velikem cesarstvu stradajo pod jarmom suženjstva. In to delo, tako polno duha krščanskega usmiljenja, so v sodelovanju z duhovščino dobrodelni laiki obeh spolov darovali Bogu, Avtorju in Darovalcu vsega dobrega, v pričevanje hvaležnosti za naklonjenost zdravja in let, ki so nam bila podarjena. To pa je bilo za Nas še posebej sprejemljivo in sladko, ker je potrdilo prepričanje, ki je za Nas tako dobrodošlo, da si velika večina brazilskega ljudstva želi, da bi se krutost suženjstva končala in izkoreninila iz dežele. To ljudsko čustvo sta močno podprla cesar in njegova hči, pa tudi ministri z različnimi zakoni, ki so bili v ta namen sprejeti in potrjeni. Brazilskemu veleposlaniku smo januarja lani povedali, kakšno tolažbo nam pomenijo te stvari, in mu tudi zagotovili, da bomo na brazilske škofe naslovili pisma v imenu teh nesrečnih sužnjev.

2. Mi smo namreč za vse ljudi Kristusov namestnik, Božji Sin, ki je tako vzljubil človeški rod, da ne le da ni zavrnil, da bi sprejel našo naravo k sebi in živel med ljudmi, ampak je z veseljem nosil ime Sin človekov in odkrito oznanjal, da je prišel na zemljo “oznanjat osvoboditev ujetnikom”,[1] da bi rešil človeštvo iz najhujšega suženjstva, ki je suženjstvo greha, “ponovno vzpostavil vse, kar je v nebesih in na zemlji”[2], in tako vsem Adamovim otrokom iz globin pogube skupnega padca povrnil njihovo prvotno dostojanstvo. Pri tem so zelo primerne besede svetega Gregorja Velikega: “Ker je naš Odrešenik, Avtor vsega življenja, hotel sprejeti človeško meso, da bi z močjo svojega božanstva pretrgal verige, s katerimi smo bili v suženjstvu, in nas vrnil v prvotno stanje svobode, je najbolj primerno, da ljudje s koncesijo manumission vrnejo v svobodo, v kateri so se rodili, tiste, ki jih je narava poslala svobodne na svet, a jih je zakon narodov obsodil na suženjski jarem. “[3] Zato je prav in očitno v skladu z Našo apostolsko službo, da z vsemi sredstvi, ki so v Naši moči, spodbujamo in pospešujemo vse, kar pomaga zagotoviti ljudem, bodisi kot posameznikom bodisi kot skupnostim, zaščito pred številnimi bedami, ki so kot sadovi zlega drevesa nastale zaradi greha naših prvih staršev; takšna varovala, kakršna koli že so, pa ne pomagajo le spodbujati civilizacijo in življenjske ugodnosti, temveč vodijo k vsesplošni obnovi vsega, ki jo je načrtoval in želel naš Odrešenik Jezus Kristus.
3. Ob tolikšnem trpljenju je treba globoko obžalovati stanje suženjstva, v katerem je že več stoletij v bedi in trpljenju precejšen del velike človeške družine; saj je ta sistem v popolnem nasprotju s tistim, ki sta ga prvotno določila Bog in narava. Najvišji avtor vseh stvari je določil, da naj človek izvaja nekakšno kraljevsko oblast nad živalmi, govedom, ribami in pticami, nikakor pa ne, da bi ljudje izvajali podobno oblast nad svojimi bližnjimi. Kot pravi sveti Avguštin: “Ko je Bog ustvaril človeka kot razumno bitje in po svoji podobi, je hotel, da bi vladal le nad živalskim stvarstvom; da ne bi bil gospodar ljudi, ampak živali.” Iz tega sledi, da je “stanje suženjstva upravičeno obravnavano kot kazen za grešnika; tako se beseda suženj v Svetem pismu ne pojavi, dokler pravični Noe z njo ne zaznamuje greha svojega sina. Greh je bil torej tisti, ki si je zaslužil to ime; ni bil naraven.”[4]
4. Iz prvega greha je izšlo vse zlo, še posebej pa ta sprevrženost, da so bili ljudje, ki so pozabili na izvorno bratstvo rodu, namesto da bi si prizadevali, kot bi si po naravi morali, spodbujati vzajemno prijaznost in spoštovanje, so, sledeč svojim slabim željam, začeli druge ljudi imeti za svoje podrejene in jih imeli za živino, rojeno za jarem. Zaradi popolnega pozabljanja na našo skupno naravo, človeško dostojanstvo in Božjo podobo, ki je bila vtisnjena na nas vseh, se je tako zgodilo, da so v prepirih in vojnah, ki so takrat izbruhnile, tisti, ki so bili močnejši, premagane spravili v suženjstvo; tako se je človeštvo, čeprav iste rase, razdelilo na dva dela, na premagane sužnje in njihove zmagovite gospodarje. Zgodovina starodavnega sveta nam prikazuje ta bedni prizor vse do prihoda našega Gospoda, ko je nesreča suženjstva močno prizadela vsa ljudstva in se je število svobodnih ljudi tako zmanjšalo, da je pesnik lahko Cezarju v usta položil to grozljivo besedno zvezo: “Človeški rod obstaja zaradi peščice.”[5]
5. Sistem je cvetel celo med najbolj civiliziranimi ljudstvi, med Grki in med Rimljani, pri katerih je peščica vsiljevala svojo voljo množici; in ta oblast se je izvajala tako krivično in vzvišeno, da je množica sužnjev veljala zgolj za toliko in toliko premičnin – ne kot osebe, temveč kot stvari. Veljali so za osebe zunaj področja prava in niso imeli niti pravice do ohranitve in uživanja življenja. “sužnji so v oblasti svojih gospodarjev, ta oblast pa izhaja iz prava narodov; saj ugotavljamo, da imajo med vsemi narodi gospodarji nad svojimi sužnji oblast življenja in smrti in da vse, kar suženj zasluži, pripada njegovemu gospodarju. “[6] Zaradi tega stanja moralne zmede je postalo ljudem dovoljeno, da svoje sužnje prodajajo, dajejo v zameno, razpolagajo z njimi po svoji volji, jih pretepajo, ubijajo, zlorabljajo tako, da jih silijo služiti za zadovoljevanje zlobnih strasti in krutih vraževerij; to so lahko počeli zakonito, nekaznovano in v nebeški luči. Celo tisti, ki so bili v poganskem svetu najmodrejši, slavni filozofi in učeni pravniki, so v nasprotju s splošnimi čustvi človeštva uspeli prepričati sebe in druge, da je suženjstvo preprosto nujno stanje narave. Prav tako se niso obotavljali trditi, da je razred sužnjev zelo slabši od svobodnih tako po inteligenci kot po popolnosti telesnega razvoja in da morajo biti zato sužnji kot stvari brez razuma in smisla v vseh stvareh orodje volje svojih gospodarjev, četudi nepremišljene in nevredne. Takšne nečloveške in zlobne doktrine je treba še posebej zavračati, kajti ko so enkrat sprejete, ni tako zlobne oblike zatiranja, kot je tista, ki se bo branila pod neko barvo zakonitosti in pravičnosti. Zgodovina je polna primerov, ki kažejo, kakšno seme zločina, kakšna nadloga in nesreča je bil ta sistem za države. V prsih sužnjev se vzbudi sovraštvo, gospodarji pa so v nezaupanju in nenehnem strahu; sužnji se pripravljajo na maščevanje z zažigalnimi baklami, gospodarji pa z večjo krutostjo nadaljujejo zatiranje. Države so izmenično vznemirjene zaradi števila sužnjev in nasilja gospodarjev, zato se zlahka zrušijo; z eno besedo, od tod prihajajo nemiri in upora, ropanje in požigi.
6. Večji del človeštva se je trudil v tem breznu bede in ga je bilo treba še toliko bolj obžalovati, ker je bil zatopljen v temo praznoverja, ko je v polnosti časa in po Božjih načrtih na svet zasijala svetloba in so se nad človeštvo izlile zasluge Kristusa Odrešenika. Na ta način so bili dvignjeni iz blat in stiske suženjstva ter priklicani in vrnjeni iz strašnega suženjstva greha v svoje visoko dostojanstvo Božjih sinov. Tako so apostoli v prvih dneh Cerkve med drugimi zapovedmi za pobožno življenje učili in določili nauk, ki se večkrat pojavi v pismih svetega Pavla, naslovljenih na novo krščene: “Vsi ste namreč Božji otroci po veri v Jezusa Kristusa. Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste namreč oblekli Kristusa. Ni več ne Juda ne Grka; ni več ne sužnja ne svobodnega; ni več ne moškega ne ženske. Vsi ste namreč eno v Kristusu Jezusu.”[7] “Kjer ni ne pogana ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega. Ampak Kristus je vse in v vseh.”[8] “V enem Duhu smo bili namreč vsi krščeni v eno telo, Judje ali pogani, sužnji ali svobodni, in v enem Duhu smo bili vsi napojeni.”[9] Zlate besede, zares, plemeniti in zdravi nauki, s katerimi se človeškemu rodu vrne njegovo staro dostojanstvo in se z njim poveča, ljudje katere koli dežele ali jezika razreda pa so povezani in združeni v močne vezi bratskega sorodstva. Te stvari se je sveti Pavel s krščansko ljubeznijo, s katero je bil napolnjen, naučil iz samega srca tistega, ki se je z veliko presežno dobroto dal za brata vseh nas in v svoji osebi, ne da bi koga izpustil ali izključil, tako oplemenitil ljudi, da so lahko postali deležni božanske narave. Po tej krščanski ljubezni so se različne človeške rase pod božjim vodstvom povezale na tako čudovit način, da so zacvetele v novo stanje upanja in javne sreče; kot so se z napredovanjem časa in dogodkov ter nenehnim delom Cerkve lahko zbrali različni narodi, krščanski in svobodni, na novo organizirani na način družine.
7. Cerkev se je od vsega začetka trudila, da bi krščansko ljudstvo v tako pomembni zadevi sprejelo in se trdno držalo resničnih naukov Kristusa in apostolov. In zdaj je po novem Adamu, ki je Kristus, vzpostavljena bratska zveza med človekom in človekom ter ljudstvom in ljudstvom; tako kot imajo v redu narave vsi skupni izvor, tako imajo v redu, ki je nad naravo, vsi en in isti izvor v odrešenju in veri; vsi so enako poklicani za posvojene sinove Boga in Očeta, ki je za vse nas plačal isto odkupnino; vsi smo člani istega telesa, vsi smemo biti deležni iste božje pojedine in vsem so nam ponujeni blagoslovi božje milosti in večnega življenja. Ko je Cerkev postavila ta načela kot začetke in temelje, je kot nežna mati nadaljevala s prizadevanji, da bi našla nekaj olajšanja za tegobe in sramoto življenja sužnjev; s tem namenom je jasno opredelila in odločno uveljavljala pravice in medsebojne dolžnosti gospodarjev in sužnjev, kakor so določene v apostolskih pismih. S temi besedami so knezi apostoli opominjali sužnje, ki so jih sprejeli v Kristusovo krdelo. “Služabniki, bodite podrejeni svojim gospodarjem z vsem strahom, ne le dobrim in blagim, ampak tudi hudobnim.”[10] “Služabniki, bodite poslušni tistim, ki so vaši gospodarji po mesu, s strahom in trepetom v preprostosti svojega srca, kot Kristusu. Ne služite na oko, ampak kot Kristusovi služabniki, ki iz srca izpolnjujejo Božjo voljo. Z dobro voljo služite kot Gospodu in ne ljudem. Vedoč, da kar koli dobrega bo kdo storil, to bo prejel od Gospoda, naj bo suženj ali svoboden.”[11] Enako pravi sveti Pavel Timoteju: “Kdor je služabnik pod jarmom, naj ima svoje gospodarje za vredne vse časti, da se ne bi preklinjalo Gospodovo ime in njegov nauk. Kdor pa ima verne gospodarje, naj jih ne prezira, ker so bratje, ampak naj jim raje služi, ker so zvesti in ljubljeni, ki so deležni koristi. To učite in opominjajte.”[12] Na podoben način je Titu naročil, naj uči služabnike, “naj bodo poslušni svojim gospodarjem, v vsem naj bodo prijetnejši in naj ne pridobivajo. Ne goljufati, ampak v vsem izkazovati dobro zvestobo, da bi v vsem krasili nauk Boga, našega Odrešenika[13].
8. Ti prvi učenci krščanske vere so zelo dobro razumeli, da ta bratska enakost vseh ljudi v Kristusu nikakor ne sme zmanjšati ali odvrniti od spoštovanja, časti, zvestobe in drugih dolžnosti, ki jih imajo tisti, ki so postavljeni nad njimi. Iz tega so sledili številni dobri rezultati, tako da so dolžnosti hkrati postale bolj gotove za izpolnjevanje, lažje in prijetnejše za opravljanje, hkrati pa tudi bolj plodne za doseganje nebeške slave. Tako so s svojimi gospodarji ravnali spoštljivo in častno kot ljudje, odeti v oblast tistega, od katerega prihaja vsa moč. Med temi učenci motiv delovanja ni bil strah pred kaznijo ali kakšna razsvetljena preudarnost ali nagibi koristoljubja, temveč zavest o dolžnosti in moč ljubezni. Po drugi strani je apostol gospodarjem modro svetoval, naj s svojimi sužnji ravnajo obzirno v zameno za njihove storitve: “In vi, gospodarji, jim delajte enako, ne da bi jim grozili, vedoč, da je Gospod tako njih kot vas v nebesih in da pri njem ni spoštovanja oseb.”[14] Prav tako jim je bilo rečeno, naj ne pozabijo, da suženj nima razloga, da bi obžaloval svoj delež, saj je “Gospodov svobodnjak”, niti svobodnjak, saj je “Kristusov suženj”,[15] da bi se počutil ponosnega in da bi svoje ukaze izdajal vzvišeno. Gospodarjem je bilo vcepljeno, da bi morali v svojih sužnjih prepoznati soljudi in jih ustrezno spoštovati, pri čemer bi morali priznati, da se po naravi ne razlikujejo od njih samih, da so po veri in v odnosu do veličine njihovega skupnega Gospoda vsi enaki. Te zapovedi, ki so bile tako dobro pripravljene za uvedbo harmonije med različnimi deli domače družbe, so prakticirali tudi sami apostoli. Posebej izjemen je primer svetega Pavla, ko se je zavzemal za Onezima, Filemonovega ubežnika, ki mu je, ko ga je vrnil gospodarju, poslal to ljubeče priporočilo: “In sprejmi ga kot mojega lastnika, ne zdaj kot služabnika, ampak namesto služabnika kot najdražjega brata. . . In če ti je v čem storil krivico ali je tvoj dolžnik, daj to na moj račun.”[16]
9. Kdor primerja poganski in krščanski odnos do suženjstva, bo zlahka prišel do zaključka, da sta enega zaznamovali velika krutost in hudobija, drugega pa velika nežnost in človečnost. prav tako ne bo mogoče Cerkvi odvzeti zaslug, ki ji pripadajo kot orodju te srečne spremembe. In to postane še bolj očitno, če pozorno premislimo, kako nežno in preudarno je Cerkev izločila in uničila to strašno prekletstvo suženjstva. Odsvetovala je kakršno koli prehitro ukrepanje pri zagotavljanju manumisa in osvoboditve sužnjev, saj bi to povzročilo nemire in škodo tako sužnjem samim kot skupni državi, vendar je z izjemno modrostjo poskrbela, da so se umi sužnjev s pomočjo njene discipline poučili o krščanski veri in s krstom pridobili navade, primerne za krščansko življenje. Ko so se torej med množico sužnjev, ki jih je štela med svoje otroke, nekateri zaradi upanja na svobodo zatekli k nasilju in uporu, je Cerkev vedno obsodila ta nezakonita prizadevanja in jim nasprotovala ter po svojih služabnikih uporabila sredstvo potrpežljivosti. Učila je sužnje, naj čutijo, da zaradi luči svete vere in značaja, ki so ga prejeli od Kristusa, uživajo dostojanstvo, ki jih postavlja nad njihove poganske gospodarje, vendar jih avtor in utemeljitelj njihove vere sam še toliko strožje zavezuje, da se jim nikoli ne smejo postaviti po robu ali celo biti pomanjkljivi v spoštovanju in poslušnosti, ki jim pripada. Ker so vedeli, da so izbranci Božjega kraljestva, da so obdarjeni s svobodo njegovih otrok in da so poklicani k dobrim stvarem, ki niso iz tega življenja, so lahko delali naprej, ne da bi jih spodnesle žalosti in težave tega minljivega sveta, ampak so se z očmi in srcem, obrnjenim v nebesa, tolažili in krepili v svojih svetih odločitvah. Sveti Peter se je posebej obrnil na sužnje, ko je zapisal: “Za to se je treba zahvaliti, če človek zaradi vesti do Boga prenaša bolečine in krivično trpi. K temu ste namreč poklicani, ker je tudi Kristus trpel za nas in vam zapustil zgled, da bi sledili njegovim stopinjam.”[17]
10. Zasluge za to skrbnost, združeno z zmernostjo, ki na tako čudovit način krasi božanske moči Cerkve, povečuje čudovit in nepremagljiv pogum, s katerim je znala navdihniti in vzdrževati toliko ubogih sužnjev. Čudovit je bil pogled na tiste, ki so bili s svojo poslušnostjo in potrpežljivostjo, s katero so se podredili vsaki nalogi, vzor svojim gospodarjem, saj se niso dali prepričati, da bi dali prednost hudobnim ukazom tistih, ki so bili nad njimi, pred svetim Božjim zakonom, in so celo v najokrutnejših mukah z nepremaganim srcem in nezakritim čelom dali svoje življenje. Evzebijeve strani nam ohranjajo spomin na neomajno stanovitnost Device Potamiane, ki je, namesto da bi pristala na zadovoljevanje poželenj svojega gospodarja, neustrašno sprejela smrt in svojo zvestobo Jezusu Kristusu zapečatila s svojo krvjo. Veliko je še drugih občudovanja vrednih primerov sužnjev, ki so se zaradi svojih duš in da bi ohranili vero v Boga, do smrti upirali svojim gospodarjem. Zgodovina ne pozna primera, da bi se krščanski sužnji zaradi kakršnegakoli drugega razloga postavili po robu svojim gospodarjem in se pridružili zarotam proti državi.

Ko sta se v Cerkvi ponovno vzpostavila mir in tišina, so sveti očetje modro in občudovanja vredno razložili apostolske zapovedi o bratskem soglasju, ki mora obstajati med kristjani, in jih s podobno ljubeznijo razširili v korist sužnjev, pri čemer so skušali poudariti, da se pravice gospodarjev res zakonito raztezajo na dela njihovih sužnjev, vendar njihova moč ne zajema uporabe strašnih krutosti proti njihovim osebam. Sveti Krizostom je med Grki, ki pogosto govori o tej temi in z navdušenjem trdi, da je suženjstvo v starem pomenu besede v tistem času izginilo zaradi dobrodelnosti krščanske vere, tako da se je med Gospodovimi učenci zdelo in tudi bilo beseda brez pomena. Kristus je namreč (tako povzema svoj argument), ko je v svoji veliki milosti do nas izbrisal greh, ki ga je povzročilo naše rojstvo, hkrati ozdravil tudi raznovrstno pokvarjenost človeške družbe, tako da je, kot je smrt po njegovi zaslugi odložila svoje strahove in postala miren prehod v srečno življenje, tako je bilo tudi suženjstvo izgnano. Nobenega krščanskega človeka torej ne imenujte suženj, razen če je res znova v suženjstvu greha; to so v celoti bratje, ki so ponovno rojeni in sprejeti v Kristusu Jezusu. Naše prednosti izhajajo iz novega rojstva in sprejetja v Božje gospodinjstvo, ne iz vzvišenosti naše rase; naše dostojanstvo izhaja iz hvale naše resnice, ne iz naše krvi. Da pa bi takšno evangeljsko bratstvo obrodilo več sadov, je nujno, da se v dejanjih našega običajnega življenja pojavi voljna izmenjava prijaznosti in dobrih uslug, tako da bi sužnji veljali za skoraj enako pomembne kot ostali člani našega gospodinjstva in prijatelji ter da bi jih gospodar hiše oskrboval ne le s tem, kar je potrebno za njihovo življenje in hrano, temveč tudi z vsemi potrebnimi varovalkami verske vzgoje. Iz izrazitega Pavlovega nagovora Filemonu, v katerem želi milost in mir “Cerkvi, ki je v tvoji hiši”[18], je razvidno, da bi morali krščanski gospodarji in služabniki enako spoštovati zapoved, da morajo imeti tisti, ki imajo medsebojno občestvo vere, tudi medsebojno občestvo dobrodelnosti[19].

11. Med latinskimi avtorji se dostojno in upravičeno spominjamo svetega Ambroža, ki je tako zavzeto raziskoval vse, kar je bilo v tej zadevi potrebno, in tako jasno pripisal, kaj pripada vsaki vrsti človeka po zakonih krščanstva, da tega nihče ni dosegel bolje, čigar misli, ni treba posebej poudarjati, v celoti in popolnoma sovpadajo z mislimi sv. Krizostomom.”[20] Te stvari so bile, kot je razvidno, najbolj upravičeno in koristno določene; še več, glavno je, da so jih v celoti in religiozno upoštevali od najzgodnejših časov povsod, kjer je cvetela izpoved krščanske vere. Če temu ne bi bilo tako, ta odlični zagovornik vere Laktancij ne bi mogel tako samozavestno zagovarjati vere, kot da bi bil njena priča. “Če kdo reče: “Če kdo reče, da je to res, je to res, da je to res: Ali ni med vami nekaj revnih, nekaj bogatih, nekaj sužnjev, nekaj gospodarjev, ali ni razlike med različnimi ljudmi? Odgovarjam: “Gospodje, ki so različni, niso bogati: Ko vse človeške stvari ne merimo po telesu, ampak po duhu, čeprav je njihovo telesno stanje morda drugačno od našega, vendar v duhu niso naši sužnji, ampak jih spoštujemo in imenujemo bratje, sodelavci v veri.”[21]
12. Skrb Cerkve se je razširila na varstvo sužnjev in brez prekinitve skrbno stremela k enemu samemu cilju, da bi se jim končno povrnila svoboda, kar bi močno prispevalo k njihovi večni blaginji. Da se je dogodek srečno odzval na ta prizadevanja, obilno dokazujejo letopisi svete antike. Plemenite matrone, ki jih je hvalil sveti Hieronim, so same veliko pripomogle k uresničitvi te zadeve; tako se je, kot pripoveduje Salvian, v krščanskih družinah, čeprav niso bile zelo bogate, pogosto zgodilo, da so bili sužnji osvobojeni z velikodušno manumisijo. Toda tudi sveti Klemen je že dolgo pred tem hvalil to odlično delo dobrodelnosti, s katerim so nekateri kristjani postali sužnji z zamenjavo oseb, ker niso mogli drugače osvoboditi tistih, ki so bili v suženjstvu. Zato je Cerkev poleg tega, da se je dejanje manumisije začelo odvijati v cerkvah kot dejanje pobožnosti, ukazala, naj ga verniki, ko bodo sestavljali oporoke, predlagajo kot delo, ki je zelo všeč Bogu in ima pri njem velike zasluge in vrednost. Zato so bili tisti napotki o manifestaciji dedičem uvedeni z besedami: “iz ljubezni do Boga, za dobrobit ali korist moje duše.”[22] Prav tako ni bilo nič žaljeno kot cena za ujetnike, Bogu posvečene darove so prodajali, posvečeno zlato in srebro talali, okraske in darove bazilik odtujevali, kar so, resnici na ljubo, več kot enkrat storili Ambrož, Avguštin, Hilarij, Eligij, Patrick in mnogi drugi sveti možje.
13. Poleg tega so rimski papeži, ki so, kot resnično pripoveduje zgodovina, vedno delovali kot zaščitniki šibkih in pomočniki zatiranih, za sužnje storili vse, kar je bilo v njihovi moči. Sam sveti Gregor je osvobodil toliko sužnjev, kolikor jih je bilo mogoče, na rimskem koncilu leta 597 pa je želel, da dobijo svobodo tisti, ki so si želeli vstopiti v samostanski stan. Hadrijan I. je trdil, da lahko sužnji svobodno vstopijo v zakonsko zvezo tudi brez soglasja svojih gospodarjev. Aleksander III. je leta 1167 mavrskemu kralju Valencije jasno naročil, naj iz nobenega kristjana ne naredi sužnja, ker nihče ni suženj po zakonu narave, saj je Bog vse ljudi naredil svobodne. Inocenc III. je leta 1190 na prošnjo ustanoviteljev Janeza de Matha in Feliksa iz Valoisa odobril in ustanovil red Svete Trojice za odrešenje kristjanov, ki so padli v turško oblast. Kasneje sta Honorij III. in nato Gregor IX. ustrezno odobrila red Svete Marije Pomagaj, ustanovljen s podobnim namenom, ki ga je ustanovil Peter Nolasco in ki je vseboval strogo pravilo, da se morajo njegovi redovniki predati v suženjstvo namesto kristjanov, ki so jih zajeli tirani, če bi bilo to potrebno za njihovo odkupitev. Isti sveti Gregor je izdal odlok, ki je bil veliko večja podpora svobodi, in sicer da je prepovedano prodajati sužnje Cerkvi, poleg tega pa je dodal še poziv vernikom, naj v kazen za svoje napake svoje sužnje podarijo Bogu in njegovim svetnikom kot dejanje odpuščanja.
14. V istem imenu je tudi veliko drugih dobrih dejanj Cerkve. Ona je namreč imela navado s strogimi kaznimi braniti sužnje pred divjo jezo in okrutnimi poškodbami njihovih gospodarjev. Tistim, na katerih je počivala roka nasilja, je imela navado odpreti svoje svete templje kot zatočišča, da bi svobodne ljudi sprejela v svojo dobro vero, in z obsodbo brzdati tiste, ki so si drznili s slabimi spodbudami človeka spet spraviti v suženjstvo. Prav tako je bila še bolj naklonjena svobodi sužnjev, ki jih je na kakršen koli način po časih in krajih imela za svoje; ko je določila, da morajo škofje iz vsake suženjske zveze izpustiti tiste, ki so se v določenem času preizkušnje izkazali s hvalevredno poštenostjo življenja, ali ko je škofom po lastni volji zlahka dovolila razglasiti tiste, ki jim pripadajo, za svobodne. Sočutju in kreposti Cerkve je treba pripisati tudi to, da se je nekoliko sprostil pritisk civilnega prava na sužnje in da so, kolikor se je to zgodilo, blažje olajšave Gregorja Velikega, ki so bile vključene v pisano pravo narodov, postale veljavne. To pa je v glavnem storil Karel Veliki, ki jih je vključil v svojo “Capitularia”, kot jih je pozneje vključil Gratian v svoj “Decretum”.[23] Nazadnje, spomeniki, zakoni in institucije skozi neprekinjeno vrsto stoletij učijo in odlično dokazujejo veliko ljubezen Cerkve do sužnjev, katerih bednega stanja ni nikoli pustila brez zaščite in ga je po svojih najboljših močeh vedno blažila. Zato katoliški Cerkvi, izkoreniniteljici suženjstva in povzročiteljici resnične svobode, bratstva in enakosti med ljudmi, ni mogoče vrniti dovolj hvale ali zahvale, saj si jo je zaslužila z blaginjo narodov po zelo veliki dobrotljivosti Kristusa, našega Odrešenika.
15. Proti koncu petnajstega stoletja, ko je bil med krščanskimi narodi že skoraj izbrisan nizkotni madež suženjstva, države pa so hotele trdno stati v evangeljski svobodi in tudi povečati svoj imperij, je ta apostolski sedež najbolj skrbel, da se zlobni kalčki te pokvarjenosti ne bi nikjer ponovno pojavili. Zato je svojo previdnostno budnost usmerila v novo odkrite pokrajine Afrike, Azije in Amerike, saj je do nje prispelo poročilo, da voditelji teh odprav, čeprav so bili kristjani, zlobno uporabljajo svoje orožje in iznajdljivost za vzpostavitev in vsiljevanje suženjstva tem nedolžnim narodom. Ker je surova narava zemlje, ki so jo morali premagati, in bogastvo kovin, ki jih je bilo treba pridobiti z izkopavanjem, zahtevala zelo trdo delo, so se lotili nepravičnih in nečloveških načrtov. Začel se je namreč določen promet s sužnji, ki so jih v ta namen prevažali iz Etiopije, ki je takrat pod imenom “La tratta dei Negri” preveč okupirala te kolonije. Sledilo je zatiranje avtohtonih prebivalcev (ki se skupaj imenujejo Indijanci), podobno suženjstvu, s podobnim maltretiranjem.
16. Ko se je Pij II. nemudoma prepričal o teh zadevah, je 7. oktobra 1462 tamkajšnjemu škofu izročil pismo, v katerem je grajal in obsodil tako hudobijo. Nekaj časa zatem je Leon X., kolikor je le mogel, posodil svoje dobre usluge in avtoriteto kraljem Portugalske in Španije, ki so poskrbeli za radikalno izkoreninjenje te zlorabe, nasprotne tako veri kot človečnosti in pravičnosti. Kljub temu je to zlo, ki se je okrepilo, ostalo tam, njegov nečisti vzrok, neusahljiva želja po dobičku, pa je ostal. Potem je Pavel III., ki je z očetovsko ljubeznijo skrbel za položaj Indijancev in mavrskih sužnjev, prišel do te zadnje odločitve, da je na prostem in tako rekoč pred vsemi narodi razglasil, da imajo vsi pravično in naravno pravico trojne narave, in sicer da je vsak od njih gospodar svoje osebe, da lahko živijo skupaj po svojih zakonih ter da lahko pridobivajo in posedujejo lastnino zase. Še več, potem ko je poslal pisma kardinalu nadškofu v Toledu, je razglasil interdikt in odvzem zakramentov proti tistim, ki so ravnali v nasprotju z omenjenim odlokom, rimskemu papežu pa pridržal pravico, da jih odpusti[24].
17. Z enako preudarnostjo in stanovitnostjo so se v kasnejšem obdobju drugi papeži, kot so Urban VIII, Benedikt XIV in Pij VII, izkazali kot odločni zagovorniki svobode za Indijance in Mavre ter tiste, ki še niso bili poučeni v krščanski veri. Slednji je poleg tega na koncilu združenih evropskih knezov, ki je potekal na Dunaju, skupno opozoril na to, da je treba temeljito izkoreniniti trgovino s črnci, o kateri smo že govorili in ki se je zdaj marsikje že ustavila. Gregor XVI. je tudi strogo obsodil tiste, ki so zanemarjali dolžnosti človečnosti in zakone, ter obnovil odloke in zakonske kazni apostolskega sedeža, pri čemer ni pustil nič na cedilu, da bi tudi tuji narodi po zgledu dobrote Evropejcev prenehali s sramoto in brutalnostjo suženjstva ter se ju gnusili. [25] Za nas pa se je najbolj srečno izkazalo, da smo prejeli čestitke glavnih knezov in vladarjev javnih zadev, ker smo zaradi naših nenehnih prošenj dosegli nekaj zadoščenja za dolgotrajne in najbolj upravičene pritožbe narave in vere.
18. Vendar pa imamo v mislih v istovrstni zadevi še eno skrb, ki nam ne povzroča lahke skrbi in pritiska na Našo skrbnost. Ta sramotna trgovina z ljudmi se je dejansko prenehala izvajati po morju, na kopnem pa poteka v prevelikem obsegu in preveč barbarsko, in to zlasti v nekaterih delih Afrike. Ker so mohamedanci po krivici določili, da so Etiopijci in ljudje podobnih narodov le malo boljši od zveri, ni težko videti in se zgroziti nad človeško perfidnostjo in krutostjo. Nenadoma, kot plenilci, ki napadajo, vdirajo v etiopska plemena, ne da bi se česa takega bali; vdirajo v njihove vasi, hiše in koče; vse opustošijo, uničijo in zaplenijo; od tam odpeljejo moške, ženske in otroke, ki jih zlahka ujamejo in zvežejo, da bi jih s silo odvlekli za svoj sramotni promet. Te sovražne ekspedicije so namenjene v Egipt, Zanzibar in deloma tudi v Sudan, kot da bi šlo za številne postaje. Moški, zvezani z verigami, so prisiljeni v dolga potovanja, slabo preskrbljeni s hrano in pod pogostim bičem; tiste, ki so prešibki, da bi to prestali, ubijejo; tisti, ki so dovolj močni, gredo kot čreda z množico drugih, da jih prodajo in predajo brutalnemu in nesramnemu kupcu. Kdor je tako prodan in izročen, je izpostavljen temu, kar je bedno razdvajanje žena, otrok in staršev, in ga tisti, v čigar oblast je padel, pahne v trdo in nepopisno suženjstvo; prav tako se ne more odreči Mahometovim verskim obredom. Te stvari smo pred kratkim z največjo grenkobo čustev prejeli od nekaterih, ki so bili očividci, čeprav s solzami v očeh, tovrstne sramote in bede; poleg tega se z njimi popolnoma ujema to, kar so nam nedavno povedali raziskovalci v ekvatorialni Afriki. Po njihovih pričevanjih in besedah je namreč očitno, da je vsako leto 400.000 Afričanov običajno prodanih kot živina, od katerih jih približno polovica zaradi izčrpanosti poti pade in tam pogine, tako da tisti, ki potujejo skozi takšne kraje, žalostno ugotavljajo, da je pot posuta z ostanki kosti.
19. Koga ne bi vznemirila misel na takšno bedo? Mi, ki držimo mesto Kristusa, ljubečega Osvoboditelja in Odrešenika vsega človeštva, in ki se tako veselimo številnih in slavnih dobrih dejanj Cerkve za vse trpeče, namreč komaj lahko izrazimo, kako veliko je Naše sočutje do teh nesrečnih narodov, s kakšno polnostjo ljubezni jim odpiramo svoje roke, kako goreče si želimo, da bi jim lahko nudili vse olajšave in podporo v upanju, da bodo, potem ko se bodo znebili suženjstva vraževerja in suženjstva človeka, končno služili edinemu pravemu Bogu pod blagim Kristusovim jarmom in bili z nami deležni božje dediščine. Da bi si vsi, ki imajo visoke položaje v oblasti in moči ali ki si želijo, da bi bile pravice narodov in človeštva svete, ali ki se iskreno posvečajo interesom katoliške vere, povsod po naših spodbudah in željah skupaj prizadevali zatreti, prepovedati in končati to vrsto prometa, ki ni nič bolj nizkotnega in hudobnega.
20. Medtem ko se v afriških deželah z bolj zavzeto uporabo iznajdljivosti in dela gradijo nove ceste in se lotevajo novih trgovskih podjetij, naj si apostolski možje prizadevajo ugotoviti, kako bi najbolje zagotovili varnost in svobodo sužnjev. V tej zadevi ne bodo dosegli uspeha drugače, kot če se bodo, okrepljeni z božjo milostjo, posvetili širjenju naše najsvetejše vere in vsakodnevni skrbi zanjo, katere značilen sad je, da čudovito okusi in razvija svobodo, “s katero nas je Kristus osvobodil”.[26] Zato jim svetujemo, naj se kot v ogledalo apostolske kreposti ozrejo na življenje in dela sv. Petra Claverja, ki smo mu nedavno dodali krono slave.[27] Naj si ogledajo tistega, ki se je polnih štirideset let z največjo stanovitnostjo v svojih delih predajal služenju najbolj bednemu zboru mavrskih sužnjev; resnično bi ga morali imenovati apostol tistih, za katerih stalnega služabnika se je izpovedoval in se jim predajal. Če si bodo prizadevali prevzeti in odražati dobrodelnost in potrpežljivost takega moža, bodo zares zasijali kot dostojni služabniki odrešenja, avtorji tolažbe, glasniki miru, ki lahko z Božjo pomočjo skrb, zapuščenost in zagrenjenost spremenijo v najbolj veselo rodovitnost vere in civilizacije.
21. In zdaj, častitljivi bratje, se Naše misli in pisma želijo obrniti k vam, da bi vam lahko ponovno oznanili in z vami ponovno delili izjemno veselje, ki ga čutimo zaradi odločitev, ki so bile v tem cesarstvu javno sprejete v zvezi s suženjstvom. Če se nam je zdelo, da je dober, srečen in ugoden dogodek, da je bilo z zakonom določeno in poudarjeno, da je treba vsem, ki so še vedno v položaju sužnjev, priznati status in pravice svobodnih ljudi, se nam to zdi dobro in srečno ter povečuje Naše upanje na prihodnja dejanja, ki bodo vzrok veselja tako v civilnih kot v verskih zadevah. Tako bo ime Brazilskega cesarstva upravičeno v časti in hvali med najbolj civiliziranimi narodi, prav tako pa bo spoštovano tudi ime njegovega uglednega cesarja, katerega odličen govor je zapisan, da si ni ničesar bolj goreče želel, kot da bi z njegovega ozemlja čim prej izbrisali vsak ostanek suženjstva. Toda resnično, dokler se ti zakonski napotki ne uresničijo, si na vsak način prizadevajte in si čim bolj prizadevajte za uresničitev te zadeve, ki je ne ovirajo nobene lahke težave. Z vašimi sredstvi naj se doseže, da se bodo gospodarji in sužnji lahko medsebojno dogovorili z najvišjo dobro voljo in v najboljši dobri veri, prav tako naj ne bo nobenega prekrška nad milostjo ali pravičnostjo, ampak naj se vse, kar je treba izvesti, naredi zakonito, zmerno in krščansko. Predvsem pa si je treba želeti, da bi se to uspešno izvedlo, kar si vsi želimo, da bi bilo suženjstvo pregnano in izbrisano brez škode za božje ali človeške pravice, brez političnega vznemirjanja in v veliko korist sužnjev samih, zaradi katerih se to izvaja.
22. Na vsakega od njih, ne glede na to, ali so že postali svobodni ali bodo to šele postali, s pastirskim namenom in očetovsko mislijo naslavljamo nekaj odrešilnih opozoril, ki smo jih izluščili iz besed velikega apostola poganov. Naj si torej pobožno in nenehno prizadevajo ohraniti hvaležen spomin in čustva do tistih, po katerih nasvetu in prizadevanju so bili osvobojeni. Naj se nikoli ne pokažejo kot nevredni tako velikega daru in naj nikoli ne zamenjajo svobode z dovoljenjem; ampak naj jo uporabljajo, kot se spodobi za urejene državljane, za dejavno življenje, v korist in korist svoje družine in države. Spoštovati in povečevati dostojanstvo svojih knezov, ubogati sodnike, biti poslušni zakonom, te in podobne dolžnosti naj vestno izpolnjujejo pod vplivom ne toliko strahu kot vere; prav tako naj brzdajo in vzdržujejo zavist do tujega bogastva ali položaja, ki na žalost vsak dan prizadene toliko ljudi na nižjih položajih in predstavlja toliko spodbud za upor proti varnosti reda in miru. Zadovoljni s svojim položajem in usodo naj ne mislijo ničesar dražjega, naj ne želijo ničesar bolj goreče kot dobrine nebeškega kraljestva, po milosti katerega so prišli na svetlo in ki jih je odrešil Kristus; pobožno naj čutijo do Boga, ki je njihov Gospod in osvoboditelj; ljubijo naj ga z vso močjo; z vso silo naj izpolnjujejo njegove zapovedi; veseli naj se, da so sinovi njegove soproge, svete Cerkve; trudijo naj se biti čim boljši in po svojih močeh skrbno vračajo njegovo ljubezen.

Tudi vi, častitljivi bratje, bodite stalni pri kazanju in spodbujanju svobodnjakov k tem istim naukom; da bi to, kar je Naša glavna molitev in bi hkrati morala biti tudi vaša in vseh dobrih ljudi, religija med prvimi kdaj začutila, da je dobila najobsežnejše sadove tiste svobode, ki je bila pridobljena povsod, kjer se je razprostiral ta imperij.

23. Da pa bi se to srečno zgodilo, prosimo in prosimo za vso Božjo milost in materinsko pomoč Brezmadežne Device. Kot predokus nebeških darov in pričevanje Naše očetovske dobre volje do vas, častitljivi bratje, vaše duhovščine in vsega vašega ljudstva, z ljubeznijo podeljujemo apostolski blagoslov.

Dano v cerkvi svetega Petra v Rimu, petega maja 1888, enajstega dne našega pontifikata.

KONČNE OPOMBE:

1. Iz 61,1; Lk 4,19.
2. Ef 1,10.
3. Epist., lib. 6, ep. 12 (PL 77, 803C-804A).
4. “De civ. Dei, 19, 15 (PL 41, 643).
5. Lucan, “Phars.” 5, 343.
6. Justinijan, “Inst.”, lib. I, tit. 8, n. I; v “Corpus jurs civilis” (4. izd., Berlin, Weidmann, 1886), zv. 1, str. 3.
7. Gal 3,26-28.
8. Kol 3,11.
9. I Kor 12,13.
10. Prvo Petrovo pismo 2,18.
11. Ef 6,5-8.
12. I Tim. 6: 1-2.
13. Tit 2,9-10.
14. Ef 6,9.
15. I Kor 7,22.
16. Filemon 12, 18.
17. Prvo Petrovo pismo 2,19-21.
18. Filemon 2.
19. Janez Krizostom, “Hom. in Lazar.” (PG 58, 1039); “Hom. xix in ep. l ad Cor.” (PG 61,157-158); “Hom. l in ep. ad Phil.” (PG 62, 705).
20. “De Jacob et de vita beata”, cap. 3 (PL 14, 633A-636A); “De patr. Joseph,” cap. 4 (PL 16, 680C-682B); “Exhort. Virgin.”, cap. 1. (PL 16, 351A-352B).
21. “Divin. Instit.”, lib. 5, cap. 16 (PL. 6, 599A-600A).
22. Klement Rimski, I “Ep. ad Cor.”, cap. 55 (SL. 1, 319A).
23. Gratian, “Decretum”, 1. del, dist. 54; izd. E. Friedberg, 1. zvezek, str. 206-214.
24. Pavel III (1534-49), “Veritas ipsa” (2. junij 1559).
25. Gregor XVI (1831-46), “In Supremo Apostolatus Fastigio” (3. december 1837).
26. Gal 4,31.
27. Sveti Peter Claver (1581-1654), ki se je leta 1602 pridružil Družbi Jezusovi; leta 1610 je odšel v Cartageno, tedaj glavno tržnico sužnjev v Novem svetu, in se štiriinštirideset let posvečal misijonarskemu delu. Izrazil je namero, da bo vse življenje ostal “suženj črncev”, in dejansko naj bi jih krstil več kot 300.000. Papež Leon XIII. ga je 15. januarja 1888 kanoniziral.