Inscrutabili Dei Consilio

O slabostih družbe

Papež Leon XIII. – 1878

Patriarhom, primasom, nadškofom in škofom katoliškega sveta v milosti in občestvu z Apostolskim sedežem.

1. Ko smo bili po neizprosnem Božjem načrtu mi, čeprav vsi nevredni, povzdignjeni na višino apostolskega dostojanstva, smo takoj začutili, da nas žene nujna želja in tako rekoč nuja, da vas nagovorimo s pismom, ne le zato, da vam izrazimo svoje zelo globoko čustvo ljubezni, temveč nadalje, v skladu z nalogo, ki nam je zaupana iz nebes, da vas, ki ste poklicani deliti našo skrb, okrepimo, da nam boste pomagali nadaljevati bitko, ki se zdaj bije za Božjo Cerkev in odrešenje duš.

2. Že od samega začetka Našega pontifikata se Nam namreč odpira žalosten pogled na zlo, ki z vseh strani zatira človeški rod: razširjeno spodkopavanje temeljnih resnic, na katerih kot na svojih temeljih temelji človeška družba; trdovratnost duha, ki ne prenese nobene avtoritete, pa naj bo še tako zakonita; neskončni viri nesoglasij, od koder prihajajo državljanski spopadi ter neusmiljene vojne in prelivanje krvi; zaničevanje zakona, ki oblikuje značaje in je ščit pravice; nenasitno hrepenenje po stvareh, ki so pokvarljive, in popolna pozaba na večne stvari, kar vodi v obupno norost, zaradi katere se toliko nesrečnih bitij v vseh smereh ne sramuje, da bi se nasilno lotili samih sebe; brezobzirno slabo upravljanje, zapravljanje in poneverjanje javnih sredstev; brezsramnost tistih, ki so polni izdajstva in se pretvarjajo, da so borci za domovino, svobodo in vsakršno pravico; skratka, smrtonosna kuga, ki okuži v svojih najglobljih kotičkih, ne da bi si oddahnila in napoveduje vedno nove nemire in končno katastrofo. [1]
3. Prepričani smo, da je izvor tega zla predvsem v tem, da je bila sveta in častitljiva oblast Cerkve, ki v Božjem imenu vlada človeštvu ter podpira in brani vsako zakonito oblast, zaničevana in postavljena na stranski tir. Ker se sovražniki javnega reda tega dobro zavedajo, se jim ni zdelo nič primernejšega za rušenje temeljev družbe kot neusmiljen napad na Božjo Cerkev, da bi jo s širjenjem zlobnih obrekovanj in obtoževanjem, da nasprotuje resničnemu napredku, diskreditirali in osramotili. Trudijo se, da bi oslabili njen vpliv in moč z ranami, ki ji jih vsak dan zadajo, ter spodkopali avtoriteto rimskega škofa, v katerem trajna in nespremenljiva načela pravice in dobrega najdejo svojega zemeljskega varuha in zagovornika. Iz teh vzrokov izvirajo zakoni, ki pretresajo strukturo katoliške Cerkve in katerih sprejetje moramo obžalovati v številnih deželah; od tod izvira tudi zaničevanje škofovske oblasti, ovire, ki se postavljajo na poti opravljanja cerkvenih dolžnosti, razpustitev verskih teles in zaplemba premoženja, ki je nekoč služilo kot podpora cerkvenim služabnikom in revnim. S tem so bile javne ustanove, zaobljubljene dobrodelnosti in dobrodelnosti, izvzete iz zdravega nadzora Cerkve; od tod tudi ta nenadzorovana svoboda poučevanja in širjenja vseh škodljivih načel, medtem ko je zahteva Cerkve, da usposablja in vzgaja mlade, na vse načine kršena in onemogočena. Takšen je tudi namen prevzema posvetne oblasti, ki jo je Božja previdnost pred mnogimi stoletji podelila rimskemu škofu, da bi ta lahko neovirano in brez ovir uporabljal oblast, ki mu jo je podelil Kristus, za večno blaginjo narodov[2].
4. Priklicali smo vam v spomin, častitljivi bratje, to smrtonosno množico bolezni, ne zato, da bi povečali žalost, ki jo naravno povzroča to nadvse žalostno stanje stvari, ampak ker verjamemo, da boste ob njenem premisleku najjasneje videli, kako resne so zadeve, ki zahtevajo našo pozornost in tudi predanost, in s kakšno energijo bi morali delati in bolj kot kdaj koli prej v sedanjih neugodnih razmerah zaščititi, kolikor je v Nas, Kristusovo Cerkev in čast apostolskega sedeža – objekta tolikih obrekovanj – in uveljaviti njune zahteve.
5. Popolnoma jasno in očitno je, častitljivi bratje, da je že sam pojem civilizacije izmišljotina možganov, če ne temelji na trajnih načelih resnice in nespremenljivih zakonih kreposti in pravičnosti ter če neomajna ljubezen ne poveže volje ljudi in nežno ne nadzoruje izmenjave in narave njihovega medsebojnega služenja. Kdo bi si drznil zanikati, da je Cerkev s širjenjem evangelija po narodih prinesla luč resnice med ljudi, ki so bili povsem divji in prežeti s slabim vraževerjem, ter jih spodbudila, da so spoznali božanskega avtorja narave in se ustrezno spoštovali? Kdo bo zanikal, da je Cerkev odpravila prekletstvo suženjstva in ljudem povrnila izvorno dostojanstvo njihove plemenite narave? in – z dvigom standarda odrešenja v vseh delih sveta, z uvedbo ali zaščito znanosti in umetnosti, z ustanovitvijo in skrbjo za odlične dobrodelne ustanove, ki zagotavljajo pomoč za vse vrste bolezni – po vsem svetu v zasebnem ali javnem življenju civilizirala človeški rod, ga osvobodila degradacije in ga z vso skrbnostjo vzgojila v način življenja, ki ustreza dostojanstvu in upanju človeka? In če kdo z zdravo pametjo primerja dobo, v kateri živimo, tako sovražno do vere in Kristusove Cerkve, s tistimi srečnimi časi, ko so jo narodi častili kot mater, bo nedvomno ugotovil, da naša doba divje drvi po ravni poti v uničenje; medtem ko so se v tistih časih, ki so bili najbolj bogati z odličnimi ustanovami, mirnim življenjem, bogastvom in blaginjo, ljudje najbolj poslušali pravila in zakone Cerkve. Če so torej številni blagoslovi, ki smo jih omenili in so posledica posredovanja in odrešilne pomoči Cerkve, pravi in vreden rezultat civilizacije, potem Kristusova Cerkev nikakor ni tuja napredku ali ga zanemarja, temveč ima upravičeno pravico do hvale vseh ljudi kot njegova negovalka, gospodarica in mati.
6. Poleg tega je tista vrsta civilizacije, ki je v nasprotju z nauki in zakoni svete Cerkve, zgolj ničvredno posnemanje in nesmiselno ime. O tem so tisti narodi, na katere ni nikoli posijala evangeljska luč, zadosten dokaz, saj je v njihovem načinu življenja mogoče odkriti le senčni videz civilizacije, medtem ko njenih resničnih in trdnih blagoslovov niso nikoli posedovali. Nedvomno nikakor ni mogoče šteti za popolnost civiliziranega življenja tistega, ki pogumno kljubuje vsem zakonitim oblastem; prav tako ni mogoče šteti za svobodo tistega, ki sramotno in z najbolj podlimi sredstvi širi lažna načela in se svobodno prepušča čutnemu zadovoljevanju poželjivih želja, zahteva nekaznovanost za vse zločine in prekrške ter onemogoča dober vpliv najzaslužnejših državljanov kateregakoli razreda. Zavajajoča, sprevržena in zavajajoča načela ne morejo imeti nobene notranje moči, da bi izpopolnila človeški rod in ga napolnila z blagoslovom, kajti “greh dela narode nesrečne”[3]. Takšna načela morajo seveda poganjati narode, pokvarjene v umu in srcu, v vsakršno nesramnost, oslabiti vsak pravilen red in tako prej ali slej spraviti položaj in mir države na rob propada.
7. Če spet upoštevamo dosežke rimskega sedeža, kaj je lahko bolj hudobnega kot zanikati, koliko in kako dobro so rimski škofje služili celotni civilizirani družbi? Kajti Naši predhodniki so se, da bi poskrbeli za dobro ljudstev, srečevali z vsemi vrstami bojev, do skrajnosti prenašali nadležne napore in se nikoli niso obotavljali izpostaviti najnevarnejšim preizkušnjam. Z očmi, uprtimi v nebo, niso sklonili glave pred grožnjami hudobnežev, niti se niso pustili zapeljati z laskanjem ali podkupninami, da bi se nedostojno uklonili. Ta apostolski sedež je bil tisti, ki je zbral in držal skupaj razpadajoče ostanke starega reda stvari; to je bila prijazna luč, s pomočjo katere je kultura krščanskih časov sijala daleč naokoli; to je bilo sidro ali varnost v silovitih nevihtah, ki so pretresale človeški rod; to je bila sveta vez zveze, ki je povezovala narode, oddaljene po pokrajini in različne po značaju; skratka, to je bilo skupno središče, iz katerega se je iskalo pouk vere in verovanja, pa tudi vodstvo in nasveti za ohranjanje miru in praktično življenje. V resnici je slava vrhovnih papežev, da so se neomajno postavili kot zid in branik, da bi človeško družbo rešili pred padcem nazaj v nekdanje praznoverje in barbarstvo.
8. Ko bi bila ta zdravilna avtoriteta nikoli zanemarjena ali postavljena na stranski tir! Zagotovo ne bi civilna oblast izgubila tiste častitljive in svete slave, bleščečega daru vere, ki edina naredi stanje podrejenosti plemenito in človeka vredno; ne bi se razvnele toliko revolucij in vojn, da bi opustošile svet z opustošenjem in prelivanjem krvi; ne bi kraljestva, ki so nekoč tako cvetela, zdaj pa so padla z višine blaginje, ležala zdrobljena pod težo vseh vrst nesreč. Za to so zgled tudi ljudstva Vzhoda, ki so s prekinitvijo najslajšega jarma, ki jih je povezoval s tem apostolskim sedežem, izgubila sijaj svoje nekdanje veličine, ugled v znanosti in umetnosti ter dostojanstvo svoje vladavine.
9. Od teh izjemnih koristi, za katere slavni spomeniki vseh stoletij dokazujejo, da so iz apostolskega sedeža prihajale na vse konce sveta, pa je imela ta dežela Italija najbogatejšo izkušnjo. Od rimskega sedeža je namreč dobila prednosti, sorazmerne z večjo bližino svojega naravnega položaja. Nedvomno se mora Italija zahvaliti rimskim papežem za veliko slavo in veličino, s katerima se je uveljavila med narodi. Vpliv in očetovska skrb papežev sta jo večkrat obvarovala pred sovražnimi napadi ter ji prinesla pomoč in olajšanje, zaradi česar se je katoliška vera v srcih Italijanov vedno ohranila nedotaknjena.
10. O teh zaslugah Naših predhodnikov, če izpustimo omembo mnogih drugih, na poseben način pričajo zapisi iz časov svetega Leona Velikega, Aleksandra III, Inocenca III, sv. Pija V., Leona X. in drugih papežev,[4] s katerih prizadevanji ali zaščito se je Italija neokrnjena izognila popolnemu uničenju, ki so ji ga grozili barbari; ohranila je neokrnjeno staro vero ter sredi teme in umazanije grobe dobe gojila in ohranjala živahen lesk znanosti in sijaj umetnosti. O tem priča tudi naše lastno mesto, domovina papežev, ki je pod njihovo vladavino imelo to posebno korist, da ni bilo le trdna citadela vere, ampak je postalo tudi zatočišče svobodnih umetnosti in prebivališče modrosti, ki si je pridobilo občudovanje in spoštovanje vsega sveta. Ker so bila ta dejstva v vsej svoji obsežnosti zapisana v zgodovinskih zapisih, da bi se jih potomci vedno spominjali, ni težko razumeti, da si lahko kdo drzne v govorih in pismih obtoževati apostolski sedež, da je ovira za državljanski napredek narodov in blaginjo Italije, le s sovražnim namenom in brezsramnim obrekovanjem – z namenom zavajanja ljudi.
11. Ker torej vidimo, da so vsi upi Italije in vsega sveta v moči, tako koristni za skupno dobro in korist, s katero je obdarjena oblast apostolskega sedeža, in v tesni povezanosti, ki vse Kristusove vernike veže na rimskega papeža, priznavamo, da nam nič ne sme biti bližje od tega, kako ohraniti varno in trdno dostojanstvo rimskega sedeža ter vedno bolj krepiti povezanost članov z glavo, otrok z očetom.
12. Zato si bomo, da bi predvsem in na vse mogoče načine ohranili pravice in svobodo tega svetega sedeža, vedno znova prizadevali, da bi Naša oblast naletela na ustrezno spoštovanje; da bi bile odstranjene ovire, ki ovirajo svobodno opravljanje Naše službe, in da bi se ponovno vzpostavilo tisto stanje stvari, v katero je načrt Božje modrosti že davno postavil rimske papeže. Da zahtevamo to obnovo, častitljivi bratje, nas ne spodbuja nobeno čustvo ambicije ali želja po prevladi, temveč narava Naše službe in Naša sveta obljuba, potrjena s prisego; in nadalje, ne le zato, ker je ta suverenost nujna za zaščito in ohranitev polne svobode duhovne oblasti, temveč tudi zato, ker je ugotovljeno dejstvo, da sta, kadar je vprašljiva časna suverenost apostolskega sedeža, v nevarnosti tudi stvar javnega dobra in blaginja celotne človeške družbe nasploh. Zato pri izpolnjevanju svoje dolžnosti, ki nas zavezuje, da varujemo pravice svete Cerkve, ne moremo mimo tega, da s tem našim pismom obnovimo in v vseh podrobnostih potrdimo tiste izjave in proteste, ki jih je Pij IX[5] svetega spomina, naš predhodnik, ob številnih in ponavljajočih se priložnostih objavil proti zavzemanju civilne suverenosti in kršenju pravic, ki pripadajo katoliški Cerkvi. Hkrati se obračamo na kneze in glavne vladarje narodov ter jih v imenu Vzvišenega Boga iskreno prosimo, naj ne zavračajo pomoči Cerkve, ki jim je ponujena v času, ko jo tako potrebujejo, ampak naj se ji z enotnimi in prijateljskimi cilji pridružijo kot viru oblasti in odrešenja ter se ji vedno bolj pripenjajo v veze iskrene ljubezni in predanosti. Bog daj, da bi – ko vidijo resnico naših besed in v sebi menijo, da je Kristusov nauk, kot je govoril Avguštin, “velik blagoslov za državo, če se ga upošteva”[6], ter da je njihov lastni mir in varnost, pa tudi mir in varnost njihovega ljudstva, je povezan z varnostjo Cerkve in spoštovanjem, ki ji pripada, – lahko vse svoje misli in skrbi usmerijo v zmanjševanje zla, ki nadleguje Cerkev in njeno vidno glavo, in tako se bo končno zgodilo, da bodo ljudstva, ki jim vladajo, stopila na pot pravičnosti in miru ter se veselila srečne dobe blaginje in slave.
13. Nadalje, da bi se zveza src med njihovim glavnim pastirjem in celotno katoliško čredo vsak dan krepila, vas, častitljivi bratje, tu s posebno gorečnostjo pozivamo in močno spodbujamo, da z duhovniško gorečnostjo in pastoralno skrbjo prižigate ogenj verske ljubezni med verniki, ki so vam zaupani, da bo njihova navezanost na ta sedež resnice in pravičnosti še tesnejša in[7] trdnejša, da bodo vse njene nauke sprejeli s popolnim soglasjem uma in volje ter v celoti zavrnili mnenja, ki so v nasprotju z naukom Cerkve, četudi so najbolj razširjena. V tej zadevi rimski papeži, naši predhodniki in zadnji od vseh, Pij IX. svetega spomina, zlasti na splošnem koncilu v Vatikanu, niso pozabili tolikokrat, kolikor je bilo potrebno, obsoditi široko razširjenih zmot in jih udariti z apostolsko obsodbo. To so počeli tako, da so imeli pred očmi besede svetega Pavla: “Varujte se, da vas ne bi kdo prevaral s filozofijo in prazno prevaro, po človeškem izročilu, po prvinah sveta in ne po Kristusu. “[7] Vse take obsodbe mi, ki sledimo korakom naših predhodnikov, potrjujemo in obnavljamo s tega apostolskega sedeža resnice, medtem ko Očeta luči[8] iskreno prosimo, da bi vsi verniki, privedeni do popolnega soglasja v podobnih čustvih in istem prepričanju, mislili in govorili tako kot mi sami. Vaša dolžnost, častitljivi bratje, je, da si vztrajno prizadevate, da bi se seme nebeškega nauka razširilo po Božjem polju in da bi se nauk katoliške vere zgodaj zasidral v duše vernikov, v njih pognal globoke korenine in jih obvaroval pred uničujočo zmoto zmote. Bolj ko se sovražniki vere trudijo, da bi neinformiranim, zlasti mladim, ponudili tak pouk, ki zatemnjuje um in razkraja moralo, bolj dejavno si moramo prizadevati, da bi se ne le razcvetela primerna in trdna metoda izobraževanja, ampak predvsem, da bi bilo to izobraževanje v literaturi in sistemu vzgoje, predvsem pa v filozofiji, od katere je v veliki meri odvisno usmerjanje drugih znanosti, v celoti v skladu s katoliško vero. [9] Filozofija si ne prizadeva zrušiti božjega razodetja, ampak mu raje pripravlja pot in ga brani pred napadalci, tako z zgledom kot v pisnih delih, kot sta nam dokazala veliki Avguštin in Angelski doktor z vsemi drugimi učitelji krščanske modrosti.
14. Vzgoja mladine, ki najbolj pripomore k obrambi prave vere in vere ter ohranjanju morale, mora najti svoj začetek že v zgodnjem obdobju v krogu domačega življenja; in tej družinski krščanski vzgoji, ki je v teh naših časih žalostno spodkopana, ni mogoče povrniti dostojanstva, razen po tistih zakonih, po katerih jo je v Cerkvi vzpostavil sam njen božanski ustanovitelj. Naš Gospod Jezus Kristus je s tem, da je zakonsko pogodbo, v kateri je želel prikazati svojo lastno zvezo s Cerkvijo, povzdignil v dostojanstvo zakramenta, ne le povečal svetost zakonske zveze, ampak je poleg tega staršem in otrokom zagotovil učinkovite vire pomoči, tako da bi z izpolnjevanjem medsebojnih dolžnosti lažje dosegli srečo tako v času kot v večnosti. Ko pa so brezbožni zakoni, ki so spodkopavali svetost tega velikega zakramenta in ga izenačili z navadnimi civilnimi pogodbami, je prišlo do obžalovanja vrednega rezultata: državljani so zaradi kršenja dostojanstva krščanske zakonske zveze namesto poroke uporabljali legalizirano konkubinatno zvezo; mož in žena sta zanemarila svojo dolžnost drug do drugega; otroci niso bili poslušni in spoštljivi do svojih staršev; vezi domače ljubezni so se razrahljale; in žalostno! najhujši škandal in najbolj uničujoč za javno moralo, zelo pogosto je nesveta strast odprla vrata pogubnim in usodnim ločitvam. Te najbolj nesrečne in boleče posledice, častitljivi bratje, ne morejo ne vzbuditi vaše gorečnosti in vas spodbuditi, da stalno in resno opozarjate vernike, ki so vam zaupani, naj ubogljivo poslušajo vaš nauk o svetosti krščanskega zakona in naj spoštujejo zakone, s katerimi Cerkev nadzoruje dolžnosti poročenih ljudi in njihovih potomcev[10].
15. Tedaj bo namreč prišlo do tistega najbolj zaželenega rezultata, da se bosta popravila tudi značaj in ravnanje posameznikov; kajti tako kot se iz gnilega drevesa rodijo nezdrave veje ali ničvredni plodovi, tako se tudi pustošenje kuge, ki uničuje gospodinjstvo, na široko širi s svojo kruto okužbo v škodo in škodo posameznih državljanov. Po drugi strani pa se bo, če bo domača družba oblikovana po vzoru krščanskega življenja, vsak član postopoma navadil na ljubezen do vere in pobožnosti, na odpor do napačnih in škodljivih naukov, na prizadevanje za krepost, na poslušnost starejšim in na brzdanje nenasitnega iskanja zgolj lastnih koristi, ki tako kvarijo in slabijo značaj ljudi. V ta namen bo gotovo nemalo pripomoglo spodbujanje in pospeševanje tistih pobožnih združenj, ki so bila zlasti v našem času ustanovljena s tako veliko koristjo za stvar katoliške vere.
16. Res so ti predmeti naših upov in molitev, častitljivi bratje, veliki in presegajo človekove moči; ker pa je Bog “naredil narode zemlje za zdravje”,[11] ko je ustanovil Cerkev za blaginjo narodov in obljubil, da bo s svojo pomočjo ostal z njo do konca sveta, trdno zaupamo, da se bo človeški rod zaradi vaših prizadevanj, ko se bo svaril pred toliko zla in obiskov, končno podredil Cerkvi ter se za zdravje in blaginjo obrnil k nezmotljivemu vodstvu tega apostolskega sedeža.
17. Medtem, častitljivi bratje, preden zaključimo to pismo, moramo izraziti čestitke za presenetljivo harmonijo in skladnost, ki združuje vaše misli med vami in s tem apostolskim sedežem. To popolno povezanost imamo ne le za nepremagljivo zaščito pred sovražnimi napadi, temveč tudi za ugodno in srečno znamenje, ki napoveduje boljše čase za Cerkev; in čeprav prinaša veliko olajšanje Naši šibkosti, nas pravočasno spodbuja, da v imenu Božje Cerkve z vso pripravljenostjo prenašamo vsa dela in vse boje v težki nalogi, ki smo se je lotili.
18. Poleg tega od vzrokov upanja in veselja, ki smo vam jih sporočili, ne moremo ločiti tistih znamenj ljubezni in poslušnosti, ki ste jih vi, častitljivi bratje, v teh prvih dneh Našega pontifikata izkazali Naši ponižnosti in z vami toliko duhovnikov in vernikov, ki ste s pismi poslali z darovanimi darovi, opravljenimi romanji in drugimi deli ljubezni jasno pokazali, da še vedno trajata pobožnost in ljubezen, ki so ju izkazovali Našemu nadvse dostojanstvenemu predhodniku, tako močna, trdna in nespremenjena, da ne popuščata v odnosu do osebe naslednika, ki je tako veliko nižji. Za ta čudovita znamenja katoliške pobožnosti ponižno priznavamo Gospodu, da je dober in milostljiv, vam, častitljivi bratje, in vsem Našim ljubljenim otrokom, od katerih smo jih prejeli, pa javno, iz dna srca, izpovedujemo hvaležna čustva Naše duše in gojimo popolno zaupanje, da nas ta vaša predanost in ljubezen ter predanost in ljubezen vernikov v sedanjem kritičnem stanju stvari in v težavah časa nikoli ne bosta zapustili. Prav tako ne dvomimo, da bodo ti vidni zgledi sinovske pobožnosti in krščanske kreposti tako koristni, da bo Naš najbolj usmiljeni Bog, ki ga bodo ta dolžna dejanja ganila, naklonjeno pogledal na svojo čredo ter Cerkvi podelil mir in zmago. Ker pa smo prepričani, da nam bosta ta mir in zmaga hitreje in lažje dana, če bodo verniki vztrajali v svojih molitvah in prošnjah, da bi ju dosegli, vas iskreno spodbujamo, častitljivi bratje, da v ta namen spodbudite gorečnost in vnemo vernikov, pri tem pa vzamete Brezmadežno nebeško kraljico za svojo priprošnjico pri Bogu in se kot k zagovornikom zatekate k svetemu Jožefu, nebeškemu zaščitniku Cerkve, ter svetima Petru in Pavlu, knezoma apostolov. Mogočnemu zavetništvu vseh teh ponižno izročamo svojo ponižnost, vse stopnje cerkvene hierarhije in vso čredo Kristusa, našega Gospoda.
19. Za vse ostale pa verjamemo, da bodo ti dnevi, v katerih obnavljamo spomin Jezusa Kristusa, ki je vstal od mrtvih, za vas, častitljivi bratje, in za vso Božjo čredo vir blagoslova in odrešenja ter polnost svetega veselja, pri čemer prosimo našega najbolj milostnega Boga, naj s krvjo brezmadežnega Jagnjeta, ki je izbrisala pisavo, ki je bila proti nam, splakne grehe, ki smo jih storili, in milostno omili sodbo, ki jo zaradi njih trpimo.
    “Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, Božja ljubezen in sporočilo Svetega Duha naj bodo z vami vsemi,”[12] častitljivi bratje; vsem in vsakemu od njih, pa tudi našim ljubljenim otrokom, duhovnikom in vernikom vaših cerkva, kot obljubo naše posebne dobre volje in kot zagotovilo nebeškega varstva z ljubeznijo podeljujemo apostolski blagoslov.

Dano v cerkvi svetega Petra v Rimu na slovesnost velike noči, enaindvajsetega aprila 1878, v prvem letu našega pontifikata.

OPOMBE

• 1. Ta opis tega, kar običajno imenujemo “pokvarjena vlada” ali vlada “pokvarjene stranke”, je pravzaprav opis tega, kar se nujno zgodi z vsako vlado ali vladajočo stranko, kadar zavrača moralna pravila, ki jih uči Cerkev. Verska zmota je glavna korenina vsega družbenega in političnega zla.
• 2. Aluzija na zavzetje papeških držav s strani piemontske vojske (1860) in na uzurpacijo svetne oblasti papežev s strani kralja Viktorja Emanuela II. leta 1870.
• 3. Prg 14,34.
• 4. Papež Leon I., Leon Veliki (440-61), je povzročil, da se je hunski kralj Atila umaknil, ne da bi napadel Rim. 5. Papež Aleksander III (1159-81) se je boril proti nemškemu cesarju Frideriku Barbarossi, ki mu je nasprotoval v Lombardski ligi. Papež Inocenc III (1198-1216) se je odločno uprl francoskemu kralju Filipu Avgustu. Sveti Pij V. je bil papež od leta 1566 do 1572 in med njegovim vladanjem je prišlo do pomorske zmage nad Turki pri Lepantu leta 1571. Leon X. (Janez Medičejski), papež od leta 1513 do 1521, je predsedoval enemu najbolj bleščečih obdobij v zgodovini: “stoletju Leona X.”
• 5. Papež Pij IX (1846-78) je razglasil dogmi o brezmadežnem spočetju in nezmotljivosti papežev v vseh zadevah, povezanih z vero in moralo; objavil je “Syllabus” ali spisek sodobnih zmot; bil je priča uzurpaciji svetne oblasti papežev s strani Viktorja Emanuela II, vendar je ni nikoli priznal.
• 6. “Pismo” 138 Marcelinu, 15 (PL 33, 532). 7. Kol 2,8.
  Jakob 1,17.
• 9. Ta točka je razvita v encikliki “Aeterni Patris”.
  10. Ta točka je razvita v encikliki “Arcanum”. Glej tudi encikliko papeža Pija XI. “Divini Illius Magistri” (31. december 1929, O krščanski vzgoji mladih).
  11. Mdr 1,14: “Kajti vse je ustvaril, da bi bilo, in narode na zemlji je ustvaril za zdravje; in v njih ni strupa uničenja niti peklenščka na zemlji.”
  12. 2 Kor 13,13.