Immortale Dei

O krščanski ustavi držav

Papež Leon XIII. – 1885

Našim častitljivim bratom patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim redovnikom v miru in občestvu z Apostolskim sedežem.

1. Katoliška Cerkev, to neminljivo delo našega vsemilostnega Boga, ima za svoj neposredni in naravni namen reševanje duš in zagotavljanje naše sreče v nebesih. Vendar je glede posvetnih stvari vir tako raznovrstnih in velikih koristi, kot da bi bil glavni cilj njenega obstoja zagotoviti uspeh našega zemeljskega življenja. Vsepovsod, kamor je stopila Cerkev, je takoj spremenila podobo stvari in izboljšala moralni ton ljudi z novo civilizacijo in prej neznanimi vrlinami. Vsi narodi, ki so se podredili njenemu vplivu, so postali ugledni po svoji blagosti, občutku za pravičnost in slavi svojih visokih dejanj.

2. In vendar se ji očita star očitek, da Cerkev nasprotuje upravičenim ciljem civilne vlade in da je popolnoma nesposobna pomagati pri širjenju blaginje in napredka, za katera si upravičeno in naravno prizadeva vsaka dobro urejena država. Kristjane so že od samega začetka nadlegovale takšne žaljive obtožbe, zaradi česar so bili izpostavljeni sovraštvu in obrekovanju, saj so bili (tako so jih imenovali) sovražniki cesarstva. Poleg tega so krščansko vero pogosto obtoževali, da je vzrok za nesreče, ki so tako pogosto doletele državo, medtem ko je v resnici pravični Bog maščevalec krivim narodom izrekel pravično kazen. To ogabno obrekovanje je upravičeno spodbudilo genija in izostrilo pero svetega Avguština, ki je zlasti v svojem traktatu “Božje mesto” v tako jasni luči predstavil vrednost krščanske modrosti v njenem odnosu do javnega bogastva, da se zdi, da se je ne le zavzel za kristjane svojega časa, temveč je za vse prihodnje čase ovrgel obtožbe, ki so tako grobo v nasprotju z resnico. Vendar pa zlobna nagnjenost k podobnim obtožbam in obtoževanju ni bila odpravljena. Mnogi so namreč tisti, ki so skušali izdelati načrt civilne družbe, ki bi temeljil na doktrinah, drugačnih od tistih, ki jih je odobrila Katoliška cerkev. Ne, v teh zadnjih dneh se je tu in tam začelo krepiti in vplivati novo pojmovanje prava, ki je, kot se trdi, rezultat dobe, ki je dosegla polno rast, in rezultat postopne svobode. Toda čeprav so se pojavljala različna prizadevanja, je jasno, da za izgradnjo in upravljanje države ni bil izumljen boljši način kot tisti, ki je nujna rast nauka evangelija. Zato menimo, da je izredno pomembno in stroga dolžnost naše apostolske službe, da nove teorije, ki se zdaj razvijajo v zvezi z državo, primerjamo z nauki, ki jih je dal Kristus. Na ta način gojimo upanje, da bo svetel sij resnice razpršil meglice zmot in dvomov, tako da bodo vsi jasno videli neizprosen zakon življenja, ki mu morajo slediti in ga ubogati.
3. Ni težko ugotoviti, kakšna bi bila oblika in značaj države, če bi bila vodena po načelih krščanske filozofije. Človekov naravni instinkt ga sili, da živi v civilni družbi, saj si, če živi ločeno, ne more zagotoviti nujnih življenjskih potreb niti si ne more priskrbeti sredstev za razvoj svojih umskih in moralnih sposobnosti. Zato je božansko določeno, da mora svoje življenje – bodisi družinsko bodisi civilno – živeti s soljudmi, med katerimi je edino mogoče ustrezno zadovoljiti njegove različne potrebe. Ker pa se nobena družba ne more obdržati, če nekdo ni nad vsemi in jih ne usmerja, da si prizadevajo za skupno dobro, mora imeti vsako politično telo vladajočo avtoriteto, ki ima svoj vir v naravi in ima zato Boga za svojega avtorja, ne manj kot družba sama. Iz tega sledi, da mora vsa javna oblast izhajati od Boga. Kajti samo Bog je resnični in vrhovni gospodar sveta. Vse brez izjeme mu mora biti podrejeno in mu mora služiti, tako da ima vsakdo, ki ima pravico vladati, to pravico iz enega samega in edinega vira, namreč iz Boga, suverenega Vladarja vsega. “Ni moči, razen od Boga.”[1]
4. Vendar pa pravica do vladanja ni nujno povezana s kakšnim posebnim načinom vladanja. Lahko ima takšno ali drugačno obliko, pod pogojem le, da je po naravi vladanja vladarji morajo vedno imeti v mislih, da je Bog najvišji vladar sveta, in ga morajo postaviti pred sebe kot svoj zgled in zakon pri upravljanju države. V vidnih stvareh je namreč Bog oblikoval sekundarne vzroke, v katerih je mogoče na neki način razbrati njegovo božansko delovanje, ki vodi h koncu, h kateremu tek sveta vedno teži. Podobno je Bog v civilni družbi vedno hotel, da obstaja vladajoča oblast in da tisti, ki so ji podeljeni, v določeni meri odražajo božjo moč in previdnost nad človeškim rodom.
5. Tisti, ki vladajo, naj torej vladajo z nepristransko pravičnostjo, ne kot gospodarji, ampak raje kot očetje, kajti Božja oblast nad človekom je najbolj pravična in je vedno blažena z očetovsko dobroto. Poleg tega bi morali vlado upravljati za dobrobit državljanov, saj imajo tisti, ki vladajo drugim, oblast izključno za dobrobit države. Poleg tega civilna oblast ne sme biti podrejena koristim posameznika ali nekaj oseb, saj je bila ustanovljena za skupno dobro vseh. Če pa tisti, ki imajo oblast, vladajo nepravično, če vladajo pretirano ali arogantno in če se njihovi ukrepi izkažejo za škodljive za ljudi, se morajo zavedati, da jih bo Vsemogočni nekega dne poklical na odgovornost, in sicer toliko strožje, kolikor večja je svetost njihove službe in premoč njihovega dostojanstva. “Mogočni bodo močno trpinčeni.”[2] Tedaj bo res veličina zakona naletela na poslušno in voljno spoštovanje ljudi, ko bodo prepričani, da imajo njihovi vladarji oblast od Boga, in bodo čutili, da je stvar pravičnosti in dolžnosti, da jih ubogajo ter da jim izkazujejo spoštovanje in zvestobo, združeni z ljubeznijo, ki ni drugačna od tiste, ki jo otroci izkazujejo svojim staršem. “Vsaka duša naj bo podrejena višjim oblastem.” Prezirati zakonito oblast, ne glede na to, komu je podeljena, je nezakonito, saj gre za upor proti božji volji, in kdor se temu upira, samovoljno hiti v pogubo. “Kdor se upira oblasti, se upira božji uredbi, in kdor se upira, si kupuje prekletstvo.”[4] Zavreči poslušnost in z ljudskim nasiljem spodbujati k uporu je torej izdaja, ne samo človeka, ampak tudi Boga.
6. Posledično je država, kot je konstituirana, jasno zavezana, da ravna v skladu s številnimi in tehtnimi dolžnostmi, ki jo z javnim izpovedovanjem vere povezujejo z Bogom. Narava in razum, ki vsakemu posamezniku zapovedujeta, naj pobožno in sveto časti Boga, ker mu pripadamo in se moramo k njemu vrniti, saj smo iz njega izšli, s podobnim zakonom zavezujeta tudi civilno skupnost. Kajti ljudje, ki živijo skupaj v družbi, so pod Božjo oblastjo nič manj kot posamezniki in družba je nič manj kot posamezniki dolžna hvaležnost Bogu, ki ji je dal bitje in jo vzdržuje ter jo s svojo večno dobroto bogati z neštetimi blagoslovi. Ker torej nihče ne sme zamuditi pri služenju Bogu in ker je glavna dolžnost vseh ljudi, da se držijo vere v njenem nauku in praksi – ne tiste, ki jim je morda ljubša, ampak vere, ki jo zapoveduje Bog in ki po določenih in najbolj jasnih znakih kaže, da je edina prava vera – je javni zločin, če ravnamo, kot da Boga ni. Prav tako je greh, če država ne skrbi za vero kot nekaj, kar presega njeno področje delovanja, ali kot nekaj, kar nima praktične koristi; ali če med mnogimi oblikami vere sprejme tisto, ki se ujema z njeno domišljijo; saj smo absolutno zavezani, da Boga častimo na način, ki ga je pokazal kot svojo voljo. Vsi, ki vladajo, bi torej morali spoštovati sveto Božje ime in ena od njihovih glavnih dolžnosti bi morala biti, da so naklonjeni veri, da jo varujejo, da jo ščitijo z zakoni in sankcijami ter da ne organizirajo ali sprejemajo ukrepov, ki bi lahko ogrozili njeno varnost. To je zavezujoča dolžnost vladarjev do ljudstva, nad katerim vladajo. Vsem in enim je namreč z rojstvom in posvojitvijo namenjeno, da po koncu tega krhkega in minljivega življenja uživamo najvišje in dokončno dobro v nebesih, in k doseganju tega je treba usmeriti vsa prizadevanja. Ker je od tega odvisna popolna in popolna sreča človeštva, bi moralo biti zagotavljanje tega cilja med vsemi predstavljivimi interesi najnujnejše. Zato civilna družba, ustanovljena za skupno blaginjo, ne bi smela skrbeti le za blaginjo skupnosti, temveč bi morala imeti v mislih tudi interese svojih posameznih članov, in sicer tako, da nikakor ne bi ovirala, temveč bi na vsak način čim bolj olajšala doseganje tega najvišjega in nespremenljivega dobrega, za katerega bi si morali vsi prizadevati. Zato je treba v ta namen še posebej poskrbeti, da se ohrani neokrnjena in neovirana religija, katere prakticiranje je vez, ki človeka povezuje z Bogom.
7. Ne more biti težko ugotoviti, katera je prava vera, če jo le iščemo z iskrenim in nepristranskim umom; dokazov je namreč veliko in so presenetljivi. Imamo na primer izpolnitev prerokb, čudeže v velikem številu, hitro širjenje vere sredi sovražnikov in ob nepremagljivih ovirah, pričevanje mučencev in podobno. Iz vsega tega je razvidno, da je edina prava vera tista, ki jo je ustanovil Jezus Kristus sam in jo je zaupal svoji Cerkvi, da jo varuje in širi.
8. Edinorojeni Božji Sin je namreč na zemlji ustanovil družbo, ki se imenuje Cerkev, in ji predal vzvišeno in božansko službo, ki jo je prejel od svojega Očeta, da bi se nadaljevala v prihodnjih stoletjih. “Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošiljam vas.”[5] “Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.”[6] Zato, kakor je Jezus Kristus prišel na svet, da bi ljudje “imeli življenje in ga imeli še obilneje”,[7] tako ima tudi Cerkev za svoj cilj in namen večno odrešenje duš, zato je ustanovljena tako, da široko odpira svoje roke vsemu človeštvu in je ne omejuje nobena časovna ali krajevna meja. “Oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu.”[8]
9. Nad to mogočno množico je Bog sam postavil vladarje z močjo vladanja in hotel, da je eden vodja vseh ter glavni in neomajni učitelj resnice, ki mu je dal “ključe nebeškega kraljestva”[9]. “Pasite moja jagnjeta, pasite moje ovce.”[10] “Molil sem zate, da tvoja vera ne bi omagala.”[11]
10. To družbo sestavljajo ljudje, tako kot civilno družbo, pa vendar je nadnaravna in duhovna zaradi cilja, zaradi katerega je bila ustanovljena, in zaradi sredstev, s katerimi želi ta cilj doseči. Zato se razlikuje in razlikuje od civilne družbe, in kar je najpomembnejše, je družba, ki je po božji pravici, popolna po svoji naravi in nazivu, zakupljena, da ima v sebi in sama po sebi po volji in ljubeči dobroti svojega ustanovitelja vsa potrebna sredstva za svoje vzdrževanje in delovanje. In tako kot je cilj, h kateremu stremi Cerkev, daleč najplemenitejši od vseh ciljev, je tudi njena oblast najbolj vzvišena med vsemi oblastmi in je ni mogoče obravnavati kot manjvredno od civilne oblasti ali kakor koli odvisno od nje.
11. V resnici je Jezus Kristus svojim apostolom dal neomejeno oblast glede svetih stvari, skupaj s pristno in najbolj resnično oblastjo sprejemanja zakonov, pa tudi z dvojno pravico soditi in kaznovati, ki izhaja iz te oblasti. “Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji: pojdite torej učiti vse narode . … učiti jih, naj se držijo vsega, kar sem vam zapovedal.”[12] In na drugem mestu: “Če jih ne bo poslušal, povejte Cerkvi.”[13] In spet: “Če jih ne bo poslušal, povejte Cerkvi.”[14] In še enkrat: “V pripravljenosti, da se maščuje za vsako neposlušnost.”[14] In še enkrat: “V pripravljenosti, da se maščuje za vsako neposlušnost: “Da … ne bi ravnal strožje po moči, ki mi jo je dal Gospod, v vzgojo in ne v pogubo.”[15] Zato je Cerkev in ne država tista, ki naj bi bila človeku vodnik v nebesa. Bog je Cerkvi dodelil nalogo, da skrbi za vse, kar zadeva vero, in sprejema zakone v zvezi z njo; da uči vse narode; da čim bolj širi krščansko vero; skratka, da svobodno in brez ovir, v skladu s svojo lastno presojo, upravlja vse zadeve, ki so v njeni pristojnosti.
12. To oblast, ki je sama po sebi popolna in ki naj bi bila očitno neomejena, ki jo je tako dolgo napadala filozofija, ki se podtika državi, je Cerkev nikoli ni nehala zahtevati zase in odkrito izvajati. Apostoli sami so jo prvi zagovarjali, ko so jim voditelji sinagoge prepovedali oznanjati evangelij, so pogumno odgovorili: “To isto oblast so sveti očetje Cerkve vedno skrbno ohranjali s tehtnimi argumenti, če se je za to pokazala priložnost, in rimski papeži se je nikoli niso ustrašili zagovarjati z neomajno stanovitnostjo. Še več, knezi in vsi, ki jim je bila podeljena oblast, so jo sami potrdili, tako v teoriji kot v praksi. Ni mogoče dvomiti, da so pri sklepanju pogodb, poslovanju, pošiljanju in sprejemanju veleposlanikov ter pri drugih vrstah uradnih odnosov s Cerkvijo ravnali kot z vrhovno in legitimno oblastjo. In zagotovo bi morali vsi meniti, da ta moč Cerkve ni bila brez posebnega nagiba Božje previdnosti, da je bila opremljena s civilno suverenostjo kot najzanesljivejšim varovalom njene neodvisnosti.
13. Vsemogočni je torej zaupal skrb za človeški rod dvema oblastema, cerkveni in civilni, pri čemer je ena postavljena nad božanske, druga pa nad človeške stvari. Vsaka je v svoji vrsti najvišja, vsaka ima določene meje, znotraj katerih se nahaja, meje, ki jih določata narava in posebni predmet pokrajine vsake od njih, tako da je, lahko rečemo, začrtana orbita, znotraj katere se delovanje vsake od njih udejanja po lastni izvorni pravici. Ker pa je vsaka od teh dveh oblasti pristojna za iste predmete in ker se lahko zgodi, da ena in ista stvar – sicer različno povezana, vendar še vedno ena in ista stvar – spada v pristojnost in določitev obeh, je Bog, ki vse predvideva in je avtor teh dveh oblasti, določil potek vsake od njih v pravem razmerju z drugo. “Kajti oblasti, ki so, so od Boga določene.”[17] Če temu ne bi bilo tako, bi pogosto prihajalo do obžalovanja vrednih prepirov in konfliktov in neredko bi se ljudje kot popotniki na stičišču dveh cest obotavljali v tesnobi in dvomu, saj ne bi vedeli, kateri poti naj sledijo. Dve oblasti bi ukazovali nasprotne stvari in neupoštevanje ene od njiju bi pomenilo opustitev dolžnosti.
14. Vendar bi bilo zanje najbolj odvratno, če bi tako razmišljali o Božji modrosti in dobroti. Vsemogočni je celo v fizičnih stvareh, čeprav nižjega reda, tako združil sile in vire narave z umirjenim delovanjem in čudovito harmonijo, da nobena od njih ni v nasprotju z nobeno drugo in da vse najbolj primerno in ustrezno delujejo skupaj za veliki namen vesolja. Zato mora med tema dvema silama obstajati določena urejena povezava, ki jo lahko primerjamo z združitvijo duše in telesa v človeku. Naravo in obseg te povezave je mogoče določiti le, kot smo določili, z upoštevanjem narave vsake od sil ter z upoštevanjem relativne odličnosti in plemenitosti njunega namena. Ena od obeh ima za svoj bližnji in glavni cilj blaginjo tega smrtnega življenja, druga pa večne nebeške radosti. Vse, kar je v človeških stvareh svetega značaja, vse, kar bodisi po svoji naravi bodisi zaradi cilja, ki ga ima, spada k odrešenju duš ali k čaščenju Boga, je podvrženo oblasti in sodbi Cerkve. Vse, kar je treba urediti v okviru civilnega in političnega reda, je upravičeno podvrženo civilni oblasti. Jezus Kristus je sam ukazal, da je treba to, kar je cesarjevo, vračati cesarju, in da je treba to, kar pripada Bogu, vračati Bogu.
15. Kljub temu obstajajo priložnosti, ko je zaradi miru in svobode na voljo drugačen način usklajevanja: S tem mislimo na primere, ko se državni vladarji in rimski papež sporazumejo o kakšni posebni zadevi. V takih trenutkih Cerkev z največjo možno prijaznostjo in popustljivostjo nazorno dokazuje svojo materinsko ljubezen.
16. Takšna je torej, kot smo na kratko poudarili, krščanska organizacija civilne družbe; ni nepremišljeno ali domišljijsko oblikovana, ampak je zgrajena iz najvišjih in najbolj resničnih načel, ki jih potrjuje sam naravni razum.
17. V takšni organizaciji države ni ničesar, za kar bi lahko mislili, da krši dostojanstvo vladarjev, in ničesar, kar bi jim bilo neprimerno; prav nasprotno, daleč od tega, da bi ponižala suvereno oblast v njenih dolžnih pravicah, ji dodaja stalnost in sijaj. Če natančneje razmislimo, je to vzajemno usklajevanje popolnost, ki manjka vsem drugim oblikam vladavine in iz katere bi izhajali odlični rezultati, če bi več sestavnih delov ohranjalo svoje mesto in ustrezno opravljalo funkcijo in delo, ki sta za vsakega od njih določena. In nedvomno so v državni ustavi, kot smo jo opisali, božanske in človeške stvari pravično razdeljene; pravice državljanov so jim zagotovljene in ograjene z božjim, naravnim in človeškim zakonom; dolžnosti, ki jih ima vsakdo, so modro opredeljene in njihovo izpolnjevanje ustrezno zavarovano. Na svoji negotovi in naporni poti v večno mesto vsi vidijo, da imajo na poti varne vodnike in pomočnike, in se zavedajo, da so drugi zadolženi, da varujejo tako njihove osebe kot njihovo premoženje in da jim pridobijo ali ohranijo vse, kar je bistveno za njihovo sedanje življenje. Poleg tega domača družba pridobi trdnost in trdnost, ki sta ji tako potrebni, zaradi svetosti zakonske zveze, ene in neločljive, v kateri so pravice in dolžnosti moža in žene nadzorovane z modro pravičnostjo in enakopravnostjo; ženski je zagotovljena ustrezna čast; moževa oblast je v skladu z vzorcem, ki ga daje Božja oblast; očetovo moč blaži ustrezno spoštovanje dostojanstva matere in njenih potomcev; za skrbništvo, blaginjo in izobraževanje otrok je poskrbljeno po najboljših močeh.
18. V političnih zadevah in vseh civilnih zadevah so zakoni usmerjeni v zagotavljanje skupnega dobrega in se ne oblikujejo v skladu z zablodečimi kapricami in mnenji ljudske množice, ampak po resnici in pravičnosti; vladajoči oblasti je dana večja svetost od človeške in je zadržana, da bi se oddaljila od poti dolžnosti in prestopila meje zakonite oblasti; poslušnost pa ni služenje človeka človeku, ampak podreditev volji Boga, ki svojo oblast izvaja po posredovanju ljudi. Ker se to priznava kot nesporno, se čuti, da je treba visoko funkcijo vladarjev spoštovati; da je treba stalno in zvesto ubogati javno oblast; da se ne sme storiti nobeno dejanje upora; in da je treba ohraniti državljanski red skupnosti kot sveto.
19. Tako so tudi glede dolžnosti, ki jih ima vsakdo do soljudi, v ospredju medsebojna strpnost, prijaznost in velikodušnost; človeka, ki je hkrati državljan in kristjan, nasprotujoče si dolžnosti ne odrivajo stran; in končno so za skupnost in civilno družbo pridobljene obilne koristi, s katerimi krščanska vera po svoji naravi obdaruje celo smrtno življenje človeka. In to v tolikšni meri, da lahko trezno rečemo: “Stanje občestva je odvisno od vere, s katero se časti Boga; med enim in drugim obstaja tesna in trajna povezava.”[18]
20. Sveti Avguštin v skladu s svojo navado na mnogih mestih občudovanja vredno razširi naravo teh prednosti; toda nikjer ni tako izrazit in natančen kot takrat, ko z naslednjimi besedami nagovarja Katoliško cerkev: “Otroke učiš in vzgajaš z veliko nežnosti, mladeniče z veliko kreposti, starce z veliko nežnosti; kakor to zahteva starost ne samo telesa, ampak tudi duha vsakega od njih. Ženske podrejaš možem v čisti in zvesti poslušnosti, ne zato, da bi zadovoljile svoje poželenje, ampak da bi rojevale otroke in imele delež pri družinskih zadevah. Može postavljaš nad njihove žene, ne zato, da bi se igrali lažnivo s šibkejšim spolom, ampak v skladu z zahtevami iskrene naklonjenosti. Otroke podrejaš staršem v nekakšnem svobodnem služenju in starše vzpostavljaš nad njihovimi otroki z blagodejno vladavino. . . Ne le v družbi, ampak v nekakšnem bratstvu združuješ državljane z državljani, narod z narodom in ves človeški rod, tako da jih spominjaš na njihovo skupno starševstvo. Kralje učiš, naj skrbijo za interese svojega ljudstva, ljudstvo pa opominjaš, naj bo pokorno svojim kraljem. Z vso skrbnostjo učiš vse, ki jim pripada čast, in naklonjenost, in spoštovanje, in strah, tolažbo, in opomin in opominjanje, in disciplino, in grajo, in kazen. Pokazal si, da vse to ni enako obvezno za vse, ampak da je dobrodelnost dolžna vsem, krivica pa nikomur.”[19] In na drugem mestu, ko obtožuje lažno modrost nekaterih filozofov, ki so služili času, ugotavlja “Tisti, ki pravijo, da je Kristusov nauk škodljiv za državo, naj izdelajo takšne vojske, kakršne so po Jezusovih izrekih morali ustvariti vojaki; takšne guvernerje pokrajin; takšne može in žene; takšne starše in otroke; takšne gospodarje in služabnike; takšne kralje; takšne sodnike ter takšne plačnike in pobiralce davkov, kakršni naj postanejo po navodilih krščanskega nauka, in potem naj si upajo reči, da je tak nauk škodljiv za državo. Ne, raje se bodo obotavljali priznati, da je ta disciplina, če se ustrezno izvaja, temelj skupne države.”[20]
21. Nekoč so bile države vodene po filozofiji evangelija. Takrat sta se moč in božanska krepost krščanske modrosti razširili po zakonih, ustanovah in morali ljudi ter prežemali vse sloje in odnose civilne družbe. Takrat je tudi vera, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, trdno zasidrana v primernem dostojanstvu, cvetela povsod z naklonjenostjo knezov in zakonitim varstvom sodnikov; Cerkev in država sta bili srečno združeni v soglasju in prijateljski izmenjavi dobrih uslug. Tako ustanovljena država je obrodila sadove, ki so presegali vsa pričakovanja in so še vedno in bodo vedno v znamenju, o čemer pričajo nešteti dokazi, ki jih nikoli ne bo mogoče izbrisati ali zamegliti zaradi kakršne koli zvijače sovražnikov. Krščanska Evropa si je podredila barbarske narode in jih spremenila iz divjih v civilizirane, iz vraževerja v pravo čaščenje. Zmagoslavno je zavrtela val mohamedanskih osvajanj, ohranila vodstvo civilizacije, se postavila v ospredje kot voditeljica in učiteljica vseh na vseh področjih nacionalne kulture, podarila svetu pravo in vsestransko svobodo ter najbolj modro ustanovila zelo številne ustanove za tolažbo človeškega trpljenja. In če se vprašamo, kako je lahko dosegla tako spremenjeno stanje stvari, je odgovor – nedvomno v veliki meri zaradi religije, pod okriljem katere se je začelo toliko velikih podvigov in s pomočjo katere so se ti tudi uresničili.
22. Podobno stanje stvari bi se zagotovo nadaljevalo, če bi bil sporazum med obema silama trajen. Upravičeno bi lahko pričakovali celo pomembnejše rezultate, če bi poslušnost čakala na avtoriteto, nauk in nasvete Cerkve in če bi to poslušnost posebej zaznamovala večja in bolj neomajna zvestoba. Kajti na to je treba gledati v luči vedno nespremenljivega zakona, ki ga je Ivo iz Chartresa zapisal papežu Paschalu II: “Ko sta kraljestvo in duhovništvo eno, v popolnem soglasju, je svet dobro upravljan, Cerkev pa cveti in prinaša obilen sad. Kadar pa sta si v nasprotju, ne uspevajo le manjši interesi, ampak tudi stvari največjega pomena žalostno propadajo.”[21]
23. Toda ta škodljiva in obžalovanja vredna strast do inovacij, ki se je prebudila v šestnajstem stoletju, je najprej zmedla krščansko vero, nato pa je po naravnem zaporedju vdrla na območje filozofije, od koder se je razširila med vse družbene razrede. Iz tega vira so kot iz vrelca izbruhnile vse tiste poznejše poteze nebrzdane svobode, ki so bile sredi strašnih pretresov prejšnjega stoletja divje zasnovane in pogumno razglašene kot načela in temelj novega pojmovanja prava, ki ni bilo le prej neznano, ampak je bilo v mnogih točkah v nasprotju ne le s krščanskim, ampak celo z naravnim pravom.
24. Med temi načeli je glavno načelo, ki določa, da tako kot so si vsi ljudje po rasi in naravi enaki, so si vsi enaki tudi pri upravljanju svojega življenja; da je vsakdo tako daleč svoj lastni gospodar, da ni v nobenem smislu pod oblastjo katerega koli drugega posameznika; da lahko vsak o vsaki temi razmišlja, kakor se odloči, in počne, kar hoče; da nihče nima pravice vladati nad drugimi ljudmi. V družbi, ki temelji na takšnih načelih, je vsa vlada nič več in nič manj kot volja ljudstva, in ker je ljudstvo pod oblastjo samo sebe, je samo sebi vladar. Kljub temu izbere nekatere, ki jim bo zaupano, vendar tako, da jim ne prepusti toliko pravice, kolikor nalogo vladanja, ki pa se izvaja v njegovem imenu.
25. Božja oblast je zamolčana, kot da Boga ni; ali kot da mu ni mar za človeško družbo; ali kot da ljudje, bodisi kot posamezniki bodisi povezani v družbene odnose, Bogu ne dolgujejo ničesar; ali kot da bi obstajala vlada, katere izvor, moč in oblast ne bi bili v Bogu samem. Tako, kot je očitno, država ne postane nič drugega kot množica, ki je sama sebi gospodar in vladar. In ker je ljudstvo razglašeno za izvor vseh pravic in vse oblasti, iz tega sledi, da se država ne šteje za zavezano nikakršni dolžnosti do Boga. Poleg tega verjame, da ni dolžna javno izpovedovati nobene religije, se spraševati, katera od številnih religij je edina prava, dajati prednosti eni religiji pred vsemi drugimi ali izkazovati posebne naklonjenosti kateri koli obliki religije, ampak je nasprotno dolžna zagotoviti enake pravice vsem verovanjem, da javni red ne bi bil moten zaradi katere koli posebne oblike verskega prepričanja.
26. In del te teorije je, da je treba vsa vprašanja, ki zadevajo vero, prepustiti zasebni presoji; da lahko vsakdo svobodno sledi katerikoli veri, ki mu je ljubša, ali pa nobeni, če ne odobrava vseh. Iz tega logično izhajajo naslednje posledice: da je presoja vesti vsakega posameznika neodvisna od vseh zakonov; da se lahko odkrito izražajo najbolj nebrzdana mnenja o opravljanju ali opustitvi bogoslužja; in da ima vsakdo neomejeno pravico misliti, kar hoče, in v tujini objavljati, kar misli.
27. Ko država stoji na temeljih, kot so pravkar našteti – in za zdaj so ji zelo naklonjeni -, se zlahka pokaže, v kakšen in kako neupravičen položaj je potisnjena Cerkev. Ko je namreč vodenje javnih zadev v skladu s tovrstnimi nauki, je katoliški veri v civilni družbi omogočen le enak ali slabši položaj kot družbam, ki so ji tuje; zakoni Cerkve se ne upoštevajo in tisti, ki ima po naročilu in nalogi Jezusa Kristusa dolžnost učiti vse narode, je prepovedano sodelovati pri poučevanju ljudi. Glede zadev, ki so v dvojni pristojnosti, tisti, ki upravljajo civilno oblast, postavljajo zakone po svoji volji, v zadevah, ki se nanašajo na vero, pa kljubovalno zavračajo najsvetejše cerkvene odloke. Prizadevajo si za jurisdikcijo nad zakonskimi zvezami katoličanov, celo nad zvezo, pa tudi nad enotnostjo in nerazvezljivostjo zakonske zveze. Položijo roke na imetje duhovnikov, saj trdijo, da Cerkev ne more imeti lastnine. Nazadnje se do Cerkve obnašajo tako arogantno, da v celoti zavračajo njeno pravico do narave in pravic popolne družbe in menijo, da se v ničemer ne razlikuje od drugih družb v državi in da zaradi tega nima nobene pravice niti nobene pravne moči delovanja, razen tiste, ki jo ima na podlagi koncesije in naklonjenosti vlade. Če v kateri koli državi Cerkev ohrani svoj sporazum, ki sta ga javno sklenili obe oblasti, ljudje takoj začnejo vpiti, da je treba zadeve, ki zadevajo Cerkev, ločiti od državnih.
28. Njihov cilj pri izrekanju tega klica je, da bi lahko nekaznovano kršili svojo obljubljeno vero in imeli v vseh stvareh nenadzorovan nadzor. In ker se Cerkev, ki ne more opustiti svojih najpomembnejših in najsvetejših dolžnosti, s tem ne more potrpežljivo sprijazniti in zahteva, da se v celoti in dosledno izpolni dana zaveza, pogosto pride do sporov med cerkveno in civilno oblastjo, katerih rezultat je običajno ta, da se šibkejša oblast podredi tisti, ki je močnejša v človeških virih.
29. V skladu s tem je v tem stanju javne politike (ki ga zdaj mnogi tako občudujejo) postala praksa in odločenost, da se delovanje Cerkve bodisi popolnoma prepove bodisi da se jo drži v šahu in suženjstvu z državo. Javni akti so v veliki meri oblikovani s tem namenom. Priprava zakonov, upravljanje državnih zadev, brezbožna vzgoja mladine, uničevanje in ukinjanje verskih redov, rušenje svetne oblasti rimskega papeža, vse to je usmerjeno v en sam cilj – ohromiti delovanje krščanskih ustanov, do skrajnosti skrčiti svobodo katoliške Cerkve in omejiti njene vse pristojnosti.
30. Naravni razum sam prepričljivo dokazuje, da so takšna pojmovanja vladavine države v popolnem nasprotju z resnico. Narava sama priča, da ima vsaka oblast vseh vrst svoj izvor pri Bogu, ki je njen glavni in najodličnejši vir.
31. Suverenost ljudstva, in to brez vsakršnega sklicevanja na Boga, naj bi bila v množici; to je nedvomno nauk, ki je izjemno primeren za laskanje in razburkanje mnogih strasti, vendar nima nobenega razumnega dokaza in nobene moči za zagotavljanje javne varnosti in ohranitev reda. Zaradi razširjenosti tega nauka so stvari dejansko prišle tako daleč, da lahko kot aksiom civilne sodne prakse velja, da je mogoče upravičeno spodbujati nemire. Prevladuje namreč mnenje, da niso knezi nič drugega kot delegati, izbrani za izvajanje volje ljudstva; iz tega nujno sledi, da so vse stvari tako spremenljive kot volja ljudstva, tako da nad našimi glavami vedno visi nevarnost javnih nemirov.

Trditev, da v verskih zadevah ni nobene razlike med oblikami, ki so si med seboj nepodobne in celo nasprotne, torej na koncu najjasneje vodi v zavračanje vsake religije tako v teoriji kot v praksi. To pa je isto kot ateizem, ne glede na to, kako se od njega razlikuje po imenu. Ljudje, ki resnično verjamejo v obstoj Boga, morajo, da bi bili dosledni sami s seboj in se izognili absurdnim sklepom, razumeti, da različni načini božjega čaščenja, ki vključujejo različnost in nasprotja celo v najpomembnejših točkah, ne morejo biti vsi enako verjetni, enako dobri in enako sprejemljivi za Boga.

32. Tako tudi svoboda, da vsakdo brez ovir misli in objavlja, kar mu je všeč, sama po sebi ni prednost, zaradi katere bi se družba lahko modro veselila. Nasprotno, je vir in izvor številnih slabosti. Svoboda je moč, ki izpopolnjuje človeka, zato mora biti njen cilj resnica in dobrota. Toda značaja dobrote in resnice ni mogoče spremeniti po izbiri. Ta ostajata vedno ena in ista in nista nič manj nespremenljiva kot narava sama. Če um pristaja na napačna mnenja, volja pa izbira in sledi temu, kar je napačno, ne more nobeden od njiju doseči svoje izvorne polnosti, ampak morata oba iz svojega izvornega dostojanstva pasti v brezno pokvarjenosti. Karkoli torej nasprotuje kreposti in resnici, ne sme biti upravičeno skušnjavno postavljeno pred človekovo oko, še manj pa sankcionirano z naklonjenostjo in zaščito zakona. Dobro preživeto življenje je edina pot v nebesa, kamor so vsi namenjeni, zato država deluje proti zakonom in zapovedim narave, kadar koli dovoli, da dovoljenje za mnenje in dejanja vodi misli stran od resnice in duše stran od prakticiranja kreposti. Izključiti Cerkev, ki jo je ustanovil sam Bog, iz življenja, iz zakonov, iz vzgoje mladih in iz domače družbe je huda in usodna napaka. Država, iz katere je vera izgnana, ne more biti dobro urejena; o naravi in težnjah tako imenovane civilne filozofije življenja in morale pa je že zdaj znano morda več, kot je zaželeno. Kristusova Cerkev je prava in edina učiteljica kreposti in varuhinja morale. Ona je tista, ki ohranja načela, iz katerih izhajajo dolžnosti, v njihovi čistosti in nam s tem, ko navaja najnujnejše razloge za krepostno življenje, naroča, naj se ne le odvrnemo od hudobnih dejanj, ampak celo brzdamo vsa gibanja uma, ki so v nasprotju z razumom, četudi se ne uresničujejo v dejanjih.
33. Želeti, da bi bila Cerkev pri opravljanju svojih dolžnosti podrejena civilni oblasti, je velika neumnost in čista krivica. Kadarkoli se to zgodi, se poruši red, saj se naravne stvari postavljajo nad nadnaravne; številne koristi, ki bi jih Cerkev, če bi lahko svobodno delovala, prinesla družbi, se preprečijo ali vsaj zmanjšajo; pripravi se pot za sovraštvo in spore med obema oblastema, o tem, kako slabe posledice za obe, pa nas prepogosto pouči dogajanje.
34. Takšnih naukov, ki jih človeški razum ne more odobriti in najresneje vplivajo na celoten civilni red, naši predhodniki rimski papeži (ki so se dobro zavedali, kaj od njih zahteva njihova apostolska služba) niso nikoli pustili, da bi ostali brez obsodbe. Tako je Gregor XVI. v svojem encikličnem pismu Mirari Vos z dne 15. avgusta 1832 s tehtnimi besedami ugovarjal sofizmom, ki so jih celo v njegovem času javno širili – namreč, da se ne sme dajati prednosti nobeni posebni obliki bogoslužja; da je prav, da si posamezniki ustvarijo svojo osebno presojo o veri; da je vest vsakega človeka njegovo edino in zadostno vodilo; in da je dovoljeno, da vsak človek objavi svoja stališča, kakršnakoli že so, in celo zarote proti državi. O vprašanju ločitve Cerkve od države isti papež piše takole: “Prav tako si ne moremo obetati srečnejših rezultatov niti za vero niti za civilno oblast od želja tistih, ki želijo, da bi se Cerkev ločila od države in da bi se razdrla skladnost med posvetno in cerkveno oblastjo. Jasno je, da ti ljudje, ki hrepenijo po nesramni svobodi, živijo v strahu pred sporazumom, ki je bil vedno poln dobrega in koristen tako za svete kot za civilne interese.” S podobnim namenom je Pij IX., ko se mu je ponudila priložnost, javno označil številna napačna mnenja, ki so se vedno bolj uveljavljala, in nato ukazal, naj jih strnejo v obliki povzetka, da bi katoličani v tem morju zmot imeli luč, ki bi ji lahko varno sledili[22].
35. Iz teh papeževih izjav je razvidno, da je treba izvor javne oblasti iskati v Bogu samem in ne v množici ter da je v nasprotju z razumom dopuščati prosto pot razburjanju. Prav tako je nedopustno, da država, tako kot posameznik, zanemarja vse verske dolžnosti ali da enako podpira različne vrste veroizpovedi; neomejena svoboda mišljenja in odkritega izražanja svojih misli ni neločljivo povezana s pravicami državljanov in je nikakor ne gre šteti za vredno naklonjenosti in podpore. Podobno je treba razumeti, da je Cerkev nič manj kot država sama po svoji naravi in pravici popolna družba in da tisti, ki izvajajo suverenost, ne smejo ravnati tako, da bi Cerkev prisilili, da jim postane podrejena ali podrejena, ali da bi jo ovirali pri svobodi upravljanja lastnih zadev ali ji kakor koli odvzeli druge privilegije, ki ji jih je podelil Jezus Kristus. V zadevah mešane pristojnosti pa je v največji meri v skladu z naravo in tudi z Božjimi načrti, da se ena od oblasti ne loči od druge ali še manj pride z njo v spor, ampak da se med njima ohrani popolno soglasje, ki ustreza cilju, zaradi katerega obe oblasti obstajata.
36. Takšen je torej nauk Katoliške cerkve o ustroju in upravljanju države. Po pravkar navedenih besedah in odlokih, če jih presojamo nepristransko, nobena od več oblik vladavine sama po sebi ni obsojena, saj nobena od njih ne vsebuje ničesar, kar bi bilo v nasprotju s katoliškim naukom, in vse lahko, če so modro in pravično vodene, zagotavljajo blaginjo države. Prav tako ni na noben način obsojanja vredno, da ima ljudstvo večji ali manjši delež v vladi: v določenih časih in pod določenimi zakoni je namreč takšno sodelovanje lahko ne le koristno za državljane, ampak celo obvezujoče. Prav tako ni nobenega razloga, da bi kdo obtoževal Cerkev, da ji manjka blagost delovanja ali širokega pogleda ali da nasprotuje resnični in zakoniti svobodi. Cerkev sicer meni, da je nezakonito, če se različne oblike bogoslužja izenačijo s pravo vero, vendar zaradi tega ne obsoja tistih vladarjev, ki zaradi zagotavljanja velikega dobrega ali oviranja velikega zla potrpežljivo dovolijo, da je običaj ali navada nekakšna sankcija za vsako vrsto vere, ki ima svoje mesto v državi. In dejansko Cerkev zelo skrbi, da nihče ne bi bil prisiljen sprejeti katoliško vero proti svoji volji, kajti, kot nas modro opominja sveti Avguštin, “človek ne more verjeti drugače kot po svoji volji”.
37. Prav tako Cerkev ne more odobravati tiste svobode, ki poraja prezir do najsvetejših božjih zakonov in odvrača poslušnost zakoniti oblasti, kajti to ni toliko svoboda kot dovoljenje in jo sveti Avguštin najbolj pravilno imenuje “svoboda samoprevare”, sveti apostol Peter pa “plašč zlobe”. “Ker je v nasprotju z razumom, je to prava suženjstvo,” kajti “kdor stori greh, je suženj greha. “[24] Po drugi strani pa je zares pristna in iskana tista svoboda, ki v zvezi s posameznikom ne dopušča, da bi bili ljudje sužnji zmote in strasti, najhujših od vseh gospodarjev; ki tudi v javni upravi vodi državljane v modrosti in jim zagotavlja večja sredstva za blaginjo; in ki poleg tega varuje državo pred tujim vmešavanjem.
38. To častitljivo svobodo, ki je edina vredna človeka, Cerkev najbolj odobrava in nikoli ni popustila v prizadevanjih, da bi jo, močno in nespremenjeno, ohranila med narodi. In v resnici je vse, kar je v državi najbolj koristno za skupno blaginjo; vse, kar je bilo koristno ustanovljeno, da bi omejilo dovoljenje vladarjev, ki nasprotujejo resničnim interesom ljudstva, ali da bi zadržalo vodilne oblasti pred neupravičenim vmešavanjem v občinske ali družinske zadeve; vse, kar stremi k ohranjanju časti, moškosti in enakih pravic posameznih državljanov – za vse te stvari, kot pričajo spomeniki preteklih stoletij, je bila katoliška Cerkev vedno pobudnica, promotorka ali varuhinja. Zato je vedno v skladu s seboj, medtem ko po eni strani zavrača pretirano svobodo, ki se pri posameznikih in narodih konča z dovoljenjem ali suženjstvom, po drugi strani pa z veseljem in z največjim veseljem pozdravlja vse izboljšave, ki jih prinaša doba, če te resnično zagotavljajo blaginjo življenja tukaj spodaj, ki je tako rekoč le stopnja na poti v življenje, ki ne bo poznalo konca.
39. Zato je obtožba, da je Cerkev sovražna do sodobnih političnih režimov in da zavrača odkritja sodobnih raziskav, smešno in neutemeljeno obrekovanje. Divja mnenja zavrača, zlobne in uporniške projekte obsoja, skupaj s tisto držo duha, ki kaže na začetek zavestnega odmika od Boga. Ker pa mora vsaka resnica nujno izhajati od Boga, Cerkev v vsaki resnici, do katere se pride z raziskovanjem, prepoznava sled božanske inteligence. In ker je vsa resnica v naravnem redu nemočna, da bi uničila vero v nauke razodetja, lahko pa jo v veliki meri potrdi, in ker lahko vsaka na novo odkrita resnica služi nadaljnjemu spoznavanju ali slavljenju Boga, iz tega sledi, da bo vse, kar širi obseg znanja, Cerkev vedno z veseljem in celo voljno sprejela. Tako kot v drugih vejah znanja bo vedno spodbujala in pospeševala vse študije, ki se ukvarjajo z raziskovanjem narave. Če človeški razum pri teh prizadevanjih odkrije kaj, česar prej ni poznal, Cerkev temu ne nasprotuje. Nikoli ne nasprotuje iskanju stvari, ki pripomorejo k izboljšanju in udobju življenja. Tako daleč od tega, da bi jim nasprotovala, je zdaj, kot je bila vedno, sovražna le do lenobe in lenobnosti ter si iskreno želi, da bi talenti ljudi s kultivacijo in vadbo prinašali vedno obilnejše sadove. Poleg tega spodbuja vse vrste umetnosti in obrti ter si s svojim vplivom, ki usmerja vsa prizadevanja za napredek k kreposti in odrešenju, prizadeva, da bi preprečila, da bi se človekov razum in industrija odvrnila od Boga in nebeških stvari.
40. Vse to, čeprav tako razumno in polno nasvetov, ne najde veliko posluha v današnjem času, ko se države ne le nočejo prilagoditi pravilom krščanske modrosti, ampak se zdi, da se od njih celo želijo vsak dan bolj oddaljiti. Ker pa se resnica, ko pride na dan, po svoji naravi rada širi daleč naokoli in postopoma osvoji človeške misli, mi, ki nas žene velika in sveta dolžnost našega apostolskega poslanstva vsem narodom, govorimo, kot smo dolžni, svobodno. Naše oči niso zaprte pred duhom časa. Ne zavračamo zagotovljenih in koristnih izboljšav naše dobe, temveč si pobožno želimo, da bi državne zadeve ubrale varnejšo pot, kot jo ubirajo zdaj, in da bi brez škode za resnično svobodo ljudi počivale na trdnejših temeljih; kajti najboljši starš in varuh svobode med ljudmi je resnica. “Resnica vas bo osvobodila.”[25]
41. Če nam bodo katoličani v težkih časih, v katere je vržena Naša usoda, prisluhnili, kot se spodobi, bodo zlahka uvideli, kakšne so dolžnosti vsakega posameznika tako v zadevah mnenja kot tudi dejanj. Kar zadeva mnenje, je treba vse, kar so rimski papeži doslej učili ali bodo učili v prihodnje, trdno upoštevati in, če je to potrebno, odkrito izpovedovati.
42. Zlasti glede tako imenovanih “svoboščin”, ki so v teh dneh tako zelo zaželene, morajo vsi stati na sodbi apostolskega sedeža in imeti isto mišljenje. Naj nikogar ne zavede pošten zunanji videz teh svoboščin, ampak naj vsakdo razmisli, od kod izvirajo in s kakšnimi napori jih povsod podpirajo in spodbujajo. Izkušnje so nas dobro seznanile z njihovimi posledicami za državo, saj so povsod obrodile sadove, ki jih dobri in modri grenko obžalujejo. Če kje zares obstaja država, ki vodi brezobzirno in tiransko vojno proti krščanstvu, ali če si jo predstavljamo v domišljiji, in če z njo primerjamo pravkar opisano sodobno obliko vladavine, se zdi slednja morda bolj sprejemljiva od obeh. Vendar so načela, na katerih temelji takšna vlada, nedvomno, kot smo že rekli, takšne narave, da jih nihče ne more odobravati.
43. Drugič, ukrepanje se lahko nanaša na zasebne in domače zadeve ali na javne zadeve. Kar zadeva zasebne zadeve, je prva dolžnost uskladiti življenje in ravnanje z evangeljskimi zapovedmi in se tej dolžnosti ne umakniti, kadar krščanska krepost zahteva kakšno žrtev, ki jo je nekoliko težje opraviti. Poleg tega so vsi dolžni ljubiti Cerkev kot svojo skupno mater, spoštovati njene zakone, spodbujati njeno čast, braniti njene pravice in si prizadevati, da bi jo spoštovali in ljubili tisti, nad katerimi imajo oblast. Prav tako je za javno blaginjo zelo pomembno, da preudarno sodelujejo pri delu občinske uprave in si predvsem prizadevajo za uvedbo učinkovitih ukrepov, da bi, kot se spodobi za krščansko ljudstvo, javno poskrbeli za vzgojo mladine v veri in pravi morali. Od tega je v veliki meri odvisna blaginja vsake države.
44. Poleg tega je na splošno primerno in koristno, da katoličani svoja prizadevanja razširijo zunaj tega omejenega področja in se posvetijo nacionalni politiki. Pravimo “na splošno”, ker so te naše zapovedi namenjene vsem narodom. Vendar pa lahko ponekod drži, da zaradi najnujnejših in upravičenih razlogov za katoličane nikakor ni primerno, da se ukvarjajo z javnimi zadevami ali dejavno sodelujejo v politiki. Kljub temu pa bi bilo, kot smo navedli, neudeleževanje v javnih zadevah enako napačno, kot če ne bi skrbeli za skupno dobro ali se zanj ne bi trudili, in to še toliko bolj, ker katoličane prav nauki, ki jih izpovedujejo, opozarjajo, naj bodo pošteni in zvesti pri opravljanju dolžnosti, medtem ko bodo, če se bodo držali stran, ljudje, katerih načela nudijo le majhno jamstvo za blaginjo države, lažje prevzeli vajeti oblasti. To bi škodovalo tudi krščanski veri, saj bi na oblast prišli tisti, ki so Cerkvi slabo naklonjeni, tisti, ki so se z njo pripravljeni spoprijateljiti, pa bi bili prikrajšani za vsak vpliv.
45. Iz tega jasno sledi, da imajo katoličani upravičene razloge za sodelovanje pri vodenju javnih zadev. Pri tem namreč ne prevzemajo in ne bi smeli prevzemati odgovornosti za odobravanje tega, kar je v dejanskih metodah vladanja vredno graje, ampak si prizadevajo, da bi prav te metode, kolikor je to mogoče, obrnili v pravo in resnično javno dobro ter si hkrati po svojih najboljših močeh prizadevali, da bi tako rekoč v vse žile države vlili zdrav sok in kri krščanske modrosti in kreposti. Morala in ambicije poganov so se močno razlikovale od evangeljskih, vendar je bilo kristjane mogoče videti živeti neomadeževane povsod sredi poganskega praznoverja in, čeprav so bili vedno zvesti sami sebi, so pogumno stopili v ospredje povsod, kjer se je pokazala priložnost. Bili so zgled zvestobe svojim vladarjem, podrejeni, kolikor je bilo dovoljeno, suvereni oblasti, na vseh straneh so okoli sebe širili avreolo svetosti; trudili so se biti v pomoč svojim bratom in pritegniti druge k modrosti Jezusa Kristusa, vendar so se bili pogumno pripravljeni umakniti iz javnega življenja in celo dati življenje, če niso mogli brez izgube kreposti ohraniti časti, dostojanstev in služb. Zato so se krščanske navade in načini hitro uveljavili ne le v zasebnih hišah, ampak tudi v taboru, senatu in celo v cesarskih palačah. “Mi smo šele včeraj,” je zapisal Tertulijan, “pa vendar rojevaje se v vseh vaših ustanovah, preplavljamo vaša mesta, otoke, vasi, mesteca, skupščine, samo vojsko. vaše oddelke in korporacije, palačo, senat in sodišča.”[26] Tako se je krščanska vera, ko je enkrat postalo dovoljeno javno izpovedovati evangelij, v večini evropskih mest pojavila ne kot dojenček, ki joka v zibelki, ampak že odrasla in polna moči.
46. V teh naših dneh je dobro oživiti te zglede naših prednikov. Predvsem je dolžnost vseh katoličanov, ki so vredni tega imena in želijo biti znani kot najbolj ljubeči otroci Cerkve, da brez oklevanja zavračajo vse, kar ni v skladu s tako poštenim nazivom; da za pospeševanje resnice in pravičnosti uporabljajo ljudske ustanove, kolikor je to mogoče pošteno storiti; da si prizadevajo, da svoboda delovanja ne bi prestopila meja, ki jih določata narava in Božji zakon; da si prizadevajo, da se vsa civilna družba vrne k vzorcu in obliki krščanstva, ki smo ga opisali. Težko je določiti kakršno koli fiksno metodo, s katero naj bi dosegli te cilje, saj morajo sprejeta sredstva ustrezati krajem in časom, ki se med seboj zelo razlikujejo. Kljub temu je treba predvsem ohraniti enotnost cilja in si prizadevati za podobnost vseh načrtov delovanja. Oba cilja se bosta uresničila brezhibno, če bodo vsi sledili vodstvu apostolskega sedeža kot življenjskemu pravilu in ubogali škofe, ki jih je Sveti Duh postavil za voditelje Božje Cerkve.[27] Zaščita katolištva namreč nujno zahteva, da so pri izpovedovanju naukov, ki jih uči Cerkev, vsi enotnega mnenja in vsi trdno verujejo; paziti je treba, da se nikoli in na kakršen koli način ne podrejajo napačnim mnenjem in se jim ne upirajo manj odločno, kot dopušča resnica. O mnenjskih zadevah je dovoljeno razpravljati zmerno, v želji po iskanju resnice, brez neupravičenega sumničenja ali jeznega obtoževanja.
47. Zato naj vsi razumejo, da celovitosti katoliške vere ni mogoče uskladiti z mnenji, ki mejijo na naturalizem ali racionalizem, katerih bistvo je popolnoma odpraviti krščanske ustanove in v družbi uveljaviti prevlado človeka, ki izključuje Boga. Poleg tega je nezakonito slediti enemu načinu ravnanja v zasebnem življenju in drugemu v javnosti, zasebno spoštovati avtoriteto Cerkve, javno pa jo zavračati, saj bi to pomenilo združevanje dobrega in zla ter postavljanje človeka v konflikt s samim seboj, medtem ko bi moral biti vedno dosleden in se niti v najmanjši točki niti v nobenem življenjskem položaju ne bi smel oddaljiti od krščanske kreposti.
48. Toda v zadevah, ki so zgolj politične narave, kot sta na primer najboljša oblika vlade in ta ali oni sistem upravljanja, je razhajanje v mnenjih dovoljeno. Tistih, katerih pobožnost je v drugih pogledih znana in katerih misli so pripravljene v vsej poslušnosti sprejeti odloke apostolskega sedeža, torej po pravici ni mogoče šteti za slabe ljudi, ker se ne strinjajo glede tem, ki smo jih omenili; še večja krivica pa jim bo storjena, če jih – kot smo z obžalovanjem večkrat opazili – obtožimo, da kršijo ali omahujejo v katoliški veri.
49. Tega naj se dobro zavedajo vsi, ki imajo navado objavljati svoja mnenja, predvsem pa novinarji. V prizadevanju za zagotovitev interesov najvišjega reda ni prostora za notranje spore ali strankarsko rivalstvo; saj si morajo vsi z enim samim namenom in mislijo prizadevati za varnost tistega, kar je skupni cilj vseh – ohranitev vere in države. Če so torej doslej obstajala nesoglasja, naj bodo odslej z veseljem pokopana v pozabo. Če so bila storjena nepremišljena ali škodljiva dejanja, naj se, ne glede na to, kdo je bil kriv, medsebojna ljubezen popravi in naj se preteklost odkupi s posebno pokorščino vseh apostolskemu sedežu. Na ta način bodo katoličani dosegli dva najodličnejša rezultata: postali bodo pomočniki Cerkve pri ohranjanju in širjenju krščanske modrosti, največjo korist pa bodo prinesli civilni družbi, katere varnost izredno ogrožajo slabi nauki in slabe strasti.
50. To je tisto, častitljivi bratje, kar smo menili, da je naša dolžnost razložiti vsem narodom katoliškega sveta v zvezi s krščansko ustavo držav in dolžnostmi posameznih državljanov. Zdaj nam pripada, da z gorečo molitvijo prosimo za varstvo nebes in prosimo Boga, ki edini lahko razsvetli človeške misli in premakne njihovo voljo, da v svojo večjo slavo in splošno odrešenje človeštva dosežemo tiste srečne cilje, po katerih hrepenimo in za katere si prizadevamo. Kot srečno napoved božanskih koristi in v znamenje naše očetovske naklonjenosti vam, častitljivi bratje, ter duhovščini in vsemu ljudstvu, ki vam je zaupano v skrb in budnost, z ljubeznijo v Gospodu podeljujemo apostolski blagoslov.

Dano v cerkvi svetega Petra v Rimu, prvega novembra 1885, v sedmem letu našega pontifikata.

OPOMBE:

1. Rim 13,1.
2. Modrost 6,7.
3. Rim 13,1.
4. Rim 13,2.
5. Janez 20,21.
6. Mt 28,20.
7. Janez 10,10.
8. Marko 16,15.
9. Mt 16,19.
10. Janez 21: 16-17.
11. Luka 22,32.
12. Mt 28,18-20.
13. Mt 18,12.
14. 2 Kor 10,6.
15. 2 Kor 13,10.
16. Apd 5,29.
17. Rim 13,1.
18. Zakrament sv. Imp. ad Cyrillum Alexand. et Episcopos metrop.; glej Labbeus, “Collect. Conc., Vol. 3.
19. “De moribus ecclesiae, 1, cap. 30, št. 63 (PL 32, 1336).
20. “Epist. 138 ad Marcellinum,” cap. 2, št. 15 (PL 33, 532).
21. Epist. 238, papežu Pashalu II (PL 162, 246B).
22. Papež Pij IX, enciklika “Quanta Cura” (8. december 1864): “Syllabus.” Dovolj bo, če navedemo nekaj izmed njih:
    Prop. 19. Cerkev ni resnična, popolna in popolnoma neodvisna družba, ki bi imela v svoji lasti nespremenljive pravice, ki ji jih je podelil njen božanski ustanovitelj; civilna oblast pa mora določiti, katere so pravice Cerkve in v kakšnih mejah jih lahko uporablja.
    Prerokba 29. Država ima kot izvor in vir vseh pravic neomejeno pravico.
    Pritrditev 55. Cerkev mora biti ločena od države in država od Cerkve.
    Pr. 79. Neustavljivo je, da državljanska svoboda vsake oblike bogoslužja in polna moč, dana vsem, da odkrito in javno izražajo kakršnakoli mnenja in misli, vodita k lažji pokvarjenosti misli in morale ljudi ter k širjenju kuge verske brezbrižnosti.
23. 1 Pt 2,16.
24. Janez 8,34.
25. Janez 8,32.
26. Apoplget, 27 (P4 1, 525).
27. Apd 20,28.