Anni Sacri

BOJ PROTI ATEISTOM

Papež Pij XII. – 1950

Častitljivim bratom patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim redovnikom v miru in občestvu z Apostolskim sedežem.

1. Sveto leto, ki se izteka, nam je že dalo več kot en razlog za veselje in tolažbo. V Rim, od koder od začetka Cerkve izžareva luč evangeljskega nauka, se z vseh koncev sveta zgrinjajo množice vernikov. K Petrovemu sedežu niso prišli le zato, da bi odrešili lastne napake, ampak tudi zato, da bi odrešili grehe sveta in prosili za vrnitev družbe k Bogu, od katerega edinega lahko pridejo resnični mir v srcu, civilna sprava in blaginja narodov.

2. In vemo, da te prve skupine romarjev tvorijo avantgardo tistih, ki bodo v ugodnem obdobju prihajali pogosteje in v večjem številu. Zato je upravičeno upanje, da bo iz tega nastalo še več blagodejnih in obilnih sadov. Kljub temu, če so nam ti pogledi dali nežno tolažbo, pa ne manjka razlogov za zaskrbljenost in tesnobo, ki žalostita Naše očetovsko srce. Prvič, čeprav je vojna skoraj povsod prenehala, vendarle še vedno ni nastopil tako želeni mir – stabilen in trden mir, ki bi srečno rešil številne in vedno večje razloge za nesoglasja. Mnogi narodi si še vedno nasprotujejo; z zmanjševanjem zaupanja se začenja tekma v oboroževanju, zaradi česar srca vseh prevevata strah in trepet.
3. Tisto, kar se nam zdi ne le največje zlo, temveč korenina vsega zla, je to: laž pogosto nadomesti resnico in se nato uporablja kot orodje spora. S strani nemalo ljudi se vera mine kot nepomembna stvar, drugod pa je v družinskem in družbenem življenju popolnoma prepovedana kot ostanek starodavnih vraževerij; javni in zasebni ateizem se poveličuje tako, da se odpravljata Bog in njegov zakon, morala pa nima več nobenega temelja. Tudi tisk prepogosto vulgarno omalovažuje verska čustva, medtem ko ne okleva pri širjenju najbolj sramotnih obscenosti, ki vznemirjajo in z neizmerno škodo vodijo v nemilost nežno otroštvo in izdano mladost.
4. Z lažnimi obljubami se ljudstvo zavaja in spodbuja k sovraštvu, tekmovalnosti in uporu, zlasti ko se mu iz srca uspešno iztrga dedna vera, edino olajšanje v tem zemeljskem izgnanstvu. Organizirajo in spodbujajo se nemiri, nemiri in upori, ki v neprekinjenem nizu pripravljajo propad gospodarstva in povzročajo nepopravljivo škodo skupnemu dobremu.
5. Predvsem moramo z neizmerno žalostjo obžalovati, da so v nemalo narodih pravice Boga, Cerkve in same človeške narave razžaljene in poteptane. Sveti služabniki, celo tisti, ki so jim podeljena visoka dostojanstva, so bodisi pregnani s svojih pristojnih sedežev, izgnani in zaprti bodisi jim je onemogočeno opravljanje njihove službe na način, ki jim onemogoča, da bi jo opravljali. Na področju izobraževanja, tako nižjega kot univerzitetnega, pa tudi na področju publikacij in tiska, dovoljenje za razlago in obrambo nauka Cerkve ni dano ali pa je tako omejeno in podvrženo takemu nadzoru uradne cenzure, da se zdi samovoljna trditev, da morajo resnica, svoboda in vera pokorno služiti le civilni oblasti, uveljavljeno načelo.
6. Ker to nešteto zlo izvira, kot smo rekli, iz enega samega vira, iz zavračanja Boga in zaničevanja njegovega zakona, je potrebno, častitljivi bratje, da Bogu darujemo goreče molitve in vse spomnimo na tista načela, od koder edino lahko pride razsvetljenje za um, mir in soglasje za duše ter dobro urejena pravičnost med različnimi družbenimi razredi.
7. Kot veste, ko je enkrat odvzeta religija, ne more biti urejene in dobro urejene družbe. V tej točki je nujnost, da spodbudite duhovnike pod vašim vodstvom, da se zlasti v svetem letu ne bodo trudili, da bi se duše, ki so jim zaupane, z zavrženimi lažnimi predsodki in zmotnimi prepričanji ter odpravljenimi sovraštvi in nesoglasji hranile z evangeljskim naukom in tako sodelovale v krščanskem življenju ter tako pospešile želeno prenovo morale.
8. In ker duhovnik ne more doseči ne vseh ne vsega in ker njegovo delo ne more vedno ustrezno zadovoljiti vseh potreb, morajo tisti, ki služijo v vrstah Katoliške akcije, ponuditi pomoč lastnih izkušenj in dejavnosti. Nihče ne sme biti nedejaven in lenoben spričo toliko zla in nevarnosti, medtem ko si tisti v drugem taboru prizadevajo uničiti same temelje katoliške vere in krščanskega bogoslužja. Naj se nikoli ne zgodi, da bi bili “otroci tega sveta modrejši od otrok luči” (Lk xvi. 8); naj se nikoli ne zgodi, da bi bili slednji manj dejavni od prvih.
9. Vendar so človeška prizadevanja neučinkovita, če jih ne okrepi Božja milost. Zato vas, častitljivi bratje, spodbujamo, da med svojimi verniki začnete pravi molitveni križarski pohod, da bi pri Očetu usmiljenja in Bogu tolažbe (2 Kor 1, 3) izprosili primerna sredstva za sedanje zlo. Močno si želimo, da bi združeni z nami javno molili 26. marca na nedeljo pasijona, ko se s svetimi obredi Cerkve začne spominjati grenkega trpljenja, s katerim nas je božanski Odrešenik osvobodil suženjstva demonov in nas pripeljal nazaj v svobodo božjih sinov. Na ta dan se nameravamo spustiti v baziliko svetega Petra in združiti svoje molitve ne le s prisotnimi, ampak – kot upamo – tudi z molitvami celotnega katoliškega sveta. Tisti, ki zaradi bolezni, starosti ali drugih razlogov ne morejo priti v cerkev, naj s ponižnim in zaupljivim srcem darujejo Bogu svoje trpljenje in strahove, da bi bila molitev vseh, hrepenenje vseh in želja vseh enotna.
10. Naj vsi, združeni z nami v molitvi, prosijo Božje usmiljenje, da bi iz tako želene obnove morale nastal nov red, ki bi temeljil na resnici, pravičnosti in ljubezni. Naj nebeška luč razsvetli misli tistih, ki imajo v rokah usode narodov; naj se zavedajo, da tako kot je mir delo modrosti in pravičnosti, tako je vojna sad slepote in sovraštva; naj pomislijo, da bodo morali nekega dne odgovarjati ne le pred zgodovino, ampak tudi pred večno Božjo sodbo.
11. Tisti, ki obilno sejejo seme sovraštva, nesoglasij in rivalstva; tisti, ki skrivaj ali odkrito vznemirjajo množice in izzivajo upore; tisti, ki s praznimi obljubami zavajajo lahko vznemirljive množice, tudi oni morajo razumeti, da se pravičnost, ki jo zahtevajo krščanska načela in ki rojeva ravnovesje in bratsko sožitje, ne doseže s silo in nasiljem, ampak z uporabo prava.
12. Naj bodo vsi, ki jih vodi najvišja luč, pridobljena s kolektivno molitvijo, prepričani, da lahko le božanski Odrešenik razreši številne in grozljive spore; le Jezus Kristus, pravimo, ki je Pot, Resnica in Življenje (Janez xvi. 6), ki zamegljenim umom podeljuje nebeško jasnost, dvomljivim in popustljivim voljam pa božansko moč (Posnemanje Kristusa, III, 50 8, 5); le on lahko na pot večne sreče postavi duše ljudi, ki jih povezuje vez bratstva.
13. Z vero, ljubeznijo in upanjem mu torej namenjamo svoje molitve. Naj torej, zlasti v tem svetem letu, blagodejno pogleda na človeštvo, ki ga tarejo številne nesreče, napadajo številni strahovi in valovi številnih nesoglasij. In kakor je nekega dne s svojim božjim znamenjem umiril vihar na Galilejskem jezeru, naj tudi danes umiri človeške viharje.
14. Njegova luč naj razkrije laži hudobnežev, naj poniža nejevoljno nadutost ponosnežev, naj bogataše vodi k pravičnosti, velikodušnosti in dobrodelnosti, naj si revni in ubogi vzamejo za zgled družino iz Nazareta, ki si je kruh služila tudi z vsakdanjim delom; končno naj se tisti, ki imajo državno oblast, prepričajo, da ni trdnejšega družbenega temelja kot krščanski nauk in varovanje verske svobode.
15. Želimo, častitljivi bratje, da s temi stvarmi seznanite vernike, ki so vam zaupani, in jih spodbudite, naj z nami goreče molijo k Gospodu.
16. Prepričani, da se bodo vsi z ljubečo pripravljenostjo odzvali na naše spodbude, s polnim srcem vsakemu od vas in vsem vašim vernikom podeljujemo Naš apostolski blagoslov, obljubo Naše dobrohotnosti in znamenje nebeške naklonjenosti.

Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 12. marca 1950, v dvanajstem letu našega pontifikata.