Papež Pij XII.
6. 12. 1953
V veliko zadovoljstvo nam je, ljubljeni sinovi Zveze italijanskih katoliških pravnikov, da vas vidimo tukaj zbrane in vas iskreno pozdravljamo.
V začetku oktobra se je v Naši poletni rezidenci zbral še en kongres pravnikov, ki se je ukvarjal z mednarodnim kazenskim pravom. Vaš kongres je bolj nacionalnega značaja, vendar se tema, ki jo obravnava, „Narod in mednarodna skupnost“, ponovno dotika odnosov med narodi in suverenimi državami. Ni naključje, da je kongresov za preučevanje mednarodnih vprašanj, bodisi znanstvenih, gospodarskih ali političnih, vedno več. Jasno dejstvo, da so odnosi med posamezniki različnih narodov in med narodi samimi vedno bolj številni in intenzivni, vsak dan bolj nujno zahteva pravilno ureditev mednarodnih odnosov, tako zasebnih kot javnih; še toliko bolj, ker je to medsebojno zbliževanje posledica ne le velikega tehnološkega napredka in svobodne izbire, temveč tudi globljega delovanja notranjega zakona razvoja. Tega gibanja torej ni treba zatirati, temveč ga je treba spodbujati in pospeševati.
I
Pri tem širjenju imajo seveda poseben pomen skupnosti držav in narodov, bodisi že obstoječe bodisi šele cilj, ki ga je treba doseči. To so skupnosti, v katerih se suverene države, torej države, ki niso podrejene nobeni drugi državi, združujejo v pravno skupnost, da bi dosegle določene pravne cilje. O teh pravnih skupnostih bi si ustvarili napačno predstavo, če bi jih primerjali s svetovnimi imperiji v preteklosti ali sedanjosti, v katerih se različne rase, ljudstva in države zlijejo, če to želijo ali ne, v enoten konglomerat držav. V tem primeru pa se države, ki ostajajo suverene, svobodno združujejo v pravno skupnost.
V zvezi s tem se zaradi zgodovine sveta, ki kaže neprekinjeno zaporedje bojev za oblast, vzpostavitev pravne skupnosti svobodnih držav nedvomno zdi skoraj utopična. V preteklih spopadih je bila prepogosto vzrok želja po podjarmljenju drugih narodov in razširitvi lastne moči ali pa potreba po obrambi lastne svobode in neodvisnega obstoja. Tokrat pa je ravno nasprotno, da bi preprečili grozeče konflikte, kar ljudi spodbuja k nadnacionalni pravni skupnosti. Utilitaristični premisleki, ki imajo gotovo precejšnjo težo, usmerjajo k prizadevanjem za mir; in končno, morda je prav to mešanje ljudi različnih narodov zaradi tehnološkega napredka prebudilo vero v višjo skupnost ljudi, ki jo je želel Stvarnik in je zakoreninjena v enotnosti njihovega skupnega izvora, narave in končne usode, vcepljeno v srca in duše posameznikov.
II
Ti in drugi podobni premisleki kažejo, da se napredek pri vzpostavljanju skupnosti narodov kot na edinstveno in končno normo ne ozira na voljo držav, temveč na naravo, na Stvarnika. Pravica do obstoja, pravica do spoštovanja s strani drugih in do dobrega imena, pravica do lastne kulture in narodnega značaja, pravica do lastnega razvoja, pravica zahtevati spoštovanje mednarodnih pogodb in druge podobne pravice so nujne zahteve prava narodov, ki jih narekuje narava sama. Pozitivno pravo različnih narodov, ki je prav tako nepogrešljivo v skupnosti držav, ima nalogo natančneje opredeliti pravice, ki izhajajo iz narave, in jih prilagoditi konkretnim okoliščinam, pa tudi sprejeti druge določbe, seveda usmerjene v skupno dobro, na podlagi pozitivnega sporazuma, ki ima po svobodni sklenitvi zavezujočo moč.
V tej skupnosti narodov torej vsaka država postane del sistema mednarodnega prava in s tem naravnega prava, ki je hkrati temelj in krona celote. Posamezen narod tako ni več – in pravzaprav tudi nikoli ni bil – „suveren“ v smislu, da bi bil povsem brez omejitev. „Suverenost“ v pravem pomenu pomeni samoupravljanje in izključno pristojnost glede tega, kaj in kako je treba storiti v zvezi z zadevami določenega ozemlja, vedno v okviru mednarodnega prava, ne da bi pri tem postal odvisen od pravnega sistema katere koli druge države. Vsaka država je takoj podvržena mednarodnemu pravu. Države, ki ne bi imele te polnosti oblasti ali katerih neodvisnosti od oblasti katere koli druge države ne bi zagotavljalo mednarodno pravo, ne bi bile suverene. Toda nobena država se ne bi mogla pritoževati nad omejevanjem svoje suverenosti, če bi ji bila odvzeta moč samovoljnega delovanja brez upoštevanja drugih držav. Suverenost ni božanstvo države ali vsemogočnost države v heglovskem smislu ali po vzoru absolutnega pravnega pozitivizma.
III
Študentom prava vam ni treba razlagati, kako vzpostavitev, vzdrževanje in delovanje resnične skupnosti držav, zlasti take, ki bi zajela vsa ljudstva, povzročajo številne dolžnosti in težave, nekatere med njimi izjemno težke in zapletene, ki jih ni mogoče rešiti s preprostim odgovorom „da“ ali „ne“. To so vprašanja rase in izvora z njunimi biološkimi, psihološkimi in socialnimi posledicami; vprašanje jezika; vprašanje družinskega življenja z njegovimi odnosi, ki se razlikujejo glede na narod, med možem in ženo, starši in širšo družinsko skupino; vprašanje enakosti ali enakovrednosti pravic glede dobrin, pogodb in oseb za državljane ene suverene države, ki za kratek čas živijo v tuji državi ali pa si v njej, če ohranijo svoje državljanstvo, uredijo stalno prebivališče; vprašanje pravice do priseljevanja ali izseljevanja in druga podobna vprašanja.
Pravnik, državnik, posamezna država in skupnost držav bi morali pri tem upoštevati vsa prirojena nagnjenja posameznikov in skupnosti v njihovih pogodbah in vzajemnih odnosih; kot je težnja po prilagajanju ali asimilaciji, ki pogosto vodi celo do poskusa absorpcije; ali nasprotno, težnja po izključevanju in uničevanju vsega, kar se zdi nesposobno za asimilacijo; težnja po širjenju, po sprejemanju novega, kot nasprotno težnja po umiku in ločevanju; težnja po popolnem predajanju samemu sebi, pozabljanju nase, in njeno nasprotje, navezanost nase, ki izključuje vsakršno služenje drugim; želja po moči, želja po podrejanju drugih in tako naprej.
Vsi ti instinkti, bodisi za samopoveličevanje bodisi za samoobrambo, imajo korenine v naravnih nagnjenjih posameznikov, narodov, ras in skupnosti ter v njihovih omejitvah in omejitvah. V njih nikoli ne najdemo vsega, kar je dobro in pravično. Samo Bog, izvor vseh stvari, ima zaradi svoje neskončnosti v sebi vse, kar je dobro.
Iz tega, kar smo povedali, ni težko izpeljati temeljnega teoretičnega načela za ravnanje s temi težavami in težnjami: v mejah mogočega in zakonitega spodbujati vse, kar olajša združitev in jo naredi učinkovitejšo; odstraniti vse, kar jo moti; občasno dopuščati tisto, česar ni mogoče popraviti, vendar pa po drugi strani ne smemo dovoliti, da bi to povzročilo brodolom skupnosti, od katere si obetamo višje dobro. Težava je v uporabi tega načela.
IV
V zvezi s tem želimo z vami, ki se z veseljem izpovedujete za katoliške pravnike, obravnavati eno od vprašanj, ki se pojavljajo v skupnosti narodov, to je praktično sobivanje (<convivenza>) katoliških in nekatoliških držav.
Glede na versko prepričanje velike večine državljanov ali na podlagi izrecne zakonske izjave se bodo narodi in države članice mednarodne skupnosti delili na krščanske, nekrščanske, ravnodušne do vere ali zavestno brez nje ali celo na izpovedno ateistične. Interesi religije in morale bodo za celoten obseg mednarodne skupnosti zahtevali natančno opredeljeno pravilo, ki bo veljalo za celotno ozemlje posameznih suverenih držav članic mednarodne skupnosti. Glede na verjetnost in glede na okoliščine je mogoče predvideti, da bo ta pravilo pozitivnega prava izrečeno tako: na svojem ozemlju in za svoje državljane bo vsaka država urejala verske in moralne zadeve z lastnimi zakoni. Kljub temu bo na celotnem ozemlju mednarodne skupnosti držav državljanom vsake države članice dovoljeno uresničevati lastna prepričanja ter etične in verske prakse, če te niso v nasprotju s kazenskimi zakoni države, v kateri prebivajo.
Za pravnika, državnika in katoliško državo se tu postavlja vprašanje: ali lahko dajo soglasje k takšni odločitvi, ko gre za vprašanje vstopa in obstanka v mednarodni skupnosti?
V zvezi z verskimi in moralnimi interesi se postavlja dvojno vprašanje: prvo se nanaša na objektivno resnico in obveznost vesti do tega, kar je objektivno resnično in dobro; drugo pa na praktični odnos mednarodne skupnosti do posamezne suverene države in odnos posamezne države do mednarodne skupnosti v zvezi z vero in moralo.
Prvo vprašanje je težko predmet razprave in pravne odločitve med posameznimi državami in mednarodno skupnostjo, zlasti v primeru pluralnosti različnih verskih prepričanj v mednarodni skupnosti. Po drugi strani pa je drugo vprašanje lahko izredno pomembno in nujno.
V
Zdaj pa podajmo pravilen odgovor na drugo vprašanje. Predvsem je treba jasno povedati, da nobena človeška avtoriteta, nobena država, nobena skupnost držav, ne glede na njihov verski značaj, ne more dati pozitivnega ukaza ali pozitivnega pooblastila za učenje ali ravnanje, ki bi bilo v nasprotju z versko resnico ali moralnim dobrim. Takšna zapoved ali takšno pooblastilo ne bi imelo nobene zavezujoče moči in bi ostalo brez učinka. Nobena oblast ne more dati takega ukaza, ker je v nasprotju z naravo, da bi človekovega duha in voljo zavezovala k zmotam in zlu ali da bi eno ali drugo obravnavala kot indiferentno. Tudi Bog ne more dati takšnega pozitivnega ukaza ali pozitivnega pooblastila, ker bi bilo to v nasprotju z njegovo absolutno resnico in svetostjo.
Drugo vprašanje, ki je bistveno drugačno, se glasi: ali bi bilo mogoče v skupnosti držav – vsaj v določenih okoliščinah – vzpostaviti normo, da se svobodno uveljavljanje prepričanja in verske ali moralne prakse, ki sta veljavna v eni od držav članic, z državnimi zakoni ali prisilnimi ukrepi ne bi oviralo na celotnem ozemlju skupnosti narodov? Z drugimi besedami, postavlja se vprašanje, ali je v teh okoliščinah „non impedire“ ali strpnost dopustna in ali posledično pozitivna represija ni vedno dolžnost.
Pravkar smo navedli Božjo avtoriteto. Ali bi Bog, čeprav bi bilo zanj mogoče in enostavno zatreti zmoto in moralni odklon, v nekaterih primerih lahko izbral „non impedire“, ne da bi
ne da bi bil v nasprotju s svojo neskončno popolnostjo? Ali je mogoče, da <v določenih okoliščinah> ljudem ne bi dal nobenega pooblastila, jim ne bi naložil nobene dolžnosti in jim niti ne bi sporočil pravice do oviranja ali zatiranja tega, kar je zmotno in napačno? Pogled na stvari, kakršne so, daje pritrdilen odgovor. Realnost kaže, da sta napaka in greh v svetu v veliki meri prisotna. Bog jih sicer zavrača, vendar dopušča njihov obstoj. Zato trditev: verske in moralne zmote je treba vedno ovirati, kadar je to mogoče, ker je njihovo dopuščanje samo po sebi nemoralno, ne velja <absolutno in brezpogojno.>
Poleg tega Bog niti človeški avtoriteti ni dal tako absolutnega in splošnega ukaza v zadevah vere in morale. Takšna zapoved ni znana skupnemu prepričanju človeštva, krščanski vesti, virom razodetja in praksi Cerkve. Če na tem mestu izpustimo druga svetopisemska besedila, ki so navedena v podporo temu argumentu, Kristus v priliki o ljuljki daje naslednji nasvet: ljuljka naj raste na polju sveta skupaj z dobrim semenom v pričakovanju žetve (prim. <Mz 13,24-30). Dolžnost zatiranja moralnih in verskih zmot torej ne more biti končna norma delovanja. Podrejena mora biti <višjim in splošnejšim> normam, ki <v nekaterih okoliščinah> dopuščajo in celo morda nakazujejo kot boljšo politiko dopuščanje zmot, da bi se spodbudilo <višje dobro>.
S tem sta pojasnjeni dve načeli, h katerima se je treba v konkretnih primerih zateči za odgovor na resno vprašanje o tem, kakšno držo naj zavzamejo pravnik, državnik in suverena katoliška država ob upoštevanju skupnosti narodov glede zgoraj opisane formule verske in moralne strpnosti. Prvič: tisto, kar objektivno ne ustreza resnici ali normi morale, nima pravice obstajati, se širiti ali delovati. Drugič: neuspeh pri oviranju tega s civilnimi zakoni in prisilnimi ukrepi je vendarle mogoče upravičiti v interesu višjega in splošnejšega dobrega.
Pred vsem drugim mora katoliški državnik presoditi, ali je ta pogoj preverjen v konkretnem primeru – to je „vprašanje dejstva“. Pri svoji odločitvi se bo pustil voditi s tehtanjem nevarnih posledic, ki izhajajo iz strpnosti, in tistih, ki jih bo skupnost narodov obvarovana, če bo formula strpnosti sprejeta. Poleg tega se bo pustil voditi koristim, ki jih po modri napovedi lahko prinese strpnost za mednarodno skupnost kot tako in posredno za državo članico. V zvezi z vero in moralo bo zaprosil tudi za presojo Cerkve. Po njenem mnenju je edino tisti, ki mu je Kristus zaupal vodstvo svoje celotne Cerkve, pristojen, da v zadnji instanci spregovori o tako življenjsko pomembnih vprašanjih, ki zadevajo mednarodno življenje; to je rimski papež.
VI
Institucija skupnosti narodov, ki je danes delno uresničena, a si prizadeva, da bi se vzpostavila in utrdila na višji in popolnejši ravni, je vzpon od nižjega k višjemu, to je od množice suverenih držav k največji možni enotnosti.
Kristusova Cerkev ima na podlagi pooblastila svojega božanskega ustanovitelja podobno univerzalno poslanstvo. K sebi mora pritegniti in v versko enotnost povezati ljudi vseh ras in vseh časov. Vendar je tukaj proces v določenem smislu nasproten: od višjih se spušča k nižjim. V prvem primeru je bilo treba ustvariti in še vedno je treba ustvariti višjo pravno enotnost narodov. V drugem primeru pa je pravna skupnost s svojim univerzalnim ciljem, konstitucijo, pristojnostmi in tistimi, ki so jim te pristojnosti podeljene, vzpostavljena že od začetka, po volji in odloku samega Kristusa. Dolžnost te univerzalne skupnosti je od vsega začetka vključiti vse ljudi in vse rase (prim. Mt 28,19) in jih tako pripeljati do polne resnice in milosti Jezusa Kristusa.
Cerkev se je pri izpolnjevanju tega svojega poslanstva vedno soočala in se še vedno v veliki meri sooča z istimi težavami, ki jih mora premagovati delovanje skupnosti suverenih držav; le da jih občuti močneje, saj je zavezana namenu svojega poslanstva, ki ga je določil njen ustanovitelj sam, namenu, ki prodira do samih globin človekovega duha in srca. V takšnem položaju so konflikti neizogibni in zgodovina kaže, da so bili konflikti vedno, da so še vedno in da bodo po Gospodovih besedah do konca časov.
Kajti Cerkev se je s svojim poslanstvom soočala in se še vedno sooča z ljudmi in narodi s čudovito kulturo, z drugimi s skoraj neverjetnim pomanjkanjem civilizacije in z vsemi mogočimi vmesnimi stopnjami: različnostjo izvorov, jezikov, filozofije, verskih prepričanj, nacionalnih teženj in značilnosti; svobodnimi in zasužnjenimi ljudstvi; ljudstvi, ki nikoli niso pripadala Cerkvi, in ljudstvi, ki so bila ločena od njenega občestva.
Cerkev mora živeti med njimi in z njimi; nikoli ne more pred nikomer izjaviti, da je to „ne zanima“. Pooblastilo, ki ji ga je naložil njen božanski ustanovitelj, ji onemogoča, da bi sledila politiki nevmešavanja ali <laissez-faire.> Njena dolžnost je učiti in vzgajati v vsej neomajnosti resnice in dobrote, in s to absolutno dolžnostjo mora ostati in delovati med ljudmi in narodi, ki so si po miselnem nazoru popolnoma različni.
Zdaj pa se vrnimo k obema zgoraj omenjenima trditvama: najprej k tisti, ki brezpogojno zanika vse, kar je versko napačno in moralno zgrešeno. Glede te točke v Cerkvi nikoli ni bilo in tudi zdaj ni nihanja ali kompromisa, ne v teoriji ne v praksi.
Njeno ravnanje se v zgodovini ni spremenilo in se tudi ne more spremeniti, kadar koli in kjer koli se v najrazličnejših oblikah sooča z izbiro: ali kadilo za malike ali kri za Kristusa. Kraj, kjer ste zdaj navzoči, večni Rim, z ostanki veličine, ki je bila, in s slavnimi spomini svojih mučencev, je najbolj zgovorna priča odgovora Cerkve. Pred maliki se ni kadilo, krščanska kri je tekla in posvetila zemljo. Toda templji bogov ležijo v hladnem opustošenju ruševin, najsi bodo še tako veličastni; medtem ko ob grobovih mučencev verniki vseh narodov in vseh jezikov goreče ponavljajo starodavno apostolsko veroizpoved.
Glede druge trditve, to je glede strpnosti v določenih okoliščinah, strpnosti tudi v primerih, ko bi lahko prešli k zatiranju, je Cerkev iz spoštovanja do tistih, ki so po dobri vesti (čeprav zmotne, a nepremagljive) drugačnega mnenja – potem ko je pod Konstantinom Velikim in drugimi krščanskimi cesarji postala državna Cerkev, vedno zaradi višjih in prepričljivejših vzgibov – delovala in delovala s to strpnostjo. Tako deluje danes in tudi v prihodnosti se bo soočala z enako nujnostjo. V takšnih posameznih primerih držo Cerkve določa tisto, kar je potrebno za varovanje in upoštevanje <bonum commune,> po eni strani skupnega dobrega Cerkve in države v posameznih državah, po drugi strani pa skupnega dobrega vesoljne Cerkve, Božjega gospostva nad vsem svetom. Pri obravnavi „za“ in „proti“ za razrešitev „vprašanja dejstev“, pa tudi tega, kar zadeva končnega in vrhovnega sodnika v teh zadevah, za Cerkev ne veljajo nobene druge norme razen tistih, ki smo jih pravkar navedli za katoliškega pravnika in državnika.
VII
Ideje, ki smo jih navedli, so lahko koristne tudi za katoliškega pravnika in državnika, kadar pri študiju ali opravljanju svojega poklica pride v stik s sporazumi (konkordati, pogodbe, sporazumi, <Modus vivendi> itd. ), ki jih je Cerkev (to je že dolgo časa Apostolski sedež) sklepala in jih še vedno sklepa s suverenimi državami. Konkordati so zanjo izraz sodelovanja med Cerkvijo in državo. Načeloma, torej teoretično, ne more odobriti popolne ločitve obeh oblasti. Konkordati morajo zato Cerkvi zagotoviti stabilno pravno in dejansko stanje v državi, s katero so sklenjeni, in ji zagotoviti popolno neodvisnost pri izpolnjevanju njenega božjega poslanstva.
Možno je, da Cerkev in država v konkordatu razglašata svoje skupno versko prepričanje; lahko pa se tudi zgodi, da ima konkordat poleg drugih namenov tudi ta, da prepreči spore glede načelnih vprašanj in da že na samem začetku odpravi morebitne konfliktne zadeve. Ko Cerkev podpiše konkordat, se zavzema za vse, kar je v njem zapisano. Vendar pa ob vzajemnem priznanju obeh visokih pogodbenih strank ni nujno, da velja enako za vse. Lahko pomeni izrecno odobravanje, lahko pa tudi preprosto strpnost v skladu s tema dvema načeloma, ki sta norma za sobivanje (<convivenza>) Cerkve in njenih vernikov s civilno oblastjo in z ljudmi drugega prepričanja.
O tem, ljubljeni sinovi, smo nameravali z vami razpravljati precej izčrpno. Glede ostalega smo prepričani, da lahko mednarodna skupnost prežene vsako vojno nevarnost in vzpostavi mir, kar zadeva Cerkev, pa ji lahko povsod zagotovi svobodo delovanja, tako da bo lahko v duhu in srcu, v mislih in dejanjih ljudi vzpostavila kraljestvo tistega, ki je Odrešenik, Zakonodajalec, Sodnik, Gospod sveta, Jezus Kristus, ki vlada kot Bog nad vsem, blagoslovljen na veke (<Rim.> 9,5).
Medtem ko z našimi očetovskimi dobrimi željami spremljamo vaše delo za večje dobro narodov in za izpopolnitev mednarodnih odnosov, vam iz polnosti našega srca kot obljubo najbogatejših božjih milosti izročamo apostolski blagoslov.