PIJ XII
SPLOŠNO AVDIENCA*
Sreda, 17. januar 1940
Večni nauk živega Petra
V Rimu obstaja starodavna in pobožna navada (za katero so tudi ugledne osebnosti večkrat dajale zgled), da mladoporočenci pobožno obiščejo patriarhalno vatikansko baziliko, da ponovijo katoliško veroizpoved in izprosijo za svoje novo srce vztrajnost v veri. Vi, ljubljeni sinovi in hčere, pa ste po posebno srečni okoliščini prišli sem prav na predvečer dneva, ko Cerkev praznuje praznik Petrovega sedeža v Rimu.
Zato se boste, če tega še niste storili, ali pa se boste vrnili z večjo vnemo, poklonili in molili v tem najvišjem krščanskem templju, ne le ob grobu kneza apostolov, ampak tudi na zadnji strani apside, pred veličastno bronasto skrinjo, v katero je Berninijev genij vgradil stol, na katerem je po izročilu sedel sveti Peter.
Katedra je bolj ali manj dvignjen, bolj ali manj slovesen sedež, na katerem učitelj poučuje. Poglejte torej stol, s katerega je prvi papež govoril prvim kristjanom, tako kot mi zdaj govorimo vam, in jih spodbujal, naj se varujejo pred hudičem, ki kot rjoveči lev hodi in išče, koga bi požrl (I Petr., V, 8-9), ter jih spodbujal k trdnosti v veri, da jih ne bi zanesle zmote lažnih prerokov (II Petr., II, I; III, 17). Ta Petrov nauk se nadaljuje v njegovih naslednikih in se bo nespremenljivo nadaljeval v vseh časih, saj je takšno poslanstvo, ki ga je glavi Cerkve podelil sam Kristus.
Da bi pokazali univerzalni in nezmotljivi značaj tega nauka, je bil sedež duhovnega prvenstva določen v Rimu po previdnostni pripravi; Bog je poskrbel, kot je zapisal naš veliki predhodnik sveti Leon I., da so bili narodi združeni v enem cesarstvu, katerega glava je bil Rim, tako da se je od tod luč resnice, razodeta za zdravje vseh narodov, učinkoviteje širila na vse njegove člane (St. Leonis Magni Sermo LXXXII, c. 3-5).
Petrovi nasledniki, prav tako smrtni kot vsi ljudje, bolj ali manj hitro preminejo. Toda Petrov primat bo vedno obstajal s posebno pomočjo, ki mu je bila obljubljena, ko mu je Jezus naročil, naj svoje brate utrjuje v veri (Luc., XXII, 32). Ne glede na ime, obraz, človeški izvor vsakega papeža je vedno Peter tisti, ki živi v njem; Peter je tisti, ki vodi in upravlja; Peter je predvsem tisti, ki uči in širi luč osvobajajoče resnice po svetu. Zaradi tega je veliki sveti govornik dejal, da je Bog v Rimu ustanovil večni sedež: „Peter bo živel v svojih naslednikih; Peter bo vedno govoril s svojega sedeža“ (Bossuet, Sermon sur l’unité de l’Eglise, I).
Zdaj pa je tu še resno opozorilo – že smo ga omenili -, ki ga je naslovil na kristjane svojega časa: „Med ljudstvom so bili lažni preroki, kakor bodo tudi med vami lažni učitelji. . . Ker ste torej opozorjeni, bodite pozorni, da vas ne bi zaneslo v zmoto nespametnežev, da ne bi odpadli od svoje trdnosti“ (prim. II Petr.).
Tudi vam, dragi mladoporočenci, se lahko zgodi, da boste celo v tej naši globoko katoliški Italiji, kjer je naša sveta vera „edina državna vera“ in je zakonski zvezi, „temelju družine“, priznano „dostojanstvo v skladu s katoliškim izročilom ljudstva“ (prim. pogodbo in konkordat med Svetim sedežem in Italijo), srečali propagatorje naukov, ki uničujejo vero. Včasih boste okoli sebe slišali ljudi, ki vero obravnavajo kot nekaj dodatnega, če ne celo škodljivega glede na nujne skrbi materialnega življenja. Morda se bodo pred vami hvalili z verskim sentimentalizmom brez dogem; trdili bodo napake in predsodke, ki so v nasprotju s tem, kar vas katekizem uči o zakonski zvezi, njeni edinosti in nerazdružljivosti; slišali boste govoriti, da krščanska poroka zakoncema nalaga pretirane obveznosti, ki jih je nemogoče izpolniti. Nemogoče, da, samo človeškim močem; toda zato je zakrament v vas po stanju milosti položil in ohranja božansko moč. Nič, kar Bog predpiše, ni nad temi nadnaravnimi silami, ki so prisotne in sodelujejo v vas: „Vse mi je mogoče v njem, ki je moja tolažba“ (Filip., IV, 13), je vzkliknil apostol poganov. „Ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj“ (I Kor XV, 10).
Zato se ne bojte svojih dolžnosti, pa naj se vam zdijo še tako hude. Ne pozabite, da je na dan, ko je Peter, ribič iz Galileje, brez človeške pomoči, potem ko je ustanovil Cerkev v Antiohiji in prepotoval številne pokrajine, prišel v Rim, da bi tam ustanovil svoj sedež in sedež svojih naslednikov, po primerjavi svetega Leona Velikega (l. c. ), kot človek, ki vstopa v gozd trepetajočih zveri ali napreduje po oceanu, ki ga vznemirjajo raznovrstni tokovi poganstva, ki se v Rim stekajo z vseh koncev cesarstva; vendar je po tem morju hodil z večjo gotovostjo kot po Genezareškem jezeru, saj je bila njegova vera zdaj ponovno potrjena po božji poti.
Prosite svetega Petra za to trdnost vere. Potem se vam tudi dolžnosti krščanskih zakoncev ne bodo več zdele pretežke. Nasprotno, z veseljem jih boste izpolnjevali in sredi dvajsetega stoletja sledili nauku, ki ga je prvi papež posredoval zakoncem svoje dobe: „Ženske naj bodo podrejene svojim možem, da bi jih, četudi nekateri ne verjamejo besedi, pridobili brez besede z ravnanjem svojih žena, s spoštovanjem upoštevajoč njihovo čedno vedenje. . . Tudi vi, o možje, živite modro s svojimi ženami in jih spoštujte kot bolj krhka bitja, soudeležence milosti življenja“ (I Petr., III, 1-2 in 7). Nič vas ne bo bolje obvarovalo pred praznimi željami po spremembi, pred lahkomiselnimi nespretnostmi, pred nevarnimi izkušnjami kot zavest, da ste za vedno združeni drug z drugim v stanju, ki ste si ga svobodno izbrali.
Peter vam je danes ponovil svoj nauk; Peter sam vas po roki svojega naslednika očetovsko blagoslavlja.
- Razprave in sporočila njegove svetosti Pija XII, I,
Prvo leto pontifikata, 2. marec 1939 – 1. marec 1940, str. 489-492