NAGOVOR SVETEGA OČETA PIJA X
DUHOVNIKOM APOSTOLSKE ZVEZE
OB 50. OBLETNICI
NJENE USTANOVITVE
ponedeljek, 18. november 1912
Zahvaljujem se vam, ljubljeni sobratje, za tenkočutno misel, ki vas je pripeljala v Vatikan, da bi tu s svojim starodavnim sobratom praznovali petdeseto obletnico ustanovitve Apostolske unije. Zahvaljujem se vam iz vsega srca in molim, da vas bo Gospod nagradil za to dejanje izvrstne ljubezni. Čestitam vam tudi za vpis v to unijo, saj ste se s tem dejanjem zavezali, da boste zvesto izpolnjevali vse duhovniške obveznosti: obveznosti, ki sem jih poskrbel povzeti v Exhortatio ad clerum, objavljenem ob mojem duhovniškem jubileju, in z izpolnjevanjem katerih bomo lahko ostali zvesti poklicanosti, h kateri nas je poklical Gospod: vocavit vocatione sua sancta: torej bomo lahko dosegli svetost, potrebno za duhovništvo, h kateremu smo poklicani. Če jih je sveti Peter, ko je govoril o preprostih kristjanih, imenoval gens sancta, genus electum, regale sacerdotium, koliko bolj bi bilo to treba reči o nas, predstavnikih Boga na zemlji in njegovih služabnikih, quos elegit Deus in Christo ante mundi constitutionem, ut essemus sancti et imrnaculati in caritate, quos non dixit servos sed amicos, pro Christo legatione fungentes, ministros Christi et dispensatores mysteriorum Dei?
Da bi dosegli to svetost, vam torej priporočam, da vedno zvesto spoštujete pravila vaše unije in pazite, da se nobenega dne in iz nobenega razloga ne odpoveste obveznostim, ki vam jih nalagajo, to je meditaciji, duhovnemu branju, izpitu, obiskovanju Najsvetejšega zakramenta, saj boste z upoštevanjem tega reda ohranili svoje dobro in postali sveti.
Raztreseni zaradi številnih drugih opravkov zlahka pozabimo na stvari, ki vodijo k popolnosti duhovniškega življenja; zlahka se prevaramo in verjamemo, da s tem, ko skrbimo za zdravje duš drugih, delamo tudi na svojem posvečenju. Vendar naj vas to laskanje ne zavede, kajti nemo dat quod non habet; in da bi posvetili druge, ne smemo zanemariti nobenega od predlaganih sredstev za posvečenje sebe.
Prav tako ste zelo dobro povedali, da mora biti značilnost duhovnikov Apostolske unije in njihova posebna uniforma ljubezen do papeža, in to tudi dejansko je, in tudi to bo čudovito prispevalo k vašemu posvečenju. Da bi ga torej ljubili, je dovolj, da razmišljamo o tem, kdo je papež:
Papež je varuh dogem in morale; je varuh načel, ki delajo družino pošteno, narode velike, duše svete; je svetovalec knezov in ljudstev; je glava, pod katero se nihče ne počuti tiraniziranega, saj predstavlja samega Boga; je oče par excellence, ki v sebi združuje vse, kar je lahko ljubeče, nežno in božansko.
Zdi se neverjetno in tudi boleče, da obstajajo duhovniki, ki jim je treba dati to priporočilo, vendar smo danes žal v tem krutem, nesrečnem stanju, ko moramo duhovnikom reči: ljubite papeža!
In kako naj bi ljubili papeža? Non verbo neque lingua, sed opere et veritate. Ko človek ljubi neko osebo, se v vsem poskuša prilagoditi njenim mislim, uresničevati njene želje, razlagati njene želje. In če je naš Gospod Jezus Kristus o sebi rekel: Si quis diligit me, sermonem meum servabit, potem je za izkazovanje ljubezni do papeža potrebno, da ga ubogamo.
Zato se, ko ljubimo papeža, ne prepiramo o tem, s čim razpolaga ali kaj zahteva, ali kako daleč naj gre poslušnost in v katerih stvareh je treba ubogati; ko ljubimo papeža, ne govorimo, da ni dovolj jasno govoril, kakor da bi bil dolžan vsem na uho ponavljati tisto voljo, ki jo je tolikokrat jasno izrazil ne le ustno, ampak tudi v pismih in drugih javnih listinah; Njegovih ukazov se ne postavlja pod vprašaj z lahkim izgovorom tistih, ki nočejo ubogati, da ne ukaže papež, ampak tisti, ki ga obkrožajo; področje, na katerem lahko in mora izvajati svojo oblast, ni omejeno; avtoriteta drugih ljudi, četudi učenih, ki se ne strinjajo s papežem, se ne postavlja pred papeževo avtoriteto, in če so učenjaki, niso sveti, kajti kdor je svet, se ne more ne strinjati s papežem.
To je izliv žalostnega srca, ki ga z globoko grenkobo ne izrekam za vas, ljubljeni sobratje, ampak skupaj z vami obžalujem ravnanje tolikih duhovnikov, ki si ne le dovolijo razpravljati in kritizirati papeževe želje, ampak jih ni sram priti do predrzne in drzne neposlušnosti s tolikšno škodo za dobro in s tolikšno pogubo duš.
Tega obžalovanja ne povzročate (ponavljam) vi, ljubljeni sobratje, ki ob upoštevanju pravil Unije slovesno izpovedujete svoje spoštovanje, naklonjenost in pobožnost do papeža. – Naj vas Bog ohrani v teh svetih namenih in vas potolaži s svojim blagoslovom; ta blagoslov, ki ga kličem na vas, na vaše sobrate, na vaše družine, na vse, ki so vam dragi in ki jih imate v mislih, naj vsem prinese vso tolažbo.
OPOZORILO
Da bi odpravili nesporazume, ki jih nekateri časopisi povzročajo med duhovščino in verniki, s tem sporočamo, da Sveti sedež ne priznava naslednjih časopisov kot skladnih s papeškimi smernicami in z normami iz pisma njegove svetosti lombardskim škofom z dne 1. julija 1911: L’Avvenire d’Italia, Il Momento, Il Corriere d’Italia, Il Corriere di Sicilia, L’Italia in drugi podobni, ne glede na to, kakšne so namere nekaterih uglednih oseb, ki jih vodijo in jim pomagajo.