Pij VI.
- V zadnjem letu smo videli, da je moč naših sovražnikov iz dneva v dan bolj grozeča in da je Rimska cerkev v takšnem položaju, da se moramo bati vsega, kar je povezano z nevarnostjo, da bi ugasnila njena svoboda; Ničesar pa se ne bojimo tako tesnobno kot tega, da bi (ker se je po naši smrti izpraznil apostolski sedež) skupščine, ki naj bi potekale za izvolitev našega naslednika, preprečila sila ali nemiri, ali da bi bila namera izvoliti novega papeža neizvedljiva, ali vsaj, da bi bile na poti k hitremu opravljanju tako svečane službe postavljene neskončne ovire. Da bi se torej tej nevarnosti čim učinkoviteje zoperstavili, kar je bilo v Naši moči, smo v drugem našem pismu sub plumbo z dne 30. decembra v dvajsetem, tretjem letu našega pontifikata odredili, da je v pristojnosti večine navzočih kardinalov, da se zberejo za volitve papeža na kraju, ki se jim zdi najbolj primeren, in smo jim dali možnost, da po potrebi podaljšajo ali skrajšajo desetdnevni rok (ki so ga predpisali naši predhodniki rimski papeži, zlasti blaženi Gregor X.), ki mora preteči od smrti papeža do njegovega vstopa v konklave; Vendar pa nismo v ničemer odpravili drugih slovesnih obredov, ki jih predpisujejo konstitucije istih papežev o izvolitvi rimskega papeža.
- Ne bi nas prizadel zaman strah pred prihajajočimi nesrečami, če ne bi res videli dogodkov, ki se dogajajo proti rimski Cerkvi in njeni svobodi in so veliko resnejši in bolj zavržni od tistih, ki smo se jih bali. Kajti naši častitljivi bratje kardinali svete rimske Cerkve, ki jim izključno pripada izvolitev rimskega papeža, so bili bodisi izgnani iz Rima, bodisi vrženi v ječo, bodisi izgnani v različne kraje; dediščina blaženega Petra je bila izropana; premoženje cerkva je bilo razprodano; samostani, skupnosti izgnanih redovnikov, so bili dani v profane namene; celo disciplina Cerkve je bila spodkopana; ne le da je bila kršena imuniteta duhovništva, ampak je bila tudi omejena njegova oblast in ukradena njegova svoboda. Mi sami, ki smo porok in varuh dediščine svetega Petra in ki smo, čeprav z nezadostnimi zaslugami, a po Gospodovi volji, nad vesoljno Kristusovo Cerkvijo in upravljamo njene usode kot nasledniki blaženega Petra na zemlji ter smo dolžni braniti in varovati kršene pravice duhovništva, smo bili pregnani iz rimske stolnice in prisiljeni v izselitev v tuje dežele; zaprti v tem kartuzijanskem samostanu ne moremo preprečiti toliko zla z apostolsko avtoriteto niti ne moremo protestirati proti tako hudemu zatiranju tako človeških kot božjih pravic in se dejansko bojimo, da bi zaradi take brezbožnosti in človeškega nasilja lahko nastalo še večje zlo za Cerkev in celotno vero.
- Kljub temu pa Bog v tolikšnih nevarnostih ni pustil svoje Cerkve na cedilu. Poleg tega, da je našim častitljivim bratom vlil toliko trdnosti, kolikor jim je bilo treba podeliti, da so z odločnim umom prenesli neskončne stiske, ki so jih bili prisiljeni prenašati, je s svojo božansko pomočjo podpiral in vodil tudi to našo šibko starost tako, da smo ne le preživeli toliko zla, prizadejanega Cerkvi, ampak da smo se okrepljeni z nebeško milostjo lahko brez strahu soočili s toliko stiskami in poskrbeli vsaj za prihodnje nevarnosti za Cerkev, če ne že za sedanje. In res mora biti nov red odločitev prilagojen novemu toku časa. Zaradi novih nesreč, ki so doletele apostolsko svobodo v teh devetih mesecih, ki so sledili, vidimo, da sredstva, ki so bila takrat predpisana v Našem spominskem pismu za odvrnitev nevarnosti izvolitve, ne zadostujejo. Ker so se namreč težave Cerkve povečale, časi zahtevajo nove olajšave, da ne bi bila motena izvolitev papeža, ravno takrat in še bolj moramo zahtevati, da se rimski papež izvoli z lahkoto in pripravljenostjo ter da se izvoli po opravljenih slovesnih obredih, o katerih se zlasti v teh časih morda ne more razmišljati.
- Motu proprio, z zanesljivim naukom in v polnosti apostolske moči, samo na tistih zborovanjih, ki bodo najprej potekala z namenom izvolitve papeža po Naši smrti, in tudi na tistih, ki bodo kmalu sledila, dokler (upajmo, da ne! ) okoliščine spremenijo na bolje, naš naslednik umre, ne da bi razglasil nov zakon o tej zadevi, želimo odstopiti, in to jasno in izrecno, ne le od tistih zakonov, ki se nanašajo na zborovanja, ki naj bi potekala na istem kraju, kjer je papež umrl, temveč tudi od vseh slovesnih obredov in navad, ki sploh ne zadevajo vsebine kanoničnih volitev in ki jih pri volitvah papeža običajno upoštevajo predpisi in norme rimskih papežev, predvsem pa konstitucija Ubi periculum blaženega Gregorja X., objavljena na splošnem koncilu v Lyonu; za konstitucijo Ne Romani Klementa V., izdano na generalnem koncilu na Dunaju; za konstitucijo Licet in constitutione Klementa VI (leto 1351); Ad Romani Pontificis Urbana VIII (1626); In eligendis Pija IV (1562); za dve konstituciji Aeterni Patris in Decet Romanum Pontificem Gregorja XV (1621); za konstitucijo Apostolatus officium Klementa XII (1732) in za Nostra Christi Ecclesiae iz lanskega leta (za vse, kar je z njo v nasprotju); hkrati razpuščamo in razglašamo kardinale, vse in vsakega posebej, za razrešene vsake prisege, s katero so se zavezali, da bodo spoštovali in ohranjali vse te norme pri izvolitvi papeža, tako na prvi kot na prihodnjih skupščinah, in sicer do takrat, ko bo to potrebno samo za skupščine, ki bodo neposredno sledile.
- Poleg tega dobro razumemo, da bo za hitrost volitev zelo koristilo, če si bodo kardinali pred našo smrtjo izmenjali mnenja in se odločili, kako najhitreje uporabiti tiste norme, ki smo jih določili, in kako zavestno in kmalu izvesti volitve prihodnjega papeža. Apostolske konstitucije zelo hudo obsodijo tiste, ki si, dokler je papež še živ in brez posvetovanja z njim, drznejo govoriti in razpravljati o izvolitvi njegovega naslednika, kot je predvideno v konstituciji Cum secundum Pavla II; zato mi, z odstopanjem od te konstitucije in drugih podobnih, vsem in posameznim kardinalom (tudi za časa življenja) podeljujemo sposobnost, da razpravljajo, razmišljajo in se dogovorijo o najenostavnejšem načinu izvajanja in urejanja zadev, ki smo jih predvideli. Posledično lahko kardinali pri določanju dneva zborovanj, kraja njihovega sklica, zaprtosti konklava (naj se ohrani ali odpravi), izbiri tistih, ki bodo imenovani za ministre v konklavu, in končno vseh tistih postopkov, ki se zdijo potrebni za premišljeno izvolitev papeža, svobodno razpravljajo, presojajo in urejajo : pod pogojem, da v tej sposobnosti odločanja in odrejanja vedno ostane določilo, da se nobenemu od kardinalov ni dovoljeno dogovarjati ali razpravljati o osebi, ki naj bi bila izvoljena za papeža, razen po Naši smrti.
- Poleg tega je treba spoštovati in opredeliti vse pogoje, ki so potrebni pri vsaki kanonični izvolitvi rimskega papeža, tako tiste, ki se nanašajo na varnost kraja, kjer naj bi potekale skupščine, kot tiste, ki se nanašajo na svobodo volivcev in na dve tretjini glasov navzočih, ki se morajo zbližati za izvoljeno osebo; poleg tega izključujemo vsakršno prevaro ali simonijo, o kateri ne moremo niti slutiti, opozarjamo in odrejamo, da bodo s kraja, kjer nas bo pravični in usmiljeni Gospod hotel popeljati v večni mir, na katerega upamo po tako težavnem življenju, navzoči tisti od kardinalov, in če jih bo veliko, najbolj avtoritativni med njimi ali apostolski nuncij, če bodo vsi odsotni, ali če ga ne bo, ordinarij ali prelat ali kdor koli drug, ki je deležen cerkvenega dostojanstva, kardinalom čim prej sporoči papeževo smrt, da se bodo tisti med njimi, ki se bodo lahko udeležili zborovanja, lahko pripravili na srečanje.
- Veliko je razlogov za strah, da kardinali, ki so nasilno razdeljeni in razpršeni po različnih pokrajinah, ne bodo mogli svobodno oditi in oditi na en kraj, tako da bo Petrova ladja, ki jo danes pretresajo siloviti valovi, ostala brez krmarja, ali da bodo kardinali, zbrani od vsepovsod, izvolili več kot enega papeža in da bo sveto Božjo Cerkev (Bog ne daj!) pretresel razkol. Zato, da bi se z Božjo pomočjo spoprijeli s tolikimi nesrečami, s podobnim motu proprio in z zanesljivim znanjem ter v polnosti apostolske moči odločamo, odrejamo in naročamo, da pravico do izvolitve vrhovnega papeža, ker je naša smrt daleč od rimske kurije, izvršujejo samo tisti kardinali, ki so najštevilnejši na področju katoliškega kneza, in ne tisti, ki živijo v kakšni drugi pokrajini; in skupaj s tistimi, ki iz drugih regij prihajajo na skupščine, ki bodo potekale na omenjenem gospostvu.
- Zato želimo, da v skladu s tradicijo kardinal dekan Svetega kolegija, če je na tistem gospostvu, kjer so kardinali najštevilčnejši, ali v njegovi odsotnosti tisti, ki med njimi zaseda najvišjo funkcijo, potem ko je izvedel za našo smrt, takoj določi najprimernejši kraj za sklic zborovanj, pri čemer naj sliši mnenje istih kardinalov, če ga slučajno niso že prej izbrali s skupnim soglasjem. S sklicnim pismom naj povabi vse kardinale, kjerkoli že so, tistim, ki se zadržujejo drugje, pa naj pošlje novico o številu in imenih tistih kardinalov, ki živijo na ozemljih istega kneza. Zato v imenu svete poslušnosti odrejamo, da so vsi kardinali, če ni zelo resnih ovir, takoj dolžni ubogati obvestilno pismo o sklicu zborovanj: samo tistim kardinalom, ki se bodo v velikem številu zbrali na istem kraju, in drugim, ki bodo posredovali pred izvedbo volitev, podeljujemo dovolj pooblastil, da z vrsto glasovanj ne le določijo norme o izvolitvi pontifika, ampak tudi svobodno in zakonito izvolijo samega pontifika, ko preteče običajnih deset dni in ne da bi čakali na prihod drugih kardinalov: na ta način bo papež, ki ga bosta izvolili dve tretjini kardinalov v zboru, izvoljen v skladu z obredom: resnično je rimski papež Kristusov namestnik in kot takega ga mora upoštevati in priznati vesoljna Cerkev.
Nadalje odrejamo, da se to apostolsko pismo po Naši volji javno prebere prvi dan, ko se bodo kardinali zbrali, da bi glasovali, in če se zdi, da v katerem koli delu potrebuje razlago ali pojasnilo, naj ga razložijo in pojasnijo sami navzoči kardinali s pomočjo pluralnosti mnenj, tako da bo vse, kar na ta način potrdi večina zbranih kardinalov, sprejeto, kot da smo o njem odločili Mi z apostolsko avtoriteto.
- V resnici, ker je zadeva, ki jo obravnavamo, tako pomembna, da se zdi, da so od nje odvisni predvsem premišljena izvolitev papeža, ohranitev edinosti katoličanov in mir v Cerkvi, Mi, z uporabo Naše apostolske oblasti, v imenu svete poslušnosti in pod grožnjo izobčenja opozarjamo, da ni dovoljeno, da bi kdor koli iz svetega kolegija kardinalov (ne glede na izgovor) z nepripravljenostjo in poslušnostjo nasprotoval predpisom, ki smo jih narekovali v tem našem pismu; nasprotno, želimo, da bi bili vsi zavezani k njihovemu spoštovanju in uporabi. Zato s krvjo usmiljenja Našega Boga, v imenu ljubezni božanskega duha, ki se širi v Našem srcu, in s tisto zakramentalno vero, s katero se je vsakdo, kooptiran v sveti kolegij kardinalov, zavezal, da bo varoval in branil Kristusovo Cerkev vse do prelivanja krvi, pozivamo vse, da so v resni nevarnosti, v kateri je krščanska vera, pripravljeni postaviti zasebne interese pred Božjo slavo in mirnost Cerkve ter se s skladnimi mislimi posvetiti tej temeljni dolžnosti: Da Petrov čoln, ki ga pretresajo številne nevihte, ne bi bil prisiljen predolgo nihati brez krmarja in krmarke; da katoliška čreda zaradi zasebnih interesov ne bi trpela pomanjkanja pastirja in varuha, ki bi jo branil in reševal pred številnimi volkovi, ki od vsepovsod vdirajo, da bi plenili ovce. Čeprav so s potrpežljivostjo in krotkostjo prenašali toliko grenkih stisk v Kristusovem imenu in potrjevali svojo vero za večjo slavo Cerkve, naj se vendarle prepričajo, da ne bodo mogli bolj svetlo pričevati o svoji veri, če ne bodo izvolili papeža s skladnimi čustvi in hitrostjo, s čimer bodo resnično dokazali, da se ne ozirajo na svoje udobje, ampak da so mislili le na mirnost Cerkve, odrešitev krščanske črede in nevarnosti, ki grozijo zemlji.
- Tisti, ki nasprotujejo pričujočemu pismu in stvarem, ki jih vsebuje, in imajo kakršno koli pravico ali interes glede tega, kar je v njem navedeno, ali čutijo, da se z nekaterimi točkami nikakor ne strinjajo, pa niso bili pozvani ali zaslišani, naj kljub temu vedo, da pričujoče pismo vedno velja za trdno, veljavno in učinkovito v neskončnost ter v celoti razloži in doseže vse svoje učinke, tisti, na katere se nanaša in ki so zanj odgovorni, pa so ga nedotakljivo in ustrezno zavezani upoštevati, dokler so odgovorni. Za nepomembno in zaman se šteje, da je kdo zavestno ali neodgovorno storil kaj drugega.
- Ker norme nas samih in apostolske pisarne niso v nasprotju z uveljavljenim pravom (ki se ne sme zatajiti, dokler to ni potrebno) ter s konstitucijami in določbami, ki so jih doslej objavili Aleksander III, Gregor X, Klement V. in Pij IV. ter drugi rimski papeži, naši predhodniki, o izvolitvi vrhovnega papeža, želimo, da se določbe teh pisem v celoti in zadostno izrazijo v sedanjosti, kot da so dodane dobesedno, in zapovedujemo vsakemu, ki jim nasprotuje, da vsa njihova vsebina ostane veljavna v vsej svoji moči.
- Nadalje želimo in z apostolsko oblastjo tako zapovedujemo, da se kopijam tega pisma, četudi so natisnjene, podpisane z roko javnega notarja in opremljene z žigom osebe, ki ima cerkveno dostojanstvo, na sodišču ali kako drugače prizna enaka verodostojnost, kot bi se pripisala sedanjim, če bi bile razstavljene ali pokazane.
- Zato naj nikakor nihče ne sme raztrgati te strani naših koncesij, olajšav, odpustkov, ordinacij, odlokov, mandatov, oporok in odpustkov ali ji nasprotovati z nepremišljeno gesto; in če bi si kdo drznil to storiti, naj ve, da si bo nakopal ogorčenje vsemogočnega Boga ter blaženih apostolov Petra in Pavla.
Dano v koenobi kartuzijanov blizu Firenc, v letu Gospodovega utelešenja 1798, 13. novembra, v štiriindvajsetem letu našega pontifikata.