Demokracija in trajen mir

[Božično sporočilo]

Papež Pij XII. – 1944

1. “Ko pa se je pokazala dobrota in prijaznost Boga, našega Odrešenika” (Pismo sv. Pavla Titu, 3. poglavje, 4. verz).
2. Že šestič od začetka strašne vojne božična liturgija s temi besedami, ki prekipevajo od mirne spokojnosti, ponovno pozdravlja prihod Boga, našega Odrešenika, med nas.
3. Skromna, povprečna zibelka Betlehema s svojim čudovitim čarom usmerja pozornost vseh vernikov. Globoko v srca tistih, ki so v temi, stiski in depresiji, se potopi in prodre velika poplava svetlobe in veselja.
4. Glave, ki so bile sklonjene, se spet mirno dvignejo, kajti božič je praznik človeškega dostojanstva, “čudovite izmenjave, po kateri se je Stvarnik človeškega rodu, ki je sprejel živo telo, hotel roditi iz Device in nam s svojim prihodom podaril svoje božanstvo” (prva antifona prve večernice za praznik Obrezovanja).
5. Toda naš pogled se z Deteta iz jaslic hitro obrne na svet okoli nas in na usta nam pride žalostni vzdih Janeza Evangelista: “in luč je svetila v temi, pa je tema ni razumela” (Janez, prvo poglavje, peti verz).
6. Kajti, žal, že šestič se božična zarja spet razblini na bojiščih, ki se vedno bolj širijo, na pokopališčih, kjer so v vedno večjem številu zbrani posmrtni ostanki žrtev, na puščavskih deželah, kjer nekaj trhlih stolpov z nemim patosom pripoveduje zgodbo nekoč cvetočih in uspešnih mest in kjer padli ali odneseni zvonovi ne prebujajo več prebivalcev z radostnim božičnim zvonjenjem.
7. To je toliko nemih prič, ki obsojajo ta madež na zgodbi človeštva, ki je zavestno slepo za sijaj Njega, ki je Očetov sijaj in luč, zavestno oddaljeno od Kristusa, zdrsnilo in padlo v kaos in v zanikanje lastnega dostojanstva.
8. Tudi mala svetilka je ugasnila v mnogih veličastnih templjih, v mnogih skromnih kapelah, kjer je pred tabernakljem delila straže Božjega Gosta nad spečim svetom. Kakšno opustošenje! Kakšno nasprotje! Ali je potemtakem za človeštvo še mogoče upanje?

JUTRO UPANJA

9. Naj bo blagoslovljen Gospod! Iz žalostnih stokov žalosti, iz globin srce parajoče stiske zatiranih posameznikov in držav se poraja avra upanja. Vedno večjemu številu plemenitih duš se poraja misel in volja, ki je vedno bolj jasna in močna, da bi iz tega sveta, tega vsesplošnega pretresa, naredili izhodišče za novo obdobje daljnosežne prenove, za popolno preureditev sveta. Medtem ko oborožene sile še naprej bijejo morilske bitke z vedno bolj smrtonosnim orožjem, se državniki, odgovorni voditelji narodov, srečujejo na pogovorih, konferencah, da bi določili temeljne pravice in dolžnosti, na katerih bi bilo treba zgraditi skupnost držav, in začrtali pot k boljši prihodnosti, varnejši in vrednejši za človeštvo.
10. Nenavaden paradoks vojne, katere grenkoba je pravična, da doseže meje paroksizma, in opaznega napredka, doseženega pri prizadevanjih in predlogih za trden in trajen mir: nedvomno je mogoče razpravljati o vrednosti, izvedljivosti, učinkovitosti tega ali onega predloga; sodba glede njih je lahko odložena, vendar pa je vseeno res, da se je proces začel.

PROBLEM DEMOKRACIJE

11. Poleg tega – in to je morda najpomembnejša točka – so se ljudstva pod zloveščimi strelami vojne, ki jih je zajela, v žgoči vročini peči, ki jih zapira, tako rekoč prebudila iz dolgega mirovanja. V odnosu do države in tistih, ki ji vladajo, so zavzela nov odnos – odnos, ki postavlja vprašanja, kritizira in ne zaupa.
12. Poučena s trpkimi izkušnjami, bolj agresivno nasprotujejo koncentraciji diktatorske oblasti, ki je ni mogoče obsoditi ali se je dotakniti, in zahtevajo sistem upravljanja, ki bo bolj v skladu z dostojanstvom in svobodo državljanov. Te množice, ki jih je vojna vznemirila do najglobljih globin, so danes trdno prepričane – sprva morda nejasno in zmedeno, a že neomajno -, da če bi obstajala možnost cenzure in popravljanja dejanj javne oblasti, svet ne bi bil potegnjen v vrtinec pogubne vojne in da moramo, da bi se v prihodnosti izognili ponovitvi takšne katastrofe, učinkovito jamstvo dati ljudstvu samemu.
13. Ali se lahko v takšnem psihološkem ozračju čudimo, če težnja po demokraciji osvaja ljudstva in pridobiva veliko mero soglasja in podpore tistih, ki upajo, da bodo imeli učinkovitejšo vlogo pri usodah posameznikov in družbe?
14. Komaj je treba spomniti, da v skladu z naukom Cerkve “ni prepovedano dajati prednost zmernim, ljudskim oblikam vladavine, vendar brez poseganja v katoliški nauk o izvoru in uporabi oblasti”, in da “Cerkev ne zavrača nobene od različnih oblik vladavine, če so same po sebi sposobne zagotoviti dobro državljanov” (Leon XIII.: Enciklika “Libertas”, 20. junij 1888).
15. Če torej na ta praznik, ki obeležuje tako blagostanje Utelešene Besede kot dostojanstvo človeka (tako v osebnem kot družbenem pogledu), usmerimo svojo pozornost na problem demokracije in preučimo oblike, s katerimi bi jo morali usmerjati, če naj bo resnična, zdrava demokracija, ki odgovarja na potrebe sedanjega časa, naše delovanje jasno kaže, da interes in skrb Cerkve ne gledata toliko na njeno zunanjo strukturo in organizacijo – ki sta odvisni od posebnih teženj vsakega ljudstva – kot na samega posameznika, ki nikakor ni predmet in tako rekoč zgolj pasivni element družbenega reda, temveč je dejansko in mora biti ter ostati njegov subjekt, njegov temelj in cilj.
16. Glede na to, da demokracija v širšem pomenu dopušča različne oblike in se lahko uresničuje tako v monarhijah kot v republikah, se nam v razmislek postavljata dve vprašanji: prvič, katere značilnosti naj bi razlikovale ljudi, ki živijo v demokraciji in demokratičnem režimu? Drugič, kakšne značilnosti naj bi razlikovale ljudi, ki v demokraciji držijo vajeti oblasti?

1: ZNAČILNOSTI, PRIMERNE ZA DRŽAVLJANE V DEMOKRATIČNEM REŽIMU

17. Izražati lastna stališča o dolžnostih in žrtvah, ki so mu naložene; ni prisiljen ubogati, ne da bi bil slišan – to sta dve pravici državljana, ki v demokraciji, kot pove že njeno ime, najdeta svoj izraz.
18. Po trdnosti, harmoniji in dobrih rezultatih, ki jih ta ustvarja med državljani in vlado, lahko sklepamo, katera demokracija je resnično zdrava in uravnotežena ter kakšna je njena življenjska energija in moč širjenja.
19. Če torej upoštevamo obseg in naravo žrtev, ki se zahtevajo od vseh državljanov, zlasti v današnjem času, ko je dejavnost države tako obsežna in odločilna, se demokratična oblika vladavine mnogim zdi kot postulat narave, ki ga je naložil sam razum.
20. Ko pa ljudje zahtevajo “demokracijo in boljšo demokracijo”, takšna zahteva ne more imeti drugega pomena kot to, da državljana vedno bolj postavlja v položaj, da ima svoje osebno mnenje, da ga izraža in da ga uveljavlja na način, ki prispeva k skupnemu dobremu.

LJUDJE IN “MNOŽICE”

21. Iz tega sledi prvi sklep s praktično posledico, da država v sebi ne vsebuje in na danem ozemlju mehanično ne združuje brezoblične množice posameznikov.
22. Je in bi v praksi morala biti organska in organizacijska enotnost resničnega ljudstva. Ljudstvo in brezoblična množica (ali, kot jo imenujemo, “množice”) sta dva različna pojma.
23. Ljudstvo živi in se giblje s svojo lastno življenjsko energijo; množice so same po sebi inertne in jih je mogoče premakniti le od zunaj. Ljudstvo živi s polnostjo življenja v ljudeh, ki ga sestavljajo, od katerih je vsak – na svojem mestu in na svoj način – oseba, ki se zaveda svoje odgovornosti in svojih stališč.
24. Nasprotno pa množice čakajo na impulz od zunaj, so lahka igrača v rokah vsakogar, ki izkorišča njihove instinkte in vtise; pripravljene slediti po vrsti, danes tej zastavi, jutri drugi.
25. Iz bujnega življenja pravega ljudstva se v državo in vse njene organe razširi bogato življenje, ki jim z močjo, ki se vedno znova obnavlja, vliva zavest o lastni odgovornosti in pravi instinkt za skupno dobro.
26. Elementarno moč množic, ki jo spretno upravlja in uporablja, lahko izkoristi tudi država: v ambicioznih rokah enega ali več ljudi, ki so bili umetno združeni zaradi sebičnih ciljev, lahko država s podporo množic, zreduciranih na minimalni status zgolj stroja, vsili svoje kaprice večjemu delu resničnega ljudstva: skupni interes ostane v tem procesu resno in za dolgo časa poškodovan, poškodba pa se zelo pogosto težko zaceli.
27. Iz tega jasno sledi še en sklep: množice – kot smo jih pravkar opredelili – so največji sovražnik prave demokracije in njenega ideala svobode in enakosti.
28. V ljudstvu, vrednem tega imena, državljan v sebi čuti zavest svoje osebnosti, svojih dolžnosti in pravic, svoje svobode, združene s spoštovanjem svobode in dostojanstva drugih.
29. V ljudstvu, vrednem tega imena, vse neenakosti, ki ne temeljijo na muhavosti, temveč na naravi stvari, neenakosti v kulturi, premoženju, družbenem položaju – seveda brez škode za pravičnost in medsebojno dobrodelnost – ne predstavljajo nobene ovire za obstoj in prevlado resničnega duha združevanja in bratstva.
30. Nasprotno, daleč od tega, da bi kakor koli ovirale državljansko enakost, ji dajejo njen pravi pomen, namreč da ima pred državo vsakdo pravico častno živeti svoje osebno življenje na kraju in pod pogoji, v katere so ga postavili načrti in dispozicije Previdnosti.
31. V nasprotju s to sliko demokratičnega ideala svobode in enakosti v ljudski vladi poštenih in daljnovidnih ljudi, kakšen prizor predstavlja demokratična država, ki je prepuščena muhavosti množic:
32. Svoboda iz moralne dolžnosti posameznika postane tiranska zahteva, ki daje prosto pot človekovim nagonom in apetitom na škodo drugih.
33. Enakost se izrodi v mehanično raven, brezbarvno uniformnost, občutek prave časti, osebne dejavnosti ali spoštovanja tradicije, dostojanstva – z eno besedo, vse, kar daje življenju vrednost – postopoma zbledi in izgine.
34. In edini, ki preživijo, so na eni strani žrtve, ki jih je prevaral lažnivi privid demokracije, naivno vzet za pristnega duha demokracije z njeno svobodo in enakostjo, na drugi strani pa bolj ali manj številni izkoriščevalci, ki so znali uporabiti moč denarja in organizacije, da bi si zagotovili privilegiran položaj nad drugimi in si pridobili oblast.

2: ZNAČILNOSTI LJUDI, KI IMAJO OBLAST V DEMOKRATIČNI DRŽAVI

35. Demokratični državi, pa naj bo monarhična ali republikanska, je treba tako kot vsaki drugi obliki vladavine zaupati moč ukazovanja z resnično in učinkovito avtoriteto.
36. Sam absolutni red bitij in namenov, ki kaže, da je človek samostojna oseba, namreč subjekt nedotakljivih dolžnosti in pravic, ki je vir in cilj lastnega družbenega življenja, vključuje tudi državo kot nujno družbo, obdarjeno z oblastjo, brez katere ne bi mogla niti obstajati niti živeti.
37. In če bi ljudje z uporabo svoje osebne svobode zanikali vsakršno odvisnost od nadrejene oblasti, ki ima prisilno moč, bi lahko prav s tem spodrezali tla pod svojim lastnim dostojanstvom in svobodo – tako, da bi kršili, se pravi, absolutni red bitij in namenov.
38. Ker so vzpostavljeni na tem istem temelju, so oseba, država in vlada s svojimi pravicami tako povezani, da stojijo ali padajo skupaj.
39. In ker ta absolutni red v luči pravega razuma in zlasti krščanske vere ne more imeti drugega izvora kot v osebnem Bogu, našem Stvarniku, sledi, da je dostojanstvo človeka dostojanstvo moralne skupnosti, ki jo je hotel Bog, dostojanstvo politične oblasti pa dostojanstvo, ki izhaja iz njene soudeležbe v Božji oblasti.
40. Nobena državna oblika se ne more izogniti spoznanju te intimne in neločljive povezave – še najmanj pa demokracija. V skladu s tem, če je tisti, ki so na oblasti, ne vidijo ali pa jo bolj ali manj omalovažujejo, je njihova lastna avtoriteta omajana, prav tako družbena morala, in ta navidezni videz povsem formalne demokracije lahko pogosto služi kot oznaka za vse tisto, kar je v resnici najmanj demokratično.
41. Samo jasno razumevanje ciljev, ki jih je Bog dodelil vsaki človeški družbi, združeno z globokim občutkom za vzvišene dolžnosti družbenega delovanja, lahko postavi tiste, ki so na oblasti, v položaj, da svoje lastne obveznosti v zakonodajnem, sodnem in izvršilnem redu izpolnjujejo s tisto objektivnostjo, nepristranskostjo, lojalnostjo, velikodušnostjo in integriteto, brez katerih bi demokratična vlada težko dosegla spoštovanje in podporo boljšega dela ljudi.
42. Globok občutek za načela, na katerih temelji politični in družbeni red, ki je trden in v skladu z normami pravice in pravičnosti, je posebnega pomena pri tistih, ki imajo v vsaki vrsti demokratičnega režima kot pooblaščenci ljudstva v celoti ali delno zakonodajno oblast.
43. In ker je težišče običajno vzpostavljene demokracije v tej ljudski skupščini, iz katere se politični tokovi širijo na vsa področja javnega življenja – v dobro ali slabo -, je vprašanje visokih moralnih standardov, praktičnih sposobnosti in intelektualnih zmogljivosti parlamentarnih poslancev za vsako ljudstvo, ki živi v demokratičnem režimu, vprašanje življenja in smrti blaginje in dekadence, trdnosti ali večnega nemira.
44. Da bi zagotovili učinkovito delovanje, si pridobili spoštovanje in zaupanje, bi moralo vsako zakonodajno telo – kot nedvomno kažejo izkušnje – v sebi zbrati skupino izbranih mož, duhovno uglednih in trdnega značaja, ki bi se imeli za predstavnike vsega ljudstva in ne za mandatarje množice, katere interesi pogosto žal prevladajo nad resničnimi potrebami skupnega dobrega – izbrano skupino mož, ki ne bi bila omejena na noben poklic ali socialni položaj, temveč bi odražala vse faze ljudskega življenja; možje, izbrani zaradi trdnih krščanskih prepričanj, neposredne in trdne presoje, z občutkom za praktičnost in pravičnost, zvesti sami sebi v vseh okoliščinah; možje jasnih in trdnih načel, z razumnimi in jasnimi predlogi; možje, ki so predvsem zaradi avtoritete, ki izhaja iz njihove neomadeževane vesti in se širi od njih, sposobni biti voditelji in vodje zlasti v časih, ko nujne trenutne potrebe pretirano spodbujajo občutljivost ljudi in zaradi katerih se ti lažje zmotijo in zgubijo: možje, ki se v obdobjih prehoda, ki so običajno burna in jih motijo strasti, različna mnenja in nasprotujoči si programi, čutijo dvojno dolžne, da po žilah ljudstva in države, ki jih pesti tisoč vročinskih obolenj, pošljejo duhovno protistrup jasnih pogledov, prijaznega zanimanja, pravičnosti, ki je enako naklonjena vsem, in naklonjenosti narodni enotnosti in soglasju v iskrenem duhu bratstva.
45. Narodi, katerih duhovni in moralni temperament je dovolj zdrav in ploden, ga najdejo sami in lahko ustvarijo glasnike in izvajalce demokracije, ki živijo v takšnih dispozicijah in jih znajo učinkovito uresničevati.
46. Kjer pa takih ljudi ni, pridejo na njihovo mesto drugi, da bi politika služila njihovim ambicijam in bila hitra pot do dobička za njih same, njihovo kasto in njihov razred, medtem ko zaradi gonje za zasebnimi interesi popolnoma izgubijo izpred oči in ogrozijo resnično skupno dobro.

DRŽAVNI ABSOLUTIZEM

47. Zdrava demokracija, ki temelji na nespremenljivih načelih naravnega prava in razodete resnice, bo odločno obrnila hrbet takšni korupciji, ki daje državnemu zakonodajalcu nenadzorovano in neomejeno moč, poleg tega pa iz demokratičnega režima, ne glede na zunanje prikazovanje nasprotnega, naredi zgolj in samo obliko absolutizma.
48. Državni absolutizem (ki ga kot takega ne smemo zamenjevati z absolutno monarhijo, o kateri tu ne govorimo) je dejansko sestavljen iz napačnega načela, da je državna oblast neomejena in da spričo nje – tudi kadar daje prosto pot svojim despotskim ciljem in presega meje med dobrim in zlim – ni dopustno sklicevanje na višji zakon, ki zavezuje vest.
49. Človek, prežet s pravimi idejami o državi in oblasti ter moči, ki jo ima kot varuh družbenega reda, ne bo nikoli pomislil, da bi v okviru svoje naravne pristojnosti okrnil veličino pozitivnega prava. Toda ta veličina pozitivnega prava je nedotakljiva le, če je v skladu – ali vsaj ne nasprotuje – z absolutnim redom, ki ga je vzpostavil Stvarnik in ga je v novo luč postavilo razodetje evangelija.
50. Ne more obstajati, razen če spoštuje temelj, na katerem sloni človeška osebnost, nič manj kot država in vlada. To je temeljno merilo vsake zdrave oblike vladavine, tudi demokracije. To je merilo, po katerem je treba presojati moralno vrednost vsakega posameznega zakona.

3: NARAVA IN POGOJI UČINKOVITE MIROVNE UREDITVE ENOTNOST ČLOVEŠTVA IN DRUŽBA NARODOV

51. Želeli smo, ljubljeni sinovi in hčere, izkoristiti priložnost božičnega praznika, da bi poudarili, v kakšnih smereh lahko demokracija, ki ustreza človeškemu dostojanstvu, v skladu z zakoni narave in Božjimi načrti, kakor so razvidni iz Razodetja, zagotovi srečne rezultate. Globoko smo namreč prepričani o izjemnem pomenu tega problema za miren napredek človeštva.
52. Zavedamo pa se tudi vzvišenih zahtev, ki jih ta oblika vladavine postavlja pred moralno zrelost posameznega državljana; moralno zrelost, za katero nikoli ne bi mogel upati, da jo bo v celoti in varno dosegel, če luč iz Betlehemske jame ne bi osvetljevala temne poti, po kateri gredo ljudstva skozi viharno sedanjost proti prihodnosti, za katero upajo, da bo mirnejša.
53. Koliko pa bo predstavnike in pionirje demokracije pri njihovih razmišljanjih navdihovalo prepričanje, da absolutni red bitij in namenov, o katerem smo že večkrat govorili, kot moralno nujnost in krono družbenega razvoja vključuje tudi enotnost človeštva in družine narodov?
54. Od priznanja tega načela je odvisna prihodnost miru. Nobena svetovna reforma, nobeno mirovno jamstvo ne more abstrahirati od njega, ne da bi bilo oslabljeno in ne da bi bilo neresnično do samega sebe.
55. Če bi po drugi strani ta ista moralna nujnost našla svojo uresničitev v družbi narodov, ki bi ji uspelo odpraviti strukturne napake in pomanjkljivosti prejšnjih sistemov, potem bi veličina tega reda v enaki meri urejala in navdihovala razprave te družbe in uporabo njenih instrumentov sankcij.
56. Tudi iz tega razloga je razumljivo, zakaj mora biti avtoriteta takšne družbe resnična in učinkovita nad državami članicami, vendar tako, da vsaka od njih ohrani enako pravico do lastne suverenosti.
57. Le tako bo duh zdrave demokracije lahko prodrl na obsežno in trnovo področje zunanjih odnosov.

PROTI AGRESIVNIM VOJNAM KOT REŠITVI MEDNARODNIH SPOROV

58. Poleg tega vsem nalaga dolžnost, ki ne dopušča odlašanja, zavlačevanja, oklevanja in pretvarjanja: dolžnost je storiti vse, da bi enkrat za vselej prepovedali agresivne vojne kot legitimno rešitev mednarodnih sporov in kot sredstvo za uresničitev nacionalnih teženj.
59. V preteklosti je bilo v tej smeri že veliko poskusov. Vsi so bili neuspešni. In vsi bodo vedno propadli, dokler zdravi del človeštva ne bo imel trdne odločenosti, svete trme, kot obveze v vesti, da izpolni poslanstvo, ki se ga pretekle dobe niso lotile z zadostno resnostjo in odločnostjo.
60. Če je morala kdaj kakšna generacija v globini svoje vesti ceniti poziv: “vojna za vojno”, je to zagotovo sedanja generacija.
61. Ker je, kot je, prešla ocean krvi in solz v obliki, kakršne morda v preteklih stoletjih še ni doživela, je nepopisna grozodejstva doživljala s tako intenzivnostjo, da mora spomin na toliko grozot ostati vtisnjen v njen spomin in celo v najgloblje kotičke njene duše kot podoba pekla, pred katerim si vsakdo, ki goji čut za človečnost, bolj kot karkoli drugega želi, da bi za vedno zaprl vrata.

OBLIKOVANJE SKUPNIH SREDSTEV ZA OHRANJANJE MIRU

62. Odločitve, ki so jih že objavile mednarodne komisije, omogočajo sklepati, da bi bila bistvena točka vsake prihodnje mednarodne ureditve oblikovanje organa za vzdrževanje miru, organa, ki bi mu bila po skupnem soglasju podeljena najvišja oblast in ki bi mu pripadalo tudi to, da bi v svojem zarodku zadušil vsako nevarnost izolirane ali kolektivne agresije.
63. Nihče ne bi mogel tega razvoja pozdraviti z večjim veseljem kot tisti, ki že dolgo zagovarja načelo, da je zamisel o vojni kot primernem in sorazmernem sredstvu za reševanje mednarodnih sporov zastarela.
64. Nihče ne bi mogel z večjim navdušenjem zaželeti uspeha temu skupnemu prizadevanju, ki se ga je treba lotiti z resnostjo namena, kakršne še ni bilo, kot tisti, ki si je vestno prizadeval, da bi krščanska in verska miselnost zavrnila sodobno vojno s pošastnimi sredstvi za vodenje sovražnosti.

POŠASTNA SREDSTVA ZA VODENJE SOVRAŽNOSTI

65. Nedvomno je bil napredek človeških izumov, ki bi moral napovedati uresničitev večje blaginje za vse človeštvo, namesto tega uporabljen za uničenje vsega, kar se je gradilo skozi stoletja.
66. Toda prav zaradi tega dejstva je nemoralnost agresivne vojne še bolj očitna. In če se zdaj k priznanju te nemoralnosti doda grožnja sodnega posredovanja narodov in kaznovanja agresorja s strani družbe držav, tako da bo vojna vedno predmet stigme prepovedi, vedno pod nadzorom in preventivnih ukrepov, bo človeštvo, ko se bo dvignilo iz temne noči, v kateri je bilo tako dolgo potopljeno, lahko pozdravilo zoro novega in boljšega obdobja svoje zgodovine.

NJEGOVA USTAVA IZKLJUČUJE NEPRAVIČNO VSILJEVANJE

67. Vendar le pod enim pogojem: namreč da mirovna ureditev, ki jo je treba okrepiti in narediti stabilnejšo z vzajemnimi jamstvi ter po potrebi z gospodarskimi sankcijami in celo z oboroženim posredovanjem, ne daje dokončnega pristanka nobeni krivici, ne pomeni odstopanja od katere koli pravice v škodo katerega koli naroda (bodisi na strani zmagovalcev, poražencev ali nevtralcev) in ne nalaga nobenih trajnih bremen, ki so lahko dovoljena le za določen čas kot povračilo za vojno škodo.
68. Da morajo vsi narodi, katerih vladi – ali morda celo deloma njim samim – se pripisuje odgovornost za vojno, nekaj časa prestajati stroge varnostne ukrepe, dokler se nasilno pretrgane vezi medsebojnega zaupanja postopoma spet ne spajajo, je s človeškega vidika povsem razumljivo in v praksi po vsej verjetnosti neizogibno.
69. Kljub temu morajo tudi ti narodi imeti utemeljeno upanje – sorazmerno z njihovim učinkovitim sodelovanjem pri obnovi -, da se bodo lahko skupaj z drugimi državami z enakim upoštevanjem in z enakimi pravicami pridružili veliki skupnosti narodov.
70. Če bi jim odrekli to upanje, bi bilo to nasprotje daljnovidne modrosti, pomenilo bi prevzeti veliko odgovornost za to, da bi jim zaprli pot do splošne osvoboditve od vseh katastrofalnih posledic, materialnih, moralnih in političnih, velikanske kataklizme, ki je do temeljev pretresla ubogo družino, a ji hkrati pokazala pot do novih ciljev.

STROGE LEKCIJE TRPLJENJA

71. Ne bomo se odrekli svojemu zaupanju, da bodo ljudstva, ki so vsa šla skozi šolo trpljenja, znala ohraniti stroge lekcije, ki so se jih naučila.
72. In v tem upanju nas krepijo besede ljudi, ki so imeli večji delež v trpljenju vojne in ki so našli velikodušne besede, da bi skupaj z vztrajanjem pri lastni potrebi po varnosti pred vsakršno prihodnjo agresijo izrazili spoštovanje do življenjskih pravic drugih narodov in odpor do vsakršnega prilaščanja teh pravic.
73. Zaman bi bilo pričakovati, da bi to modro sodbo, ki jo narekujejo zgodovinske izkušnje in visoka politična pamet, – dokler duhovi ljudi še vedno gorijo – splošno sprejelo javno mnenje ali celo večina.
74. Sovraštvo in nezmožnost medsebojnega razumevanja sta pri narodih, ki so se borili drug proti drugemu, povzročila preveč gosto meglo, da bi lahko upali, da je že nastopila ura, ko bo zasijal žarek svetlobe, ki bo razjasnil tragično panoramo na obeh straneh njene temne stene.
75. Toda eno vemo: da bo prišel trenutek, morda prej, kot si ljudje mislijo, ko bosta obe strani spoznali, da je ob upoštevanju vseh okoliščin samo ena možnost, kako se rešiti iz mreže, v katero sta vojna in sovraštvo ovila svet, in sicer vrnitev k solidarnosti, ki je bila predolgo pozabljena, solidarnosti, ki ni omejena na te ali one narode, ampak je univerzalna in temelji na tesni povezanosti njunih usod in pravic, ki enako pripadajo obema.

KAZNOVANJE ZLOČINOV

76. Nihče gotovo ne misli razorožiti pravice v odnosu do tistih, ki so vojne razmere izkoristili za resnične in dokazane zločine proti splošnemu pravu in za katere je domnevna vojaška nujnost lahko pomenila kvečjemu izgovor, nikoli pa opravičilo.
77. Toda če je pravosodje domnevno sodilo in kaznovalo ne le posameznike, temveč celo celotne skupnosti skupaj, kdo ne bi mogel v takem postopku videti kršitve norm, ki vodijo vsako človeško sojenje?

4: CERKEV KOT VARUHINJA ČLOVEKOVEGA RESNIČNEGA DOSTOJANSTVA IN SVOBODE

78. V času, ko se ljudstva znajdejo pred dolžnostmi, s kakršnimi se morda v svoji zgodovini še niso srečala, globoko v svojih izmučenih srcih čutijo nestrpno in skoraj instinktivno željo, da bi z večjo neodvisnostjo kot doslej vzela vajeti svoje usode v svoje roke v upanju, da se bodo tako lažje ubranila pred občasnimi vdori nasilja, ki kot vrelec lave ne prizanaša ničemur, kar jim je sveto in drago.
79. Hvala Bogu, lahko verjamemo, da je minil čas, ko je bil poziv k moralnim in evangeljskim načelom, ki naj usmerjajo življenje držav in narodov, prezirljivo odrinjen kot nerealen.
80. Dogodki v teh vojnih letih so dali dovolj dokazov, da so na težji način, kot bi si lahko predstavljali, ovrgli tiste, ki so širili tak nauk.
81. Prezir, ki so ga gojili do te domnevne nerealnosti, se je spremenil v ostro resničnost: brutalnost, krivičnost, uničenje, izničenje.
82. Če naj prihodnost pripada demokraciji, bo morala bistvena vloga pri njenem uresničevanju pripadati Kristusovi religiji in Cerkvi, glasnici besede našega Odrešenika, ki naj nadaljuje njegovo poslanstvo reševanja ljudi. Ona namreč uči in zagovarja nadnaravne resnice ter posreduje nadnaravne pomoči milosti, da bi tako udejanjila božansko določen red bitij in ciljev, ki je končni temelj in usmerjevalna norma vsake demokracije.
83. Cerkev se s svojim obstojem postavlja pred svet kot svetel svetilnik, ki ga nenehno opominja na ta božanski red. Njena zgodovina jasno odraža njeno previdnostno poslanstvo. Boji, ki jih je morala pod prisilo zlorabe oblasti vzdrževati v obrambi svobode, ki ji jo je dal Bog, so bili hkrati boji za resnično svobodo človeka.
84. Cerkev ima poslanstvo, da svetu, ki išče boljše in popolnejše oblike demokracije, oznanja najvišje in najbolj potrebno sporočilo, kar jih je lahko: dostojanstvo človeka, klic, da bi bili Božji sinovi. To je močan klic, ki od betlehemskih jaslic do najbolj oddaljenih koncev zemlje odmeva v ušesih ljudi v času, ko je to dostojanstvo tragično nizko.
85. Sveta božična zgodba razglaša to nedotakljivo dostojanstvo človeka z močjo in avtoriteto, ki ju ni mogoče pridobiti – z avtoriteto in močjo, ki neskončno presega tisto, kar bi lahko dosegle vse možne izjave o človekovih pravicah.
86. Božič, veliki praznik Božjega Sina, ki se je pojavil v človeškem telesu, praznik, v katerem se nebesa z neizrekljivo milostjo in dobrohotnostjo spustijo na zemljo, je tudi dan, ko se krščanstvo in človeštvo pred jaslicami ob premišljevanju “dobrote in prijaznosti Boga, našega Odrešenika” globlje zavedata tesne enotnosti, ki jo je med njima vzpostavil Bog.
87. Rojstvo Odrešenika sveta, Obnovitelja človeškega dostojanstva v vsej njegovi polnosti, je trenutek, za katerega je značilno zavezništvo vseh ljudi dobre volje. Tam se bo ubogemu svetu, ki ga razdvajajo nesoglasja, deli sebičnost, zastruplja sovraštvo, povrnila ljubezen in omogočilo se mu bo, da bo v prisrčni harmoniji korakal naprej proti skupnemu cilju, da bi končno našel zdravilo za svoje rane v Kristusovem miru.

5: KRIŽARSKI POHOD ZA DOBRODELNOST

88. Tega božičnega sporočila ne želimo zaključiti, ne da bi namenili besedo iskrene hvaležnosti vsem tistim – državam, vladam, škofom in ljudstvom -, ki so nam v tem času nepopisnih nesreč nudili hrabro pomoč, ko smo prisluhnili kriku trpljenja, ki nas je dosegel s številnih koncev sveta, in podali roko pomoči številnim našim ljubljenim sinovom in hčeram, ki so jih nesreče vojne spravile v skrajno revščino in bedo.
89. Najprej je prav, da zapišemo, da so Združene države Amerike in, zlasti v zvezi z Italijo, Njegova ekscelenca osebni predstavnik predsednika Unije kljub izrednim težavam pri prevozu opravili ogromno delo pomoči.
90. V veselje nam je izraziti enako pohvalo in hvaležnost za velikodušnost voditelja države, vlade in ljudstva Španije ter vlad Irske, Argentine, Avstralije, Bolivije, Brazilije, Kanade, Čila, Italije, Litve, Peruja, Poljske, Romunije, Slovaške, Madžarske in Urugvaja, ki so se med seboj pomerili v plemenitem tekmovanju bratske ljubezni in dobrodelnosti, katerega odmev ne bo zaman odzvanjal po svetu.
91. Medtem ko si ljudje dobre volje prizadevajo premostiti prepad in zbližati narode, dobi to povsem nesebično dejanje dobrodelnosti vidik in vrednost edinstvenega pomena.
92. Ko bo – kot si vsi želimo – disonanca sovraštva in razdora, ki prevladuje v sedanjem trenutku, le še tragičen spomin, bodo dobri učinki te zmage dejavne in velikodušne dobrodelnosti nad strupom sebičnosti in sovražnosti dozoreli v še večji pridelek dobrega.
93. Naj vsi, ki so imeli delež pri tem križarskem pohodu ljubezni, kot spodbudo in znamenje hvaležnosti prejmejo naš apostolski blagoslov in misel, da se na praznik ljubezni iz neštetih src, ki trpijo, a v svoji stiski ne pozabljajo, v nebesa dviga hvaležna molitev zanje: Gospod, vse, ki nam delajo dobro zaradi tvojega imena, nagradi z večnim življenjem!