A Quo Die

O uniji med kristjani

Papež Klemen XIII. – 1758

Častitljivi bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.

Od tistega dne, ko se je zgodilo nekaj neverjetnega in nepričakovanega, ko je Bog vzel Našo nevrednost in jo postavil na Sveti sedež svetega Petra, vrh vseh Cerkva, nas muči grenka in stalna skrb. Na Nas je padlo veliko težje breme žalosti, kot smo ga sposobni nositi. Zagotovo bi se prepustili jokanju, če nas ne bi nekaj odvrnilo od te pretirane žalosti – nekaj podobnega, kar se je zgodilo presvetemu preroku, dinamičnemu voditelju Izraela. Mojzes je vzkliknil Gospodu: “Zakaj tako slabo ravnaš s svojim služabnikom? In zakaj si na mene naložil težo vsega tega ljudstva? Sam ne morem nositi tega naroda; teža je zame prevelika.” Da Mojzes ne bi omagal v duhu in da bi lahko prenesel breme, ki ga je prevzel, mu je Bog ukazal, naj zbere sedemdeset mož iz Izraelovih starešin. Podelil jim je Mojzesovega duha, tako da so lahko bili učitelji ljudstva in si z Mojzesom delili breme. Ta ista tolažba nas podpira tudi zdaj, častitljivi bratje. Bog sam vas je veliko prej izbral med množico vernikov, da bi skrbeli za duše. Dal nam vas je kot naše pomočnike in pomočnice. Ko ste bili posvečeni v škofe, vas je obilno napolnil s svojim duhom, da smo lahko zaupali v Božjo pomoč in odličnost ter se opirali na vašo edinstveno modrost. Vneto izpolnjujete svoje dolžnosti in ugotavljamo, da je bilo veliko Naše žalosti in skrbi odpravljene. Zato, da bi našli spodbudo v najini skupni veri[2] in da bi vzbudili tvoj iskreni um k spominu,[3] ti pišemo to pismo. Vemo, da ste goreči in pokončni v boju proti hudobnemu sovražniku človeškega rodu in da ste se organizirali kot v bojni vrsti. Kljub temu vas pozivamo, da se hitreje in pogumneje spopadete s sovražnikom ter da dobro vodite vojno. V boju naj se borite za Izraelovo hišo[4].

2. V tako številnih in tako nevarnih bitkah je upanje na zmago toliko boljše in toliko bolj gotovo, če ohranjamo enotnost v tesni vezi miru.[5] Zato, častitljivi bratje, naj vaša ljubezen v vsej svoji moči odstrani iz src vernikov semena kakršnegakoli razdora. Vaša odgovornost je, da vsi iščejo mir,[6] da vsi iščejo prvine miru.”[7] Gospod Jezus je malo preden se je izročil v smrt, rekel svojim apostolom: “Mir vam dajem, svoj mir vam dajem.”[8] Dediščine miru ne prepušča samo apostolom, ampak tudi nam. Pravi: “Ne samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovih besedah verovali vame. Naj bodo vsi eno, Oče, naj bodo eno v nas, kakor si ti v meni in jaz v tebi.”[9] Častitljivi bratje, poskrbite, da bomo z odpravljanjem duhovnih razprtij nenehno in neprestano ohranjali tako veliko in tako dragoceno dediščino, ki nam jo je posredoval Gospod Jezus. Apostol pravi, da je Sveti Duh zastava te dediščine. Ko se postavljamo predenj in ga prosimo, naj naredi sveto žrtev Cerkve, ne prosimo ničesar drugega kot to, da se v Cerkvi z duhovno milostjo ohrani neprekinjena vez ljubezni. Za vse nas je dobro, da se spomnimo, da so učenci na Gospodovo vprašanje, “za koga pravijo ljudje, da je Sin človekov”, in na vprašanje, za koga verjamejo, da je, odgovorili, da o njem obstajajo različna mnenja. Sveti Peter pa je izpovedal, da je bil sin živega Boga, ki ga nista razodela meso in kri, ampak Oče[10].
3. Iz tega lahko zlahka razberemo, da obstaja razlika med sinovi luči in sinovi sveta. Slednji se med seboj ne strinjajo z različnimi in raznovrstnimi mnenji, medtem ko prvi, posvečeni v skrivnosti edinosti, izpovedujejo eno samo vero vseh po ustih enega, po glavi vseh. Zato usmerite vso svojo pozornost v povečevanje miru med verniki. Utišati je treba viharje, spore, rivalstva, sovražnosti in nesoglasja. 11] Tako so lahko vsi, ki nosijo ime katoličani, popolni v istem smislu, istega mnenja,[12] skupaj govorijo isto,[13] vedo isto stvar in jo temeljito razumejo. Razumeti morajo, da če hočejo biti Kristusovi udje, ne morejo imeti soglasja z glavo, če hočejo biti v nesoglasju z udmi. Tudi tistih, ki niso živeli v bratski ljubezni, Vsemogočni Oče ne more šteti za brate.
4. Apostol nam kaže izjemna znamenja ljubezni in zanesljive kazalce, da nihče ne bi zašel v zadevo, ki vsebuje odrešenje človeškega rodu. Pravi: “Ljubezen je potrpežljiva in prijazna; nikoli ni ljubosumna; ljubezen se nikoli ne hvali in ni domišljava; nikoli ni nesramna in sebična; ne žali in ni zamerljiva.”[14] Iz tega moramo jasno razumeti, da tam, kjer ni ljubezni, vlada tista zloba, ki smo jo ljudje povzročili od začetka človeškega rodu. Nadutost in ponosno zaničevanje, trmoglavost in pohlep, nestrpnost in pohlep, zavist in pretirana želja po slavi – te in druge pokvarjenosti duha se iz tega razplamtijo kot bakle naše duše. Vse to je posledica pokvarjenosti poželenja v svetu[15].
5. Iz škofovske oblasti naj se umaknejo puhlost duha in trdovratni običaji. Mi, ki pravimo, da prebivamo v Kristusu, moramo hoditi tako, kot je hodil on.”[16] Zgleda ne smemo iskati nikjer drugje kot pri Gospodu Jezusu, ki ga moramo posnemati. Ko je namreč med učenci prišlo do nesoglasja o tem, kdo naj bi veljal za največjega, je rekel: “Med pogani so kralji tisti, ki vladajo nad njimi. Pri vas se to ne sme zgoditi. Ne; največji med vami se mora obnašati kot najmanjši; vodja kot tisti, ki služi. Tukaj sem med vami kot tisti, ki služi.”[17] Zato tako kot je Gospod Jezus Kristus apostolom prepovedal vladati, tudi mi verjamemo, da nismo prišli, da bi vladali Cerkvi, ampak da bi ji služili. Naj vse svoje misli, delo in nasvete usmerimo v ta namen, da bi v Cerkvi ohranili varne in zdrave tiste ovce, ki nam jih je zaupal Gospod. Ničesar si ne bi smeli želeti bolj kot njihovo blaginjo.
6. Zato vam, starešine, govorimo z besedami kneza apostolov: “Sam sem starešina in priča Kristusovega trpljenja ter imam z vami delež pri slavi, ki se bo razodela. Bodite pastirji Božje črede.”[18] Pazite na ovce, ne kot najemnik, ki vidi, da prihaja volk, jih zapusti in pobegne,[19] ampak z veseljem, ker tako hoče Bog.[20] Bodite kot pastir, ki daje življenje za svoje ovce,[21] ne za nečeden denar, ampak zastonj.[22] Ne gospodujte nad duhovščino, ampak postanite zgled za čredo. Ni bolj žaljivega in nevarnega strupa, kot je želja po vladanju. Če je škof zaradi tega pokvarjen, je neizogibno, da se bo Cerkev, ki mu je zaupana, zatresla, če ne celo uničila. Zato škof ne bi smel želeti biti mogočen, ampak bi moral biti koristen. Potem ko je postal zgled za čredo, naj kot bakla izžareva brezhibno ravnanje, moralno neoporečnost, pobožnost in vero. Ko bodo ljudje to videli, bodo srečno in hitro hodili po Gospodovi poti, saj bodo videli, da so dobili voditelja in ne gospodarja.
7. Za ljubezen je še posebej značilno, da se povzdiguje od veselja, ko nekdo v Božji Cerkvi cveti v pobožnosti in učenosti, nekdo, ki hrepeni po reševanju duš in izpolnjuje svojo duhovniško dolžnost s prizadevnostjo, delom in prizadevnostjo. Pogosto smo pomislili, da je tak človek izpostavljen zavisti bližnjega[23]. Vsak zdrav človek vidi, da ga uničuje zaničevanje zavistnežev, in ni primerno, da se to dogaja. Ko sta Eldad in Medad prerokovala v taboru,[24] je Nunov sin Jozue opozoril Mojzesa, naj ju prepove. Mojzes je odgovoril, da si zelo želi, da bi vsi prerokovali. Rekel je: “To je bilo zelo pomembno: “Ali si ljubosumen zaradi mene? Ko bi le vse ljudstvo prerokovalo in bi Gospod vsem dal svojega Duha!”[25] Ljubezen do škofa meni, da je goreti od jeze zločin. Človeka, ki ga vodijo škodljive želje, ne obravnava kot sovražnika, ampak se ga loti kot brata, ga nagovarja, spodbuja in opozarja.[26] Pokliče ga nazaj iz zmote in ga pripelje na pot pravičnosti. Če se zgodi kaj, kar zahteva resnejšo besedno kastracijo, pazite, da besede ne bodo preveč ostre. Naj se strogost vzdrži vsake žalitve.
8. Ne moremo molčati glede nekoristne želje po slavi, ki jo je neki škof pravilno imenoval skrito uničenje. Ko se enkrat pokaže, morda ni ničesar, kar bi bilo bolj sovražno do ljubezni. Servilnost se prikrade na vsakega škofa, ki ga ta smrtonosna kuga ujame in okuži; napade njegov najplemenitejši del, dušo. Ujema ga s svojimi strupenimi laskanji in ga nenehno oblegajo. Nesrečnika pripelje do tega, da ne išče več Božje slave, temveč le svojo lastno, s čimer se izkrivljeno in pretirano samospoštovanje, s katerim je vsak od nas močno prevaran, močno poveča. Celo Gospod Jezus je zanikal, da bi si to prizadeval.”[27] Odvračanje in laž sledita laskanju kot uničujoča spremljevalca in služabnika, tako da uglednim in krepostnim možem v škofovi družbi ne ostane nič varnega in zdravega. Zato Salomon v svoji modrosti opozarja, da je bolje, če te prevzame modrost, kot pa da te prevara laskanje neumnežev. 25] Pravi tudi: “Obrni hrbet ustom, ki zavajajo; drži se stran od ustnic, ki zavajajo.”[29] Škofje bi morali to vedno imeti v mislih: “Če vladar posluša lažna poročila, bodo vsi njegovi služabniki reveži.”[30] Prenehati moramo zavidati slavi.[31] Tako bo slava propadla tistim, ki mislijo, da so pomembne zemeljske stvari.[32] Poglejmo višje – poglejmo na tisti nebeški dom večne slave. Ne mislimo, da naša prava, trdna in resna slava prihaja iz ust ljudi. 33] Vsi smo grešili in vsi potrebujemo Božjo slavo. Potem ko smo umrli za svoje grehe,[34] se ne smemo hvaliti sami s seboj. Oče naj se poveličuje v Sinu,[35] da bi bili polni sadov pravičnosti po Jezusu Kristusu v slavo Boga,[36] ki mu edinemu pripada vsa slava, veličastvo, oblast in moč[37].
9. Med sadovi pravičnosti je usmiljenje do ubogih gotovo treba šteti za najpomembnejše. Ta pravičnost, ki izhaja iz vere, pripada Jezusu Kristusu. 38] Res je, da “če kdo od bratov ali sester potrebuje obleko in nima dovolj hrane, da bi živel, in mu kdo od vas reče: ‘Želim ti dobro; naj se greje in naj veliko je’, ne da bi mu dal te osnovne življenjske potrebščine, kaj je potem to dobro?”[39] Tako apostol Jakob sprašuje vse kristjane. Vsak veren človek, še posebej vsak, ki je nekoliko bolj premožen od drugih, naj iz usmiljenja priskoči na pomoč ubogim. Ti zahtevajo našo velikodušnost kot svojo glavno pravico, saj dobrin Cerkve, ki so molitve vernikov, plačilo za grehe in dediščina ubogih, ne hranimo kot svoje, ampak kot zaupanje. Ni opravičljivo, da bi ga uporabljali zase tako, da nič ne ostane za tiste, ki bi lahko upravičeno vzkliknili: “Kar ste porabili, je naše!” Od kod nam tako veliko obilje stvari, če ne iz darov Cerkve? Kot nevesta bi morali biti zadovoljni[40] z dobrimi stvarmi, ki jih prejemamo, to je s hrano in zavetjem,[41] pobožnost z zadostnostjo pa bi morali imeti za velik dobiček. Zagotovo je poseben dar, kadar obilneje dopolnjuje tiste stvari, ki jih potrebujemo za zaščito, hranjenje in krašenje neveste. Vsekakor je velika pridobitev za vsakogar, saj z miloščino pridobimo Božjo milost. Naš slepi um je z njo razsvetljen in mi, ki smo zlomljeni in padli z naravno slabostjo, smo dvignjeni in podprti. Ko izlijemo svojo dušo v želji in napolnimo svojega trpečega duha, se bo naša luč dvignila v temi in naše sence bodo postale kot opoldne, kajti Gospod bo naše duše napolnil s svojim sijajem[42].
10. Dejansko ima miloščina, da bi od Boga dobili luč za um ter milost in pobožnost, brez katerih bi škofovske dolžnosti zamrle, veliko moč. Vendar ni nič bolj učinkovita kot molitev in najsvetejša daritev svete maše. Apostol nam naroča, naj neprekinjeno molimo in se v vsem zahvaljujemo Bogu, saj je Božja volja, da ne ugasne duh vere in ljubezni. 43. Ta duh nam pomaga v naši šibkosti in izraža našo prošnjo s stokanjem, ki ga ne bi mogli nikoli ubesediti. 44. Če kak škof potrebuje modrost, naj prosi Boga zanjo in Bog mu jo bo dal. 45. Naj se ne obotavlja v veri kar koli iskati. Naj prosi, da Bog v njegovi duši vzbudi tako veliko vero, kot jo je imel Mojzes, ko je videl nevidnega Boga. 46] Za dosego te vere je potrebna ponižnost. David je vzkliknil: “Vsega tega se bojim: “Ubog sem in potreben. Bog mi pomagaj.”[47] Te Gospodove besede nam kažejo, kako velika je moč vztrajnosti in trdoživosti v molitvi: “Treba je moliti vedno in brez prestanka.”[48] V tej stanovitnosti in vztrajnosti pričakujmo Božje veličastvo, če pride do zamude: pojavilo se bo in nas ne bo prevaralo, ker prihaja postopoma.[49] Ne smemo se ukvarjati samo s svojimi slabostmi, ampak moramo upoštevati, da nas tarejo tudi težave drugih in da so na isti ravni kot naše. Naše molitve bi morale biti bolj goreče in vztrajno naslovljene na Boga. Prav s to molitvijo dobimo od Gospoda kot odločilnega posrednika vernikov Cerkve vero, upanje in ljubezen vseh vrlin, ki so potrebne za vsakega izmed nas in za vse vernike po svetu. Sveta evharistična daritev nam bo zgradila pot, po kateri bomo lahko prosili Boga, in odprla pot, da dobimo vse, kar si želimo. Zato, ujeti v velike skrbi naše službe, ne bomo zavrnili pogoste daritve svetega telesa in krvi Jezusa Kristusa Bogu. Mislimo, da nam ni bila dana nobena večja naloga, kot da Bogu Očetu večkrat darujemo spravno daritev za naše grehe in grehe vernikov.
11. Ker smo na neki način posredniki med Bogom in človeštvom, darujemo Bogu molitve ljudi in jim na enak način sporočamo Božjo voljo. To je Božja volja: Tako je Naša dolžnost, da oznanjamo in razodevamo Kristusovo skrivnost,[51] kakor se za Nas spodobi, da govorimo. Najprej je treba o tem poučevati ljudi: Kristusovo telo je bilo podobno našemu, z izjemo greha. Ni samo, ampak tudi posvečujoče, zmožno trpljenja, izpostavljeno smrti in sposobno stati namesto vseh nas. Kristus je ponudil svoje telo in hkrati nas, da bi zadostil božji pravičnosti. 52 Samega sebe – in hkrati nas – je izročil vsem mukam, ki so si jih zaslužili naši zločini. Obsojen je bil na smrtne tegobe in je pretrpel prekletstvo, ki ga je zakon namenil grešnikom: smrt v najhujših mukah. Zakon je izpolnil, saj sta smrt in pokop Jezusa Kristusa odpravila vsak greh. Gospod Jezus je vstal iz groba z istim telesom, le da je bilo to telo oropano smrtnosti in okrašeno s slavo večnosti. Da bi bili grešniki opravičeni, morajo umreti s Kristusom, ki je umrl namesto njih in v njihovem imenu. Nato morajo s Kristusom vstopiti v grob, da bi za seboj pustili meso, oskrunjeno z grehom. Starega človeka morajo izročiti Božji jezi in smrti grešnika, da bi s krstom v nas zaživel novi človek in s Kristusom ponovno živel v nesmrtnosti in večni slavi. Zato bi morali vsi kristjani misliti na to večno življenje in ne na to kratko življenje. Iz svojih src naj odstranijo željo po užitkih in bogastvu, ki so orodje užitka. Odvrzite ponos, v katerem so vse škodljive želje. Svet je minljiv, prav tako tudi to, po čemer hrepeni; kdor pa se drži Božje volje, bo trajal večno[53].
12. Zlahka vidite, častitljivi bratje, kako pomembno je, da vi sami učite ljudi teh in vseh drugih stvari, ki se nanašajo na Božje skrivnosti. Zato morate skrbno razmisliti, da morajo tisti, ki jih izberete za opravljanje duhovniške službe in poučevanje ljudstva o temeljih krščanstva, imeti veliko čistost življenja, moralno neoporečnost, čistost, pravičnost, pobožnost in predanost. Kako resno bi bilo, če bi se njihov značaj okužil s slabimi navadami, če bi se zgodilo kaj slabega, če bi se zgodilo kaj pokvarjenega, če bi se zgodilo kaj pokvarjenega, če bi se okužil njihov značaj s slabimi navadami. Previdno in preudarno odstranite to nevarnost pred pastirji. Vsakemu od svojih bližnjih pomagajte in ga poučujte z odrešilnimi nasveti. Dajte duši vernikov krila, s katerimi bo poletela z zemlje in premišljevala o nebeških zadevah; ko bo iztrgana iz sveta, dajte to dušo Bogu in prikličite božansko podobo v njej v njeno prvotno čistost. Po drugi strani pa ne smemo reči, da pastirji, ki prosijo za obračun svojega življenja, sami ne morejo prenesti tega pregleda. Prav tako ne bi smeli očitati značaja drugega, tako da bi morali biti sami v protislovju. Učenost, ki se dojema kot vredna duhovnika, mora doseči čiste in svete navade. Poznati morajo Sveto pismo: “Vse Sveto pismo je navdihnjeno od Boga in se lahko koristno uporablja za poučevanje, za ovržbo zmot, za usmerjanje življenja ljudi in njihovo učenje svetosti, da bo Božji človek popoln, opremljen za vsako dobro delo.”[54] Hoditi morajo k obema svetopisemskima testamentoma, k izročilu Cerkve in k spisom svetih očetov, kakor da bi hodili k izvirom, iz katerih se razliva čist in neoporečen nauk vere in postave. Pogosto naj berejo in razmišljajo o Rimskem katekizmu, povzetku katoliškega nauka, ki zagotavlja svete pridige za vernike.
13. Ko razmišljate o primernosti nekoga za duhovniško službo, se ne zanašajte le na posameznikovo navdušenje ali negovo priporočilo. Kot najprimernejšega za zvestega duhovnika in za sprejem dela Gospodove črede upoštevajte človeka, ki se s svojo plaho krepostjo izogiba službi. “Ne bodite prehitri pri polaganju rok na katerega koli človeka”,[55] kar se zgodi, če moških vedno znova ne pretehtamo in preizkusimo. Da ne bi plačevali cene Bogu zaradi nepremišljene nepremišljenosti in bili deležni greha drugega,[56] naj ga skrbno in natančno preizkusimo in strogo obsodimo. Naj vas ne utruja, če se še malo zadržimo pri tej zadevi, ki zahteva veliko pozornosti. Na kakršen koli način se bodo obnašali duhovniki, tako se bo obnašala tudi večina ljudi. Vsi jih gledajo – zlasti če so župniki – kot v ogledalo. Zato si nihče ne zasluži nič bolj uničujočega od Cerkve kot zlobni duhovniki, ki s svojimi vrlinami okužijo ljudi in tako pokvarijo Cerkev, da se zdi, da ji bolj škodujejo s svojim zgledom kot s svojim grehom.
14. Družimo se z uglednimi možmi v sveti službi, ne zato, ker bi se imeli za nezadostne v dolžnosti oznanjevanja evangelija, ampak zato, da bi se zdelo, da drugim prepuščamo mreže, ki nam jih je dal Gospod, da bi postali ribiči ljudi. 57 Glavna dolžnost škofa je oznanjevanje Božje besede, kajti apostol je klical: “Gorje mi, če ne bi oznanjal evangelija. To je dolžnost, ki mi je naložena.”[58] Gospod Jezus Kristus ga ni poslal predvsem zato, da bi krščeval – čeprav je to sveto dejanje -, ampak predvsem zato, da bi oznanjal evangelij.59 Vemo, da je bila služba besede na prvem mestu v mislih apostolov in da ti sveti možje te dolžnosti niso zanemarjali.60] Zato se jim je zdelo primerno, da preostala dobrodelna dela do svojih bližnjih zaupajo diakonom. Sveti Pavel piše Timoteju: “Če kdo čuti, da ni sposoben pridigati, ali pravi, da njegovi talenti ne ustrezajo tej odgovornosti, mu ne dovolite, da bi zanemaril svojo dolžnost v drugih zadevah, ki se nanašajo na Božjo besedo. Če torej škof duhovnikom naroči, naj otroke učijo osnove krščanskega nauka, naj tudi on pri tem delu nudi svojo pomoč. Kot pomočnik naj se pridruži župnikom pri poučevanju vernikov, da bo njegova dolžnost oznanjevanja besede ohranjena na vseh straneh. Zaradi tega bi moral vsakdo pohiteti z izpolnjevanjem svoje dolžnosti. Tako naj se mu ne zdi obremenjujoče, da občasno podeljuje zakramente vernikom s svojimi brati duhovniki, da medtem vstopi v zbor in poje psalme s kanoniki ter da predseduje srečanjem, ki jih je sklical. Od tega bodo duhovniki prejeli velik delež v duhu njegove svete službe, tako kot je sedemdeset mož prejelo Duha v Mojzesovem času. Ljudstvo, ki bo temu priča, bo napolnjeno z največjim spoštovanjem do božjega bogoslužja, oskrunjene može pa bo isti častitljivi prizor odvrnil od svete službe, tako da si niti najmanj ne bodo upali prizadevati zanjo.
15. Ker škof ne more upravljati Cerkve in nadzorovati svoje črede, če je odsoten, ne smete biti dlje časa odsotni iz svojih cerkva. To so slovesno potrdili naravno pravo in sveti kanoni, zlasti odloki tridentinskega koncila. Škof naj obišče vse kraje v svoji škofiji, da bi zaščitil moč njihovih zakonov, ko začnejo pešati bodisi zaradi lenobe duhovnikov bodisi zaradi trdovratnosti vernikov. Če obstaja resen in nujen razlog, da zapustite svojo škofijo, in če je treba biti odsoten dlje časa, vas prosimo, da ne dovolite, da bi Cerkev oslabila želja njenega pastirja. Kadarkoli ste odsotni, je ta nevarnost prisotna.
16. Poleg tega naj besede spremlja zgled. V vsem se moramo kazati kot zgled dobrih del.[62] Tako nas bodo nasprotniki spoštovali in ne bodo imeli nič slabega povedati o nas.[63] Dejanja ne smejo molčati brez besed, prav tako pomanjkanje dejanj ne sme zasramovati besed. Poleg tega v srcu verjamemo, da je popoln voditelj Cerkve opremljen s popolnimi dobrinami največjih kreposti, da bi njegovo življenje krasilo to, kar govori, in njegov nauk to, kar živi. Dom skromnosti bi moral biti naš dom, prav tako pa tudi učitelj skromnosti. Cerkvena disciplina, ki ji sledimo, naj bo polna dostojanstva in harmonije. Če nismo zavezani nikogaršnji volji in zadovoljstvu, se ne bomo prepuščali mehkobi in šibkosti svojega duha in ne bomo nikogar izpostavljali za posebno obravnavo. To pogosto povzroči velik nemir v upravljanju Cerkve in povzroči hudo žalitev ter zagotovi prezir in zavist do škofa.
17. Glede tega, kar zadeva Nas, smo že poskrbeli,[64] da smo za škofe v različnih deželah postavili tiste, ki prinašajo na škofovsko mesto zdrav nauk, življenje brez očitkov in um, pripravljen na vse stvari zaradi Jezusa Kristusa. Verjamemo, da mora odgovornost prevzeti tisti, ki ji predseduje; naj se ne napihuje od veličine časti, ampak naj se v ponižnosti zmanjšuje. Pri natančnem pregledovanju in preizkušanju ljudi, ki jih želimo postaviti nad tako veliko odgovornost, bomo uporabili vas kot priče in avtoritete, zaupajoč v sveto predanost vašega pričevanja in v vašo vero. Niti najmanj ne dvomimo, da ne boste uporabljali nobene človeške utemeljitve, ampak samo misli za tistega, ki vas je poklical k delu službe za izgradnjo Kristusovega telesa[65].
18. Še vedno vam, častitljivi bratje, svetujemo glede trdnosti in moči duha, ki sta potrebni za nasprotovanje tistim stvarem, ki so v nasprotju s pravo vero, ki škodujejo pobožnosti ali celovitosti moralnega življenja. Bodimo močni v Gospodovem duhu, v dobri presoji in pogumu[66]. ne smemo biti kot nemi čuvaji, ki ne morejo lajati,[67] in dopustiti, da naše črede postanejo plen plenjenja in da naše ovce požrejo vse divje živali na polju. [68] Prav tako nas nič ne sme odvrniti od tega, da bi se vrgli v boj za Božjo slavo in odrešenje duš: “Pomislite, kako je prenašal tako nasprotovanje grešnikov.”[69] Če se bojimo drznosti ničvrednih ljudi, to vpliva na moč škofije in njeno vzvišeno in božansko moč upravljanja Cerkve. Prav tako kristjani ne moremo več vzdržati ali obstajati – če je do tega prišlo -, če se pretirano ustrašimo pasti ali groženj prekletih. Zato z zaupanjem ne vase, ampak v Boga, ki mrtve dviguje v življenje,[70] prezremo človeške zadeve in kličemo Gospoda: Gospod Jezus je vedno z nami, vse do konca časov.[71] Zato naj nas ne oslabijo škandali ali preganjanja, da ne bi bili videti nehvaležni za Božjo naklonjenost, saj je njegova pomoč tako močna, kakor so resnične njegove obljube.
19. Na poslednji sodbi bomo poklicani, da izdamo račun v imenu vseh in pred vsemi, ki so obračunali v Kristusovem imenu. Zato vas prosimo, da če se pojavi kakšen škandal ali nesoglasje, ki ga ne morete odpraviti, ga predložite temu sedežu blaženega kneza apostolov. Kot od glave in vrha škofije prihaja od tod prav ta škofija in vsaka oblast, ki nosi isto ime. Vse vode tečejo od tod kot iz samega izvira in se neokrnjene iz čiste glave pretakajo po različnih pokrajinah vsega sveta. Od tod jemljejo vse cerkve, kar se voda, vredna čistih teles, izogiba učiti, in ljudje, ki se jih voda, kakor da bi bili umazani v neočiščeni umazaniji, izogiba umivati. Najprej zaupamo v Božjo moč, nato v varstvo svetega Petra, ki s svojo skrbjo drži vse navzoče. Pomagali vam bomo z nasveti, sredstvi in avtoriteto, saj smo vam pripravljeni biti zelo blizu,[74] da bi cerkve in bratje ostali varni in zdravi. Kar zadeva ostalo, pod težo tega bremena, ki smo ga prejeli, zaupamo v Boga;[75] ker je on povzročitelj tega bremena, nam bo tudi pomagal. Da človeška šibkost ne bi omahnila pod veličino njegove milosti, bo On, ki je dal dostojanstvo, dal tudi moč. Medtem pa v ponižni prošnji prosite Boga, naj v svoji usmiljeni dobroti zdaj ukroti tiste, ki se borijo proti nam, okrepi vašo vero ter poveča pobožnost in mir. Naj v Nas, svojih ponižnih služabnikih, za katere je hotel, da bi nadzorovali vodenje Njegove Cerkve in pokazali bogastvo Njegove milosti, ustvari dovolj moči za tako delo. Naj nas naredi koristne za vaše varstvo in naj si prizadeva, da bi našemu papeštvu razširil to, kar je bilo dano času, v korist pobožnosti. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vami; blagoslavljamo vas in vas pozdravljamo s svetim poljubom. Vsem vam, bratje duhovniki, in vsem vernikom vaših cerkva z ljubeznijo podeljujemo naš apostolski blagoslov.

Dano v Rimu pri Mariji Veliki 14. septembra leta 1758 v prvem letu našega pontifikata.

2. Nm 11,11.14. 2. Rim 1,12. 3. 2 Pt 3,11. 4. Ez 13,5. 5. Ef 4,3. 6. 1 Pt 3,11. 7. Rim 14,19. 8. Jn 14,27. 9. Jn 17,20, 21. 10. Mt 16,14f. 11. 2 Kor 12,20. 12. 1 Kor 1. 10. 13. 2 Kor 13,11. 14. 1 Kor 13,4, 5. 15. 2 Pt 1,4. 16. 1 Jn 2,6. 17. Lk 22,25. 18. 1 Pt 5,1-2. 19. Jn 10,12. 20. 1 Pt 5,1-2. 21. Jn 10,11. 22. 1 Pt 5,1-2. 23. Ekl. 4.4. 24. Nm 11,27. 25. Nm 11,29. 26. 2 Tes 3,15. 27. Jn 8,50. 28. Mdr 7,6. 29. 29. Prv 4,24. 30. Prg 29,12. 31. Gal 5,26. 32. Gal 5,26. Fil 3,19. 33. Rim 3,23. 34. I Pt 2,24. 35. Jn 14,13. 36. Fil 1,11. 37. Juda 1,25. 38. Fil 3,9. 39. Jz 2,15. 40. 1 Tm 6,6. 41. 1 Tm 6,8. 42. Iz 58,10.11. 43. 1 Tes 5,17-18. 44. Rim 8, 26. 45. Jz 1,5. 46. Heb 11,27. 47. Ps 70,6. 48. Lk 18,1 49. Hab 2,3. 50. 1 Tes 4,3. 51. Kol 4,3. 52. I Pt 3,18. 53. 1 Jn 2,17. 54. 2 Tim 3,16-17. 55. 1 Tim 5,22. 56. 1 Tim 5,22. 57. 1 Tim 5,22. Mt 4,19. 58. 1 Kor 9,16. 59. 1 Kor 1,17. 60. Apd 6,2.4. 61. 1 Tm 4,13. 62. 1 Tm 4,13. Ti 2,7. 63. Ti 2,8. 64. Ps 76,5. 65. Ept 4,12. 66. Mi 3,8. 67. Iz 56,10. 68. Ez 34,8. 69. Heb 12,3. 70. 2 Kor 1,9. 71. Jer 17,17. 72. 1 Kor 3,9. 73. Mt 28,20. 74. 2 Kor 12,15. 75. 1 Tes 2,2.