Papež Pij X. (1910)
Vzpostavitev prisege proti modernizmu in drugih zakonov za odganjanje nevarnosti modernizma
Verjamemo, da nihče od škofov ni mogel spregledati, kako ta najbolj zvita vrsta ljudi, modernisti, čeprav jih je razkrinkalo enciklično pismo “Pascendi dominici gregis”, ni opustila svojih načrtov glede miru v Cerkvi. Še naprej namreč vpisujejo nove sodelavce in jih združujejo v skrivno zvezo, s katero zdaj v žile krščanskega ljudstva cepijo strup svojih mnenj s pomočjo knjig in brošur, ki jih izdajajo anonimno ali pod lažnimi imeni. Tistim, ki bodo še enkrat in podrobneje prebrali pravkar omenjeni dokument, bo jasno, da ta vrhunec drznosti, ki nam je povzročil takšno žalost, dokazuje, da so ti možje res takšni, kot smo jih opisali, in sovražniki, ki se jih je treba zaradi njihove bližine še toliko bolj bati in ki zlorabljajo svojo službo, da bi s svojo zastrupljeno vabo ujeli tiste, ki niso na preži in jih lahko zavede navidezna znanost, ki vsebuje kalčke vseh zmot.
Ker pa se ta škodljivec širi na delu Gospodovega polja, od katerega je bilo treba pričakovati najlepše sadove, če je dolžnost vseh pastirjev, da se trudijo za obrambo katoliške vere in da z največjo pazljivostjo pazijo, da božji depozit ne utrpi škode, na nas še posebej leži naloga, da uresničujemo zapovedi Kristusa Odrešenika, ki je rekel Petru, katerega najvišjo oblast smo, čeprav smo nevredni, prejeli: “Potrjuj svoje brate.” In zato se nam zdi dobro, da v sedanjem spopadu spomnimo na naslednje nauke in razsodbe iz našega zgoraj omenjenega pisma [Pascendi Dominici Gregis, št. 44-56]:
“Prosimo vas, da poskrbite, da v tej najresnejši zadevi nihče nikoli ne bo mogel reči, da vam je v najmanjši meri primanjkovalo budnosti, gorečnosti ali trdnosti. To, kar prosimo in pričakujemo od vas, prosimo in pričakujemo tudi od vseh drugih dušnih pastirjev, vseh vzgojiteljev in profesorjev duhovnikov ter na poseben način od predstojnikov verskih ustanov.
“I. Glede študija najprej želimo in zapovedujemo, da sholastična filozofija postane osnova svetih znanosti. Samoumevno je, da ‘če med sholastičnimi doktorji srečamo kaj, kar bi lahko veljalo za pretirano prefinjenost ali kar se ne ujema s poznejšimi odkritji ali kar je povsem brez verjetnosti, tega nikakor ne želimo predlagati v posnemanje sedanjim generacijam [Leon XIII, Enc. Aeterni Patris]. Predvsem pa naj se jasno razume, da je sholastična filozofija, ki jo predpisujemo, tista, ki nam jo je zapustil angelski zdravnik, in zato izjavljamo, da vsi odredbe našega predhodnika o tej temi še naprej v celoti veljajo, in kolikor je potrebno, jih na novo odrejamo, potrjujemo in zapovedujemo, da jih morajo vsi strogo upoštevati. V semeniščih, kjer so bili morda zanemarjeni, naj jih škofje uvedejo in zahtevajo njihovo upoštevanje, kar naj velja tudi za predstojnike verskih ustanov. Poleg tega naj si profesorji zapomnijo, da brez velike škode ne morejo pustiti ob strani svetega Tomaža, zlasti pri metafizičnih vprašanjih. “Majhna napaka na začetku,” če uporabimo besede Akvinskega, “postane na koncu velika.
“Na tem filozofskem temelju je treba trdno zgraditi teološko stavbo. Spodbujajte študij teologije, častitljivi bratje, na vse načine, ki so v vaši moči, da jo bodo vaši kleriki ob odhodu iz semenišč občudovali in ljubili ter v njej vedno našli svoje veselje. ‘Kajti v velikem in raznovrstnem bogastvu študijev, ki se odpirajo pred umom, željnim resnice, vsakdo ve, kako stari rek opisuje teologijo, ki je tako daleč pred vsemi drugimi, da ji morajo vse znanosti in umetnosti služiti in ji biti kot služabnice’ [Leon XIII, Lett. in magna, 10. december 1889]. Dodali bomo, da imamo za vredne pohvale tiste, ki se s polnim spoštovanjem izročila, svetih očetov, cerkvenega magisterija, lotijo z uravnoteženo presojo in vodeni s katoliškimi načeli (kar ni vedno tako), da pozitivno teologijo osvetlijo tako, da nanjo mečejo luč resnične zgodovine. Vsekakor je treba pozitivni teologiji nameniti več pozornosti kot v preteklosti, vendar je to treba storiti brez škode za sholastično teologijo, pri čemer je treba kot modernistične težnje obsoditi tiste, ki povzdigujejo pozitivno teologijo tako, da se zdi, da prezirajo sholastiko.
“Kar zadeva profane študije, zadošča, da tu spomnimo na to, kar je naš predhodnik občudovanja vredno dejal: “Energično se lotite študija naravoslovnih znanosti: sijajna odkritja ter njihova drzna in koristna uporaba, ki so bila storjena v našem času in so si pridobila tak aplavz sodobnikov, bodo predmet nenehne hvale tistih, ki prihajajo za nami” [Leon XIII, Alloc. ap., 7. marec 1880]. Toda to storite, ne da bi se vmešavali v sveti študij, kot je naš predhodnik pozval s temi najresnejšimi besedami: Če skrbno poiščete vzrok teh napak, boste ugotovili, da je vzrok v tem, da so v današnjem času, ko naravoslovne znanosti vpijajo toliko študija, strožje in vzvišene študije sorazmerno zanemarjene – nekatere od njih so skoraj šle v pozabo, nekatere se izvajajo polovičarsko ali površno, in žalostno je, da so jih zdaj, ko so padle s starega položaja, oskrunile sprevržene doktrine in pošastne napake” [Loc. cit.]. Zato odrejamo, da se študij naravoslovja v semeniščih izvaja v skladu s tem zakonom.
“II. Vse te predpise in predpise našega predhodnika je treba imeti v mislih, kadar koli gre za vprašanje izbire direktorjev in profesorjev za semenišča in katoliške univerze. Vsakogar, za katerega se ugotovi, da je na kakršen koli način prežet z modernizmom, je treba brez obotavljanja izključiti iz teh služb, tiste, ki jih že zasedajo, pa je treba odstraniti. Enako je treba ravnati s tistimi, ki podpirajo modernizem, bodisi s hvaljenjem modernistov ali opravičevanjem njihovega krivdnega ravnanja, bodisi s kritiko sholastike in svetih očetov, bodisi z odklanjanjem poslušnosti cerkveni oblasti pri vseh njenih nosilcih; in s tistimi, ki kažejo ljubezen do novosti v zgodovini, arheologiji, biblični eksegezi, in končno s tistimi, ki zanemarjajo svete znanosti ali se jim zdijo bolj všeč profane znanosti. Pri vsem tem študijskem vprašanju, častitljivi bratje, ne morete biti preveč pozorni ali preveč vztrajni, še najbolj pa pri izbiri profesorjev, kajti študenti se praviloma zgledujejo po svojih učiteljih. Močni v zavesti o svoji dolžnosti vedno ravnajte preudarno, a odločno.
“Pri preverjanju in izbiri kandidatov za sveti red je treba uporabljati enako skrbnost in strogost. Daleč, daleč od duhovščine naj bo ljubezen do novosti! Bog sovraži ponosne in trmaste. V prihodnje se doktorat teologije in kanonskega prava ne sme nikoli podeliti nikomur, ki ni opravil rednega tečaja sholastične filozofije; če je podeljen, velja za ničnega in neveljavnega. Pravila o obiskovanju univerz, ki jih je leta 1896 določila Sveta kongregacija škofov in redovnikov za klerike, tako posvetne kot redovne, v Italiji, zdaj odrejamo razširiti na vse narode. Kleriki in duhovniki, vpisani v katoliški inštitut ali univerzo, v prihodnje ne smejo na civilnih univerzah obiskovati tistih študijskih programov, za katere obstajajo katedre v katoliških inštitutih, ki jim pripadajo. Če je bilo to kje v preteklosti dovoljeno, odrejamo, da se to ne sme dovoliti tudi v prihodnje. Škofje, ki sestavljajo upravni odbor takih katoliških inštitutov ali univerz, naj z vso skrbnostjo pazijo, da se ti naši ukazi nenehno upoštevajo.
“III. Dolžnost škofov je tudi, da preprečijo branje spisov, okuženih z modernizmom ali njemu naklonjenih, če so že bili objavljeni, in da ovirajo njihovo objavo, če niso bili objavljeni. Seminaristom ali univerzitetnim študentom ne sme biti nikoli dovoljena nobena tovrstna knjiga ali članek ali revija. Škoda zanje bi bila enaka škodi, ki bi jo povzročilo nemoralno branje; ne, bila bi še večja, saj takšni spisi zastrupljajo krščansko življenje pri samem izviru. Enako odločitev je treba sprejeti glede spisov nekaterih katoličanov, ki si, čeprav sami niso slabe volje, a so slabo poučeni v teoloških študijah in prežeti s sodobno filozofijo, prizadevajo, da bi to uskladili z vero in jo, kot pravijo, obrnili na račun vere. Zaradi imena in ugleda teh avtorjev jih berejo brez sumničenja, zato so še toliko bolj nevarni, ker pripravljajo pot modernizmu.
“Da bi vam, častitljivi bratje, dali nekaj bolj splošnih navodil v tako pomembni zadevi, vam predlagamo, da storite vse, kar je v vaši moči, da iz svojih škofij, tudi s slovesnim interdiktom, izženete vse škodljive knjige, ki so tam morda v obtoku. Sveti sedež ne zanemarja nobenih sredstev za zatiranje tovrstnih spisov, vendar se je njihovo število zdaj tako povečalo, da jih je nemogoče vse obsoditi. Zato se zgodi, da zdravilo včasih pride prepozno, saj se je bolezen med zamudo že ukoreninila. Zato si želimo, da bi škofje, odlagajoč vsak strah in telesno previdnost, prezirajoč krike hudobnežev, na vsak način, vendar stalno, nežno opravili vsak svoj delež tega dela in se pri tem spominjali navodil Leona XIII. v apostolski konstituciji ‘Officiorum’: Naj se ordinariji, ki pri tem delujejo tudi kot delegati apostolskega sedeža, potrudijo, da prepovejo in izločijo iz dosega vernikov škodljive knjige ali druge spise, ki se tiskajo ali razširjajo v njihovih škofijah. V tem odlomku škofje resda dobijo pravico, vendar jim je naložena tudi dolžnost. Noben škof naj ne misli, da to dolžnost izpolni s tem, da nam obsodi eno ali dve knjigi, medtem ko se izdaja in razširja veliko drugih istovrstnih knjig. Prav tako naj vas ne odvrne dejstvo, da je knjiga dobila “imprimatur” drugje, ker je ta lahko zgolj navidezen in ker je bil podeljen zaradi neprevidnosti, lahkomiselnosti ali prevelikega zaupanja v avtorja, kar se včasih lahko zgodi v redovnih skupnostih. Poleg tega se lahko zgodi, da tako kot ista hrana ne ustreza vsem enako, tudi knjiga, ki je nekje neškodljiva, lahko zaradi različnih okoliščin drugje škoduje. Če se torej škofu po nasvetu preudarnih oseb zdi prav, da v svoji škofiji obsodi katero od takšnih knjig, mu ne le dajemo dovolj možnosti, da to stori, ampak mu to nalagamo kot dolžnost. Seveda želimo, da se v takih primerih uporabljajo ustrezni oziri, in včasih bo dovolj, da se prepoved omeji na duhovščino; toda tudi v takih primerih bodo katoliški knjigotržci dolžni, da knjig, ki jih je obsodil škof, ne dajo v prodajo. In ko smo že pri knjigarnarjih, želimo, da škofje poskrbijo, da ne bodo zaradi želje po dobičku dajali v prodajo nezdravih knjig. Gotovo je, da so v katalogih nekaterih od njih knjige modernistov neredko objavljene z nemalo pohvale. Če odklonijo poslušnost, naj jim škofje brez oklevanja odvzamejo naziv katoliških knjigotržcev; prav tako in še bolj utemeljeno naj jih, če imajo naziv škofijskih knjigotržcev in če imajo naziv papeških, ovadijo pri Apostolskem sedežu. Nazadnje vse opozarjamo na XXVI. člen zgoraj omenjene konstitucije “Officiorum”: Vsi, ki so pridobili apostolsko fakulteto za branje in hranjenje prepovedanih knjig, s tem niso pooblaščeni za branje knjig in revij, ki so jih prepovedali krajevni ordinariji, razen če apostolska fakulteta izrecno dovoljuje branje in hranjenje knjig, ki jih je kdo obsodil.
“IV. Toda ni dovolj, da oviramo branje in prodajo slabih knjig – treba je tudi preprečiti, da bi jih tiskali. Zato naj škofje pri podeljevanju dovoljenja za tisk uporabljajo kar največjo strogost. Po pravilih konstitucije ‘Officiorum’ je za veliko število publikacij potrebno dovoljenje ordinarija, v nekaterih škofijah pa je postala navada, da imajo ustrezno število uradnih cenzorjev za pregledovanje spisov. To ustanovo zelo hvalimo in ne le nagovarjamo, temveč tudi naročamo, naj se razširi na vse škofije. V vseh škofijskih kurijah naj bodo torej imenovani cenzorji za pregled del, namenjenih objavi, cenzorji, ki naj bodo izbrani iz obeh vrst duhovščine, pa naj bodo možje v letih, z znanjem in preudarnostjo, ki bodo znali pri svojih sodbah slediti zlati sredini. Njihova naloga naj bo, da pregledajo vse, kar zahteva dovoljenje za objavo v skladu s členoma XLI. in XLII. zgoraj omenjene ustave. Cenzor izda svojo sodbo v pisni obliki. Če je ugodna, škof izda dovoljenje za objavo z besedo “Imprimatur”, pred katero morata biti vedno zapisana “Nihil obstat” in ime cenzorja. V rimski kuriji se uradni cenzorji imenujejo tako kot drugod, njihovo imenovanje pa pripada magistru svetih palač, potem ko jih predlaga kardinal vikar in sprejme suvereni papež. Mojster svetih palač mora tudi izbrati cenzorja za vsako pisanje. Dovoljenje za objavo izda tako on kot tudi kardinal vikar ali njegov namestnik, pred tem dovoljenjem pa morata biti, kot je predpisano zgoraj, vedno zapisana “Nihil obstat” in ime cenzorja. Samo v zelo redkih in izjemnih primerih ter po preudarni odločitvi škofa je dovoljeno izpustiti omembo cenzorja. Ime cenzorja se avtorjem nikoli ne sporoči, dokler ne izda pozitivne odločitve, da mu ne bi bilo treba trpeti nevšečnosti niti med pregledovanjem pisma niti v primeru, da bi zavrnil svojo odobritev. Cenzorji se nikoli ne smejo izbirati med redovniki, dokler se zasebno ne pridobi mnenje provinciala ali v Rimu generala, provincial ali general pa morata vestno podati mnenje o značaju, znanju in ortodoksnosti kandidata. Redovne predstojnike opozarjamo na njihovo slovesno dolžnost, da nikoli ne dovolijo, da bi kateri koli od njihovih podrejenih kar koli objavil brez dovoljenja njih samih in ordinarija. Nazadnje potrjujemo in izjavljamo, da naziv cenzorja nima nobene vrednosti in ga nikoli ni mogoče pripisati zasebnim mnenjem osebe, ki ga ima.
“Potem ko smo povedali toliko na splošno, zdaj zlasti zapovedujemo skrbnejše upoštevanje člena XLII. zgoraj omenjene konstitucije ‘Officiorum’. Svetovnim duhovnikom je ‘prepovedano, da bi brez predhodnega soglasja ordinarija prevzeli vodenje časopisov ali revij’. To dovoljenje se odvzame vsakemu duhovniku, ki ga po opominu napačno uporablja. Glede duhovnikov, ki so ‘dopisniki’ ali ‘sodelavci’ revij, ker se neredko [sic] zgodi, da za svoje časopise ali revije pišejo vsebine, okužene z modernizmom, naj škofje poskrbijo, da se to ne bo smelo dogajati, če pa se to zgodi, naj pisce opozorijo ali jim preprečijo pisanje. Tudi predstojnike verskih redov z vso avtoriteto opozarjamo, naj storijo enako, in če jim ta dolžnost ne uspe, naj škofje ustrezno poskrbijo s pooblastili, ki jih je prenesel vrhovni papež. Naj bo, kolikor je to mogoče, poseben cenzor za časopise in revije, ki jih tiskajo katoličani. Njegova naloga naj bo, da pravočasno prebere vsako številko, potem ko je bila objavljena, in če v njej najde kaj nevarnega, naj odredi, da se to popravi. Škof ima enako pravico tudi takrat, ko cenzor v publikaciji ni opazil ničesar spornega.
“V. Kongrese in javna zborovanja smo že omenili med sredstvi, ki jih modernisti uporabljajo za obrambo in širjenje svojih mnenj. V prihodnje škofje ne bodo dovoljevali kongresov duhovnikov, razen v zelo redkih primerih. Kadar jih dovolijo, le pod pogojem, da se na njih ne obravnavajo zadeve, ki se nanašajo na škofa ali apostolski sedež, da se ne dovolijo predlogi ali postulati, ki bi pomenili uzurpacijo svete oblasti, in da se na njih ne omenja modernizma, prezbiterijanstva ali laičnosti. Na tovrstnih kongresih, ki jih je mogoče organizirati le po pravočasnem in za vsak primer posebej pridobljenem pisnem dovoljenju, ni dovoljeno, da se jih udeležujejo duhovniki iz drugih škofij brez pisnega dovoljenja njihovega ordinarija. Poleg tega noben duhovnik ne sme pozabiti na slovesno priporočilo Leona XIII: “Duhovniki naj imajo kot sveto avtoriteto svojih pastirjev, naj se prepričajo, da duhovniška služba, če se ne opravlja pod vodstvom škofov, ne more biti nikoli niti sveta niti zelo plodna niti spoštovanja vredna” [Lett. encyc. noblissima gallorum, 10. februar 1884].
“V. Toda kakšno korist bodo imeli, častitljivi bratje, vsi naši ukazi in predpisi, če jih ne bomo vestno in odločno izpolnjevali? In da bi se to lahko zgodilo, se nam je zdelo primerno, da na vse škofije razširimo predpise, ki so jih pred mnogimi leti z veliko modrostjo določili škofje iz Umbrije za svoje škofije:
“Da bi,” pravijo, “iztrebili že razširjene zmote in preprečili njihovo nadaljnje širjenje ter odstranili tiste učitelje brezbožnosti, po katerih se utrjujejo pogubni učinki takega širjenja, je ta sveti zbor po zgledu sv. Karla Borromeja, sklenila, da v vsaki škofiji ustanovi svet, sestavljen iz odobrenih članov obeh vej duhovščine, ki bo imel nalogo, da ugotavlja obstoj zmot in sredstva, s katerimi se uvajajo in širijo nove zmote, in o vsem tem obvestiti škofa, da bi se lahko z njimi posvetoval o najboljših sredstvih za zatrtje zla že v zarodku in preprečitev njegovega širjenja v pogubo duš ali, kar je še huje, da bi se okrepilo in povečalo” [Acts of the Congress of Bishops of Umbria, November, 1849, Tit. 2, čl. 6]. Zato odrejamo, da se v vsaki škofiji nemudoma ustanovi tovrstni svet, ki ga z veseljem imenujemo ‘Svet budnosti’. Duhovniki, poklicani, da ga sestavljajo, naj bodo izbrani na način, ki je zgoraj predpisan za cenzorje, in naj se pod predsedstvom škofa sestajajo vsaka dva meseca na določen dan. Zavezani so k molčečnosti glede svojih posvetovanj in odločitev, njihova funkcija pa je naslednja: Skrbno morajo paziti na vsako sled in znamenje modernizma, tako v publikacijah kot v poučevanju, in da bi pred njim obvarovali duhovnike in mlade, morajo sprejeti vse preudarne, hitre in učinkovite ukrepe. Naj se borijo proti besednim novostim, pri tem pa naj ne pozabijo na opomine Leona XIII. [S. C. NN. EE. EF., 27. januar 1902]: “V katoliških publikacijah ni mogoče odobriti sloga, ki ga navdihujejo nezanesljive novosti, za katerega se zdi, da smeši pobožnost vernikov in se ukvarja z uvedbo novega reda krščanskega življenja, z novimi usmeritvami Cerkve, z novimi težnjami sodobne duše, z novim poklicem duhovščine, z novo krščansko civilizacijo. Tovrstnega jezika ne smemo dopuščati niti v knjigah niti na učnih katedrah. Sveti koncili ne smejo zanemariti knjig, ki obravnavajo pobožna izročila različnih krajev ali svete relikvije. Naj ne dovolijo, da se o teh vprašanjih razpravlja v revijah, namenjenih spodbujanju pobožnosti, niti z izrazi, ki spominjajo na posmeh ali prezir, niti z dogmatičnimi izjavami, zlasti kadar to, kar je navedeno kot gotovost, ne presega meja verjetnosti ali pa temelji le na predsodkih, kar se pogosto dogaja. Kar zadeva svete relikvije, naj bo to pravilo: Če škofje, ki so edini sodniki v teh zadevah, zagotovo vedo, da relikvija ni pristna, naj jo takoj umaknejo iz čaščenja vernikov; če so se zaradi političnih nemirov ali kako drugače izgubile overitve relikvije, naj ne bo izpostavljena za javno čaščenje, dokler je škof ne preveri. Argument predpotopnosti ali utemeljene domneve naj ima težo le, kadar je pobožnost do relikvije priporočljiva zaradi njene starodavnosti, v skladu s pomenom dekreta, ki ga je leta 1896 izdala Kongregacija za odpustke in svete relikvije: “Starodavne relikvije naj uživajo čaščenje, ki so ga vedno uživale, razen v tistih posameznih primerih, ko obstajajo jasni argumenti, da so lažne ali domnevne. Pri presojanju o pobožnih izročilih naj se vedno upošteva, da je Cerkev pri tem tako preudarna, da ne dovoli, da bi se tovrstna izročila pripovedovala v knjigah, razen z največjo previdnostjo in z vključitvijo izjave, ki jo je predpisal Urban VIII.; in tudi takrat ne jamči za resničnost pripovedovanega dejstva: preprosto ne prepove verovanja v stvari, za katere ni človeških argumentov. V zvezi s tem je Sveta kongregacija za obrede pred tridesetimi leti odredila naslednje [dekret, 2. maj 1877]: “Sveti sedež teh prikazovanj ni niti odobril niti obsodil, temveč je preprosto dovolil, da se jim verjame na podlagi povsem človeške vere, na podlagi izročil, ki se nanašajo nanje, potrjenih s pričevanji in dokumenti” ‘vrednimi zaupanja’.” Kdor se drži tega pravila, nima razloga za strah. Kajti pobožnost, ki temelji na katerem koli prikazovanju, kolikor zadeva samo dejstvo, se pravi, kolikor je ‘relativna’, vedno vključuje hipotezo o resničnosti dejstva; kolikor pa je ‘absolutna’, mora vedno temeljiti na resnici, saj so njen predmet osebe svetnikov, ki so počaščeni. Enako velja za relikvije. Končno pa svetom budnosti zaupamo dolžnost, da vztrajno in skrbno pregledujejo družbene ustanove in tudi spise o družbenih vprašanjih, tako da v njih ne bo niti sledu modernizma, temveč bodo poslušni predpisom rimskih papežev.
“VII. Da ne bi to, kar smo doslej določili, padlo v pozabo, želimo in odrejamo, da škofje vseh škofij eno leto po tej objavi in nato vsaka tri leta predložijo Svetemu sedežu skrbno in zapriseženo poročilo o vseh predpisih, ki jih vsebujejo, in o naukih, ki so našli veljavo med duhovščino, zlasti pa v semeniščih in drugih katoliških ustanovah, podobno obveznost pa nalagamo tudi generalom verskih redov glede tistih, ki so jim podrejeni.”
Vsemu temu, kar v celoti potrjujemo pod kaznijo mučenja vesti tistih, ki nočejo prisluhniti našim besedam, zdaj dodajamo nekaj posebnih navodil glede cerkvenih študentov v semeniščih in aspirantov v redovnih ustanovah. V semeniščih morajo biti vsi deli ustanov usmerjeni v oblikovanje duhovnikov, vrednih tega imena. Ne smemo namreč misliti, da so take ustanove namenjene zgolj študiju ali pobožnosti – združujejo oboje; so šole za usposabljanje, v katerih se Kristusova vojska gradi z dolgotrajno pripravo. Da bi iz njih lahko izšla temeljito opremljena vojska, sta v osnovi potrebni dve stvari: nauk za vzgojo uma in krepost za izpopolnjevanje duše. Prvo od tega zahteva, da so cerkveni študentje zelo razsvetljeni v tistih panogah, ki so tesno povezane s študijem božjih stvari; drugo pa zahteva posebno stopnjo kreposti in stanovitnosti. Naj torej predstojniki discipline in pobožnosti opazujejo, kaj posamezni študentje obljubljajo o sebi, in preučujejo njihove značaje – ali se pretirano prepuščajo svojim naravnim nagnjenjem, ali kažejo posvetna nagnjenja; ali so ubogljivi, da ubogajo, predani pobožnosti, nimajo vzvišene predstave o sebi, spoštujejo disciplino; ali jih k prizadevanju za duhovništvo vodi pravi cilj ali človeški vzgibi; ali njihovo življenje zaznamujeta svetost in nauk, ki sta primerna njihovemu stanu, ali si vsaj, če je v tem pogledu kakšna pomanjkljivost, iskreno in voljno prizadevajo, da bi jo pridobili. Tudi ta preiskava ne predstavlja prevelikih težav; kajti omenjeno pomanjkanje kreposti se hitro pojavi zaradi hinavskega opravljanja verskih dolžnosti in spoštovanja discipline zaradi strahu namesto po nareku vesti, in oseba, ki spoštuje disciplino zaradi hlapčevskega strahu ali jo krši zaradi lahkomiselnosti uma ali preziranja, je zelo daleč od tega, da bi lahko zagotovila dostojno življenje v duhovniški službi. Ni namreč lahko verjeti, da tisti, ki prezira domačo disciplino, ne bo odpadel od javnih zakonov Cerkve. Kadar predstojnik posvečene mladine najde katerega izmed njih v takšnem razpoloženju in po tem, ko ga enkrat ali dvakrat opozori, po letu dni preizkušnje ne opazi nobene spremembe na bolje, naj ga izloči tako, da bo onemogočil, da bi takega študenta ponovno sprejel bodisi on sam bodisi kateri koli škof.
Pri spodbujanju klerikov sta torej potrebni predvsem dve stvari: nedolžnost življenja, združena s trdnostjo nauka. Prav tako ne smemo pozabiti, da so napotki in svarila, ki jih škofje namenjajo tistim, ki jih uvajajo v sveti red, namenjeni tako njim samim kot kandidatom; kot na primer, ko je določeno “Paziti je treba, da bodo nebeška modrost, pošteno življenje in dolgoletno spoštovanje pravičnosti priporočali izbranca za to službo. . . . Naj bodo pokončni in hkrati zreli v znanju in delih … naj v njih zasije oblika vse pravičnosti.”
Glede poštenega življenja ne bi bilo treba povedati več, če bi ga bilo mogoče zlahka ločiti od naukov in mnenj, ki jih človek zagovarja. Toda, kot beremo v Knjigi pregovorov: “Človeka bodo spoznali po njegovem nauku” [Raz 12,8] in kot uči apostol: “Kdor ne vztraja v Kristusovem nauku, nima Boga” [2 Jn 9]. Koliko naporov je treba vložiti v pridobivanje znanja o mnogih in različnih stvareh, je mogoče razbrati iz samih pogojev dobe, ki razglaša, da je luč napredujočega človeštva najveličastnejši dosežek. Zato morajo vsi duhovniki, ki želijo opravljati svoje dolžnosti na način, vreden časa, plodno “opominjati v zdravem nauku in prepričevati prepričevalce” [Tit 1,9], da bi sredstva intelekta namenili koristnosti Cerkve, pridobiti znanje o stvareh, ki presegajo splošno, in se čim bolj približati popolnosti nauka. Gre namreč za boj s sovražniki, ki jim ne manjka spretnosti, katerih uglajene študije so neredko združene z znanostjo, polno zvijač, in katerih domiselni in živahni stavki so sestavljeni iz nagajivih in zvenečih fraz, da bi bilo videti, da vsebujejo nekaj povsem novega. Zato moramo skrbno pripraviti svoje orožje, se pravi, bogat fond nauka si morajo pridobiti vsi, ki se v upokojitvi pripravljajo na najsvetejšo in najtežjo nalogo. Ker pa je človekovo življenje omejeno v take okvire, da je komaj mogoče bežno spoznati nekaj od neizmernega fonda stvari, ki jih je treba poznati, je treba uravnavati žejo po znanju in ravnati po Pavlovem stavku “ne bodite bolj modri, kot se spodobi, ampak bodite modri do treznosti” [Rim 12,3]. Zato so kleriki že dovolj obremenjeni s številnimi pomembnimi študijami, ki so jim naložene in se nanašajo na sveto literaturo, na točke vere, moralo, znanost o pobožnosti in službe, znane kot askeza, na zgodovino Cerkve, kanonsko pravo in sveto zgovornost, da študentje ne bi izgubljali časa z iskanjem drugih vprašanj in se odvračali od glavnih predmetov študija, jim popolnoma prepovedujemo branje kakršnih koli revij ali periodičnih publikacij, četudi odličnih, in zavezujemo predstojnike, da vestno skrbijo, da se to ne bi dogajalo.
Da bi odpravili vsakršen sum tajnega uvajanja modernizma, ne bomo le brezpogojno upoštevali predpisov iz št. 2 zgoraj, ampak poleg tega odrejamo, da posamezni profesorji pred začetkom predavanj na začetku leta škofu predstavijo besedilo, ki ga nameravajo uporabljati pri pouku, ali vprašanja oziroma teze, ki jih bodo obravnavali; nato naj se med letom preveri poučevanje vsakega od njih, in če se izkaže, da to ni v skladu z zdravim naukom, bo to dejstvo zadostovalo, da se profesorja tam in takrat odstrani. Končno mora vsak profesor poleg izpovedi vere pred svojim škofom izreči prisego po spodaj navedeni formuli in se pod njo podpisati.
To prisego po izpovedi vere v obliki, ki jo je predpisal naš predhodnik Pij IV. svetega spomina, skupaj s priloženimi opredelitvami Vatikanskega koncila v navzočnosti škofa izreče
I. Kleriki, ki bodo posvečeni v večje redove: vsakemu od njih se predhodno predloži kopija izpovedi vere in obrazca prisege, da lahko natančno vedo, za kaj gre, in skupaj z njima tudi kazni, ki nastanejo zaradi kršitve prisege.
II. Duhovniki, določeni za poslušanje spovedi, in sveti pridigarji, preden prejmejo pooblastila za opravljanje teh svetih služb.
III. Župnijski duhovniki, kanoniki, imetniki živeža, preden začnejo posedovati svoje beneficije.
IV. Uradniki v škofijskih kurijah in cerkvenih sodiščih, razen generalnega vikarja in sodnikov.
V. Postni pridigarji.
VI. Vsi uradniki v rimskih kongregacijah ali tribunah pred kardinalom prefektom ali kardinalom tajnikom.
VII. Predstojniki in profesorji verskih družin in kongregacij, preden nastopijo službo.
Formula zgoraj omenjene izpovedi vere in prisege se hrani v posebnih okvirjih v vseh škofijskih kurijah in v različnih uradih rimskih kongregacij. In če bi si kdo drznil, kar Bog ne daj, prekršiti prisego, ga je treba takoj deložirati v sveto oficijo.
“Jaz … trdno držim in sprejemam vsako opredelitev neomajnega nauka Cerkve z vsem, kar je trdila in razglasila, zlasti pa tiste točke nauka, ki se izrecno borijo proti zmotam našega časa. Najprej izpovedujem svoje prepričanje, da je Boga, začetek in konec vsega, mogoče z naravno lučjo razuma zanesljivo spoznati in tudi dokazati njegov obstoj iz ustvarjenih stvari, to je iz vidnih del stvarstva kot vzroka iz njegovih učinkov. Nato priznavam in priznavam zunanje argumente razodetja, to je božja dejstva, zlasti čudeže in prerokbe, kot najzanesljivejša znamenja božanskega izvora krščanske vere, in menim, da so ti posebej primerni za razumevanje vsake dobe in vseh ljudi, tudi našega časa. Tretjič, prav tako trdno verjamem, da je Cerkev, varuhinjo in razlagalko razodete Besede, neposredno in neposredno ustanovil sam Kristus, resnična oseba zgodovine, ko je živel med nami, in da je bila zgrajena tudi na Petru, knezu apostolske hierarhije, in na njegovih naslednikih do konca časov. Četrtič, iskreno sprejemam nauk vere, kakor se v istem smislu in pomenu prenaša vse do nas; zato popolnoma zavračam heretično pojmovanje razvoja dogem, ki prehajajo iz enega smisla v drugega, tujega tistemu, ki ga je Cerkev imela od začetka; prav tako obsojam vsako zmoto, s katero se namesto božanskega depozita, ki ga je Kristus zaupal svoji soprogi in ki naj bi ga ta zvesto varovala, uporablja filozofski sistem ali stvaritev človeške vesti, ki jo ljudje postopoma izpopolnjujejo in ki naj bi bila končno izpopolnjena pozneje z nedoločenim napredkom. Petič, trdim zagotovo in iskreno izpovedujem, da vera ni slepi verski čut, ki si utira pot iz skritih področij sublimne zavesti, moralno obarvan z vplivom srca in volje, ampak je resnično soglasje razuma z resnico, prejeto od zunaj s poslušanjem, soglasje, s katerim zaradi avtoritete vse resničnega Boga verujemo, da je resnično vse, kar je osebni Bog, naš Stvarnik in Gospod, izrekel, pričal in razodel.
Nadalje se z vsem dolžnim spoštovanjem podrejam in z vsem svojim umom držim vseh obsodb, izjav in navodil, ki jih vsebujeta enciklika ‘Pascendi’ in dekret ‘Lamentabili’, zlasti glede tega, kar se imenuje zgodovina dogem.
Zavračam tudi zmoto tistih, ki trdijo, da je vera, ki jo predlaga Cerkev, lahko v nasprotju z zgodovino in da katoliških dogem v smislu, v katerem jih razumemo zdaj, ni mogoče uskladiti z bolj resničnimi ‘izvori’ krščanstva. Poleg tega obsojam in zavračam mnenje, ki trdi, da lahko krščanski človek boljše kulture prevzame dvojno osebnost, eno kot vernik in drugo kot zgodovinar, in tako meni, da je za zgodovinarja dovoljeno, da se drži tega, čemur njegova vera kot vernika nasprotuje, ali da postavi predpostavke, iz katerih izhaja lažnost ali negotovost dogem, če le te niso neposredno zanikane. Prav tako zavračam tisto metodo vrednotenja in razlage Svetega pisma, ki ob bok cerkvenemu izročilu in analogiji vere ter pravilom apostolskega sedeža sprejema načela racionalistov ter z enako samovoljo in nepremišljenostjo šteje kritiko besedila za edino vrhovno pravilo. Na podoben način zavračam mnenje tistih, ki menijo, da mora učitelj znanosti zgodovinske teologije ali pisec o tej temi najprej odložiti prej zamišljene predstave o nadnaravnem izvoru katoliškega izročila ali o božji pomoči, obljubljeni za trajno ohranitev vsake razodete resnice; nato pa da je treba spise posameznih očetov razlagati izključno na podlagi podatkov znanosti, brez sklicevanja na sveto avtoriteto in s svobodno presojo, s katero se običajno preverja vsak profani zapis.
Končno in na splošno izjavljam, da sem daleč od zmote modernistov, ki menijo, da v svetem izročilu ni ničesar inherentno božanskega; ali ki ga – kar je še veliko huje – priznavajo v panteističnem smislu: tako bi ostalo le golo preprosto dejstvo, enako običajnim zgodovinskim dejstvom, namreč da šola, ki so jo začeli Kristus in njegovi apostoli, še vedno najde ljudi, ki jo podpirajo s svojo energijo, bistroumnostjo in sposobnostjo. Zato najtrdneje ohranjam in bom do zadnjega diha ohranil vero cerkvenih očetov o zanesljivi opremljenosti z resnico, ki je, je bila in bo v nasledstvu škofovstva od apostolov (sv. Irenej IV., c. 26); ne tako, da bi se lahko držali tega, kar se zdi najboljše in najprimernejše glede na prefinjenost vsake dobe, ampak da nikoli drugače ne razumemo absolutne in nespremenljive resnice, ki so jo od začetka oznanjali apostoli. (Praescript, c. 28.)
Vse to obljubljam, da bom zvesto, v celoti in iskreno ohranjal in nedotakljivo varoval ter se od tega pri poučevanju ali kako drugače z besedo ali pisanjem niti najmanj ne oddaljil. Tako obljubljam, tako prisegam, tako mi pomaga Bog itd.”
Ker nas je dolga izkušnja naučila, da gorečnost škofov pri skrbi za oznanjevanje Božje besede ni obrodila pravih sadov, ne po našem mnenju zaradi malomarnosti poslušalcev, temveč zaradi nečimrnosti pridigarjev, katerih besede so bolj besede ljudi kot Boga, se nam zdi dobro, da tu v latinščini ponovimo in ordinariatom priporočimo dokument, izdan na ukaz našega predhodnika Leona XIII, lepega spomina, ki ga je Posvečena kongregacija škofov in redovnikov izdala 31. julija 1894 in ga poslala ordinariatom v Italiji ter predstojnikom verskih družin in kongregacij:
- “Kar zadeva okras kreposti, ki naj bi predvsem odlikovala svete govornike, naj ordinariji in predstojniki redovnih družin dobro pazijo, da tega svetega in odrešilnega poslanstva Božje besede nikoli ne zaupajo tistim, pri katerih ne izžareva pobožnost do Boga in ljubezen do njegovega Sina Kristusa, našega Gospoda. Kajti če pridigarjem katoliškega nauka primanjkuje teh lastnosti, ne bodo nikoli nič drugega kot ‘zveneči medenina in cimbala’ (I. Kor. xiii., 1) in bodo vedno brez tistega, kar tvori celotno moč in učinkovitost evangeljskega oznanjevanja, to je gorečnosti za Božjo slavo in odrešenje duš.
“In ta pobožnost, tako potrebna za svete govornike, mora sijati tudi v njihovem zunanjem ravnanju, da njihovo življenje ne bi bilo v nasprotju s krščanskimi zapovedmi in ustanovami, ki jih hvalijo v svojih govorih, in da s svojimi dejanji ne bi uničili tega, kar z besedami gradijo. Tudi v tej pobožnosti ne sme biti nič profanega, temveč naj bo navdahnjena s tisto resnostjo, ki jih razodeva kot “Kristusove služabnike in razdajalce božanskih skrivnosti”. (I. Kor. iv., 1.) Kajti v nasprotnem primeru, kot dobro pravi angelski doktor, ‘če je nauk dober, pridigar pa slab, je slednji povod za bogokletje proti Božjemu nauku’.
” Toda pobožnost in druge krščanske kreposti morajo imeti znanje kot svojo neločljivo spremljevalko, saj je očitno in jasno dokazano z dolgoletno izkušnjo, da Besede ne morejo primerno in plodno oznanjati ljudje brez znanja, zlasti svetega znanja, ki se, zaupajoč v določeno naravno spretnost v izgovarjanju, pogumno povzpnejo na prižnico brez vsake priprave. Takšni, kot so oni, bijejo v zrak in vsi nezavedno izpostavljajo Božje razodetje posmehu in zaničevanju ter se postavljajo na raven tistih, o katerih so bile izrečene Božje besede: “Ker si zavrnil znanje, te bom zavrgel, da mi ne boš opravljal duhovniške službe.” (Os. iv., 6).
- “Zato škofje in predstojniki verskih skupnosti ne smejo zaupati službe Božje besede nobenemu duhovniku, ki se ni izkazal za dovolj obdarjenega s pobožnostjo in znanjem. Prav tako morajo zelo paziti, da se na prižnici obravnavajo le teme, vredne svete zgovornosti. Te teme je nakazal naš Gospod, ko je rekel: “Oznanjujte evangelij. (Mk xvi., 15.) ‘Učiti jih, naj se držijo vsega, kar sem vam zapovedal’ (Mt xxviii., 20.), besede, ki jih tako primerno razlaga sveti Tomaž: ‘Pridigarji morajo razsvetljevati v veri, usmerjati v dejanjih, opozarjati na to, čemu se je treba izogibati, ter z grožnjami in obljubami voditi ljudi k resnici in dobroti’ [Comm. in Matt. v]. Tridentinski koncil pa dodaja: “Naj pridigajo o izkoreninjanju slabosti in prakticiranju kreposti, da bi se izognili večni kazni in si pridobili nebeško slavo [Sess. V., cap. 2, De Reform.], v razvoju katere je Pij IX. srečnega spomina zapisal: Naj torej ljudem jasno in preprosto, z resno in prepričljivo zgovornostjo ter v skladu z naukom katoliške Cerkve in očetov oznanjajo dogme in zapovedi naše najsvetejše vere; naj ljudem skrbno razložijo posebne dolžnosti vsakega od njih, naj jih odvrnejo od slabosti in jih podžgejo v ljubezni, da bi verniki, zdravo okrepljeni z Božjo besedo, opustili slabosti, prakticirali kreposti in se tako izognili večni kazni ter si pridobili nebeško slavo” [enciklika Qui Pluribus, št. 26].
“Iz vsega tega bo razvidno, da so primerne teme za oznanjevanje apostolska veroizpoved, deset zapovedi, cerkveni predpisi, zakramenti, kreposti in vrline, dolžnosti življenjskega stanu, štiri zadnje stvari in druge večne resnice iste vrste.
- “Toda danes služabniki Božje besede temu bogatemu in pomembnemu rudniku tem prepogosto posvečajo le malo pozornosti; zanemarjajo ga in skorajda zavračajo kot nekaj nekoristnega in preživelega. Ker dobro vedo, da teme, ki smo jih pravkar našteli, niso primerne za pridobivanje aplavza ljudstva, po katerem tako zelo hrepenijo, in ‘iščejo svoje interese, ne pa interesov Jezusa Kristusa’ (Flp ii., 21), te teme potiskajo na stran celo v postnem času in najbolj slovesnih obdobjih leta. Poleg tega spreminjajo tako imena kot tudi stvari in stara navodila nadomeščajo z novimi in ne preveč razumljivimi govori, ki jih imenujejo ‘konference’ in so veliko bolj prilagojeni za laskanje intelektu in misli kot pa za obvladovanje volje in izboljšanje ravnanja. Ne pomislijo, da so moralna navodila koristna za vse, konference pa le za nekatere in da bi se tudi ti, če bi se govornik bolj ukvarjal z njihovim vedenjem, tako da bi jim pogosto privzgajal čistost, ponižnost srca in poslušnost cerkveni oblasti, osvobodili predsodkov proti veri in bi bolje sprejeli luč resnice. Če je namreč veliko ljudi, zlasti v katoliških deželah, ki imajo napačne predstave o veri, je treba to dejstvo pripisati nenadzorovanim strastem srca in ne odklonu uma v skladu z božjim izrekom: “Iz srca prihajajo zle misli. … bogokletje. (Mt xv., 19) Tako je sveti Avguštin, sklicujoč se na Psalmistove besede: “Bedak je rekel v svojem srcu: (Psalmi xiii., 1) pravi: “Tu govori srce in ne um.
- “To pa ne pomeni, da je treba tovrstne razprave popolnoma obsoditi, saj se lahko, kadar so dobro opravljene, pogosto izkažejo za zelo koristne in celo potrebne za ovržbo zmot, ki so v nasprotju z vero. Vendar pa je treba s prižnice popolnoma pregnati ta prefinjeni slog nagovarjanja, ki se bolj nanaša na teorijo kot na prakso, ki bolj zadeva civilni kot verski red in ki je bolj opazen zaradi svojega zunanjega razkazovanja kot zaradi sadov, ki iz njega izhajajo. Vsa ta izdelanost, ki je primernejša za sestanke ali učna srečanja, je povsem neprimerna za veličino Božje hiše. Kar zadeva predavanja ali konference, katerih cilj je obramba vere pred napadi, ki so v določenih primerih zelo potrebni, pa niso v pristojnosti vseh, ampak le najbolje opremljenih; in tudi najboljši predavatelji ne bi smeli prirejati teh konferenc, razen kadar jih čas in kraj ter stanje poslušalcev naredijo potrebne in obstaja nekaj upanja, da bodo koristne – in to je, kot bo vsem jasno, točka, ki jo je treba prepustiti zakoniti razsodbi ordinarija. Tudi v teh govorih naj moč prepričanja temelji bolj na svetem nauku kot na besedah človeške modrosti in naj bo razlaga močna in jasna, tako da na misli poslušalcev zmota ne bo naredila globljega vtisa kot resnica in da ugovori ne bodo močnejši od odgovorov nanje. Predvsem pa je treba poskrbeti, da pogostost takih razprav ne bo zmanjšala pogostosti moralnih navodil in da se ne bo zmanjševal pomen slednjih, kot da so zaradi nižjega reda manj vredne spoštovanja kot druge in jih je zato treba prepustiti navadnim pridigarjem in poslušalcem; kajti resnica je nasprotno, da so moralna navodila nujno potrebna za večino vernikov in niso nič manj dostojanstvena od apologetskih disertacij, tako da bi se morali tudi najboljši govorniki vsaj občasno in pred najboljšimi razredi poslušalcev z največjo skrbnostjo posvetiti tej vrsti pridig. Če se ravnamo nasprotno, so verniki večno prisiljeni poslušati razprave o zmotah, pred katerimi je večina med njimi imuna, in nikoli o napakah in vrlinah, ki jih v resnici imajo.
- “Če pa se lahko upravičeno pritožujemo nad izbiro tem, obstajajo drugi in resni razlogi glede sloga in oblike pridig. Sveti Tomaž dobro uči, da mora imeti pridigar Božje besede, da bi bil zares ‘luč sveta, tri stvari: prvič, trdnost, da ne bi odstopil od resnice; drugič, jasnost, da je ne bi učil nejasno; tretjič, koristen cilj, da bi iskal Božjo slavo in ne svoje’ [Loc. cit.]
“Slog sodobne zgovornosti prepogosto ni le v nasprotju z jasnostjo tiste evangeljske preprostosti, ki bi jo moral imeti, ampak je večinoma sestavljen iz trčenih besed in osmišljenih misli, ki so ljudem nedoumljive. To je obžalovanja vredno in je treba obžalovati z besedami preroka: ‘Malčki so prosili za kruh, pa ni bilo nikogar, ki bi jim ga razlomil’. (Thren. [Žalostinke] iv., 4.) Še bolj obžalovanja vredno pa je dejstvo, da je toliko pridig brez verskega duha, ozračja krščanske pobožnosti, tiste božanske sile in kreposti Svetega Duha, ki nagovarja dušo in jo nežno vodi k temu, kar je prav – sile in kreposti, ki bi morala pridigo vedno približati besedam apostola: “Moj govor in moja pridiga nista bila v prepričljivih besedah človeške modrosti, ampak v prikazovanju Duha in moči.” (I. Kor. ii., 4).
“Toda tisti, ki se zanašajo na prepričljive besede človeške modrosti, se le redko, če sploh kdaj, zatečejo k božjim virom in k Svetemu pismu, ki vsebuje tiste žive vode, ki so najbolj plodna in bogata snov za sveto oznanjevanje, kot je nedavno s temi resnimi besedami zgovorno pojasnil Njegova svetost Leon XIII: “V tem je mogoče najti ustrezne in posebne vrline Svetega pisma iz božanskega diha Svetega Duha, ki pridigarju podeljuje avtoriteto, ga obdaruje z apostolsko svobodo govora in ga navdihuje z močno in zmagoslavno zgovornostjo. Tak govornik reproducira duha in moč Božje besede, njegovo oznanjevanje “ni samo v besedi, ampak tudi v moči, v Svetem Duhu in v veliki polnosti”. (I. Tes. i. 5) Zato je treba reči, da je nedosledno in nepremišljeno ravnanje tistih, ki imajo nagovore o veri in oznanjajo Božje zapovedi zgolj z besedami človeške znanosti in preudarnosti, namesto da bi izkoristili edino sredstvo, ki je Božje. Njihov jezik, izpraznjen ognja Božje besede, nujno usiha in postaja hladen ter nima ničesar od tiste božanske kreposti, ki sije v Božji besedi. “Božja beseda je živa in učinkovita ter bolj prodorna od vsakega dvoreznega meča in sega do razdora duše in duha.” (Heb. iv., 12) Misleči ljudje morajo priznati, da je v svetih spisih res čudovita in raznolika zgovornost, vredna velikih stvari, ki jih izraža. Avguštin je to razumel in spretno razlagal; in izkušnja kaže, da največji sveti govorniki, in to so priznali tudi sami, dolgujejo svoj ugled vztrajni uporabi in pobožnemu premišljevanju Svetega pisma” [De Doctr. Christ. iv., 6, 7].
“Sveto pismo je torej glavni vir svete zgovornosti. Toda pridigarji, željni novih zgledov, namesto da bi šli k ‘živemu viru’, se žalostno obračajo k ‘razbitim cisternam človeške modrosti’ in zanemarjajo božansko navdihnjeni nauk cerkvenih očetov in koncilov ter se povsem izgubljajo v navajanju imen in fraz sodobnih in še živečih profanih piscev – fraz, ki zelo pogosto povzročajo zelo nevarne razlage ali napačno razumevanje.
“Ponovno žalijo, ko govorijo o religiji, kot da bi hoteli vse meriti po merilih dobrin in prednosti tega minljivega življenja, pri čemer se skoraj ne ozirajo na prihodnje in večno življenje; ko razglabljajo o sadovih, ki jih je krščanska religija prinesla človeški družbi, ne posvetijo pa se dolžnostim, ki jih nalaga; ko poveličujejo dobrodelnost Kristusa Odrešenika, ne govorijo pa o njegovi pravičnosti. Od tod tudi majhni sadovi takega pridiganja, po katerem se profanemu poslušalcu zdi, da je lahko kristjan, ne da bi spremenil svoje ravnanje, zgolj z besedami: “Verujem v Jezusa Kristusa. Toda kaj jim je mar za sadove njihovega oznanjevanja – na te ne mislijo. Njihova velika skrb je, da poslušalcem laskajo, tako da jim ščemijo ušesa. Dovolj jim je, da so cerkve polne, tudi če so srca ljudi v njih prazna. Zato nikoli ne omenjajo odpuščanja grehov, štirih poslednjih stvari in drugih pomembnih vprašanj; govorijo samo zato, da bi ugajali, in mislijo samo na to, da bi s prostaško zgovornostjo, ki je bolj primerna za govornike kot za tiste, ki opravljajo apostolsko in sveto službo, izvabljali vzklike občudovanja in aplavza. Hieronim piše: “Ko poučuješ v cerkvi, naj ljudstvo ne izgovarja vzklikov, ampak stok; solze tvojih poslušalcev naj bodo tvoja hvala” [Ad Nepotian]. Zato se zgodi, da ta navodila tako v cerkvenih prostorih kot zunaj njih dobijo gledališki videz in izgubijo vso učinkovitost in videz svetosti; zato tudi ušesa ljudstva in celo mnogih duhovnikov ne najdejo več užitka, ki bi ga Božja beseda dajala; zato je vir škandala za dobre, malo ali nič koristi za blodeče, ki, čeprav se zgrinjajo, da bi slišali lep jezik, ki jih pritegnejo zlasti velike besede o človeškem napredku, patriotizmu, najnovejših znanstvenih odkritjih, stokrat ponovljene, prekinjajo obdobja govornika z dolgotrajnim ploskanjem, a iz templja ne odidejo nič boljši, kot so vanj prišli, kot tisti, “ki so občudovali, a se niso spreobrnili” [2. avg. v Matth. xix., 25].
“Ta sveta kongregacija torej v želji, da bi po naročilu svetega očeta odpravila vse te smrtonosne zlorabe, zavezuje vse škofe in generalne predstojnike verskih skupnosti in cerkvenih ustanov, da uporabijo vso svojo apostolsko gorečnost in energijo, da bi jih izkoreninili. Spomnijo se na predpis tridentinskega koncila: “Izberejo naj ljudi, primerne za to službo oznanjevanja” [Sess. V., c. 2, De Reform.]. To dolžnost naj opravljajo z največjo vnemo. V primeru duhovnikov iz svojih škofij jih ordinariji ne smejo sprejeti v to službo, dokler ne prejmejo potrdila o dobrem življenju, znanju in vedenju [Sess. V., c. 2, De Reform.], torej dokler se njihova sposobnost ne preveri z izpitom ali na kakšen drug način. V primeru duhovnikov iz drugih škofij pa jih ne smejo spustiti na prižnico, zlasti ob glavnih slovesnostih, dokler od svojega ordinarija ali redovnega predstojnika ne prejmejo pisnega potrdila o njihovem dobrem vedenju in zadostni pripravi.
“Predstojniki vseh verskih redov, družb in kongregacij ne smejo sprejeti v pridigarsko službo, še manj priporočiti ordinariju nobenega od svojih podanikov, dokler se ne prepričajo o neoporečnem življenju in primerni pripravi kandidatov za sveto govorništvo. In če po tem, ko so pridigarju izdali priporočilna pisma, ugotovijo, da njegove pridige niso v skladu z navodili iz tega pisma, ga morajo takoj pozvati, naj se zaveda svoje dolžnosti, in če noče ubogati, ga morajo interdinirati s prižnice in po potrebi uporabiti tudi kanonične kazni, ki jih zahtevajo okoliščine.”
Če se nam je zdelo potrebno ponoviti in razmnoţiti te predpise, ki zapovedujejo njihovo versko spoštovanje, je razlog v tem, da nas k temu sili resnost zla, ki se vsak dan povečuje in ki bi bilo skrajno nevarno, če ga ne bi takoj zaustavili. Zdaj namreč nimamo opraviti s protislovci, ki se predstavljajo v ovčji koži, kot na začetku, ampak z odkritimi in razglašenimi sovražniki – in poleg tega z notranjimi sovražniki, ki v zavezništvu z glavnimi sovražniki Cerkve stremijo k uničenju vere. Njihova drznost se vsak dan dviguje proti modrosti, ki prihaja iz nebes, in si prisvajajo pravico, da jo spreminjajo, kot da bi bila pokvarjena, da jo pomlajujejo, kot da bi bila izumrla, da jo širijo in prilagajajo težnjam, napredku in interesom dobe, kot da ne nasprotujejo nekaterim površnim mislim, temveč dobrobiti družbe. Proti tem napadom na nauk evangelija in svetega cerkvenega izročila tisti, ki so prejeli sveti depozit vere, nikoli ne morejo nuditi preveč budnega in strogega nasprotovanja.
Kar zadeva opomine in predpise, ki smo jih z gotovim znanjem določili v tem “Motu proprio”, želimo in zapovedujemo, da jih bodo vsi ordinariji celotne katoliške Cerkve in generalni predstojniki redovnih redov in cerkvenih inštitutov pobožno upoštevali in da jih bodo učinkovito uporabljali, ne glede na vse nasprotno.
Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 1. septembra 1910, v osmem letu našega pontifikata.
Pij X., papež.
