O Cerkvi v Avstriji
Papež Pij IX. – 1856
Našim ljubljenim sinovom kardinalom Svete rimske cerkve ter našim častitim bratom nadškofom in škofom avstrijskega cesarstva.
Preljubi sinovi in častitljivi bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.
S posebnim veseljem smo izvedeli, da ste se voljno odzvali na naše želje in želje našega dragega sina v Jezusu Kristusu Franca Jožefa, avstrijskega cesarja in apostolskega kralja. Te želje so bile vsakemu od vas sporočene skoraj istočasno. V svoji izjemni predanosti in pastoralni skrbi ste se sestali v cesarskem mestu Dunaj, da bi se pogovorili o najprimernejših načinih izvajanja določb konkordata, o katerem smo se dogovorili s cesarjem. Ta znameniti in knez, da bi z Nami sklenil konkordat in tako zaščitil Cerkev v njenih pravicah – v Našo veliko tolažbo, v nesmrtno slavo svojega imena in v veselje vseh dobrih ljudi. Zato se zdaj ne moremo vzdržati, da vam ne bi izkazali Svojih intimnih in naklonjenih čustev. Hkrati se vam zahvaljujemo, da ste z zbiranjem na teh konferencah pokazali tako izjemno ljubezen do Cerkve. Tako boste bolje razumeli dobro voljo, ki jo čutimo do vas in do vseh vernikov tega cesarstva, ki so vam zaupani v oskrbo. Najprej razmislimo o izvajanju konkordata, ki vsebuje, kot veste, veliko členov, katerih izvajanje je odvisno predvsem od vas. Goreče si želimo, da bi se vsi strinjali in sledili istemu načinu njihovega uresničevanja, pri tem pa upoštevali različne zahteve različnih pokrajin v tem velikem avstrijskem cesarstvu. Če se pojavi kakršen koli dvom ali težava v zvezi s pomenom kakšnega člena – za kar ne verjamemo, da se bo zgodilo -, nam morate te težave predložiti. Ko se bomo z njegovim cesarskim veličanstvom sporazumeli (kot je določeno v 35. členu konkordata), bomo ponudili ustrezno rešitev.
- Vso Gospodovo čredo, ki nam jo je zaupal Jezus Kristus, objemamo z gorečo ljubeznijo. Poleg tega nam Naša apostolska služba nalaga dolžnost, da uporabimo vse Svoje moči, da bi dosegli večno odrešenje vseh ljudi in narodov. Naša ljubezen in Naše služenje naju spodbujata, da vedno bolj vzbujava vajino izredno usmiljenje, moč in pastoralno skrb. To počnemo zato, da bi še naprej z vedno večjo vnemo izpolnjevali vse dolžnosti svoje škofovske službe in da ne bi varčevali s skrbjo, ne in ne z naporom, da bi v svojih škofijah ohranili depozit naše svete vere čist in nedotaknjen. Zagotavljati morate varnost svoje črede in jo braniti pred vsemi pastmi in prevarami sovražnikov. Poznamo vam sprevržene načrte in pošastne mnenjske zmote, s katerimi spretni privrženci brezbožnih naukov ljudi – zlasti neprevidne in neizobražene – vodijo s poti resnice in pravice v zmoto in pogubo.
- Med številnimi obžalovanja vrednimi zlobami, ki vznemirjajo in prizadenejo tako cerkveno kot civilno družbo, v današnjem času izstopata dve, za kateri upravičeno menimo, da sta vzrok za druge. Dejansko se zavedate neštetih in usodnih škod, ki jih krščanski in civilni družbi povzroča ogabna zmota indiferentizma. Zaradi nje pozabljamo na svoje dolžnosti do Boga, v katerem živimo, delujemo in obstajamo. Povzroča, da zmanjšamo skrb za sveto vero in skoraj do kraja pretresemo temelje vseh zakonov, pravičnosti in kreposti. Med to ogabno obliko brezbrižnosti in hudičevim sistemom brezbrižnosti med različnimi religijami ni velike razlike. To prepričanje zajema ljudi, ki so se oddaljili od resnice, ki so sovražniki prave vere in pozabljajo na lastno odrešenje ter ki učijo protislovna prepričanja brez trdnega nauka. Ne razlikujejo med različnimi verstvi, strinjajo se z vsemi in trdijo, da je zavetje večnega odrešenja odprto za sektaše katere koli vere. Različnost njihovih naukov jih ne skrbi, dokler se strinjajo v boju proti tistemu, kar je edino resnica[1].
- Vidite, dragi ljubljeni sinovi in častitljivi bratje, kako velika budnost je potrebna, da bolezen tega strašnega zla ne bi okužila in pomorila vaših čred. Ne prenehajte prizadevno braniti svoje ljudstvo pred temi pogubnimi zmotami. Vsak dan jih natančneje nasičite z naukom katoliške resnice. Učite jih, da tako kot je samo en Bog, en Kristus in en Sveti Duh, tako je tudi samo ena resnica, ki je božansko razodeta. Obstaja samo ena božja vera, ki je začetek odrešenja človeštva in temelj vsakega opravičenja, vera, po kateri živi pravični človek in brez katere ni mogoče ugajati Bogu in priti v skupnost njegovih otrok.[2] Obstaja samo ena resnična, sveta, katoliška Cerkev, ki je apostolska rimska Cerkev. Obstaja samo ena stolica, ustanovljena v Petru po Gospodovi besedi,[3] zunaj katere ne moremo najti ne prave vere ne večnega odrešenja. Kdor nima Cerkve za mater, ne more imeti Boga za očeta, in kdor zapusti Petrov sedež, na katerem je ustanovljena Cerkev, lažno verjame, da je v Cerkvi.[4] Zato ne more biti večjega zločina, bolj ogabnega madeža, kot se postaviti proti Kristusu, kot razdeliti Cerkev, ki je nastala in bila odkupljena z njegovo krvjo, kot pozabiti evangeljsko ljubezen in z vnemo sovražnega razkola zatirajoč harmonijo Božjega ljudstva[5].
- Božje bogoslužje je sestavljeno iz teh dveh stvari: pobožnih naukov in dobrih del, in sicer tako, da nauki brez dobrih del ne morejo ugajati Bogu, niti Bog ne sprejema del, ločenih od pobožnih naukov. Ozke in težke poti, ki vodi v življenje, ni mogoče najti samo v prakticiranju kreposti ali v spoštovanju zapovedi, ampak na poti vere. 6. Stalno vzbujaj svoje verno ljudstvo, da bo še trdneje in vztrajneje vztrajalo pri izpovedovanju katoliške vere. Prav tako naj si prizadevajo, da bi z dobrimi deli zagotovili svojo poklicanost in izvolitev. Medtem ko si prizadevate za odrešenje svoje črede, si z vso dobroto, potrpežljivostjo in poučevanjem prizadevajte tudi za to, da bi nesrečne zablode priklicali v eno Kristusovo ovčje in v katoliško edinost. Posebej jim namenite te besede svetega Avguština: Avguštin: “Pridite, bratje, če hočete, da boste cepljeni na trto. Žalostni smo, ko vidimo, da ste tako odrezani in da tako ležite. Preštejte škofe, ki so zasedali Petrov sedež; poglejte to neprekinjeno zaporedje papežev. Poglejte skalo, proti kateri moči pekla ne bodo mogle zmagati.”[7] “Kdor jé jagnje zunaj te hiše, je brezbožen. Kdor ni v Noetovi arki, bo poginil v potopu.”[8]
- Širi se še ena, prav tako nevarna bolezen, bolezen, ki so ji dali ime racionalizem zaradi ponosa in neke nečimrnosti razuma, ki sta z njo povezana. Vsekakor Cerkev ne obsoja[9] prizadevanj tistih, ki želijo spoznati resnico, saj je Bog tisti, ki je v človekovo naravo vpisal, da si najbolj želi dojeti resnico. Prav tako ne obsoja prizadevanj zdravega in pravilnega razuma, saj prav s pomočjo tega razuma gojimo duha, preučujemo naravo in odkrivamo njene najbolj skrite skrivnosti. Ta nežna mati priznava in upravičeno trdi, da je razum najznamenitejši od nebeških darov,[10] saj se z razumom dvigamo nad čute in v sebi kažemo določeno podobo Boga. Ve, da moramo iskati, dokler ne najdemo, in da moramo verjeti v to, v kar smo verjeli. Poleg tega pa moramo verjeti tudi, da ni treba ničesar drugega verjeti in iskati, ko smo našli in verjeli, kar je učil Kristus, ki nam ne zapoveduje, da bi iskali kaj drugega kot to, kar je učil on.[11] Česa Cerkev ne dopušča? Kaj je tisto, kar zaradi svojega poslanstva ohranjanja tega, kar ji je bilo zaupano, cenzurira in absolutno obsoja? Cerkev je vedno obsojala in še vedno obsoja ravnanje tistih, ki zlorabljajo svoj razum; tistih, ki se ne bojijo nespametno in zločinsko dati prednost razumu pred avtoriteto tistega, kar pravi sam Bog; tistih, ki se pogumno povzdigujejo; tistih, ki zaslepljeni s svojim ponosom in nečimrnostjo izgubljajo luč resnice in ponosno zavračajo vero, o kateri je zapisano: “Polni zaupanja vase[13] zanikajo, da moramo verjeti v Boga zaradi njega samega in sprejeti, kar nas je naučil o sebi. Cerkev tem ljudem ne preneha nasprotovati,[14] saj je vedno, ko se nekaj nanaša na samo spoznanje Boga, Bog tisti, ki mu moramo verjeti. Od njega prihaja vse, kar o njem verjamemo, saj človek ne bi mogel spoznati Boga, če nam sam ne bi posredoval tega odrešilnega znanja.
- To so ljudje, ki jih želi Cerkev s temi besedami vrniti k zdravemu razumu: “Kaj je bolj v nasprotju z razumom kot to, da se poskuša človek povzdigniti nad razum s pomočjo samega razuma? In kaj je bolj v nasprotju z vero kot to, da nočemo verjeti tistemu, česar ne moremo doseči z razumom?”[15] Nikoli jim ne neha ponavljati, da vera ne temelji na razumu, ampak na avtoriteti,[16] saj ni primerno, da bi Bog, ko govori z ljudmi, uporabljal argumente, kot da bi lahko zavrnili vero. Namesto tega je govoril tako, kot je primerno, kot vrhovni sodnik vsega, ki mu ni treba argumentirati, ampak izdaja svoje izreke.”[17] Cerkev jasno razglaša, da je edino upanje za odrešenje človeštva položeno v krščansko vero, ki uči resnico, z sijajem svoje luči razblinja temo nevednosti in deluje po ljubezni. To upanje na odrešenje je položeno v katoliško Cerkev, ki je z ohranjanjem pravega bogoslužja trdna domovina te vere in božji tempelj. Zunaj Cerkve nihče ne more upati na življenje ali odrešenje, razen če je opravičen zaradi nevednosti, na katero ne more vplivati. Cerkev uči in razglaša, da če lahko včasih uporabimo človeško modrost za preučevanje Božje besede, si naša modrost zaradi tega ne sme ponosno prisvojiti pravice gospodarja. Nasprotno, delovati mora kot ubogljiva in pokorna služabnica, ki se boji, da bi se zmotila, če bi šla prva, in se boji, da bi izgubila luč notranje kreposti in ravno pot resnice, če bi sledila posledicam zunanjih besed[18].
- Ne smemo sklepati, da religija v Kristusovi Cerkvi ne napreduje. Napredek je velik! Vendar je to resnično napredek vere, ki ni sprememba. Inteligenca, modrost in znanje vsakega človeka bi morali rasti in napredovati, tako kot celotna Cerkev skozi stoletja. Tako bi lahko jasneje razumeli, kar smo včasih verjeli nejasno; tako bi lahko potomci z veseljem razumeli, kar smo včasih spoštovali brez razumevanja. Na ta način bi lahko dragocene kamne božje dogme obdelali, natančno prilagodili in modro okrasili, tako da bi pridobili na milosti, sijaju in lepoti – vendar vedno na isti način in v istem nauku, v istem pomenu in presoji, tako da lahko govorimo o novem načinu in ne o novi vsebini[19].
- Mislimo, da nihče od vas ne bo presenečen, če bomo ponovno spregovorili o teh žalostnih zadevah, ki so tako uničujoče za versko in civilno družbo. Na ta način izpolnjujemo službo našega prvenstva in suverenosti v veri.[20] Prav tako ne boste presenečeni, če si drznemo zbuditi vašo škofovsko budnost. Ker sovražnik ne preneha sejati plevela med pšenico, smo bili mi zadolženi za obdelovanje Gospodovega polja. Božja Previdnost nas je postavila na čelo Božje družine kot zveste in preudarne služabnike,[21] zato ne smemo niti za trenutek zanemariti izpolnjevanja teh dolžnosti, ki so neločljivo povezane z našo apostolsko službo.
- Zdaj vas prosimo, da zaradi svoje izjemne pobožnosti in preudarnosti modro in daljnovidno sprejmete sredstva, za katera na tem srečanju menite, da so še posebej primerna za dosego večje Božje slave in večnega odrešenja človeštva v tem velikem cesarstvu. Iskreno se veselimo, ko vidimo številne vernike, tako duhovnike kot laike, ki jih oživlja duh vere in krščanske ljubezni ter širijo dobro ime Jezusa Kristusa. Kljub temu nas globoko prizadene, ko vemo, da v nekaterih krajih nekateri člani duhovščine pozabljajo na svoje dostojanstvo in dolžnost ter se odločajo, da ne bodo hodili po poti poklicanosti, h kateri so bili poklicani. Krščansko ljudstvo, ki je premalo poučeno o svetih zapovedih naše božje vere in je izpostavljeno resnim nevarnostim, žal opušča dela pobožnosti in obhajanje zakramentov. Odvrnejo se od dobrih moralnih praks in od discipline krščanskega življenja ter hitijo v pogubo. Ker poznamo vašo pastoralno skrb, smo prepričani, da boste uporabili vse svoje skrbi in vse svoje misli, da bi dosegli popolno prenehanje zla, ki smo ga pravkar opisali. Veste, da so kanonični odloki modro predpisali pokrajinske koncile in da so jih Naši sveti škofje vedno obhajali v veliko korist Cerkve. Ti koncili zelo veliko prispevajo k obnovi cerkvene discipline, k popravi navad ljudi in k odpravi vsega, kar bi jim lahko škodovalo. Goreče si želimo, da bi v skladu s svetimi kanoni obhajali pokrajinske koncile, tako da bi se lahko uporabila ustrezna in odrešilna sredstva za odpravo slabosti, ki običajno pestijo cerkvene pokrajine v cesarstvu.
- Na teh pokrajinskih zborih je treba obravnavati mnoge resne zadeve. Želimo, da na vašem srečanju na Dunaju sprejmete enotne ukrepe, s katerimi se boste lahko dogovorili o glavnih točkah, ki jih je treba obravnavati in utrditi na pokrajinskih sinodah. Poleg tega bi morali z enako vnemo ukrepati, da bi v vseh pokrajinah tega cesarstva naša božanska vera in njen blagodejni nauk uspevali, cveteli in vladali. Tedaj bodo verniki hodili kot sinovi luči v vsej dobroti, pravičnosti in resnici, opuščali slabo in delali dobro. Nič ni bolj učinkovitega pri navajanju drugih na krepost, pobožnost in božje čaščenje kot življenje in zgled tistih, ki so se posvetili sveti službi. Ne zanemarite, da čim prej vzpostavite vse, kar lahko obnovi cerkveno disciplino, kjer je padla, in spodbujajte njeno natančno vzpostavitev, kjer je to potrebno.
- Preljubi sinovi in častitljivi bratje, poskrbite za to zadevo s skupnim soglasjem. Združite svoja prizadevanja in skrbi, da duhovščina nikoli ne bi pozabila svojega dostojanstva in svoje dolžnosti ter se izogibala vsemu, kar ji je prepovedano. Zasijali naj bi z vsemi krepostmi in bili zgled vernikom v besedah, ljubezni, veri in čistosti. Vsak dan naj s primerno pozornostjo in predanostjo molijo brevir in se vadijo v sveti molitvi. Posvečali naj bi se premišljevanju nebeških zadev in ljubili lepoto Božje hiše. Sveti dolžnosti in obrede naj opravljajo v skladu s papeškim in rimskim obredom, službe svoje službe pa naj opravljajo s prizadevnostjo, modrostjo in svetostjo. Nenehno naj si prizadevajo za večno odrešenje človeštva in naj nikoli ne prenehajo z gorečim izpolnjevanjem svete discipline.
- Enako skrbno pazite, da se bodo kanoniki in drugi upravičenci metropolitanskih, katedralnih in kolegiatnih cerkva, ki so zavezani stolnični dolžnosti, odlikovali po resnosti ravnanja, poštenosti življenja in gorečnosti za pobožnost. Sijati morajo kot bleščeče luči, postavljene na svetišče v Gospodovem templju, skrbno izpolnjevati vse dolžnosti, ki jim pripadajo, in spoštovati zakon o bivanju. Skrbeti morajo za razlikovanje božanskega bogoslužja. Polni gorečnosti pri Gospodovih vigilijah naj praznujejo božanske hvalnice s pozornostjo, natančnostjo, pobožnostjo in vernostjo, ne pa z raztresenim umom, blodečimi očmi in neprimernim vedenjem. Vedno naj se spominjajo, da se zbirajo v zboru ne le zato, da bi Bogu izkazali čast in čaščenje, ki mu pripadata, ampak tudi zato, da bi ga prosili za vsako dobro stvar zase in za druge.
- Vsak od vas dobro ve, kako duhovne vaje prispevajo k ohranjanju in spodbujanju cerkvenega duha ter k ohranjanju odrešujoče stanovitnosti. Zato so jih papeži v preteklosti obogatili z neštetimi odpustki, vi pa jih morate nenehno priporočati duhovnikom, ki so vam podrejeni. pogosto naj se za določeno število dni umaknejo na primeren kraj, kjer se lahko daleč od človeških skrbi očistijo madežev, nabranih s prahom sveta. ukvarjajo naj se tudi z obujanjem milosti, ki jim jo je podelilo ustoličenje rok, ter z odlaganjem starega človeka in njegovih del ter oblačenjem novega človeka, ustvarjenega v pravičnosti in svetosti. To naj storijo tako, da pred Bogom skrbno preučijo svoje misli, besede in dejanja. Prav tako naj skrbno premišljujejo o večnosti in se spominjajo neizmernih darov, ki so jih prejeli od Boga.
- Ustnice duhovnikov morajo varovati modrost, ki jim omogoča, da odgovarjajo tistim, ki se z njimi posvetujejo o zakonu, in prepričujejo tiste, ki se mu upirajo. Zato je potrebno, da se z največjo skrbnostjo posvečate pravilnemu in natančnemu poučevanju duhovnikov. Zlasti v svojih semeniščih poskrbite, da se bo razvil odličen in povsem katoliški študijski program, s katerim bi se mladi kleriki pod vodstvom odobrenih učiteljev že od najnežnejših let oblikovali v pobožnosti, kreposti in krščanskem duhu. Poučiti jih je treba o latinščini, humanistiki in filozofiji, brez vsake nevarnosti za zmoto. Nato se posvetite skrbnemu in dovolj dolgemu poučevanju dogmatične in moralne teologije, ki naj temelji na Svetem pismu, izročilu svetih očetov in nezmotljivi avtoriteti Cerkve. Poskrbite za dobro poznavanje Svetega pisma, svetih kanonov, cerkvene zgodovine in liturgije. Pri izbiri knjig bodite kar najbolj previdni, da ne bi v poplavi zmot, ki vladajo povsod, mladi kleriki nepremišljeno zapeljali s poti zdravega nauka. Veste, da obstajajo učenjaki, ki v verskih zadevah odstopajo od Svetega sedeža in so odrezani od Cerkve. Objavljajo Sveto pismo in dela svetih očetov, nedvomno s prijetno eleganco, vendar pogosto – tega ne moremo dovolj obžalovati – v spremenjenem stanju, saj jih sprevrženi komentarji odvračajo od njihovega pravega pomena.
- Vsak od vas ve, kako zelo Cerkev potrebuje sposobne duhovnike, zlasti v teh časih. Potrebuje služabnike, ki pogumno bdijo nad stvarjo Boga in njegove svete Cerkve. Potrebuje služabnike, ki se odlikujejo po svetosti življenja in ugledu zaradi odrešilnega poučevanja, ki so močni v besedah in dejanjih ter gradijo zvesto hišo za Gospoda. Ničesar ne zanemarite pri vzgoji mladih klerikov v svetosti in modrosti že od njihovih rosnih let, saj ne bodo mogli postati koristni služabniki Cerkve, če ne bodo ustrezno poučeni. Da bi lažje uresničili to duhovniško izobraževanje, od katerega sta močno odvisna dobro Cerkve in odrešenje njenega ljudstva, iščite denar tudi pri vodilnih cerkvenih delavcih vaših škofij in bogatih laikih, ki so še posebej goreči za katoliške interese. Po vašem zgledu bi vam lahko ponudili denar za ustanovitev novih semenišč in jih primerno obdarili, da bi bili mladi semeniščniki deležni dobre izobrazbe že od mladih let.
- Enako goreče si prizadevajte, da bi se mladi v vaših škofijah, ne glede na spol ali status, izobraževali na vedno bolj katoliški način. Naj bo ta mladina polna duha strahu pred Bogom in hranjena z mlekom pobožnosti. Naj se katoliška mladina skrbno poučuje o prvinah vere in naj bolje razume našo sveto vero. Oblikuje naj se v krepostih, moralni pokončnosti in krščanskem načinu življenja. Naj jih varujemo pred vsemi laskanji in nevarnostmi, ki jih prinašata sprevrženost in pokvarjenost. Verno ljudstvo, ki vam je zaupano, nenehno vzbujajte k večji veri in pobožnosti. Storite vse, kar je mogoče, da bi ti verni ljudje, vedno bolj hranjeni z blagodejno hrano resnice in katoliškega nauka, z vsem srcem ljubili Boga in goreče izpolnjevali njegove zapovedi. Naj pogosto in pobožno vstopajo v njegov tempelj in sveto spoštujejo soboto, saj naj se pobožno udeležujejo obhajanja božje daritve ter svetih zakramentov pokore in evharistije. S posebno pobožnostjo naj častijo sveto Božjo Mater, brezmadežno Devico Marijo. Med seboj naj ohranjajo medsebojno ljubezen in naj se z vztrajnostjo v molitvi dostojno približujejo Bogu, mu v vsem ugajajo in obrodijo sadove v vsakem dobrem dejanju. Poleg tega sveti misijoni, ki jih opravljajo primerni delavci, med ljudmi vzbujajo duha vere in vere ter jih spominjajo na pot kreposti in odrešenja. Zato goreče želimo, da jih v svojih škofijah čim bolj podpirate. Prav tako izrekamo veliko in zasluženo pohvalo tistim med vami, ki so v svojih škofijah že uvedli tako odrešilno delo. Z veseljem ugotavljamo, da so s pomočjo Božje milosti obrodili obilne sadove.
- Te točke imejte v mislih, da bi vaše skupno delovanje prineslo ustrezna zdravila za vaše skupne bolezni. Poleg tega ni nič bolj učinkovitega pri odpravljanju resne škode in doseganju blaginje kot pogoste vizitacije vaših škofij in sklicevanje škofijskih sinod. Veste, da je to dvoje tridentinski koncil še posebej priporočil. V svoji skrbi in ljubezni do vam zaupane črede ne zanemarite gorečega obiskovanja svojih škofij v skladu s kanoničnimi predpisi. Storite vse potrebno, da bo ta vizitacija obrodila srečne sadove. Predvsem pa v celoti izkoreninite napake, zlorabe in razvade, ki so prodrle v vašo škofijo. Uporabite budnost, očetovske kazni, koristne razprave in vsa sredstva, ki se vam zdijo primerna, da jih odpravite. Širite odrešilni nauk in ohranite nedotaknjeno duhovniško disciplino. Vernikom pomagajte in jih krepite z vsemi vrstami pomoči, zlasti z duhovnimi pripomočki; vse pridobite za Jezusa Kristusa. Z enako vnemo sklicujte škofijske sinode v skladu z določili svetih kanonov. Sprejmite ukrepe, za katere menite, da so za vaše škofije najbolj koristni. Goreče si želimo, da pohitite z ustanavljanjem konferenc v vseh pokrajinah vaših škofij z ustreznimi predpisi. Tako se duhovnikom, ki se morajo posvečati branju in študiju, poučevanju ljudi o vsem, kar morajo vedeti za večno odrešenje, in podeljevanju zakramentov,[22] ne bo zmanjšal okus za svete discipline in ne bo zamrla njihova gorečnost. Na teh konferencah naj se obravnavajo zlasti vprašanja moralne teologije in liturgije. Vsak duhovnik bi se moral obvezno udeležiti in prinesti pisno razpravo o temi, ki jo predlagate. Na teh konferencah bi morali določiti čas za razpravo o moralni teologiji ali liturgični disciplini, potem ko je eden od teh duhovnikov predstavil svoj govor o dolžnostih duhovništva.
- Duhovniki so vaši pomočniki pri upravljanju vaše črede in so poklicani, da delijo vaše skrbi in so vaši sodelavci pri opravljanju zelo pomembnih zadev. Ne pozabite razvneti njihove gorečnosti, da bodo svoje dolžnosti opravljali s primerno prizadevnostjo in pobožnostjo. Spodbujajte jih k oznanjevanju Božje besede ljudem, ki so jim zaupani v oskrbo. Podeljujejo naj zakramente in ljudem podeljujejo božjo milost v vseh njenih vidikih. Ljubeče in potrpežljivo naj poučujejo nevedne – zlasti otroke – o skrivnostih krščanske vere in naukih naše vere. Spodbujajte jih, naj na pot odrešenja vrnejo tiste, ki so zašli, saj naj z vsemi močmi uničijo sovraštva, rivalstva, sovražnosti, nesoglasja in škandale. Krepijo naj šibke in obiskujejo onemogle ter jim pomagajo z vsemi vrstami pomoči, zlasti duhovnimi. Spodbujajte jih, naj tolažijo prizadete in nesrečne. Vse naj opominjajo z zdravim naukom in opozarjajo vse ljudi, naj vestno dajejo cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega. Vse naj učijo, naj bodo podrejeni knezom in oblastem v vsem, kar ni v nasprotju z Božjimi in cerkvenimi zakoni, ne le zaradi grožnje s kaznijo, ampak tudi zaradi same vesti. Še naprej, kot to počnete v veliko pohvalo, pošiljajte poročila o stanju v vaših škofijah naši kongregaciji za koncile. Skrbno nas obveščajte o vsem, kar jih zadeva, da bomo lahko vedno sprejeli potrebne ukrepe za vaše večje dobro in za večje dobro vaših škofij. Izvedeli smo, da so se v nekaj nemških škofijah pojavili nekateri običaji glede združevanja župnij – običaji, ki jih nekateri med vami želite ohraniti. Na to smo pripravljeni gledati z naklonjenostjo; vendar želimo najprej skrbno preučiti vsakega od teh običajev, da bi jih dovolili le v mejah nujnosti in posebnih okoliščin. Dolžnost Naše apostolske službe je, da z največjo skrbnostjo bdi nad tem, da se na splošno strogo upoštevajo kanonični predpisi.
- Preden zaključimo to pismo, se obračamo zlasti na tiste avstrijske nadškofe in škofe, ki so z nami združeni v pravi veri in katoliški edinosti, se držijo Petrovega sedeža ter se ravnajo po obredih in hvalevrednih običajih Vzhodne Cerkve, običajih, ki jih je odobril ali dovolil Sveti sedež. Veste, kako je ta apostolski sedež vedno cenil vaše obrede. Na različne načine je skušalo doseči njihovo spoštovanje, kot kažejo odloki in konstitucije papežev, ki so bili pred Nami. Med njimi naj zadostuje, da spomnimo na pismo Benedikta XIV. z začetkom Allatae in datumom 26. julij 1755 ter Naše lastno pismo z dne 6. januarja 1848, ki se začne z besedami: In Suprema Petri Aposotoli Sede. Spodbujamo vas torej, da svojo službo opravljate v skladu s svojo predanostjo in pastoralno skrbjo. V mislih imejte vse, o čemer smo govorili. Uporabite svoje skrbi, napore in budnost, da bi bili vaši duhovniki okrašeni z vsemi krepostmi in vzgojeni v najboljših naukih, zlasti v cerkvenih disciplinah. Naj se marljivo trudijo za večno odrešenje vernikov tako, da bodo ti vztrajali na poti, ki vodi v življenje, da se bo sveta edinost katoliške vere povečevala in širila. Naj se zakramenti podeljujejo in bogoslužje obhaja v skladu z vašim naukom in z uporabo knjig, ki jih je odobril ta Sveti sedež. Ker si goreče želimo, da bi takoj zadovoljili vaše potrebe in potrebe vašega ljudstva, se brez oklevanja obrnite na nas in nam poročajte o razmerah v vaših škofijah tako, da vsaka štiri leta pošljete poročilo o tej zadevi Naši kongregaciji za širjenje vere.
- Nazadnje vas slovesno prosimo, da ohranite, okrepite in povečate mir in harmonijo med duhovniki vsake škofije, tako latinskega kot grškokatoliškega obreda. Tako naj se vsi, ki se borijo v Gospodovi vojski, prehitevajo v medsebojni naklonjenosti in bratski ljubezni ter v soglasju in gorečnosti služijo Božji slavi in odrešenju duš.
- Dragi sinovi in častitljivi bratje, to so stvari, ki smo vam jih v svoji goreči ljubezni do vas in do vernega ljudstva tega velikega cesarstva še posebej želeli sporočiti. Glede na vaše odlične kreposti, versko pobožnost in dokazano zvestobo Nam in Petrovemu sedežu smo prepričani, da boste te želje in očetovske nasvete z veseljem podprli. Ne dvomimo, da se boste neumorno zgledovali po svojem vzorniku, Jezusu Kristusu, Glavnem pastirju. Pričakujemo, da boste sledili stopinjam Njega, ki se je izkazal za krotkega in ponižnega po srcu ter je dal svoje življenje za svoje ovce, da bi nam zapustil svoj zgled, ki mu moramo slediti. Vložite vse svoje napore v to, da bi sledili njegovim zgledom in prakticirali njegove nauke. Bedite nad svojo čredo in izpolnite svojo službo; ne iščite tistega, kar prihaja od vas, ampak tisto, kar prihaja od Jezusa Kristusa. Ne smatrajte se za izvajalce oblasti nad duhovniki, ampak za pastirje – raje za ljubeče očete, ki želijo postati zgled za čredo. Naj se vam nikoli nič ne zdi preveč obremenjujoče, pretežko ali naporno. Vedno bodite pripravljeni vse pretrpeti v vsej potrpežljivosti, blagosti, krotkosti in preudarnosti, da bi vse preizkusili za odrešenje svojih ovac. Kar zadeva nas, v ponižnosti svojega srca ne prenehamo neprestano in goreče moliti k vsemilostnemu očetu luči in usmiljenja, Bogu vse tolažbe. Molimo, da bi se mu zdelo primerno, da vam podeli najobilnejše darove svoje dobrote in da bi jih z enako obilnostjo podelil dragim ovčicam, ki so vam zaupane. V obljubo te božje pomoči in v znamenje naše naklonjenosti do vas z ljubeznijo podeljujemo apostolski blagoslov vam, ljubljeni in častitljivi bratje, ter vsem vernikom vaših škofij, tako duhovnikom kot laikom.
Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 17. marca 1856, v desetem letu našega pontifikata.
- Tertulijan, de praescript., kap. 41.
- Rim 1; Heb 11; tridentinski koncil, 6. zasedanje, kap. 8.
- Sveti Ciprijan, pismo 43.
- Ibid., de unitat. Eccl.
- Prav tam, pismo 72.
- Ciril Jeruzalemski, Cath. 4. Leona, pridiga 5, de Nativit. Dom.
- In psal. contr. part. Donat.
- Hieronim, pismo 14(57) Damasu.
- Lactantius, divin. institut., bk. 3, kap. 1.
- Clemens Alex, Stromat, bk. 1, kap. 3 in bk. 2, poglavje 2; Gregor, thaumaturg, panegirični govor, 7. 13.
- Tertulijan, de praescript., kap. 9.
- Mk 16.16.
- Hilar, de Trin., bk. 4.
- Cassian, de Incarnat., bk. 4, poglavje 2.
- Bernard, pismo 190.
- Ibid, de Considerat, bk. 5, kap. 3.
Lactantius, divin. institut., bk. 3, kap. 1. - Peter Damian, opuscul. 36, kap. 5.
- Vinc. Lirin. Commoniror.
- Ambrož, de Incarnat., kap. 4, št. 32; Cassian, de Incarnat., bk. 3, kap. 12.
- Ibid., de fide ad Gratian, bk. 5, prolog.
- Tridentinski koncil, 23. zasedanje, kap. 14 o reformi.