Papež Pij X. – 1907
O LOČITVI CERKVE IN DRŽAVE
Našim častitim bratom, kardinalom, nadškofom in škofom Francije ter francoski duhovščini in ljudstvu.
Častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, zdravje in apostolski blagoslov.
- Resni dogodki, ki so se pospešili v vaši plemeniti deželi, nas ponovno silijo, da pišemo Cerkvi v Franciji, da bi jo podprli v njenih preizkušnjah in potolažili v njeni žalosti. Ko otroci trpijo, mora Očetovo srce bolj kot kdaj koli prej stopiti k njim. In tako zdaj, ko vidimo, da trpite, iz globin našega očetovskega srca izvirajo poplave nežnosti, ki so obilnejše kot kdaj koli prej in vam prinašajo še več tolažbe in sladkosti.
- To trpljenje, častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, zdaj najde žalosten odmev po vsej katoliški Cerkvi; toda mi ga čutimo še globlje in sočustvujemo z usmiljenjem, ki raste z vašimi preizkušnjami in za katerega se zdi, da se iz dneva v dan povečuje.
- Toda s temi krutimi žalostmi je Učitelj, to je res, pomešal tolažbo, od katere nam nobena ne more biti ljubša. Izvira iz vaše neomajne navezanosti na Cerkev, iz vaše neomajne zvestobe temu apostolskemu sedežu ter iz trdne in globoko utemeljene enotnosti, ki vlada med vami. Na to zvestobo in enotnost smo samozavestno računali že od začetka, saj smo se preveč dobro zavedali plemenitosti in velikodušnosti francoskega srca, da bi se bali, da bo na bojnem polju neenotnost našla pot v vaše vrste. Enako veliko je veselje, ki ga čutimo ob veličastni predstavi, ki jo zdaj prikazujete svetu, in ob naši visoki pohvali pred vso Cerkvijo se iz globine srca zahvaljujemo Očetu usmiljenja, avtorju vsega dobrega.
- Zatekanje k Bogu, tako neskončno dobremu, je še toliko bolj potrebno, ker boj še zdaleč ne popušča, temveč postaja vse ostrejši in se nenehno širi. Ne gre več samo za krščansko vero, ki bi jo hoteli za vsako ceno izkoreniniti iz src ljudi; gre za vsako prepričanje, ki bi človeka, ki bi ga dvignilo nad obzorje tega sveta, na nadnaraven način vrnilo njegove utrujene oči k nebesom. Iluzija o tem ni več mogoča. Vojna je bila napovedana vsemu nadnaravnemu, ker za nadnaravnim stoji Bog in ker je Bog tisti, ki ga želijo iztrgati iz človekovega uma in srca.
- Vojna bo huda in brez predaha s strani tistih, ki jo vodijo. Da vas v njenem nadaljevanju čakajo težje preizkušnje od tistih, ki ste jih poznali doslej, je mogoče in celo verjetno. Zdrava preudarnost vsakega od vas poziva, naj se nanje pripravi. In to boste storili preprosto, pogumno in samozavestno, prepričani, da bo zmaga na koncu ostala v vaših rokah, ne glede na to, kako silovit bo boj.
- Zaveza za to zmago je vaša zveza, najprej med vami in nato s tem apostolskim sedežem. Ta dvojna zveza vas bo naredila nepremagljive in proti njej se bodo zlomila vsa prizadevanja.
- Naši sovražniki v zvezi s tem niso bili deležni nikakršnih napačnih prepričanj. Od vsega začetka in z največjo jasnostjo vizije so se odločili za svoj cilj; najprej vas ločiti od Nas in Petrovega sedeža, nato pa med vami zasejati nered. Od takrat do danes se njihova taktika ni spremenila; svojemu cilju so sledili brez počitka in z vsemi sredstvi; nekateri z izčrpnimi in privlačnimi formulami, drugi z najbolj surovim cinizmom. Lažne obljube, nečastne podkupnine, ponujene za razkol, grožnje in nasilje, vse to so vključili v igro in uporabili. Toda vaša bistroumna zvestoba je uničila vse te poskuse. Ker so mislili, da je najboljši način, da vas ločijo od nas, spodkopati vaše zaupanje v apostolski sedež, se niso obotavljali s tribun in v tisku diskreditirati naših dejanj z izkrivljanjem in včasih celo z obrekovanjem naših namenov.
- Cerkev, so rekli, skuša v Franciji vzbuditi versko vojno in ji priklicati na pomoč nasilno preganjanje, ki je bilo predmet njenih molitev. Kako nenavadna obtožba! Cerkev, ki jo je ustanovil tisti, ki je prišel, da bi svetu prinesel mir in spravil človeka z Bogom, glasnik miru na zemlji, si lahko prizadeva za versko vojno samo tako, da zavrača svoje visoko poslanstvo in ga pred očmi vseh zaničuje. Temu poslanstvu potrpežljive sladkosti in ljubezni je in bo vedno ostala zvesta. Poleg tega zdaj ves svet ve, da če je v Franciji porušen mir vesti, to ni delo Cerkve, ampak njenih sovražnikov. Pošteno misleči ljudje, četudi niso naše vere, priznavajo, da če v vaši ljubljeni deželi poteka boj o verskem vprašanju, to ni zato, ker je Cerkev prva izobesila zastavo, ampak zato, ker je bila proti njej razglašena vojna. V zadnjih petindvajsetih letih je morala prestati to vojno. To je resnica in dokaz za to so izjave, ki so bile vedno znova izrečene in ponovljene v tisku, na srečanjih, masonskih kongresih in celo v parlamentu, pa tudi napadi, ki so bili postopoma in sistematično usmerjeni proti njej. Ta dejstva so neizpodbitna in noben argument jih ne more odpraviti. Cerkev si torej ne želi vojne, še najmanj pa verske vojne. Trditi nasprotno je nezaslišano obrekovanje.
- Prav tako si ne želi nasilnega preganjanja. Ve, kaj je preganjanje, saj ga je trpela v vseh časih in na vseh krajih. Stoletja, ki so minila v prelivanju krvi, ji dajejo pravico, da s sveto drznostjo reče, da se ga ne boji in da se mu bo lahko, kolikorkrat bo potrebno, zoperstavila. Toda preganjanje je samo po sebi zlo, saj je krivica in človeku preprečuje, da bi svobodno častil Boga. Cerkev si ga torej ne more želeti niti z namenom dobrega, ki ga Previdnost v svoji neskončni modrosti vedno potegne iz njega. Poleg tega preganjanje ni samo zlo, je tudi trpljenje, in tu imamo nov razlog, zakaj si ga Cerkev, ki je najboljša mati, ne bo nikoli prizadevala.
- To preganjanje, ki ji očitajo, da ga je izzvala, in za katerega izjavljajo, da so ga zavrnili, se zdaj dejansko izvaja nad njo. Ali niso v teh zadnjih dneh iz svojih hiš izselili celo škofov, ki so zaradi svoje starosti in kreposti najbolj častitljivi, izgnali semeniščnikov iz velikih in malih semenišč in se lotili izgona kurejcev iz svojih prezbiterijev? Ves katoliški svet je z žalostjo opazoval ta prizor in se ni obotavljal, da bi takšnim nasilnim dejanjem dal ime, ki si ga zaslužijo.
- Kar zadeva cerkveno lastnino, za katero nam očitajo, da smo jo opustili, je pomembno opozoriti, da je bila ta lastnina deloma dediščina ubogih in dediščina, še bolj sveta, umrlih. Cerkvi ni bilo dovoljeno, da bi jo zapustila ali se ji odpovedala; lahko je le dovolila, da ji jo odvzamejo z nasiljem. Nihče ne bo verjel, da je zavestno, razen pod pritiskom najbolj prepričljivih motivov, opustila to, kar ji je bilo zaupano v hrambo in kar je bilo tako potrebno za opravljanje bogoslužja, vzdrževanje svetih zgradb, poučevanje duhovščine in podporo duhovnikov. Šele ko je bila Cerkev zahrbtno postavljena v položaj, ko je morala izbirati med materialnim propadom in privolitvijo v kršenje svoje ustave, ki je božjega izvora, je za ceno revščine zavrnila, da bi se dotaknila Božjega dela. Njena lastnina ji je bila torej odvzeta; ni bila ona tista, ki jo je zapustila. Posledično razglasiti cerkveno lastnino na določen datum za neodvzeto, razen če je Cerkev do tedaj v sebi ustvarila nov organizem; to ustvarjanje podvreči pogojem, ki so v popolnem nasprotju z božansko konstitucijo Cerkve, ki jih je bila tako prisiljena zavrniti; to lastnino prenesti na tretje osebe, kot da bi postala “sans maitre”, in končno trditi, da s tem ni prišlo do razlastitve Cerkve, temveč le do razpolaganja z lastnino, ki jo je zapustila – to ni le argument prozorne sofistike, temveč dodajanje žalitve najbolj krutemu razlastitvenemu dejanju. To razdejanje je nesporno, kljub zaman poskusom, da bi ga omilili z izjavo, da ni moralne osebe, ki bi ji bilo mogoče izročiti premoženje; država ima namreč moč, da podeli civilno osebnost vsakomur, ki jo zahteva javno dobro, tako ustanovam, ki so katoliške, kot tudi drugim. V vsakem primeru bi bilo za državo enostavno, če ustanovitve “kulturnih združenj” ne bi podvrgla pogojem, ki so v neposrednem nasprotju z božansko ustavo Cerkve, ki naj bi ji služila.
- Vendar je bilo prav to storjeno v zvezi z “associations cultuelles”. Organizirana so bila po zakonu tako, da so bila njegova določila o tej zadevi v neposrednem nasprotju s tistimi pravicami, ki izvirajo iz njene ustave in so bistvene za Cerkev, zlasti kar zadeva cerkveno hierarhijo, nedotakljivo podlago, ki jo je svojemu delu dal sam božanski Učitelj. Poleg tega je zakon tem združenjem podelil pooblastila, ki so izključna pristojnost cerkvene oblasti, tako na področju opravljanja bogoslužja kot na področju lastništva in upravljanja premoženja. In končno, ta združenja niso le izvzeta iz cerkvene pristojnosti, ampak so postala sodno odgovorna civilni oblasti. To so razlogi, ki so nas v prejšnjih enciklikah vodili k obsodbi teh “kulturnih združenj” kljub velikim žrtvam, ki jih je takšna obsodba zahtevala.
- Očitali so nam tudi predsodke in nedoslednost. Rečeno je bilo, da v Franciji nismo hoteli odobriti tistega, kar smo odobrili v Nemčiji. Vendar je ta obtožba prav tako neutemeljena in nepravična. Kajti čeprav je bil nemški zakon v mnogih točkah kriv in je bil zgolj dopuščen, da bi se izognili večjemu zlu, so bili primeri povsem drugačni, saj je ta zakon vseboval izrecno priznanje katoliške hierarhije, česar pa francoski zakon ne vsebuje.
- Kar zadeva letno izjavo, ki se je zahtevala za opravljanje bogoslužja, ta ni ponujala popolne pravne varnosti, ki jo je imel človek pravico želeti. Kljub temu – čeprav zbiranje vernikov v cerkvi načeloma nima nobenega od sestavnih elementov, lastnih javnim zborovanjem, in bi bilo pravzaprav osovraženo, če bi jih poskušali enačiti – bi se Cerkev, da bi se izognila večjemu zlu, lahko pripravila do tega, da bi to izjavo tolerirala. Toda z določbo, da “kurat ali duhovnik, ki opravlja službo,” v svoji cerkvi “ne bo več nič drugega kot okupator brez kakršnegakoli sodnega naziva ali pooblastila za opravljanje kakršnih koli upravnih dejanj”, je bil verskim uslužbencem pri samem opravljanju njihove službe vsiljen tako ponižujoč in nejasen položaj, da je bilo pod takimi pogoji nemogoče sprejeti deklaracijo.
Še vedno je treba preučiti zakon, ki sta ga pred kratkim izglasovala oba domova. - Z vidika cerkvene lastnine je ta zakon zakon o razlastitvi in zaplembi ter je dokončal razlastitev Cerkve. Čeprav se je njen božanski ustanovitelj rodil reven v jaslih in umrl reven na križu, čeprav je sama od zibelke poznala revščino, je bilo premoženje, ki ji je pripadlo, kljub temu njeno in nihče ni imel pravice, da bi ji ga odvzel. Njeno lastništvo, nesporno z vseh vidikov, je poleg tega uradno odobrila država, ki ga posledično ni mogla kršiti. Z vidika izvajanja bogoslužja je ta zakon organiziral anarhijo; je posvečenje negotovosti in kaprice. Negotovost, ali bodo bogoslužni prostori, ki jih je vedno mogoče preusmeriti od njihovega namena, medtem dani na razpolago duhovnikom in vernikom ali ne; negotovost, ali jim bodo rezervirani ali ne in za koliko časa; medtem ko samovoljna uprava ureja pogoje njihove uporabe, ki je postala skrajno negotova. Javno bogoslužje se bo nahajalo v tako različnih situacijah kot druge. Po drugi strani je treba poravnati vse vrste velikih dajatev, hkrati pa obstajajo drakonske omejitve glede sredstev, s katerimi jih je treba poravnati. Tako je ta zakon, čeprav je šele včeraj, že sprožil številne in ostre kritike ljudi, ki pripadajo vsem političnim strankam in vsem odtenkom verskega prepričanja brez razlike. Že te kritike so zadostna obsodba zakona.
- Iz tega, na kar smo vas pravkar spomnili, je, častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, zlahka razvidno, da je ta zakon poslabšanje zakona o ločitvi, zato ne moremo storiti drugače, kot da ga obsodimo.
- Nejasna in dvoumna formulacija nekaterih njegovih členov postavlja cilj, ki ga zasledujejo naši sovražniki, v novo luč. Njihov cilj je, kot smo že poudarili, uničenje Cerkve in pokristjanjevanje Francije, vendar tako, da se ljudje za to ne zmenijo in tega niti ne opazijo. Če bi bil njihov podvig resnično ljudski, kot se pretvarjajo, da je, ne bi oklevali, če bi ga izvajali z dvignjenim vizirjem in prevzeli vso odgovornost. Toda namesto da bi prevzeli to odgovornost, se je skušajo znebiti in jo zanikati ter jo, da bi jim to čim bolje uspelo, zvračajo na Cerkev, ki je njihova žrtev. To je najbolj presenetljiv od vseh dokazov, da se njihovo slabo delo ne odziva na želje države.
- Zaman je, da si potem, ko so nas pripeljali do krute nujnosti, da zavrnemo sprejete zakone – ko vidijo zlo, ki so ga privlekli na državo, in čutijo vsesplošno obsojanje, ki se kot počasna plima dviguje okoli njih -, prizadevajo speljati javno mnenje na napačno pot in odgovornost za to zlo naprtiti nam. Njihov poskus ne bo uspešen.
- Kar zadeva nas same, smo izpolnili svojo dolžnost, kot bi jo izpolnil vsak drug rimski papež. Visoka odgovornost, s katero se je nebesom zljubilo, da so nama kljub najini nevrednosti naložila, pa tudi sama krščanska vera, ki jo izpoveduješ skupaj z Nami, nama je narekovala najino ravnanje. Ne bi mogli ravnati drugače, ne da bi poteptali Svojo vest, ne da bi se izneverili prisegi, ki smo jo dali, ko smo se povzpeli na Petrov stol, in ne da bi kršili katoliško hierarhijo, temelj, ki ga je Cerkvi dal naš Odrešenik Jezus Kristus.
Zato brez strahu pričakujemo sodbo zgodovine. Zgodovina bo povedala, kako Mi z očmi, ki smo jih neomajno uprli v obrambo višjih božjih pravic, nismo želeli ponižati civilne oblasti ali se boriti proti neki obliki vladavine, temveč smo želeli zavarovati nedotakljivo delo našega Gospoda in Učitelja Jezusa Kristusa. V njem bo pisalo, da smo vas, Naši ljubljeni sinovi, branili z vso močjo Naše velike ljubezni; da smo za Cerkev, katere starejša hči in sestavni del je francoska Cerkev, zahtevali in zdaj zahtevamo spoštovanje njene hierarhije ter nedotakljivost njene lastnine in svobode; da če bi bila Naša zahteva izpolnjena, verski mir v Franciji ne bi bil moten in da se bo na dan, ko ji bo prisluhnjeno, v državi ponovno vzpostavil tako zelo želeni mir. - In končno, zgodovina bo povedala, da če bi, vnaprej prepričani o vaši velikodušni velikodušnosti. nismo oklevali povedati, da je ura za žrtvovanje nastopila, je to zato, da bi svet v imenu Gospodarja vseh stvari spomnili, da bi morali ljudje tu spodaj hraniti svoje misli z mislimi višje vrste od misli na minljive nepredvidljive dogodke življenja in da je najvišje in nedoumljivo veselje človeške duše na zemlji nadnaravno izpolnjena dolžnost, ki stane, kar hoče, in tako Boga kljub vsemu častiti, mu služiti in ga ljubiti.
- Prepričani, da vam bo Brezmadežna Devica, hči Očeta, mati Besede in soproga Svetega Duha, od presvete in oboževane Trojice zagotovila boljše dni, in v znamenje miru, za katerega trdno upamo, da bo sledil nevihti, iz globin našega srca podeljujemo naš apostolski blagoslov vam, častitljivi bratje, pa tudi vaši duhovščini in vsemu francoskemu ljudstvu.
Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1907, v četrtem letu našega pontifikata.
