Syllabus Errorum

Syllabus napak

Papež Pij IX. – 1864

I. PANTEIZEM, NATURALIZEM IN ABSOLUTNI RACIONALIZEM

1. Vrhovno, vsemodro in vseprisotno Božje bitje, ločeno od vesolja, ne obstaja, Bog pa je identičen z naravo stvari in je zato podvržen spremembam. V bistvu je Bog ustvarjen v človeku in v svetu, vse stvari so Bog in imajo Božjo substanco, Bog pa je ena in ista stvar s svetom, torej duh s snovjo, nujnost s svobodo, dobro z zlom, pravičnost s krivico. – Alokucija “Maxima quidem”, 9. junij 1862.
2. Zanikati je treba vsakršno delovanje Boga na človeka in svet. – Ibid.
3. Človeški razum je brez kakršnegakoli sklicevanja na Boga edini razsodnik o resnici in laži ter o dobrem in zlu; je zakon sam sebi in s svojo naravno močjo zadostuje, da zagotovi blaginjo ljudi in narodov. – Ibid.
4. Vse verske resnice izhajajo iz prirojene moči človeškega razuma; zato je razum končno merilo, po katerem človek lahko in mora priti do spoznanja vseh resnic vseh vrst. – Prav tam in enciklika “Qui pluribus”, 9. november 1846, itd.
5. Božje razodetje je nepopolno in zato podvrženo nenehnemu in nedoločenemu napredku, ki ustreza napredku človeškega razuma. – Prav tam.
6. Kristusova vera je v nasprotju s človeškim razumom in božje razodetje ne le da ni koristno, ampak je celo škodljivo za človekovo popolnost. – Ibid.
7. Prerokbe in čudeži, navedeni in zapisani v Svetem pismu, so izmišljotina pesnikov, skrivnosti krščanske vere pa rezultat filozofskih raziskav. V knjigah Stare in Nove zaveze so vsebovane mitske izmišljotine, Jezus Kristus pa je sam mit.
   II. ZMERNI RACIONALIZEM
8. Ker je človeški razum postavljen na raven same religije, je treba teologijo obravnavati enako kot filozofske znanosti. – Alokcija “Singulari quadam”, 9. decembra 1854.
9. Vse dogme krščanske vere so brez razlike predmet naravoslovja ali filozofije in človeški razum, razsvetljen izključno na zgodovinski način, lahko po svoji naravni moči in načelih doseže pravo znanost tudi o najbolj abstraktnih dogmah; pod pogojem le, da se te dogme kot predmet predlagajo samemu razumu. – Pisma münchenskemu nadškofu, “Gravissimas inter”, 11. decembra 1862, in “Tuas libenter”, 21. decembra 1863.
10. Ker je filozof eno, filozofija pa drugo, je pravica in dolžnost filozofa, da se podredi avtoriteti, za katero bo dokazal, da je resnična; toda filozofija se ne more in ne sme podrediti nobeni taki avtoriteti. – Prav tam, 11. decembra 1862.
11. Cerkev ne le da ne bi smela nikoli soditi filozofiji, ampak bi morala dopuščati napake filozofije in ji prepustiti, da se sama popravi. – Prav tam, 21. decembra 1863.
12. Odloki apostolskega sedeža in rimskih kongregacij ovirajo resnični napredek znanosti. – Ibid.
13. Metoda in načela, po katerih so stari sholastični doktorji gojili teologijo, ne ustrezajo več zahtevam našega časa in napredku znanosti. – Ibid.
14. Filozofijo je treba obravnavati brez upoštevanja nadnaravnega razodetja. – Ibid.
    III. INDIFERENTIZEM, LATITUDINARIANIZEM
15. Vsak človek lahko svobodno sprejme in izpoveduje tisto vero, ki jo bo pod vodstvom luči razuma imel za resnično. – Alokucija “Maxima quidem”, 9. junij 1862; Damnatio “Multiplices inter”, 10. junij 1851.
16. S pripadnostjo katerikoli religiji lahko človek najde pot večne odrešitve in doseže zveličanje. – Enciklika “Qui pluribus”, 9. november 1846.
17. Vsaj dobro upanje glede večne odrešitve je treba imeti pri vseh tistih, ki sploh niso v pravi Kristusovi Cerkvi. – Enciklika “Quanto conficiamur”, 10. avgust 1863 itd.
18. Protestantizem ni nič drugega kot druga oblika iste prave krščanske vere, v kateri je dano enako ugajati Bogu kot v katoliški Cerkvi. – Enciklika Noscitis, 8. december 1849.
    IV. SOCIALIZEM, KOMUNIZEM, TAJNE DRUŽBE, BIBLIČNE DRUŽBE, KLERIKALNO-LIBERALNE DRUŽBE
    Škodljivci te vrste so pogosto in z najstrožjimi izrazi grajani v encikliki “Qui pluribus”, 9. november 1846, alineji “Quibus quantisque”, 20. april 1849, encikliki “Noscitis et nobiscum”, 8. december 1849, alineji “Singulari quadam”, 9. december 1854, encikliki “Quanto conficiamur”, 10. avgust 1863.
    V. NAPAKE GLEDE CERKVE IN NJENIH PRAVIC
19. Cerkev ni resnična in popolna družba, popolnoma svobodna, niti ni obdarjena s primernimi in večnimi lastnimi pravicami, ki ji jih je podelil njen božanski ustanovitelj; civilni oblasti pa pripada, da določi, katere so pravice Cerkve in v kakšnih mejah jih lahko uresničuje. – Alokucija “Singulari quadam, &quuot; 9. december 1854, itd.
20. Cerkvena oblast ne bi smela izvajati svoje oblasti brez dovoljenja in soglasja civilne oblasti. – Alokvija “Meminit unusquisque”, 30. september 1861.
21. Cerkev nima pristojnosti, da bi dogmatično opredelila, da je vera Katoliške cerkve edina prava vera. – Damnatio “Multiplices inter”, 10. junij 1851.
22. Obveznost, ki strogo zavezuje katoliške učitelje in avtorje, je omejena samo na tiste stvari, ki jih je neomajna sodba Cerkve predlagala v splošno vero kot dogme vere. – Pismo münchenskemu nadškofu, “Tuas libenter”, 21. december 1863.
23. Rimski papeži in ekumenski koncili so zašli izven meja svojih pristojnosti, si prisvojili pravice knezov in se celo motili pri opredeljevanju vprašanj vere in morale. – Damnatio “Multiplices inter”, 10. junij 1851.
24. Cerkev nima moči uporabe sile, prav tako nima nobene posvetne oblasti, neposredne ali posredne. – Apostolsko pismo “Ad apostolicae”, 22. avgust 1851.
25. Poleg oblasti, ki je lastna škofovstvu, mu je civilna oblast pripisala tudi drugo posvetno oblast, ki jo je izrecno ali tiho podelila in ki jo zaradi tega civilna oblast lahko prekliče, kadarkoli se ji zdi primerno. – Ibid.
26. Cerkev nima prirojene in legitimne pravice do pridobivanja in posedovanja lastnine. – Alokcija “Nunquam fore”, 15. december 1856; enciklika “Incredibili”, 7. september 1863.
27. Sveti služabniki Cerkve in rimski papež morajo biti absolutno izključeni iz vsake odgovornosti in oblasti nad posvetnimi zadevami. – Alokcija “Maxima quidem”, 9. junij 1862.
28. Škofom ni dovoljeno objavljati niti apostolskih pisem brez dovoljenja vlade. – Alokcija “Nunquam fore”, 15. december 1856.
29. Ugodnosti, ki jih je podelil rimski papež, je treba šteti za nične, razen če so bile pridobljene prek civilne vlade. – Prav tam.
30. Imuniteta Cerkve in cerkvenih oseb izvira iz civilnega prava. – Damnatio “Multiplices inter”, 10. junij 1851.
31. Cerkveni forum ali sodišče za časne zadeve duhovnikov, bodisi civilne bodisi kazenske, je treba na vsak način odpraviti, tudi brez posvetovanja in proti protestu Svetega sedeža. – Alokucija “Nunquam fore”, 15. december 1856; alokucija “Acerbissimum”, 27. september 1852.
32. Osebna imuniteta, s katero so kleriki oproščeni vojaškega nabora in služenja v vojski, se lahko odpravi, ne da bi bila pri tem kršena naravna pravica ali pravičnost. Njeno odpravo zahteva civilni napredek, zlasti v družbi, oblikovani po vzoru liberalne vlade. – Pismo škofu v Monrealu “Singularis nobisque”, 29. september 1864.
33. Usmerjanje poučevanja teoloških vprašanj ne pripada izključno pristojnosti cerkvene jurisdikcije po pravici, ki je lastna in prirojena. – Pismo münchenskemu nadškofu, “Tuas libenter”, 21. december 1863.
34. Učenje tistih, ki suverenega papeža primerjajo s knezom, ki je svoboden in deluje v vesoljni Cerkvi, je nauk, ki je prevladoval v srednjem veku. – Apostolsko pismo “Ad Apostolicae”, 22. avgust 1851.
35. Nič ne preprečuje, da bi odlok splošnega koncila ali dejanje vseh narodov preneslo vrhovni pontifikat s škofa in mesta Rima na drugega škofa in drugo mesto. – Ibid.
36. Opredelitev narodnega koncila ne dopušča nikakršne naknadne razprave in civilna oblast car to načelo sprejme za podlago svojih aktov. – Ibid.
37. Ustanovijo se lahko narodne cerkve, ki so umaknjene iz oblasti rimskega papeža in popolnoma ločene. – Alokcija “Multis gravibusque”, 17. december 1860.
38. Rimski papeži so s svojim preveč samovoljnim ravnanjem prispevali k delitvi Cerkve na vzhodno in zahodno. – Apostolsko pismo “Ad apostolicae”, 22. avgust 1851.
    VI. ZMOTE O CIVILNI DRUŽBI, OBRAVNAVANI SAMI PO SEBI IN V ODNOSU DO CERKVE
39. Država je kot izvor in vir vseh pravic obdarjena z določeno pravico, ki ni omejena z nobenimi mejami. – Alokucija “Maxima quidem”, 9. junij 1862.
40. Učenje Katoliške cerkve je sovražno do dobrobiti in interesov družbe. – Enciklika “Qui pluribus”, 9. november 1846; aluzija “Quibus quantisque”, 20. april 1849.
41. Civilna oblast, tudi če je v rokah nevernega vladarja, ima pravico do posredne negativne oblasti nad verskimi zadevami. Zato ima ne le pravico, imenovano “exsequatur”, temveč tudi pravico do pritožbe, imenovano “appellatio ab abusu”. – Apostolsko pismo “Ad Apostolicae”, 22. avgust 1851
42. V primeru nasprotujočih si zakonov, ki sta jih sprejeli obe oblasti, prevlada civilno pravo. – Ibid.
43. Svetna oblast ima pooblastilo, da prekliče, razglasi in razglasi za nične slovesne konvencije, običajno imenovane konkordati, sklenjene z Apostolskim sedežem glede uporabe pravic, ki pripadajo cerkveni imuniteti, brez soglasja Apostolskega sedeža in celo navkljub njegovemu protestu. – Alokucija “Multis gravibusque”, 17. december 1860; alokucija “In consistoriali”, 1. november 1850.
44. Civilna oblast se lahko vmešava v zadeve, ki se nanašajo na vero, moralo in duhovno upravljanje: zato lahko presoja o navodilih, ki jih za vodenje vesti v skladu s svojim poslanstvom izdajajo pastirji Cerkve. Poleg tega ima pravico izdajati predpise o podeljevanju božjih zakramentov in dispozicijah, potrebnih za njihovo prejemanje. – Alokciji “In consistoriali”, 1. november 1850, in “Maxima quidem”, 9. junij 1862.
45. Celotno upravljanje javnih šol, v katerih se izobražuje mladina krščanske države, razen (do določene mere) v primeru škofijskih semenišč, lahko in mora pripadati civilni oblasti in ji pripada do te mere, da se nobeni drugi oblasti ne prizna pravica do vmešavanja v disciplino šol, ureditev študija, podeljevanje diplom, izbiro ali odobritev učiteljev. – Alokciji “Quibus luctuosissimmis”, 5. september 1851, in “In consistoriali”, 1. november 1850.
46. Poleg tega je tudi v cerkvenih semeniščih način študija, ki ga je treba sprejeti, podrejen civilni oblasti. – Alokucija “Nunquam fore”, 15. december 1856.
47. Najboljša teorija civilne družbe zahteva, da morajo biti ljudske šole, odprte za otroke vseh razredov ljudstva, in na splošno vsi javni zavodi, namenjeni poučevanju pismenosti in filozofskih znanosti ter izvajanju vzgoje mladih, osvobojeni vsakršne cerkvene oblasti, nadzora in vmešavanja ter v celoti podrejeni civilni in politični oblasti po volji vladarjev in v skladu z merilom prevladujočih mnenj dobe. – Pismo freiburškemu nadškofu “Cum non sine”, 14. julij 1864.
48. Katoličani lahko odobravajo sistem vzgoje mladine, ki ni povezan s katoliško vero in močjo Cerkve in ki obravnava poznavanje zgolj naravnih stvari ter zgolj ali vsaj predvsem cilje zemeljskega družbenega življenja. – Ibid.
49. Civilna oblast lahko prelatom Cerkve in vernikom prepreči svobodno in vzajemno komunikacijo z rimskim papežem. – Alokucija “Maxima quidem”, 9. junij 1862.
50. Posvetna oblast ima sama od sebe pravico predstavljati škofe in lahko od njih zahteva, da prevzamejo upravljanje škofije, preden prejmejo kanonično ustanovitev in apostolska pisma Svetega sedeža. – Alokucija “Nunquam fore”, 15. december 1856.
51. In nadalje, svetniška oblast ima pravico odstaviti škofe od njihovih pastoralnih nalog in ni dolžna ubogati rimskega papeža v stvareh, ki se nanašajo na ustanovitev škofij in imenovanje škofov. – Alokucija “Acerbissimum”, 27. september 1852, Damnatio “Multiplices inter”, 10. junij 1851.
52. Vlada lahko po svoji pravici spremeni starost, ki jo Cerkev predpisuje za verski poklic žensk in moških; od vseh verskih redov lahko zahteva, da brez njenega dovoljenja nikogar ne sprejmejo k slovesnim zaobljubam. – Alokucija “Nunquam fore”, 15. december 1856.
53. Zakone, sprejete za zaščito verskih redov ter v zvezi z njihovimi pravicami in dolžnostmi, je treba odpraviti; še več, civilna vlada lahko nudi pomoč vsem, ki se želijo odpovedati obveznosti, ki so jo prevzeli z verskim življenjem, in prekiniti svoje zaobljube. Vlada lahko prav tako ukine omenjene redove, prav tako kolegijske cerkve in preproste beneficije, tudi tiste z redovniškim nazivom, ter njihovo premoženje in prihodke podredi upravi in volji civilne oblasti. – Alokcije “Acerbissimum”, 27. september 1852; “Probe memineritis”, 22. januar 1855; “Cum saepe”, 26. julij 1855.
54. Kralji in knezi niso le izvzeti iz pristojnosti Cerkve, ampak so Cerkvi nadrejeni pri odločanju o vprašanjih pristojnosti. – Damnatio “Multiplices inter”, 10. junij 1851.
55. Cerkev bi morala biti ločena od države, država pa od Cerkve. – Alokucija “Acerbissimum”, 27. september 1852.
    VII. NAPAKE GLEDE NARAVNE IN KRŠČANSKE ETIKE
56. Moralni zakoni ne potrebujejo božje sankcije in sploh ni potrebno, da bi se človeški zakoni prilagodili zakonom narave in od Boga prejeli moč zavezovanja. – Alokucija “Maxima quidem”, 9. junij 1862.
57. Znanost o filozofskih stvareh in morali ter tudi civilni zakoni se lahko in morajo držati stran od božje in cerkvene oblasti. – Prav tam.
58. Nobenih drugih sil ne smemo priznavati, razen tistih, ki prebivajo v materiji, in vso pravičnost in odličnost morale bi bilo treba postaviti v kopičenje in povečevanje bogastva z vsemi mogočimi sredstvi ter v zadovoljevanje užitkov. – Enciklika “Quanto conficiamur”, 10. avgust 1863.
59. Pravica je sestavljena iz materialnega dejstva. Vse človeške dolžnosti so prazna beseda, vsa človeška dejstva pa imajo moč pravice. – Alokcija “Maxima quidem”, 9. junij 1862.
60. Oblast ni nič drugega kot številke in vsota materialnih sil. – Prav tam.
61. Nepravičnost nekega dejanja, kadar je uspešno, ne prizadene nobene škode svetosti pravice. – Alokcija “Jamdudum cernimus”, 18. marec 1861.
62. Načelo nevmešavanja, kot se imenuje, je treba razglasiti in upoštevati. – Alokcija “Novos et ante”, 28. september 1860.
63. Zakonito je odklanjati poslušnost zakonitim knezom in se jim celo upirati. – Enciklika “Qui pluribus”, 9. november 1864; alokucija “Quibusque vestrum”, 4. oktober 1847; “Noscitis et Nobiscum”, 8. december 1849; apostolsko pismo “Cum Catholica”.
64. Kršitev katere koli slovesne prisege, pa tudi vsako hudobno in flagrantno dejanje, ki je v nasprotju z večnim zakonom, ne le da ni krivo, ampak je povsem zakonito in vredno najvišje pohvale, če je storjeno iz ljubezni do domovine. – Pridiga “Quibus quantisque”, 20. april 1849.
    VIII. NAPAKE V ZVEZI S KRŠČANSKO POROKO
65. Nauk, da je Kristus zakonsko zvezo povzdignil v dostojanstvo zakramenta, nikakor ne moremo tolerirati. – Apostolsko pismo “Ad Apostolicae”, 22. avgust 1851.
66. Zakrament zakona je le nekaj dodatnega k pogodbi in ločeno od nje, sam zakrament pa je sestavljen samo iz zakonskega blagoslova. – Tamle.
67. Po zakonu narave zakonska zveza ni nerazdružljiva in v mnogih primerih lahko civilna oblast odredi pravilno imenovano razvezo. – Prav tam; alucija “Acerbissimum”, 27. september 1852.
68. Cerkev nima pristojnosti določanja dirigentskih ovir za sklenitev zakonske zveze, ampak takšna pristojnost pripada civilni oblasti, ki mora obstoječe ovire odpraviti. – Damnatio “Multiplices inter”, 10. junij 1851.
69. V temnem veku je Cerkev začela vzpostavljati dirimentalne ovire, vendar ne po svoji lastni pravici, temveč z uporabo pooblastila, izposojenega od države. – Apostolsko pismo “Ad apostolicae”, 22. avgust 1851.
70. Kanoni tridentinskega koncila, ki anatemizirajo tiste, ki si drznejo Cerkvi odrekati pravico do ustanavljanja dirigentskih ovir, bodisi niso dogmatični bodisi jih je treba razumeti tako, da se nanašajo na tako izposojeno oblast. – Ibid.
71. Oblika sklenitve zakonske zveze, ki jo je predpisal tridentinski koncil, pod grožnjo ničnosti ne zavezuje v primerih, ko civilno pravo določa drugo obliko in izjavlja, da je ob uporabi te nove oblike zakonska zveza veljavna.
72. Bonifacij VIII. je bil prvi, ki je izjavil, da zaobljuba čistosti, dana ob posvečenju, naredi zakonsko zvezo neveljavno. – Prav tam.
73. V moči zgolj civilne pogodbe lahko med kristjani obstaja resnična zakonska zveza, zato je napačno trditi, da je zakonska pogodba med kristjani vedno zakrament ali da pogodbe ni, če je zakrament izključen. – Prav tam; pismo sardinskemu kralju, 9. september 1852; alokucije “Acerbissimum”, 27. september 1852, “Multis gravibusque”, 17. december 1860.
74. Zakonske zadeve in zaroke po svoji naravi spadajo v pristojnost civilnih sodišč. – Enciklika “Qui pluribus”, 9. november 1846; Damnatio “Multiplices inter”, 10. junij 1851, “Ad Apostolicae”, 22. avgust 1851; alokcija “Acerbissimum”, 27. september 1852.
    IX. NAPAKE GLEDE CIVILNE OBLASTI SUVERENEGA PAPEŽA
75. Otroci krščanske in katoliške Cerkve so med seboj razdeljeni glede združljivosti posvetne in duhovne oblasti. – “Ad Apostolicae”, 22. avgust 1851.
76. Odprava posvetne oblasti, ki jo ima apostolski sedež, bi v največji meri prispevala k svobodi in blaginji Cerkve. – Alokcije “Quibus quantisque”, 20. april 1849, “Si semper antea”, 20. maj 1850.
    X. NAPAKE, KI SE NANAŠAJO NA SODOBNI LIBERALIZEM
77. V današnjem času ni več smotrno, da bi katoliška vera veljala za edino državno vero, ki bi izključevala vse druge oblike bogoslužja. – Alokucija “Nemo vestrum”, 26. julij 1855.
78. Zato je bilo v nekaterih katoliških državah z zakonom modro odločeno, da morajo osebe, ki pridejo prebivat v to državo, uživati javno opravljanje svojega posebnega bogoslužja. – Alokucija “Acerbissimum”, 27. september 1852.
79. Poleg tega je napačno, da državljanska svoboda vsake oblike bogoslužja in polna moč, ki je dana vsem, da odkrito in javno izražajo kakršnakoli mnenja in misli, pripomoreta k lažjemu kvarjenju morale in uma ljudi ter širjenju kuge indiferentizma. – Alokucija “Nunquam fore”, 15. december 1856.
80. Rimski papež se lahko in bi se moral spraviti ter se sprijazniti z napredkom, liberalizmom in sodobno civilizacijo. – Alokcija “Jamdudum cernimus”, 18. marec 1861.
    Vera nas uči in človeški razum dokazuje, da obstaja dvojni red stvari in da moramo zato razlikovati med dvema zemeljskima oblastema, eno naravnega izvora, ki skrbi za posvetne zadeve in mir v človeški družbi, in drugo nadnaravnega izvora, ki predseduje Božjemu mestu, to je Kristusovi Cerkvi, ki je bila božansko ustanovljena zaradi duš in večnega odrešenja…. Naloge te dvojne oblasti so najbolj modro urejene tako, da je Bogu dano, kar je Božjega (Mt 22,21), in zaradi Boga cesarju, kar je cesarjevega, ki je velik, ker je manjši od nebes. Vsekakor Cerkev ni nikoli kršila te božje zapovedi, Cerkev, ki vedno in povsod naroča vernikom, naj izkazujejo spoštovanje, ki ga morajo nedotakljivo izkazovati najvišji oblasti in njenim posvetnim pravicam….
    . . . Častitljivi bratje, dovolj jasno vidite, kako žalosten in poln nevarnosti je položaj katoličanov v regijah Evrope, ki smo jih omenili. Nič bolje ni niti v Ameriki, kjer so nekatere regije tako sovražne do katoličanov, da se zdi, da njihove vlade s svojimi dejanji zanikajo katoliško vero, za katero trdijo, da jo izpovedujejo. Pravzaprav tam zadnjih nekaj let divja divja vojna proti Cerkvi, njenim ustanovam in pravicam Apostolskega sedeža…. Častitljivi bratje, presenetljivo je, da v našem času poteka tako velika vojna proti Katoliški cerkvi. Toda kdor pozna naravo, želje in namene sekt, pa naj se imenujejo masonske ali nosijo drugo ime, in jih primerja z naravo sistemov in obsežnostjo ovir, s katerimi je bila Cerkev napadena skoraj povsod, ne more dvomiti, da je sedanjo nesrečo treba pripisati predvsem prevaram in spletkam teh sekt. Prav od njih si Satanova sinagoga, ki zbira svoje čete proti Kristusovi Cerkvi, jemlje moč. V preteklosti so jih Naši predhodniki, budni že od vsega začetka v Izraelu, že obsodili pred kralji in narodi ter jih vedno znova obsojali, in tudi Mi nismo opustili te dolžnosti. Če bi tisti, ki bi lahko preprečili tako smrtonosno nadlogo, le imeli več zaupanja v vrhovne pastirje Cerkve! Toda ta nadloga, ki se vije po vijugastih votlinah, … in mnoge prevara s spretnimi prevarami, je naposled prišla do točke, ko se naglo izvije iz svojih skrivališč in triumfira kot mogočen gospodar. Ker se je množica njenih propagandistov zelo povečala, te zlobne skupine mislijo, da so že postale gospodarji sveta in da so že skoraj dosegle svoj vnaprej zastavljeni cilj. Potem ko so včasih v več državah dosegle, kar so si želele, to je oblast, se pogumno obrnejo na pomoč sil in oblasti, ki so si jo zagotovile, in skušajo Božjo Cerkev podvreči najbolj krutemu suženjstvu, spodkopati temelje, na katerih sloni, kontaminirati njene čudovite lastnosti; poleg tega pa jo pogosto udarjajo, jo pretresajo, rušijo in, če je mogoče, poskrbijo, da popolnoma izgine z zemlje. Ker je tako, častitljivi bratje, si na vso moč prizadevajte, da bi vernike, ki so vam zaupani, obvarovali pred zahrbtno okužbo teh sekt in rešili pred pogubo tiste, ki so se na žalost vpisali v take sekte. Oznanite in napadite tiste, ki se ne glede na to, ali trpijo zaradi prevare ali jo načrtujejo, ne bojijo zatrditi, da je cilj teh sumljivih kongregacij le korist družbe, napredek in vzajemna korist. Pogosto jim razlagajte in jim globoko vtisnite v dušo papeške konstitucije o tej temi ter jih učite, da so zidarske združbe anatemizirane ne le v Evropi, temveč tudi v Ameriki in kjerkoli po svetu.
    Pruskim nadškofom in škofom v zvezi s položajem katoliške Cerkve, ki se sooča s preganjanjem s strani te vlade….
    Toda čeprav bi jih (škofe, ki se upirajo preganjanju) morali bolj pohvaliti kot obžalovati, preziranje škofovskega dostojanstva, kršenje svobode in pravic Cerkve, slabo ravnanje, ki ne zatira samo teh škofij, ampak tudi druge v Kraljevini Prusiji, zahtevajo, da Mi zaradi apostolske službe, ki nam jo je Bog zaupal, kljub našim nezadostnim zaslugam protestiramo proti zakonom, ki so povzročili tako veliko zlo in povzročajo strah pred še večjim; in, kolikor lahko to storimo s sveto avtoriteto božjega zakona, zagovarjamo za Cerkev svobodo, ki je bila poteptana s svetoskrunskim nasiljem. Zato nameravamo s tem pismom izpolniti svojo dolžnost in vsem, ki jih ta zadeva zadeva, ter celotnemu katoliškemu svetu odkrito sporočiti, da so ti zakoni nični, ker so v popolnem nasprotju z božansko ustavo Cerkve. Dejansko glede zadev, ki zadevajo sveto službo, naš Gospod ni postavil na čelo mogočnežev tega stoletja, ampak svetega Petra, ki mu je zaupal ne le pašo svojih ovac, ampak tudi kozlov; zato nobena oblast na svetu, pa naj bo še tako velika, ne more odvzeti pastirske službe tistim, ki jih je Sveti Duh postavil za škofe, da bi hranili Božjo Cerkev.