(1868)
Apostolsko pismo njegove svetosti papeža Pija IX. vsem protestantom in drugim nekatoličanom ob sklicu [prvega] vatikanskega koncila 13. septembra 1868, da bi se vrnili v Katoliško cerkev
VSEM PROTESTANTOM IN DRUGIM NEKATOLIČANOM
Pij IX, papež
Vsi že veste, da smo mi, ki smo bili kljub svoji nevrednosti povišani na ta Petrov stolček in nam je bila zato zaupana vrhovna oblast in skrbništvo nad vso katoliško Cerkvijo, ki nam jo je božansko zaupal Kristus, naš Gospod, presodili, da je primerno, da k sebi pokličemo naše častitljive brate, škofe cele zemlje, in jih združimo, da bi naslednje leto obhajali ekumenski koncil; da bi skupaj s temi našimi častitljivimi brati, ki so poklicani, da sodelujejo pri naših skrbeh, sprejeli ukrepe, ki bi bili najbolj primerni in potrebni, da bi razpršili temo številnih škodljivih zmot, ki povsod vse bolj prevladujejo v veliko izgubo duš, ter da bi med krščanskim ljudstvom, ki je zaupano naši skrbi, vsak dan bolj vzpostavili in potrdili kraljestvo prave vere, pravičnosti in Božjega miru. Z zaupanjem se zanašamo na tesne vezi in najbolj ljubečo povezanost, ki na tako izrazit način povezujejo nas in ta Sveti sedež s temi našimi častitljivimi brati, ki v vsem času našega vrhovnega pontifikata niso nikoli pozabili dati nam in temu Svetemu sedežu najbolj jasnih znakov svoje ljubezni in spoštovanja; trdno upamo, da bo ta ekumenski koncil, ki smo ga sklicali v tem času, po navdihu božje milosti, kot so to počeli drugi splošni koncili v preteklih stoletjih, obrodil obilne sadove blagoslova v večjo Božjo slavo in večno odrešenje ljudi.
V tem upanju ter spodbujeni in opogumljeni z ljubeznijo do našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je dal svoje življenje za ves človeški rod, se ob prihodnjem koncilu ne moremo vzdržati, da ne bi namenili svojih apostolskih in očetovskih besed vsem, ki sicer priznavajo istega Jezusa Kristusa kot Odrešenika in se hvalijo z imenom kristjan, vendar ne izpovedujejo prave Kristusove vere ter se ne držijo občestva katoliške Cerkve. To počnemo zato, da bi jih opozorili, prepričali in prosili z vso toplino Naše gorečnosti in z vso ljubeznijo, naj razmislijo in resno preverijo, ali sledijo poti, ki jim jo je začrtal Jezus Kristus, naš Gospod, in ki vodi v večno odrešenje. Nihče ne more zanikati ali dvomiti, da je Jezus Kristus sam, da bi sadove svojega odrešenja uporabil za vse generacije ljudi, na Petru zgradil svojo edino Cerkev na tem svetu; to je Cerkev, eno, sveto, katoliško in apostolsko; in da ji je dal vso potrebno oblast, da bi se depozit vere ohranil cel in nedotakljiv in da bi se iste vere učila vsa ljudstva, rodove in narode, da bi s krstom vsi ljudje postali člani njegovega mističnega telesa in da bi se v njih vedno ohranilo in izpopolnilo novo življenje milosti, brez katere si nihče ne more zaslužiti in doseči večnega življenja; in da bi ta ista Cerkev, ki je njegovo mistično telo, v svoji naravi vedno ostala trdna in neomajna do konca časov, da bi cvetela in vsem svojim otrokom zagotavljala vsa sredstva odrešenja.
Kdor bo pozorno preučil in razmislil o stanju različnih verskih družb, ki so razdeljene med seboj in ločene od katoliške Cerkve, ki od časov našega Gospoda Jezusa Kristusa in njegovih apostolov po svojih zakonitih pastirjih ni nikoli prenehala izvajati in še vedno izvaja božansko moč, ki ji jo je zaupal ta isti Gospod; se ne more ne prepričati, da niti ena od teh družb sama po sebi niti vse skupaj nikakor ne morejo tvoriti in biti tista ena katoliška Cerkev, ki jo je Kristus, naš Gospod, zgradil, ustanovil in hotel, da bi trajala; in da nikakor ni mogoče reči, da so veje ali deli te Cerkve, saj so vidno odtrgane od katoliške edinosti. Kajti ker takšne družbe nimajo tiste od Boga ustanovljene žive avtoritete, ki ljudi posebej uči, kaj je vera in kaj pravilo nravi, ter jih usmerja in vodi v vsem, kar se nanaša na večno odrešenje, so se v svojih naukih nenehno spreminjale, in to spreminjanje in variiranje se med njimi neprestano dogaja. Vsakdo mora popolnoma razumeti ter jasno in očitno videti, da je takšno stanje stvari v neposrednem nasprotju z naravo Cerkve, ki jo je ustanovil naš Gospod Jezus Kristus; v tej Cerkvi mora namreč resnica vedno ostati trdna in vedno nedostopna vsem spremembam kot depozit, ki je bil tej Cerkvi dan, da bi ga varovala v svoji celovitosti, za varovanje katere sta bili Cerkvi za vedno obljubljeni navzočnost in pomoč Svetega Duha. Poleg tega nihče ne more ne vedeti, da so iz teh neskladnih doktrin in mnenj nastali družbeni razkoli in da so ti spet rodili nešteto sekt in občestev, ki se nenehno širijo v vedno večjo škodo krščanske in civilne družbe.
Kdor priznava vero kot temelj človeške družbe, ne more ne zaznati in ne priznati, kako poguben vpliv je imela ta delitev načel, to nasprotovanje, ta boj verskih sekt med seboj na civilno družbo in kako močno je to zanikanje avtoritete, ki jo je določil Bog, da določa prepričanje človeškega uma in usmerja dejanja ljudi tako v zasebnem kot v družbenem življenju, spodbudilo, širilo in spodbujalo tiste žalostne pretrese, tiste nemire, zaradi katerih so skoraj vsa ljudstva hudo vznemirjena in prizadeta.
Zato naj vsi tisti, ki se ne držijo enotnosti in resnice Katoliške cerkve, izkoristijo priložnost tega koncila, s katerim Katoliška cerkev, katere člani so bili njihovi predniki, pokaže nov dokaz svoje popolne enotnosti in nepremagljive vitalnosti, in naj v poslušnosti hrepenenju svojih src pohitijo, da se rešijo iz stanja, v katerem ne morejo biti prepričani o svoji odrešitvi. In naj ne prenehajo z najbolj gorečimi molitvami k Bogu usmiljenja, da bi porušil zid ločitve, razpršil meglice zmot in jih popeljal nazaj v naročje svete matere Cerkve, kjer so njihovi očetje našli zdrave pašnike življenja in kjer se edino ohranja in v celoti prenaša nauk Jezusa Kristusa ter razodevajo skrivnosti nebeške milosti.
Kar zadeva nas, ker moramo v skladu z dolžnostjo naše najvišje apostolske službe, ki nam jo je zaupal sam naš Gospod Jezus Kristus, z najbolj gorečo vnemo izpolnjevati vse naloge dobrega pastirja ter z očetovsko ljubeznijo slediti in objeti vse ljudi po vsem svetu – zato na vse od nas ločene kristjane naslavljamo to naše pismo, v katerem jih vedno znova spodbujamo in prosimo, naj pohitijo z vrnitvijo v edino Kristusovo gubo; saj si z vso dušo goreče želimo njihovega odrešenja v Jezusu Kristusu in se bojimo, da ne bi nekega dne morali pred Gospodom, ki je naš sodnik, odgovarjati, če jim, kolikor je v naši moči, ne bi pokazali in pripravili poti do tega večnega odrešenja. Resnično, v vsaki naši molitvi, v kateri prosimo in se zahvaljujemo, dan in noč ne prenehamo ponižno in goreče prositi za njih od večnega Pastirja duš obilje luči in nebeške milosti.
In ker smo kljub svoji nevrednosti njegov namestnik tukaj na zemlji, z razprtimi rokami in z najbolj gorečo željo čakamo, da se naši potujoči otroci vrnejo v Katoliško cerkev, da bi jih kar najbolj ljubeče sprejeli v dom njihovega nebeškega Očeta in jih obogatili z njegovimi neizčrpnimi zakladi. Od te hrepeneče vrnitve k resnici in edinosti Katoliške cerkve je odvisna odrešitev ne le posameznikov, ampak tudi celotne krščanske družbe; in nikoli ne bo mogel ves svet uživati pravega miru, če ne bo ene same Zaveze in enega Pastirja.
Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 13. septembra 1868, v triindvajsetem letu našega pontifikata.