Papež Pavel IV.
Na podlagi apostolske službe, ki nam jo je Bog kljub naši nevrednosti zaupal, smo odgovorni za splošno skrb za Gospodovo čredo. Zaradi tega, da bi bila čreda zvesto varovana in koristno vodena, smo dolžni po zgledu budnega Pastirja skrbno bdeti in skrbno poskrbeti, da bodo nekateri ljudje, ki se jim zdi preučevanje resnice pod njihovo raven, pregnani iz Kristusovega ovčjega hleva in ne bodo več širili zmot s položajev oblasti. V mislih imamo zlasti tiste, ki v tej dobi zaradi svoje grešnosti in ob podpori svoje zvitosti z nenavadno učenostjo in zlobo napadajo disciplino pravoverne vere ter si s sprevračanjem pomena Svetega pisma prizadevajo razdreti edinost katoliške Cerkve in brezšivno Gospodovo tuniko.
- Pri ocenjevanju Naše dolžnosti in razmer, ki zdaj prevladujejo, nas je tehtala misel, da je tovrstna zadeva [tj. zmota glede vere] tako resna in nevarna, da je rimskemu papežu, ki je na zemlji zastopnik Boga in našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa, ki ima polnost moči nad narodi in kraljestvi, ki lahko na tem svetu sodi vsem in mu nihče ne more soditi, vendarle mogoče oporekati, če se ugotovi, da se je oddaljil od vere. Ker smo se tudi zavedali, da se je treba tam, kjer je nevarnost večja, bolj celovito in prizadevno boriti proti njej, smo bili zaskrbljeni, da lažni preroki ali drugi, četudi imajo le posvetno pristojnost, ne bi na nesrečen način ujeli duš preprostih in s seboj v pogubo, uničenje in prekletstvo potegnili neštetih ljudstev, ki so jim zaupana v skrb in oblast, bodisi v duhovnih bodisi v posvetnih zadevah; in skrbelo nas je tudi, da se nam ne bi zgodilo, da bi na svetem kraju videli gnusobo opustošenja, o kateri je govoril prerok Danijel. Glede na to je bila Naša želja izpolniti svojo pastirsko dolžnost, kolikor smo z Božjo pomočjo zmožni, da bi zajezili lisice, ki se ukvarjajo z uničevanjem Gospodovega vinograda, in da bi odvrnili volkove od ovčjih košev, da ne bi bili videti kot nemi čuvaji, ki ne znajo lajati, in da ne bi propadli s hudobnim vinogradnikom in bili primerljivi z najemnikom.
- Zato smo o teh zadevah zrelo razpravljali z našimi častitljivimi brati kardinali Svete rimske Cerkve in po njihovem nasvetu ter z njihovim soglasjem zdaj določamo naslednje:
V zvezi z vsemi in vsakim izobčenjem, suspenzom, interdiktom in privatizacijo ter vsemi drugimi obsodbami, cenzurami in kaznimi proti heretikom ali shizmatikom, ki jih je na kakršen koli način uveljavil in razglasil kateri koli od naših predhodnikov, rimskih papežev, ali tisti, ki so jih imeli za take (tudi po njihovih “litterae extravagantes”, tj. zasebnimi pismi), ali s svetimi koncili, ki jih je prejela Božja Cerkev, ali z odloki svetih očetov in zakoni, ali s svetimi kanoni, konstitucijami in apostolskimi uredbami – vse te ukrepe z apostolsko avtoriteto odobravamo in obnavljamo, da jih je mogoče in treba upoštevati v neskončnost, in če jih slučajno ni več v živem upoštevanju, da se jih ponovno vzpostavi.
Tako hočemo in odrejamo, da zgoraj omenjene obsodbe, cenzure in kazni brez izjeme nosijo vsi člani naslednjih kategorij:
(i) vsi, za katere se pred tem datumom ugotovi, da so se oddaljili od katoliške vere, padli v kakšno herezijo ali se razcepili, povzročili ali zagrešili eno ali oboje, ali ki so priznali, da so storili kaj od tega, ali ki so bili obsojeni, da so storili kaj od tega.
(ii) Kdorkoli (kar naj Bog v svoji milosti in dobroti do vseh usmiljeno prepreči) v prihodnosti tako odstopi ali pade v herezijo ali pade v shizmo ali izzove ali stori eno ali obe od teh stvari.
(iii) Kogar koli, za katerega bo ugotovljeno, da je tako odstopil, padel, doživel, izzval ali zagrešil, ali ki bo priznal, da je storil katero koli od teh stvari, ali ki bo obsojen, da je storil katero koli od teh stvari.
Te sankcije poleg tega doletijo vse člane teh kategorij, ne glede na njihov status, milost, red, stanje in predstojništvo, tudi če so obdarjeni s škofovskim, nadškofovskim, patriarhalnim, primasovskim ali kakšnim drugim višjim cerkvenim dostojanstvom, ali s častjo kardinalskega in univerzalnega apostolskega sedeža s službo legata, bodisi začasno ali stalno, ali če so obdarjeni celo s posvetno oblastjo ali kot grof, baron, markiz, vojvoda, kralj ali cesar.
Vse to želimo in odrejamo.
- Kljub temu se nam zdi prav, da tiste, ki se zaradi ljubezni do kreposti ne odpovedo slabim dejanjem, od njih odvrne tudi strah pred kaznijo; zavedamo se, da škofje, nadškofje, patriarhi, primasi, kardinali in legati, grofje, baroni, markizi, vojvode, kralji in cesarji (ki bi morali poučevati druge in jim dajati dober zgled, da bi jih ohranili v katoliški veri), s tem, da ne izpolnjujejo svojih dolžnosti, grešijo težje kot drugi; saj ne prekletijo le sami sebe, ampak s seboj v pogubo in smrtno jamo potegnejo tudi nešteto drugih ljudi, ki so jim zaupani v oskrbo ali vladanje ali so jim kako drugače podrejeni po njihovem podobnem nasvetu in dogovoru.
Zato s to našo ustavo, ki naj bi ostala veljavna za vselej, zaradi gnusa nad tako velikim zločinom (ki v Božji Cerkvi ne more biti večji ali bolj poguben) z vso našo apostolsko močjo uzakonjamo, določamo, odrejamo in določamo (ker naj bi zgoraj omenjene kazni, obsodbe in kazni ostale v veljavi in prizadele vse, ki naj bi jih prizadele), da
(i) vsak član naslednjih kategorij – škofov, nadškofov, patriarhov, primasov, kardinalov, legatov, grofov, baronov, markizov, vojvod, kraljev in cesarjev -, ki
(a) so bili doslej (kot smo že rekli) odkriti ali priznali, da so se oddaljili [tj. od katoliške vere], ali padli v herezijo ali povzročili razkol, ali izzivali ali storili eno ali drugo od tega;
(b) bo tudi v prihodnosti [tako] odstopil ali padel v herezijo ali povzročil razkol ali izzval ali storil eno ali oboje od tega ali bo odkrit ali priznan, da je [tako] odstopil ali padel v herezijo ali povzročil razkol ali izzval ali storil eno ali oboje od tega ali bo obsojen, da je [tako] odstopil ali padel v herezijo ali povzročil razkol ali izzval ali storil eno ali oboje od tega; (ker so s tem bolj neopravičljivi od drugih), se poleg zgoraj navedenih kazni, obsodb in kazni samodejno, brez kakršne koli pravne ali dejanske uporabe, popolnoma, v celoti in za vedno odvzamejo: – svojih redov in katedral, tudi metropolitanskih, patriarhalnih in primasovskih cerkva, časti kardinalskega sedeža in službe na katerem koli veleposlaništvu, da ne omenjam aktivne in pasivne volilne pravice, vse oblasti, samostanov, beneficijev in cerkvenih uradov, bodisi funkcionalnih ali sinekur, posvetnih ali verskih katerega koli reda, ki so jih morda pridobili s kakršnimikoli koncesijami, ali z apostolskimi dispanzerji za lastništvo, upravljanje in vodenje ali kako drugače in do katerih ali do katerih imajo kakršno koli pravico, prav tako vse sadove, donose ali letne prihodke od podobnih sadov, donosov in prihodkov, ki so jim rezervirani in dodeljeni, kot tudi grofije, baronije, markize, vojvodine, kraljevine in cesarsko oblast;
(ii) da so poleg tega glede teh stvari nesposobni in nesposobni ter da veljajo za odpadnike in pokvarjence v vseh pogledih, kakor da bi se pred tem na javnem sojenju odrekli tovrstni hereziji; da jih nikoli in nikjer ne bo mogoče obnoviti, vrniti, vnovčiti ali rehabilitirati v njihov nekdanji status ali katedralne, metropolitanske, patriarhalne in primasovske cerkve, ali kardinalske, ali druge časti, večje ali manjše dostojanstvo, kakršno koli aktivno ali pasivno volilno pravico, ali oblast, ali samostane in beneficije, ali grofije, barone, markize, vojvodine, kraljevine in položaje cesarske oblasti; ampak naj bodo prepuščeni presoji posvetne oblasti, da jih po ustreznem premisleku kaznuje, razen če bi se pri njih pojavila znamenja resničnega kesanja in sadovi vrednega kesanja ter bi bili po dobroti in usmiljenju same stolnice obsojeni na sekvestracijo v katerem koli samostanu ali drugi verski hiši, da bi opravljali večno pokoro ob kruhu žalosti in vodi trpljenja;
(iii) da vse take posameznike tudi vsi, ne glede na njihov status, stopnjo, red, stanje ali predstojništvo in ne glede na njihovo odličnost, tudi škofovsko, nadškofovsko, imajo za take, jih tako obravnavajo in imajo takšen ugled, patriarhalno in primasovsko ali drugo večje cerkveno dostojanstvo in celo čast kardinalata ali posvetno, celo oblast grofa, barona, markiza, vojvode, kralja ali cesarja, in kot takih se jih je treba izogibati in jim odvzeti naklonjenost vseh naravnih vrst.
- [S to našo ustavo, ki naj bi ostala veljavna za vselej,] nadalje uzakonjamo, določamo, odrejamo in opredeljujemo: da tisti, ki bi si prisvojili pravico do patronata ali imenovanja primernih oseb v katedralne, metropolitanske, patriarhalne in primasovske cerkve ali v samostane ali druge cerkvene beneficije, ki se lahko izpraznijo zaradi prikrajšanja te vrste (da tisti, ki so že dalj časa prazni, ne bi bili izpostavljeni neprimernim, ampak rešeni iz suženjstva heretikom, podelili primernim osebam, ki bi svoje ljudstvo zvesto vodile po poteh pravičnosti), so nam ali takratnemu rimskemu papežu dolžni predstaviti druge osebe, primerne za cerkve, samostane in tovrstne beneficije, in sicer v roku, ki ga določa zakon, konkordati ali pogodbe, sklenjene z omenjenim sedežem; in če tega ne bodo storili po preteku omenjenega roka, bo popolno in svobodno razpolaganje z omenjenimi cerkvami, samostani in beneficijami po samem zakonu prešlo na nas ali na omenjenega rimskega papeža.
- [S to našo ustavo], ki bo ostala veljavna za vselej, smo [sprejeli, določili, odredili in opredelili] tudi naslednje glede tistih, ki bi si kakor koli drznili zavestno sprejemati, zagovarjati, podpirati, verjeti ali učiti nauk tako prijetih, priznanih ali obsojenih oseb:
(i) se jih avtomatično kaznuje z izobčenjem;
(ii) postanejo neslavni;
(iii) pod grožnjo invalidnosti so izključeni iz vseh javnih ali zasebnih služb, posvetovanj, sinod, splošnih ali pokrajinskih svetov in konklava kardinalov ali drugega zbora vernikov ter iz vseh volitev ali funkcij prič, tako da se jih ne morejo udeležiti z glasovanjem, osebno, pisno ali po katerem koli zastopniku;
(iv) niso sposobni sestaviti oporoke;
(v) ne pristopijo k dednemu nasledstvu;
(vi) nihče jim ne sme biti prisiljen odgovarjati v zvezi s katerim koli poslom;
(vii) če bi bili slučajno sodniki, njihove sodbe ne bodo imele nobene veljave, prav tako pa se ne bodo obravnavale nobene zadeve;
(viii) če so bili odvetniki, se njihove vloge ne smejo sprejemati;
(ix) če so bili notarji, so listine, ki so jih sestavili, popolnoma brez moči in teže;
(x) klerikom se avtomatično odvzame vsaka cerkev, tudi katedralna, metropolitanska, patriarhalna, primasovska, prav tako dostojanstva, samostani, beneficije in cerkvene službe, in celo, kot je bilo že omenjeno, kvalifikacije, kakor koli so jih pridobili;
(xi) laiki, poleg tega na enak način – tudi če so kvalificirani, kot je bilo že opisano, ali obdarjeni z zgoraj omenjenimi dostojanstvi ali kakor koli kraljestvi, vojvodstvi, dominiji, fevdi in posvetnimi dobrinami, ki jih imajo;
(xii) končno, vsa kraljestva, vojvodstva, dominije, fevdi in časne dobrine te vrste se zaplenijo, objavijo in tako tudi ostanejo ter postanejo zakonita last tistih, ki jih bodo prvi zasedli, če bodo ti iskreni v veri, v edinosti Svete rimske cerkve in pod pokorščino nam in našim naslednikom rimskim papežem, ki kanonično nastopijo službo.
- Poleg tega [s to Našo konstitucijo, ki naj ostane veljavna za vselej, uzakonjamo, določamo, odrejamo in opredeljujemo:-] da če se kdajkoli kadarkoli izkaže, da se je katerikoli škof, tudi če deluje kot nadškof, patriarh ali primas; ali katerikoli kardinal zgoraj omenjene rimske Cerkve ali, kot je bilo že omenjeno, katerikoli legat ali celo rimski papež pred svojim napredovanjem ali povišanjem za kardinala ali rimskega papeža oddaljil od katoliške vere ali padel v kakšno herezijo:
(i) imenovanje ali povišanje, tudi če je bilo nesporno in s soglasnim sprejetjem vseh kardinalov, je nično, neveljavno in brez vrednosti;
(ii) ne bo mogoče, da bi pridobilo veljavnost (niti ne bo mogoče reči, da je tako pridobilo veljavnost) s sprejetjem službe, posvetitve, poznejše oblasti, niti s posedovanjem uprave, niti z domnevnim ustoličenjem rimskega papeža, niti s čaščenjem ali poslušnostjo, ki jo vsi izkazujejo takemu, niti s potekom kakršnegakoli časovnega obdobja v prej omenjenem položaju;
(iii) na noben način ne sme veljati za delno legitimno;
(iv) nobenemu, ki je bil tako povišan za škofa, nadškofa, patriarha, primasa ali povzdignjen za kardinala ali za rimskega papeža, ni bila podeljena nobena oblast, niti se ne šteje, da je bila podeljena niti na duhovnem niti na posvetnem področju;
(v) vse njihove besede, dejanja, dejanja in uzakonitve, ne glede na to, kako so bile izrečene, in vse, k čemur bi te lahko pripeljale, so brez veljave in nikomur ne dajejo nobene stabilnosti ali pravice;
(vi) tako povišanim ali povzdignjenim se samodejno in brez potrebe po kakršni koli dodatni izjavi odvzame vse dostojanstvo, položaj, čast, naziv, oblast, urad in moč.
- Končno [s to Našo ustavo, ki naj ostane veljavna za vselej,] tudi [uzakonjamo, določamo, opredeljujemo in odrejamo]: – da vse osebe, ki bi bile podrejene tako povišanim ali povzdignjenim, če se ne bi prej oddaljile od vere, postale heretike, povzročile shizme ali izzvale ali storile česar koli od tega ali vsega tega, bodisi da so pripadniki katere koli od naslednjih kategorij:
(i) duhovščine, posvetne in redovne;
(ii) laiki;
(iii) kardinali, tudi tisti, ki so sodelovali pri izvolitvi prav tega papeža, ki je prej odstopal od vere ali bil heretik ali shizmatik, ali so kako drugače privolili vanj in mu zagotovili poslušnost ter ga častili;
(iv) kastelani, prefekti, kapitani in uradniki, tudi našega ljubljenega mesta in celotne cerkvene države, četudi so s hommage, prisego ali varstvom zavezani in zavezani tako povišanim ali povzdignjenim; smejo kadar koli nekaznovano odstopiti od poslušnosti in predanosti tako promoviranim ali povzdignjenim ter se jim izogibati kot čarovnikom, poganom, carjem in hereziarhom (ti isti podložniki pa kljub temu ostajajo zavezani dolžnosti zvestobe in poslušnosti vsem prihodnjim škofom, nadškofom, patriarhom, primasom, kardinalom in rimskim papežem, ki bodo kanonično vstopili).
V večjo zmedo tako povišanih ali povzdignjenih oseb, če bi te želele podaljšati svojo vladavino in oblast, se jim dovoli, da zaprosijo za pomoč posvetne roke proti istim tako povišanim ali povzdignjenim osebam; prav tako se tistim, ki zaradi tega v zgoraj navedenih okoliščinah odstopijo od zvestobe in pokorščine tako povišanim in povzdignjenim, tako kot tistim, ki trgajo Gospodovo tuniko, naloži kazen kakršne koli obsodbe ali kazni.
- [Določbe te naše konstitucije, ki naj ostane veljavna za vselej, naj veljajo] ne glede na kakršne koli konstitucije, apostolske odredbe, privilegije, indulte ali apostolska pisma, pa naj gre za te iste škofe, nadškofe, patriarhe, primasom in kardinalom ali komu drugemu, in ne glede na njihov pomen in obliko ter ne glede na to, s kakšnimi podredbami ali dekreti so bili podeljeni, tudi “motu proprio” in z gotovim znanjem, iz polnosti apostolske moči ali celo konsistentno ali kako drugače; in tudi če so bili večkrat potrjeni in obnovljeni, vključeni v korpus zakona ali okrepljeni s kakršnimikoli kapitalnimi konklavami (tudi s prisego) ali z apostolsko potrditvijo ali s kakršnimikoli drugimi potrditvami ali če smo jih uzakonili mi sami. S to listino namesto z izrecno omembo posebej in izrecno odstopamo od določb vseh teh z ustreznim črtanjem in dobesedno zamenjavo, tako da te sicer lahko ostanejo v veljavi.
- Da pa bi se s to listino seznanili vsi, ki jih zadeva, želimo, da jo ali njen prepis (ki mu je treba, če je narejen z roko spodaj podpisanega javnega notarja in utrjen s pečatom katere koli osebe s cerkvenim dostojanstvom, po našem odloku popolnoma zaupati) objavi in pritrdi v baziliki kneza apostolov v tem mestu ter na vrata apostolske pisarne in v paviljon Campus Florae kateri od naših kurirjev; [želimo] [nadalje], da se razdeli količina izvodov, pritrjenih na tem mestu, in da takšna objava in pritrditev zadostujeta in veljata za prav, slovesno in legitimno ter da se ne zahteva in ne čaka na nobeno drugo objavo.
- Zato sploh nihče ne sme kršiti te listine o naši odobritvi, ponovni uvedbi, sankciji, statutu in odstopanju od oporok in odlokov ali ji z nepremišljeno domnevo nasprotovati. Če pa bi si kdo drznil to poskusiti, naj ve, da je obsojen na jezo vsemogočnega Boga in blaženih apostolov Petra in Pavla.
Dano v Rimu pri svetem Petru v letu Gospodovega utelešenja 1559, 15. februarja, v četrtem letu našega pontifikata.
[Rimski buliarij, zvezek IV, oddelek I, str. 354-357].