O širjenju vere
Papež Gregor XVI. – 1840
O ŠIRJENJU VERE
Častitljivi bratje, pozdravljamo vas in vam dajemo svoj apostolski blagoslov.
Dobro veste, častitljivi bratje, koliko nesreč zdaj pesti Katoliško cerkev. Veste tudi, da sveto vero napadajo vse vrste zmot in nebrzdana nepremišljenost odpadnikov. Hkrati poskušajo heretiki in neverniki s spretnostjo in prevaro sprevračati srca in misli vernikov. Skratka, zavedate se, da praktično noben napor ni ostal neizkušen pri poskusu, da bi se zrušila neomajna zgradba svetega mesta. Zlasti smo dolžni, žal! videti, da se zlobni sovražniki resnice povsod širijo nekaznovani. Vero nadlegujejo s posmehom, Cerkev z žalitvami, katoličane pa z aroganco in obrekovanjem. Vstopajo celo v mesta in kraje, ustanavljajo šole za zmoto in brezboštvo ter objavljajo svoje strupene nauke, ki so z zlorabo naravoslovja in nedavnih odkritij prilagojeni skrivnemu zavajanju. Poleg tega vstopajo v revne hiše, potujejo po podeželju in iščejo poznanstva pri kmetih in najnižjih slojih. Na vse načine poskušajo pritegniti neizobražene ljudi, zlasti mlade, v svoje sekte in jih pripraviti do tega, da bi zapustili katoliško vero, bodisi s pomočjo Svetega pisma, netočno prevedenega v domači jezik, škodljivih časopisov in brošur z majhno težo bodisi z zapeljivimi govori, navidezno dobrodelnostjo in denarnimi darovi.
- Omenjamo dogodke, ki ste jim priča sami. Kajti kljub vaši žalosti in pastirskim obsodbam ste v svojih škofijah prisiljeni dopuščati te ljudi, ki širijo herezije in nevero, te samozavestne pridigarje, ki neprestano prežijo na vašo čredo in jo pustošijo, tako da hodijo naokrog v ovčji koži, medtem ko so v notranjosti kruleči volkovi. Kaj lahko še dodamo? Na vsem svetu skorajda ni več neciviliziranega območja, kamor sedeži glavnih društev heretikov in nevernikov ne bi poslali izvidnikov in odposlancev, ne da bi računali na stroške. Ti možje s tem, ko vodijo skrivno ali odkrito vojno proti katoliški veri ter njenim pastirjem in duhovnikom, iztrgajo vernike iz naročja Cerkve in preprečijo nevernikom, da bi vstopili vanjo.
- Zlahka si predstavljate, v kakšni stiski živimo, saj smo obremenjeni s skrbjo za Kristusovo čredo in cerkve, zato moramo božanskemu knezu pastirjev podati podroben obračun. Zato smo se odločili, da v tem pismu spomnimo na vzroke težav, ki pestijo tako nas kot vas. Tako lahko razmislite, kako pomembno je, da vsi škofje podvojijo svoja prizadevanja, da bi prekinili napad sovražnikov, odbili njihove napade ter pred njihovimi spretnimi pozivi opozorili in zaščitili vernike. To že počnemo in ne bomo prenehali. Vemo, da ste to počeli tudi vi, in prepričani smo, da boste nadaljevali.
- Da pa ne bi izgubili poguma, “moramo vsi poskrbeti, da se jih ne bomo bali, kot da bi jih morali premagati z lastno močjo, saj je Kristus naš nasvet in naš pogum. Kakor ne moremo ničesar storiti brez Njega, tako lahko z Njim storimo vse. Da bi dal moč oznanjevalcem evangelija in služabnikom zakramentov, pravi: ‘Glej, jaz sem z vami vse dni do konca sveta’ in tudi: ‘To sem vam govoril, da bi imeli mir v meni; na svetu boste imeli stisko, a bodite mirni, jaz sem premagal svet’. Te obljube so tako jasne in nesporne, da nas noben škandal ne bi smel oslabiti, da ne bi bili videti nehvaležni, da nas je Bog izbral, čeprav je njegova pomoč tako učinkovita, kot so resnične njegove obljube.”[1]
- Tudi v našem času lahko vsi vidijo tiste jasne rezultate božjih obljub, ki v Cerkvi nikoli niso odpovedali in nikoli ne bodo odpovedali. Jasno so vidni v nepremagljivi stanovitnosti Cerkve sredi tolikih sovražnikovih napadov, v širjenju vere sredi takšnih nemirov in nevarnosti ter v tolažbi, ki nam jo “Oče usmiljenja in Bog vsake tolažbe daje v vsaki preizkušnji”. Po eni strani moramo obžalovati izgubo, ki jo je katoliška vera utrpela in jo še vedno trpi v nekaterih okrožjih. Toda številne zmage, ki jih je nepremagljiva stanovitnost katoličanov in njihovih duhovnikov dosegla in jih še vedno dosega tudi v teh okrožjih, nam dajejo razlog za veselje. Zelo smo veseli tudi njenih čudovito bogatih pridobitev kljub številnim oviram. To dokazuje celo našim sovražnikom, da zatiranje Cerkve pogosto prispeva k njeni slavi in krepi vernike.
- Hvaležni smo za uspeh apostolskih misijonov v Ameriki, Indiji in drugih deželah brez vernikov. Neutrudna gorečnost mnogih apostolskih mož jih je pripeljala na tuje v te kraje. Ne zanašajo se ne na bogastvo ne na nobeno vojsko, ščiti jih samo ščit vere. Z zasebnimi in javnimi govori in spisi neustrašno bijejo Gospodove bitke proti hereziji in neveri. Navdihuje jih goreča ljubezen, ne odvrnejo jih težke poti in težki napori. Iščejo tiste, ki sedijo v temi in smrtni senci, da bi jih priklicali k luči in življenju katoliške vere. Tako brez strahu pred vsako nevarnostjo pogumno vstopajo v gozdove in jame divjakov, jih postopoma pomirjajo s krščansko dobroto ter pripravljajo na pravo vero in prave kreposti. Nazadnje jih s kopeljo prenove iztrgajo iz hudičeve vladavine in jih povzdignejo v svobodo Božjih posvojenih sinov.
- Vendar pa nam ob tem, ko se tu spominjamo slavnih dejanj novih mučencev na Daljnem vzhodu, privrejo solze žalosti ob našem gnusu do krutih preganjalcev in katov ter tolažbe ob pogledu na junaško stanovitnost izpovedovalcev vere. V nagovoru konzistoriju smo jih že obširno pohvalili. Tonkin in Cochin sta še vedno prepojena s krvjo številnih škofov, duhovnikov in vernikov. Ponovili so dosežek prvih krščanskih mučencev, ki so se za Kristusa soočili s kruto smrtjo, ne da bi jih pri tem omajalo mučenje. To je velika zmaga za Cerkev in vero. Preganjalce spravlja v zmedenost, ko vidijo, da se tudi danes zares izpolnjujejo božje obljube o neskončni zaščiti in pomoči. To je razlog, zakaj je po besedah svetega Leona: Leona: “Vere, ki jo je vzpostavil zakrament Kristusovega križa, ni mogoče uničiti z nobeno krutostjo.”[2]
- Ti dogodki prinašajo katoliški veri tolažbo in slavo. Vendar obstajajo tudi drugi razlogi za tolažbo Cerkve. V dobro vere in krščanske družbe se razvijajo pobožne organizacije. Nekatere med njimi pomagajo pri delu svetih apostolskih misijonov. Bog, ki neprestano varuje svojo Cerkev, v njej vzgaja nove družbe, kakor to zahtevajo časi, kraji in okoliščine. Pod oblastjo Cerkve se vsako društvo na svoj način v celoti posveča dobrodelnim delom, poučevanju vernikov in širjenju vere.
- Prav tako so vir veselja za katoliški svet in čudež za nekatoličane številne razširjene sodalitete pobožnih žensk. Vincencija Pavelskega ali v povezavi z drugimi odobrenimi inštituti so izjemne v svojem prakticiranju krščanskih kreposti. V celoti se posvečajo bodisi reševanju žensk s poti pogube bodisi vzgoji deklet v veri, trdni pobožnosti in nalogah, ki ustrezajo njihovemu življenjskemu položaju, bodisi lajšanju hudih stisk svojih bližnjih z vso pomočjo. Nobena naravna slabost njihovega spola ali strah pred nevarnostjo jih ne zadržuje.
- Podoben razlog za veselje Nas in vseh dobrih ljudi so tiste skupine vernikov, ki so se v zadnjem času začele redno srečevati v mnogih mestih, zlasti v večjih. Njihov namen je boj proti slabim knjigam z dobrimi, ki so jih napisali sami ali drugi, pri čemer kažejo čistost nauka namesto umazanih oblik zmot ter krščansko nežnost in ljubezen namesto žalitev in napadov.
- Na koncu moramo nadvse pohvaliti znano društvo, ki se nenehno širi, ne samo na katoliških ozemljih, ampak celo v deželah nekatoličanov in nevernikov. To društvo omogoča vernikom vseh razredov, da pomagajo apostolskim misijonom in so sami deležni duhovnih milosti teh misijonov. Kot se zavedate, imamo v mislih znano Družbo za širjenje vere.
- Zdaj veste tako za žalosti, ki nas pestijo zaradi naših izgub, kot za tolažbe, ki nas podpirajo v zmagah katoliške vere. Skrbi pa nas, da bi te družbe še naprej rasle. Zato vas iskreno pozivamo, da jih v svojih škofijah negujete, varujete in povečujete.
- Glavno društvo, ki vam ga priporočamo, je Društvo za širjenje vere. Prvič je bila organizirana leta 1822 v Lyonu, nato pa se je razširila s čudovito hitrostjo in uspehom. Vsekakor pa enako priporočamo tudi druga tovrstna društva, ustanovljena na Dunaju in drugod. Njihova imena so različna, vendar opravljajo isto nalogo širjenja vere, nalogo, ki uživa versko podporo in naklonjenost katoliških knezov.
- To nalogo podpirajo in krepijo zmerne daritve in vsakodnevne molitve k Bogu, ki jih izreče vsak od članov. Usmerjena je v izvajanje del krščanske ljubezni do neofitov in v reševanje vernikov pred napadi preganjanja. Zato menimo, da si zasluži občudovanje in ljubezen vseh dobrih ljudi. Delo, ki je tako koristno za Cerkev, se je lahko začelo tako pred kratkim le po posebnem načrtu Božje previdnosti. Ko namreč vse vrste zarot peklenskega sovražnika oblegajo ljubljeno Kristusovo soprogo, Cerkev ne bi mogla imeti bolj pravočasne sreče, kot je ta goreča želja vernikov po širjenju katoliške resnice.
- Zaradi tega, vzpostavljeni, kot smo kljub svoji nevrednosti na papeškem sedežu, mi sami skupaj s svojimi predhodniki potrjujemo popolno podporo temu velikemu delu. Vi, ki delite našo skrb, poskrbite, da bo to pomembno delo med vašo čredo cvetelo. “Pojte s trobento na Sionu” in s svojim očetovskim nasvetom poskrbite, da bodo tisti, ki še niso člani pobožne družbe, z veseljem postali člani, in da bodo tisti, ki so člani, vztrajali pri svojem namenu. To je gotovo čas, “ko bi morala krščanska bojna črta razbiti hudiča, ki divja po vsem svetu”;[3] to je res čas, da se verniki pridružijo tej sveti zvezi z duhovniki. Močno upamo, da bo Bog, ki svojo Cerkev nenehno podpira v njenem dolgem in trdem boju s sovražniki in jo tudi razveseljuje s trdnostjo, ljubeznijo in predanostjo vernikov, podelil želeni mir, ko ga bodo pomirile naše skupne molitve in pobožna dela.
Medtem vam, častitljivi bratje, ter vsem duhovnikom in vernikom laikom, ki so vam zaupani, z ljubeznijo podeljujemo apostolski blagoslov.
Dano v Rimu pri Mariji Veliki s pečatom ribnika 18. septembra 1840, v desetem letu našega pontifikata.
- Prim. pismo svetega Leona Velikega Rustiku iz Narbonne. Pridiga 82 (80) na praznik apostolov Petra in Pavla. 3. Prim. pismo svetega Leona Velikega Rustiku iz Narbonne.