Inter Praecipuas

O svetopisemskih družbah

Papež Gregor XVI. – 1844

Častitljivim bratom, patriarhom, primasom, nadškofom in škofom.

Častitljivi bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.

Med posebnimi načrti, s katerimi nekatoličani kujejo zarote proti privržencem katoliške resnice, da bi jih odvrnili od vere, izstopajo biblične družbe. Najprej so bile ustanovljene v Angliji in so se razširile daleč naokoli, tako da jih zdaj vidimo kot vojsko na pohodu, ki zaroti, da bi v velikem številu izdala izvode knjig Božjega pisma. Te so prevedene v vse vrste ljudskih jezikov, da bi se brez razlikovanja razširile tako med kristjani kot neverniki. Svetopisemske družbe nato vse vabijo, naj jih berejo brez navodil. Zato je tako, kot se je v svojem času pritoževal Hieronim:[l] umetnost razumevanja Svetega pisma brez učitelja naredijo “običajno za blebetajoče starke in nore starce ter besedne sofiste” in za vsakogar, ki zna brati, ne glede na njegov status. Dejansko, kar je še bolj absurdno in skorajda nezaslišano, ne izključujejo navadnih nevernih ljudi, da bi delili tovrstno znanje.

2. Toda poznate cilj teh društev. Peter v svojih svetih spisih, potem ko pohvali Pavlova pisma, opozori, da so v teh pismih “nekatere stvari težko razumljive, ki jih nepoučeni in nestanovitni izkrivljajo tako kot ostalo Sveto pismo, kar vodi tudi v njihovo pogubo”. Takoj doda: “Ker to veste vnaprej, bodite na preži, da ne bi zaradi zmote nespametnežev odpadli od svoje trdnosti.”[2] Zato vam je jasno, da je bila to že od prvih stoletij krščanstva veščina, primerna za heretike. Potem ko so zavrgli dano Božjo besedo in zavrgli avtoriteto katoliške Cerkve, so bodisi “z zvijačo” interpolirali Sveto pismo bodisi so z razlago sprevračali “njegov pomen.”[3] Prav tako vam končno ni neznano, kakšno prizadevnost in znanje sta potrebna za zvesto prevajanje Gospodovih besed v drug jezik. V številne prevode iz svetopisemskih druţb se zaradi velikega števila prevajalcev zlahka vnesejo hude napake, bodisi zaradi neznanja bodisi zaradi prevare. Te napake so zaradi velikega števila in raznolikosti prevodov dolgo skrite in zato vernike vodijo v zmoto. Za te družbe je malo pomembno, če ljudje, ki berejo njihove vernakularne Biblije, padejo v zmoto. Skrbi jih predvsem to, da se bralec navadi, da sam presoja o pomenu knjig Svetega pisma, da prezira božje izročilo, ki ga je Katoliška cerkev ohranila v nauku očetov, in da zavrača samo avtoriteto Cerkve.
3. V ta namen iste biblične družbe nikoli ne prenehajo obrekovati Cerkve in tega Petrovega sedeža, češ da smo skušali vernikom preprečiti poznavanje Svetega pisma. Vendar pa imamo dokumente, ki jasno opisujejo izjemno vnemo, s katero so vrhovni papeži in škofje v zadnjem času katoliško ljudstvo temeljiteje poučevali o Božji besedi, ki obstaja tako v pisni obliki kot v izročilu. Odloki tridentinskega koncila škofom celo zapovedujejo, naj poskrbijo, da se bo v škofijah pogosteje pridigalo “sveto Pismo in božji zakon”.4 V razširitvi določil lateranskega koncila[5] naročajo, da je treba v vsaki cerkvi, bodisi katedralni bodisi kolegijski v mestih in bolj znanih krajih, pridobiti osebe, ki bodo sposobne razlagati in razlagati sveto Pismo. [6] Pozneje so na številnih deželnih sinodah[7] sprejeli ukrepe glede ustanovitve cerkvenega beneficija v skladu z normami členov, ki jih je sankcioniral tridentinski koncil,[8] in glede branja, ki ga mora kanonični teolog javno podeljevati duhovnikom in tudi ljudstvu. Prav tako je Benedikt XIII. na rimskem koncilu leta 1725 zbral ne le svete škofe rimske province, ampak tudi mnoge nadškofe, škofe in druge ordinarije krajev, ki nikakor niso podvrženi temu Svetemu sedežu, da bi obravnavali isto zadevo.[9] Poleg tega je v isti namen predlagal več ukrepov v apostolskih pismih, ki jih je napisal izrecno za Italijo in sosednje otoke. [l0] O stanju škofijskih zadev po navadi ob določenem času poročate apostolskemu sedežu. 11] Iz odgovorov naše koncilske kongregacije, večkrat poslanih vašim predhodnikom ali vam samim, je razvidno, kako ta isti Sveti sedež čestita škofom, če imajo dobrodelne teologe, ki javno berejo Sveto pismo. Sveti sedež nikoli ne pozabi opomniti in pomagati pri pastoralni oskrbi teh škofov, če kje ta zadeva ni uspela po načrtu.
4. Poleg tega so glede prevajanja Svetega pisma v ljudski jezik že pred mnogimi stoletji škofje v različnih krajih včasih morali biti bolj pozorni, ko so se zavedali, da se taki prevodi berejo na skrivnih zborovanjih ali da jih širijo heretiki. Inocenc III. je v škofiji Metz izdal opozorila glede skrivnih zborovanj laikov in žensk pod pretvezo pobožnosti za branje Svetega pisma. 12] Posebna prepoved prevodov Svetega pisma je bila razglašena tudi v Galiji malo pozneje[13] ali v Španiji pred 16. stoletjem. 14] Še večja previdnost pa je bila potrebna pozneje, ko so si luteranci in kalvinisti upali nasprotovati nespremenljivemu nauku vere s skoraj neverjetno pestrostjo zmot. Niso pustili nobenega sredstva, da bi vernike prevarali s sprevrženimi razlagami svetih knjig, ki so jih njihovi privrženci objavljali z novimi razlagami v domačem jeziku. Pri množenju izvodov in hitrem širjenju jim je pomagala na novo izumljena umetnost tiskanja. Zato v pravilih, ki so jih napisali očetje, izbrani na tridentinskem koncilu, odobril jih je Pij IV. in jih uvrstil v indeks prepovedanih knjig, beremo določilo, ki razglaša, da so Sveto pismo v domačem jeziku prepovedano, razen tistim, za katere se presodi, da bo branje prispevalo ‘k rasti vere in pobožnosti’. “[16] Zaradi nenehnih prevar heretikov je bilo to pravilo dodatno omejeno in dopolnjeno z izjavo Benedikta XIV.: v prihodnje se smejo brati le vernakularni prevodi, ki jih je “odobril apostolski sedež” ali so bili vsaj objavljeni “z opombami, vzetimi od svetih cerkvenih očetov ali od učenih in katoliških avtorjev”[17].
5. Medtem v Jansenijevi šoli ni manjkalo novih članov sekte. Po izposoji taktike luteranov in kalvinistov so očitali Apostolskemu sedežu, da je branje Svetega pisma za vse vernike ob vsakem času in na vsakem kraju koristno in potrebno, zato ga nobena oblast ne more nikomur prepovedati. Toda to drznost jansenistov sta hudo obsodila dva nedavna vrhovna papeža, in sicer Klement XI. v konstituciji Unigenitus leta 1713[18] in Pij VI. v konstituciji Auctorem Fidei leta 1794[19].
6. Pred ustanovitvijo svetopisemskih družb so bili torej verniki z omenjenimi odloki že opozorjeni na prevaro heretikov, ki deluje v njihovi navidezni vnemi, da bi božanske spise razširili za splošno rabo. Vendar je Pij VII., ki je razumel, da so te družbe, ustanovljene v njegovem času, cvetele, nasprotoval njihovim prizadevanjem s pomočjo svojega apostolskega nuncija, s svojimi pismi, z objavljenimi odloki,[20] z različnimi zborovanji kardinalov Svete rimske Cerkve in z dvema pontifikalnima pismoma, ki ju je naslovil na nadškofa Gniezna[21] in Mohileva. [22] Takoj zatem je Lev XII. nadaljeval boj proti bibličnim družbam z encikličnim pismom, naslovljenim na vse škofe katoliškega sveta, ki je bilo objavljeno 5. maja 1824, Pij VIII. pa je storil enako v encikličnem pismu, objavljenem 24. maja 1829. In končno: Mi, ki smo, čeprav nevredni, nasledili njegovo mesto, smo se zelo potrudili, da bi vernike spomnili na starodavne zakone o vernakularnih prevodih Svetega pisma[23].
7. Vendar imamo razlog, da vam čestitamo, saj ste, gnani od pobožnosti in preudarnosti ter okrepljeni s temi pismi Naših predhodnikov, opozorili katoličane, naj se varujejo pred pastmi, ki so jim jih nastavljale biblične družbe. Tako se je po prizadevanjih Boga in njegove Cerkve zgodilo, da so nekateri neprevidni katoličani, ki so nepremišljeno dajali prednost svetopisemskim družbam, razumeli, kako so bili prevarani. Zapustili so te družbe, preostali verniki pa so ostali skoraj imuni na okužbo, ki jim je grozila iz tega vira.
8. Medtem biblične družbe niso dvomile, da bodo dobile veliko pohvalo za to, da bodo z branjem svetih knjig, izdanih v njihovem jeziku, nevernike tako ali drugače pripeljale do izpovedi krščanskega imena. Prizadevale so si, da bi jih njihovi misijonarji in izvidniki, ki so jih vsiljevali tudi tistim, ki tega niso želeli, razdelili v velikanskem številu. Toda moškim, ki so si prizadevali širiti krščansko ime zunaj pravil, ki jih je določil sam Kristus, se skoraj nič ni zgodilo po načrtu. Včasih jim je uspelo ustvariti nove ovire za katoliške duhovnike, ki so se s pooblastilom Svetega sedeža odpravili k tem ljudstvom. Ti duhovniki niso varčevali z delom, da bi z oznanjevanjem Božje besede in podeljevanjem zakramentov rodili nove sinove Cerkve; za njihovo odrešenje in obrambo vere so bili pripravljeni celo preliti svojo kri pod vsemi vrstami hudih mučenj.
9. Zdaj pa so ti člani sekte prikrajšani za svoja pričakovanja in obžalujejo velikanske izdatke, ki so jih porabili za izdajanje svojih Biblij in njihovo neuspešno širjenje. Zdaj so se našli nekateri, ki so svoje napore usmerili na Italijane, zlasti na prebivalce samega Rima, na način novega prvega napada. Pravzaprav smo iz pravkar prejetih poročil in dokumentov izvedeli, da se je 12. junija lani v mestu New York zbralo več mož različnih sekt in ustanovilo novo društvo z imenom Krščanska liga. Njihov skupni namen je širiti versko svobodo ali bolje rečeno noro željo po brezbrižnosti glede vere med Rimljani in Italijani. Trdijo, da so bile institucije rimskega in italijanskega ljudstva tako vplivne, da je vse, kar se je na svetu zgodilo, izviralo iz Rima. Do tega sklepa ne pridejo zato, ker je vrhovni Petrov sedež tukaj po Gospodovem načrtu, ampak zato, ker je obstajal določen ostanek starodavne rimske nadvlade, ki so si jo prisvojili Naši predhodniki, kot pogosto ponavljajo, a je še vedno dejavna. Zato so odločeni, da bodo vsakomur podarili svobodo vesti ali bolje rečeno zmote; primerjajo jo z vodnjakom, iz katerega lahko priteče politična svoboda in večja javna blaginja. Vendar čutijo, da ne morejo ničesar doseči, če ne bodo dosegli napredka pri rimskih in italijanskih državljanih, nato pa svojo avtoriteto in prizadevanja uporabili za vplivanje na druge narode. In prepričani so, da bodo to zlahka dosegli, saj je povsod po svetu toliko Italijanov, od katerih se jih bo veliko vrnilo v domovino. Med njimi nekatere privlačijo nove stvari, nekateri imajo pokvarjeno moralo, nekatere pa tare revščina in jih je tako mogoče zvabiti, da se prostovoljno pridružijo društvu ali pa se mu pridružijo za določeno ceno. Zato so se društva osredotočila na te ljudi, da bi sem prinesla pokvarjene, ljudske Biblije in jih skrivaj širila med verniki. Razširjale bodo tudi druge zlobne knjige in brošure, sestavljene s pomočjo nekaterih Italijanov ali prevedene v italijanščino, da bi misli bralcev odtujile od svete Cerkve in poslušnosti do nje. Med njimi posebej izpostavljajo Zgodovino reformacije (Histoire de la reformation), ki jo je napisal Merle d’Aubigne, in Zgodovino reformacije v Italiji (Fostes de la Reforme en Italie), ki jo je napisal John Cric. Naravo teh knjig in njihovih prihodnjih izdaj je mogoče razumeti iz dejstva, da noben od članov odbora, ki izbira knjige, ne sme biti pripadnik iste verske sekte.
10. Ko smo bili na te stvari prvič opozorjeni, smo bili zelo žalostni zaradi nevarnosti za vero ne le v krajih, ki so daleč od Rima, ampak tudi v samem središču katoliške edinosti. Malo se nam je treba bati, da bi Petrov sedež kdaj padel, saj je Kristus Gospod postavil nepremagljive temelje njegove Cerkve; kljub temu pa ne smemo nehati braniti njegove avtoritete. Poleg tega bo božanski Vodja pastirjev od Nas zahteval strog obračun za rast plevela na Gospodovem polju, če ga je sovražnik posejal, medtem ko smo mi spali, in za kri ovac, ki so tu po Naši krivdi poginile.
11. Zato smo se po posvetu s številnimi kardinali ter resnem in pravočasnem tehtanju celotne zadeve odločili, da vsem vam pošljemo to pismo. Ponovno obsojamo vse zgoraj omenjene svetopisemske družbe, ki jih naši predhodniki niso odobravali. Posebej obsojamo novo, imenovano Krščanska liga, ki je bila lani ustanovljena v New Yorku, in druge tovrstne družbe, če so se ji že pridružile ali se ji bodo v prihodnje. Zato naj bo vsem znano, da bo vsakdo, ki se bo pridružil kateremu od teh društev, mu pomagal ali ga kakor koli podpiral, kriv hudega zločina. Poleg tega s svojo apostolsko oblastjo potrjujemo in obnavljamo že davno naštete in objavljene predpise o izdajanju, razširjanju, branju in posedovanju domačih prevodov Svetega pisma. Glede drugih del kateregakoli pisca ponavljamo, da morajo vsi spoštovati splošna pravila in odredbe Naših predhodnikov, ki jih najdemo v indeksu prepovedanih knjig, in to ne le za izrecno navedene knjige, temveč tudi za druge, za katere veljajo zgoraj omenjene prepovedi.
12. Zato vas odločno pozivamo, da te Naše zapovedi oznanite ljudem, ki so akreditirani v vašo pastoralno oskrbo; razložite jih na primernem mestu in ob primernem času ter si močno prizadevajte, da bi verne ovce držali stran od Krščanske lige in drugih bibličnih društev, pa tudi stran od njihovih privržencev. Prav tako vernikom odvzemite obe vernakularni Bibliji, ki sta bili izdani v nasprotju s sankcijami rimskih papežev, in vse druge knjige, ki so prepovedane in obsojene. Na ta način poskrbite, da bodo verniki sami z vašimi opozorili in avtoriteto “poučeni, da morajo razmisliti, katera hrana je zanje zdrava in katera škodljiva in smrtonosna.”[24] Medtem pa bodite vsak dan bolj goreči pri oznanjevanju Božje besede, tako po sebi kot po posameznih župnikih v vsaki škofiji in po drugih za to nalogo primernih cerkvenih možih. Zlasti skrbneje pazite na tiste, ki so zadolženi za javno branje Svetega pisma, da bodo vestno opravljali svojo službo v okviru razumevanja poslušalcev; pod nobenim izgovorom si ne smejo drzniti razlagati in tolmačiti božjih spisov v nasprotju z izročilom očetov ali razlago Katoliške cerkve. Končno je za dobrega pastirja primerno, da ne le varuje in neguje svoje ovce, ampak tudi išče in prikliče v ovčji pašnik tiste, ki so odšli v oddaljene kraje. Tako bo tudi vaša in naša dolžnost, da usmerite našo največjo gorečnost v ta namen, da bi vsi, ki so jih zapeljali taki člani sekt in razširjevalci slabih knjig, spoznali resnost svojega greha in si ga prizadevali odtehtati s pokoro. Tudi zapeljivci naj ne bodo prikrajšani za enako duhovniško skrb, zlasti ne sami učitelji brezboštva; čeprav je njihov greh večji, se ne smemo umikati njihovi odrešitvi, ki jo bomo morda lahko zagotovili na kakšen način.
13. Tiste med vami, ki upravljate cerkve v Italiji ali v drugih krajih, kjer Italijani živijo v velikem številu ali kjer so trgovska središča in pristanišča, iz katerih so pogosti prehodi v Italijo, prosimo, da posebno in močno pazite na prevare in delo članov Krščanske lige. Ker so se člani sekte odločili, da bodo prav tam uresničili svoje načrte, iz tega sledi, da morajo škofje v teh krajih še posebej sodelovati z Nami v pripravljeni in stalni vnemi, da bi razblinili njihove spletke. Iskreno si želimo Gospodove pomoči pri tej nalogi.
14. Ne dvomimo, da bodo te naše in vaše skrbi podprte s pomočjo civilnih oblasti, zlasti vplivnejših italijanskih knezov. To pa zaradi njihove izjemne gorečnosti za ohranitev katoliške vere in ker se zavedajo, da bi državi koristilo, če bi prizadevanja članov zgoraj omenjene sekte propadla. Izkušnje kažejo, da ni bolj neposrednega načina za odvrnitev prebivalstva od zvestobe in poslušnosti svojim voditeljem kot s to brezbrižnostjo do vere, ki jo člani sekt širijo pod imenom verska svoboda. Tega ne skrivajo niti člani Krščanske lige: čeprav trdijo, da jim je vzbujanje upora tuje, se zavzemajo za to, da lahko vsak človek iz množic razlaga Sveto pismo, kakor mu je všeč. Ko se bo popolna svoboda vesti, kot jo imenujejo, razširila med italijanskim ljudstvom, bo politična svoboda prišla sama od sebe.
15. Kar pa je resnično prvo in najpomembnejše, dvignimo skupaj roke k Bogu in mu s ponižno molitvijo, kolikor jo le zmoremo, priporočimo našo stvar in stvar celotne črede in Cerkve; s pobožnimi prošnjami kličimo tudi Petra, kneza apostolov, druge svetnike in zlasti Devico Marijo, ki ima moč končati vse herezije na vsem svetu.
16. Na koncu kot obljubo naše goreče ljubezni vsem vam, častitljivi bratje, ter duhovščini in vernim laikom, ki so vam izročeni v oskrbo, z izlivom naklonjenosti podeljujemo apostolsko blagoslovitev.

Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 8. maja 1844, v štirinajstem letu našega pontifikata.

1. Pismo Pavlinu, 7, ki je 53. pismo, 1. zvezek Vallarsijeve izdaje Hieronimovega Operuma.
2. 2 Pt 3,16.17.
3. Tertulijan, de Praescriptionibus, kap. 37, 38.
4. Tridentinski koncil, 24. zasedanje, kap. 4 o reformi.
5. Lateranski koncil (1215) pod vodstvom Inocenca III, kap. 11 (poglavje 4, de Magistris).
6. Tridentinski koncil, 5. zasedanje, 5. poglavje. 1 o reformi.
7. Milanski koncil 1 (1565), de Praeb. Theol. par. 1, tit. 5; Milanski koncil 5 (1579), quae ad Beneficior collat. attin. par. 3, tit. 5; koncil v Aixu (1585), de Canonicis, et al.
8. Tit 1, cap. 6 in naslednje.
9. V indikacijskem pismu koncila z dne 24. decembra 1724.
10. Konstitucija Pastoralis officii, 19. maj 1725.
11. Iz konstitucije Siksta V. Romanus Pontifex, 20. december 1585, in konstitucije Benedikta XIV, Quod Sancta Sardicensis Synodus, 23. november 1740, zvezek 1 Bullarium, 1. zvezek, in iz navodila, ki se nahaja v dodatku k 1. zvezku.
12. V treh pismih, danih prebivalcem Metza in njihovim škofom, opatoma Morimond in LaCrest, ter kapitularjem in cistercijanom, pisma 141; 142, zv. 2, in 235, bk. 3, v Balucijevi izdaji.
13. Svet v Toulousu (1229), kan. 14.
14. Iz izjave kardinala Pacecca na tridentinskem koncilu (v Pallavicinus, Storia del Concil. di Trento, bk. 6, cap. 12).
15. Constitution Dominici gregis, 24. marec 1564.
16. Pravili 3 in 4 indeksa.
17. Poleg prejšnjega pravila 4 iz kongregacije indeksa, 17. junij 1757.
18. Proskripcija predlogov od 79 do 85 iz Quesnela. Obsodba propozicije 67 psevdosinode iz Pistoie.
19. Zlasti s pismom (3. avgusta 1816) Kongregacije za širjenje vere apostolskim vikarjem v Perziji, Armeniji in drugih vzhodnih pokrajinah ter z dekretom (23. junija 1817) o vseh takšnih različicah, ki ga je objavila Kongregacija za indeks.
20. 1. junij 1816.
21. 4. september 1816.
22. V monitumu, dodanem dekretu (7. januar 1836) Kongregacije za indeks.
23. Iz mandata Leona XII.