O oderuštvu in drugih nepoštenih dobičkih
Papež Benedikt XIV. – 1745
Častitljivim bratom, patriarhom, nadškofom, škofom in redovni duhovščini Italije.
Častitljivi bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.
Komaj smo se seznanili z novim sporom (namreč, ali naj veljajo nekatere pogodbe), se je v Italiji začelo širiti več mnenj, za katera se je zdelo, da se komajda skladajo z zdravim naukom; sklenili smo, da moramo to odpraviti. Če tega ne bi storili takoj, bi lahko takšno zlo z odlašanjem in molkom dobilo novo moč. Če bi zanemarili svojo dolžnost, bi se lahko še bolj razširilo in pretreslo tista italijanska mesta, ki jih do zdaj ni prizadelo.
Zato smo se odločili, da se posvetujemo s številnimi kardinali Svete rimske cerkve, ki so znani po svojem znanju in usposobljenosti na področju teologije in kanonskega prava. Poklicali smo tudi mnoge iz vrst redovne duhovščine, ki so bili izjemni tako na področju teologije kot kanonskega prava. Izbrali smo nekaj menihov, nekaj beračev in nazadnje nekaj redovnih duhovnikov. Za predsedujočega smo imenovali tistega z diplomo iz kanonskega in civilnega prava, ki je imel dolgoletne sodne izkušnje. Za srečanje, na katerem smo razložili naravo celotne zadeve, smo izbrali pretekli 4. julij. Izvedeli smo, da so jo vsi že poznali in obravnavali.
- Nato smo jim naročili, naj skrbno preučijo vse vidike zadeve in medtem poiščejo rešitev; po tem premisleku naj napišejo svoje sklepe. Nismo jih prosili, naj presodijo o pogodbi, ki je povzročila spor, saj številni dokumenti, ki bi jih potrebovali, niso bili na voljo. Pač pa smo jih prosili, naj oblikujejo stalen nauk o oderuštvu, saj se je zdelo, da so mnenja, ki so se nedavno razširila po svetu, v nasprotju s cerkvenim naukom. Vsi so izpolnili te ukaze. Svoja mnenja so javno podali na dveh zborovanjih, od katerih je bilo prvo v naši navzočnosti 18. julija lani, drugo pa 1. avgusta lani; nato so svoja mnenja v pisni obliki predložili tajniku zbora.
- Izkazalo se je namreč, da so bili v svojih mnenjih enotni.
I. Narava greha, imenovanega oderuštvo, ima svoje pravo mesto in izvor v posojilni pogodbi. Ta finančna pogodba med soglasnima strankama po svoji naravi zahteva, da eden drugemu vrne le toliko, kolikor je prejel. Greh temelji na dejstvu, da upnik včasih želi več, kot je dal. Zato trdi, da mu pripada nekaj dobička poleg tistega, ki ga je posodil, vendar je vsak dobiček, ki presega znesek, ki ga je dal, nezakonit in oderuški.
II. Greha oderuštva ni mogoče opravičiti s trditvijo, da dobiček ni velik ali pretiran, temveč zmeren ali majhen; prav tako ga ni mogoče opravičiti s trditvijo, da je posojilojemalec bogat; niti s trditvijo, da izposojeni denar ne ostane v brezdelju, temveč se porabi koristno, bodisi za povečanje premoženja, nakup novega premoženja ali za poslovne posle. Zakon, ki ureja posojila, je nujno sestavljen iz enakosti med danim in vrnjenim; ko je enakost enkrat vzpostavljena, kdor zahteva več od tega, krši pogoje posojila. Če torej nekdo prejme obresti, jih mora povrniti v skladu s komutativno vezjo pravičnosti; njena naloga v človeških pogodbah je, da vsakomur zagotovi enakost. Ta zakon je treba spoštovati na svet način. Če ni natančno upoštevan, je treba povrniti škodo.
III. S temi pripombami pa ne zanikamo, da lahko včasih skupaj s posojilno pogodbo vzporedno tečejo tudi nekateri drugi pravni naslovi – ki sploh niso lastni pogodbi -. Iz teh drugih naslovov izhajajo povsem upravičeni in legitimni razlogi za to, da se zahteva nekaj več od zneska, ki ga je treba plačati na podlagi pogodbe. Prav tako ni mogoče zanikati, da je zelo pogosto mogoče, da nekdo s pogodbami, ki se povsem razlikujejo od posojil, zakonito porabi in vloži denar, da si zagotovi letni dohodek ali da se ukvarja z zakonitim trgovanjem in poslovanjem. S temi vrstami pogodb je mogoče pošteno pridobiti dobiček.
IV. Obstaja veliko različnih tovrstnih pogodb. Če pri teh pogodbah ni ohranjena enakost, je vse, kar se prejme nad poštenim, prava krivica. Čeprav to morda ne sodi v natančen okvir oderuštva (ker ni nobene vzajemnosti, tako odkrite kot skrite), je vračilo obvezno. Če je torej vse opravljeno pravilno in pretehtano na tehtnici pravičnosti, te iste zakonite pogodbe zadoščajo kot standard in načelo za trgovanje in plodno poslovanje za skupno dobro. Krščanski um ne bi smel misliti, da lahko dobičkonosno trgovanje uspeva z oderuštvom ali drugimi podobnimi krivicami. Nasprotno, iz Božjega razodetja izvemo, da pravičnost dviguje narode, greh pa jih dela nesrečne.
V. Vendar morate skrbno upoštevati to, da se bodo nekateri lažno in nepremišljeno prepričevali – in take ljudi je mogoče najti povsod -, da skupaj s posojilnimi pogodbami obstajajo tudi drugi upravičeni naslovi ali pa se bodo, če izvzamemo posojilne pogodbe, morda prepričali, da obstajajo druge pravične pogodbe, za katere je dopustno prejeti zmerno višino obresti. Če bi kdo tako razmišljal, ne bi nasprotoval le sodbi Katoliške cerkve o oderuštvu, ampak tudi zdravi človeški pameti in naravnemu razumu. Vsakdo ve, da je človek v mnogih primerih dolžan pomagati svojim bližnjim s preprostim, enostavnim posojilom. To uči sam Kristus: “Ne odklanjaj posojila tistemu, ki te prosi.” V mnogih okoliščinah ni mogoče skleniti nobene druge prave in pravične pogodbe razen posojila. Kdor torej želi slediti svoji vesti, mora najprej vestno poizvedeti, ali poleg posojila obstaja še kakšna druga kategorija, s katero bi lahko zakonito dosegel želeno korist.
- Tako so svoja mnenja pojasnili kardinali in teologi ter možje, ki najbolj poznajo kanone in ki smo jih prosili za nasvet v tej najresnejši zadevi. Tudi mi smo tej zadevi posvetili svoj zasebni študij pred sklicem kongregacij, med njihovim zasedanjem in spet po njihovem zasedanju; mnenja teh uglednih mož smo namreč najbolj vestno prebirali. Zaradi tega odobravamo in potrjujemo vse, kar je vsebovano v zgornjih mnenjih, saj se zdi, da profesorji kanonskega prava in teologije, svetopisemski dokazi, odloki prejšnjih papežev ter avtoriteta cerkvenih zborov in očetov to zapovedujejo. Poleg tega gotovo poznamo avtorje, ki imajo nasprotna mnenja, in tudi tiste, ki te avtorje podpirajo in branijo ali pa se vsaj zdi, da jih upoštevajo. Vemo tudi, da so se teologi iz pokrajin, ki mejijo na tiste, v katerih je spor nastal, modro in resno lotili obrambe resnice.
- Zato ta enciklična pisma naslavljamo na vse italijanske nadškofe, škofe in duhovnike, da bi vas vse seznanili s temi zadevami. Kadar koli se bodo odvijale sinode ali pridigale pridige ali dajala navodila o svetem nauku, se je treba zgornjih mnenj dosledno držati. Zelo pazite, da si nihče v vaših škofijah ne bo drznil pisati ali pridigati nasprotno; če pa bi kdo odklonil poslušnost, naj se mu naložijo kazni, ki jih sveti kanoni določajo za tiste, ki kršijo apostolska pooblastila.
- Glede posebne pogodbe, ki je povzročila te nove spore, za zdaj ne odločamo ničesar; prav tako zdaj ne bomo odločali o drugih pogodbah, glede katerih teologi in kanonisti nimajo soglasja. Ponovno vzbudite svojo gorečnost za pobožnost in svojo vestnost, da boste lahko izvrševali, kar smo vam dali.
- Najprej s prepričljivimi besedami pokažite svojim ljudem, da sta greh in vrlina oderuštva v Svetem pismu najodločneje obsojena; da privzema različne oblike in pojavne oblike, da bi vernike, ki jim je Kristusova kri povrnila svobodo in milost, spet brezglavo pognala v pogubo. Če torej želijo vlagati svoj denar, naj skrbno pazijo, da jih ne bi ugrabila požrešnost, vir vsega zla; v ta namen naj jih vodijo tisti, ki se odlikujejo po nauku in slavi kreposti.
- Drugič, nekateri zaupajo v svoje moči in znanje do te mere, da ne oklevajo z odgovori na tista vprašanja, ki zahtevajo precejšnje poznavanje svete teologije in kanonov. Vendar je tudi za te ljudi bistveno, da se izogibajo skrajnostim, ki so vedno slabe. Tako so na primer nekateri, ki te zadeve presojajo tako strogo, da imajo vsak dobiček, ki izhaja iz denarja, za nezakonit in oderuški; v nasprotju z njimi pa so nekateri tako prizanesljivi in tako malomarni, da imajo vsak dobiček za prost oderuštva. Naj se ne držijo preveč svojih zasebnih mnenj. Preden dajo svoj odgovor, naj se posvetujejo s številnimi uglednimi pisci; nato naj sprejmejo tista stališča, za katera razumejo, da jih potrjujeta znanje in avtoriteta. In če bi prišlo do spora, ko se razpravlja o neki pogodbi, naj ne žalijo tistih, ki imajo nasprotno mnenje; naj ne trdijo, da ga je treba strogo obsoditi, zlasti če mu ne manjka podpore razuma in uglednih ljudi. Hrupni vzkliki in obtožbe namreč pretrgajo verigo krščanske ljubezni ter povzročajo ogorčenje in škandal med ljudmi.
- Tretjič, tiste, ki želijo ostati svobodni in nedotaknjeni od okužbe z oderuštvom ter dati svoj denar drugemu na tak način, da bodo prejeli le zakonito korist, je treba opomniti, naj vnaprej sklenejo pogodbo. V pogodbi naj pojasnijo pogoje in kakšno korist pričakujejo od svojega denarja. To ne bo le močno pripomoglo k izogibanju skrbi in zaskrbljenosti, temveč bo pogodbo tudi potrdilo na področju javnega poslovanja. Ta pristop tudi zapira vrata sporom – ki so se že večkrat pojavili – saj pojasnjuje, ali denar, ki je bil posojen brez navideznih obresti, morda dejansko vsebuje prikrito oderuštvo.
- Na četrtem mestu vas pozivamo, da ne poslušate tistih, ki pravijo, da je danes vprašanje oderuštva prisotno le v imenu, saj se dobiček skoraj vedno pridobi z denarjem, danim drugemu. Kako napačno je to mnenje in kako daleč je od resnice! To zlahka razumemo, če upoštevamo, da se narava ene pogodbe razlikuje od narave druge. Iz istega razloga se bodo stvari, ki izhajajo iz teh pogodb, razlikovale v skladu z različno naravo pogodb. Resnično očitna razlika obstaja med dobičkom, ki izvira iz denarja zakonito in ga zato lahko podprejo sodišča civilnega in kanonskega prava, ter dobičkom, ki je pridobljen nezakonito in ga je zato treba vrniti v skladu s sodbami obeh sodišč. Zato je očitno neveljavno trditi, da je vprašanje oderuštva v današnjem času nepomembno, če se sklicujemo na to, da se iz posojenega denarja običajno pridobi določena korist.
- To so glavne stvari, ki smo vam jih želeli povedati. Upamo, da boste svojim vernikom naročili, naj upoštevajo, kar predpisujejo ta pisma; in da se boste lotili učinkovitih ukrepov, če bi se med vašim ljudstvom zaradi te nove razprave o oderuštvu vneli nemiri ali če bi se v Italiji pokvarila preprostost in čistost nauka. Na koncu vam in čredi, ki vam je zaupana, podeljujemo apostolski blagoslov.
Dano v Rimu pri Mariji Veliki, 1. novembra 1745, v šestem letu našega pontifikata.