Koncilski očetje – 325 n. št.
UVOD
Koncil se je začel 19. junija v navzočnosti cesarja, vendar ni gotovo, kdo je predsedoval zasedanjem. Na ohranjenih seznamih navzočih škofov so Osij iz Kordove ter prezbiterja Vitus in Vincencij navedeni pred drugimi imeni, vendar je bolj verjetno, da sta predsedovala Evstatij iz Antiohije ali Aleksander iz Aleksandrije. (glej Odloki ekumenskih koncilov, urednik Norman P. Tanner S.J.)
Krepko besedilo v izpovedi vere 318 očetov po Tannerjevem mnenju predstavlja “dodatke, ki jih je koncil uvedel k osnovni obliki veroizpovedi”, in da je osnovna veroizpoved najverjetneje “izvirala iz krstne formule iz Cezareje, ki jo je predložil škof tega mesta Evzebij”, ali da se je “razvila iz prvotne oblike, ki je obstajala v Jeruzalemu ali vsekakor v Palestini”. “Neposredno izhajanje iz veroizpovedi Evzebijeve Cezareje je očitno izključeno.” 1. zvezek, str. 2)
Številka 318, navedena v spodnjem naslovu, izhaja iz Hilarija iz Poitierja in je tradicionalna. Druge številke so: Evzebij 250, Evstatij Antiohijski 270., Atanazij okoli 300, Gelasij iz Cizika več kot 300.
IZPOVED VERE 318 OČETOV
- Verujemo v enega Boga Očeta, vsemogočnega, stvarnika vseh vidnih in nevidnih stvari. In v enega Gospoda Jezusa Kristusa, Božjega Sina, edinorojenega, rojenega iz Očeta, to je iz substance [gr. ousias, lat. substantia] Očeta, Boga iz Boga, svetlobo iz svetlobe, pravega Boga iz pravega Boga, rojenega [gr. gennethenta, lat. natum], ne ustvarjenega [gr. poethenta, lat. factum], KONSUBSTANTIALNEGA [gr. homoousion, lat. unius substantiae (quod Graeci dicunt homousion)] z Očetom, po katerem je nastalo vse, tako tisto v nebesih kot tisto na zemlji; za nas ljudi in za naše odrešenje je prišel dol in se utelesil, postal človek, trpel in tretji dan vstal, šel v nebesa, prihaja sodit žive in mrtve. In v Svetem Duhu.
- In tisti, ki pravijo
- “nekoč je bil, ko ga ni bilo” in “preden je bil rojen, ga ni bilo”, in da
- je prišel, da bi bil iz
stvari, ki jih ni bilo, ali
iz druge hipostaze [gr. hypostaseos] ali snovi [gr. ousias, lat. substantia],
ki trdijo, da je Božji Sin podvržen spremembi ali preoblikovanju, te katoliška in apostolska cerkev anatemizira. - KANONI
- Če je kdo v bolezni prestal operacijo pri zdravnikih ali so ga barbari kastrirali, naj ostane med duhovniki. Če pa se je kdo v dobrem zdravju kastriral, naj bo, če je vpisan med duhovnike, suspendiran, v prihodnje pa naj tak človek ne napreduje. Ker pa je očitno, da se to nanaša na tiste, ki so odgovorni za stanje in si drznejo kastrirati sami sebe, tudi če so koga barbari ali njihovi gospodarji naredili za evnuha, pa je bil spoznan za vrednega, kanon take moške sprejme v duhovščino.
- Ker je bodisi zaradi nujnosti bodisi zaradi nagajivih zahtev nekaterih posameznikov prišlo do številnih kršitev cerkvenega kanona, kar je imelo za posledico, da so bili moški, ki so pred kratkim iz poganskega življenja po kratkem katehumenatu prišli k veri, takoj sprejeti v duhovno umivanje in so bili hkrati s krstom povišani v škofijo ali prezbiterat, je dogovorjeno, da bi bilo dobro, če se kaj takega v prihodnje ne bi več zgodilo. Katehumen namreč po krstu potrebuje čas in nadaljnje preizkušanje, saj so apostolove besede jasne: “Ne pa nedavno spreobrnjen, sicer se bo napihnil in padel v obsodbo in hudičevo past”. Če pa se sčasoma pri njem odkrije kakšen čutni greh in ga obsodita dve ali tri priče, se takega suspendira iz duhovništva. Če bo kdo kršil te predpise, bo lahko izgubil svoj duhovniški status, ker bo ravnal v nasprotju s to veliko sinodo.
- Ta velika sinoda škofu, prezbiterju, diakonu ali kateremu koli duhovniku absolutno prepoveduje, da bi obdržal žensko, ki je bila pripeljana k njemu, razen seveda matere, sestre ali tete ali katere koli osebe, ki je zunaj suma.
- Vsekakor je zaželeno, da škofa imenujejo vsi škofje pokrajine. Če pa je to zaradi kakšne nujne potrebe ali dolžine potovanja težko, naj se zberejo vsaj trije in opravijo posvetitev, vendar šele potem, ko so odsotni škofje sodelovali pri glasovanju in dali svoje pisno soglasje. V vsaki pokrajini pa ima pravico potrditi postopek metropolitanski škof.
- Glede tistih, ki so bili izobčeni, bodisi iz duhovščine bodisi iz laikov, morajo škofje vsake province spoštovati razsodbo v skladu s kanonom, ki prepoveduje, da bi tisti, ki so jih eni izobčili, bili sprejeti pri drugih. Vendar naj se opravi preiskava, da se ugotovi, ali je bil kdo izključen iz skupnosti zaradi malenkosti, prepirljivosti ali kakšne podobne slabe narave s strani škofa. V skladu s tem, da bi bila ustrezna priložnost za preiskavo te zadeve, je dogovorjeno, da bi bilo dobro, če bi se v vsaki pokrajini dvakrat na leto odvijale sinode, tako da bi te preiskave vodili vsi zbrani škofje pokrajine, in na ta način bi lahko po splošnem soglasju vsi priznali, da so tisti, ki so žalili svojega škofa, razumno izobčeni, dokler se vsi skupni škofje ne odločijo, da za te osebe izrečejo blažjo kazen. Sinode naj potekajo v naslednjih obdobjih: ena pred postnim časom, da bi bila daritev, ki se daruje Bogu, neokrnjena; druga po jesenskem času.
- Ohranijo se stari običaji v Egiptu, Libiji in Pentapolisu, po katerih ima aleksandrijski škof oblast nad vsemi temi kraji, saj podoben običaj obstaja tudi v zvezi z rimskim škofom. Podobno naj se v Antiohiji in drugih pokrajinah ohranijo cerkvene prerogative. Na splošno je očitno naslednje načelo: če kdo postane škof brez soglasja metropolita, ta velika sinoda določi, da tak človek ne sme biti škof. Če pa se dva ali trije zaradi osebnega rivalstva razlikujejo od skupnega glasovanja vseh, če je to razumno in v skladu s cerkvenim kanonom, prevlada glas večine.
- Ker prevladuje običaj in starodavno izročilo, da je treba škofa iz Aelije počastiti, naj se mu podeli vse, kar izhaja iz te časti, razen dostojanstva, ki pripada metropolitu.
- Glede tistih, ki so si nadeli ime katari in ki od časa do časa javno prestopijo v katoliško in apostolsko cerkev, ta sveta in velika sinoda odreja, da lahko ostanejo med duhovniki, potem ko prejmejo uklenitev rok. Pred vsem tem pa je primerno, da se pisno zavežejo, da bodo sprejeli in upoštevali odloke katoliške cerkve, namreč da bodo v občestvu s tistimi, ki so sklenili drugo zakonsko zvezo, in s tistimi, ki so v času preganjanja odpadli in jim je bilo določeno obdobje [pokore] ter dodeljena priložnost [za spravo], da bodo v vsem sledili odlokom katoliške in apostolske cerkve. V skladu s tem bodo tam, kjer je bilo ugotovljeno, da so vsi posvečeni v vaseh ali mestih samo ljudje te vrste, tisti, ki jih najdemo, ostali v duhovščini v istem rangu; ko pa nekateri pridejo v kraje, kjer je škof ali prezbiter, ki pripada katoliški cerkvi, je jasno, da bo škof te cerkve imel škofovsko dostojanstvo in da bo tisti, ki mu je med tako imenovanimi katarovci dan naslov in ime škofa, imel čin prezbiterja, razen če se škofu zdi primerno, da mu dovoli, da je deležen časti naslova. Če pa to ne bo naletelo na njegovo odobravanje, mu bo škof zagotovil mesto chorepiscopus ali prezbiterja, da bo njegov redovni duhovniški status očiten in da tako prepreči, da bi bila v mestu dva škofa.
- Če je bil kdo brez preverjanja povišan za prezbiterja in je potem po preiskavi priznal svoje grehe in če so po priznanju ljudje takim ljudem naložili roke, ker so bili spodbujeni, da delujejo proti kanonu, kanon teh ljudi ne priznava, kajti katoliška cerkev zagovarja samo tisto, kar je nad očitki.
- Če je bil kdo zaradi nevednosti svojih promotorjev ali celo z njihovo privolitvijo povišan v posvečenje, to dejstvo ne škoduje cerkvenemu kanonu; kajti ko se to odkrije, ga je treba odstaviti.
- Glede tistih, ki so se pregrešili brez potrebe ali zaplembe premoženja ali brez nevarnosti ali česa podobnega, kot se je zgodilo pod Licinijevo tiranijo, ta sveta sinoda odreja, da je treba z njimi, čeprav si ne zaslužijo prizanesljivosti, vendarle ravnati milostno. Tisti med verniki, ki se resnično pokesajo, naj torej tri leta preživijo med poslušalci, sedem let naj bodo klečeplazci, dve leti pa naj sodelujejo z ljudstvom pri molitvah, čeprav ne pri daritvi.
- Tisti, ki so bili poklicani po milosti, so najprej dokazali gorečnost in odvrgli [vojaške] pasove, nato pa so se kot psi zatekli nazaj k lastnemu bruhanju, tako da so nekateri celo plačali denar in si s podkupninami povrnili vojaški status – takšne osebe bodo po treh letih med poslušalci deset let preživele kot prostratorji. V vsakem primeru pa je treba preveriti njihovo voljo in naravo njihovega kesanja. Kajti tisti, ki s svojim strahom in solzami ter vztrajnostjo in dobrimi deli dokazujejo svoje spreobrnjenje z dejanji in ne z zunanjim razkazovanjem, lahko po izteku določenega obdobja kot poslušalci ustrezno sodelujejo pri molitvah, škof pa je pristojen, da glede njih odloči še bolj ugodno. Toda tisti, ki so zadevo vzeli zlahka in mislili, da je zunanja oblika vstopa v cerkev vse, kar je potrebno za njihovo spreobrnjenje, morajo svoj rok dokončati do konca.
- Glede odhajajočih je treba še vedno ohraniti starodavno kanonsko pravo, namreč da tistim, ki odhajajo, ne smemo odvzeti zadnjega, najnujnejšega viatica. Če pa je bil tisti, čigar življenje je bilo obupano, pripuščen k obhajilu in deležen daritve ter se ugotovi, da je spet prištet med žive, naj bo med tistimi, ki sodelujejo samo pri molitvi [tu variantno branje v Les canons des conciles oecumeniques dodaja “dokler se ne dopolni rok, ki ga je določila ta velika ekumenska sinoda”]. Na splošno pa velja, da v primeru kogar koli, ki odhaja in želi biti udeležen pri evharistiji, škof po preučitvi zadeve omogoči, da je udeležen pri daritvi.
- Glede katehumenov, ki so odpadli, ta sveta in velika sinoda odreja, da se jim potem, ko so tri leta preživeli samo kot poslušalci, dovoli molitev s katehumeni.
- Zaradi velikih nemirov in frakcij, ki jih povzročajo, je odrejeno, da se ta običaj, če se ugotovi, da v nekaterih delih obstaja v nasprotju s kanonom, popolnoma odpravi, tako da se ne škofje ne prezbiterji ne diakoni ne smejo prenašati iz mesta v mesto. Če bo po tem sklepu te svete in velike sinode kdo poskušal storiti kaj takega ali se bo podvrgel takšnemu postopku, se dogovor popolnoma razveljavi in se vrne v cerkev, v kateri je bil posvečen v škofa ali prezbiterja ali diakona.
- Prezbiterjev ali diakonov ali nasploh kogar koli, vpisanega v katerikoli duhovniški čin, ki nepremišljeno in brez strahu pred Bogom ali zaradi nepoznavanja cerkvenega kanona odidejo iz svoje cerkve, nikakor ne bi smeli sprejeti v drugo cerkev, ampak je treba na njih uporabiti vse pritiske, da bi jih spodbudili k vrnitvi v njihove škofije, če ostanejo, pa je prav, da so izobčeni. Če pa si kdo drzne ukrasti tistega, ki pripada drugi cerkvi, in ga posveti v svoji cerkvi brez soglasja lastnega škofa, med katerega duhovnike je bil vpisan, preden je odšel, mora biti posvečenje nično.
- Ker sta številne vpisane [med duhovnike] pohlep in lakomnost spodbudila, da so pozabili na sveto besedilo, “ki ne daje svojega denarja z obrestmi”, in so za posojila zaračunavali en odstotek [na mesec], ta sveta in velika sinoda odloča, da če se po tem sklepu ugotovi, da kdo prejema obresti po pogodbi ali opravlja posle na kakršen koli drug način ali zaračunava [pavšalno] petdeset odstotkov ali na splošno izumlja kakršno koli drugo zvijačo zaradi nečastne koristi, naj se ga izloči iz duhovščine in njegova imena izbriše iz seznama.
- Ta sveta in velika sinoda je bila opozorjena, da v nekaterih krajih in mestih diakoni dajejo obhajilo prezbiterjem, čeprav tega ne dovoljujeta ne kanon ne običaj, namreč da bi tisti, ki nimajo pooblastila za obhajilo, dajali Kristusovo telo tistim, ki ga dajejo. Poleg tega je postalo znano, da nekateri diakoni zdaj prejemajo evharistijo celo pred škofi. Vse te prakse je treba odpraviti. Diakoni morajo ostati v svojih mejah in se zavedati, da so škofovi služabniki in podrejeni prezbiterjem. Evharistijo naj prejemajo po svojem redu za prezbiterji iz rok škofa ali prezbiterja. Prav tako naj se ne dovoli, da bi diakoni sedeli med prezbiterji, saj je takšna ureditev v nasprotju s kanonom in rangom. Če kdo tudi po teh odredbah noče ravnati v skladu z njimi, ga je treba suspendirati iz diakonata.
- Glede nekdanjih pavlinistov, ki iščejo zatočišče v katoliški Cerkvi, je določeno, da jih je treba brezpogojno ponovno krstiti. Tiste, ki so bili v preteklosti vpisani med duhovnike, če se izkažejo za neoporečne in neoporečne, mora škof katoliške cerkve ponovno krstiti in jih posvečiti. Če pa se po preiskavi izkaže, da so neprimerni, je prav, da se jih odstavi. Podobno velja za diakone in nasploh vse, katerih imena so bila vključena v seznam, je treba upoštevati isto obliko. Pri tem mislimo na diakoninje, ki jim je bil podeljen ta status, saj ne prejemajo uklanjanja rok, tako da jih je treba v vseh pogledih šteti med laike.
- Ker so nekateri, ki ob nedeljah in v binkoštnem času klečijo, ta sveta sinoda odreja, da je treba, da bi se v vsaki škofiji ohranilo enako obredje, svoje molitve Gospodu darovati stoje.
PISMO SINODE V NIKEJI EGIPČANOM
Škofje, zbrani v Nikeji, ki sestavljajo veliko in sveto sinodo, pozdravljajo aleksandrijsko Cerkev, po milosti Boga svetega in velikega, ter ljubljene brate v Egiptu, Libiji in Pentapolisu.
Ker sta nas Božja milost in najbolj pobožni cesar Konstantin sklicala iz različnih pokrajin in mest, da bi sestavili veliko in sveto sinodo v Nikeji, se je zdelo nujno potrebno, da vam sveta sinoda pošlje pismo, da boste vedeli, kaj je bilo predlagano in obravnavano ter kaj je bilo odločeno in uzakonjeno. - Najprej so v navzočnosti najbolj pobožnega cesarja Konstantina razpravljali o zadevi brezbožnosti in brezpravnosti Arija in njegovih privržencev. Soglasno je bilo sklenjeno, da je treba izreči anateme proti njegovemu brezbožnemu mnenju ter njegovim bogokletnim izrazom in izrazom, ki jih je bogokletno uporabil za Božjega Sina,
o reče
“je iz stvari, ki jih ni”, in
“preden je bil rojen, ga ni bilo”, in
“nekoč je bil, ko ga ni bilo”,
o pravijo tudi, da
je Božji Sin po svoji moči zmožen
zlo in
dobroto,
o in ga imenuje
stvaritev in delo.
Proti vsemu temu je sveta sinoda izrekla anateme in ni dovolila, da bi se to brezbožno in zapuščeno mnenje in te bogokletne besede sploh slišale.
O tem človeku in usodi, ki ga je doletela, ste nedvomno slišali ali boste slišali, da ne bi bilo videti, da teptamo tistega, ki je zaradi lastnega greha že prejel primerno nagrado. Njegova brezbožnost je bila zares tako močna, da sta si posledice delila tudi Teonas iz Marmarice in Sekundus iz Ptolemaisa, saj je tudi njiju doletela ista usoda.
Ker pa je po tem, ko je Božja milost osvobodila Egipt tega zlega in bogokletnega mnenja in oseb, ki so si drznile ustvariti razkol in ločitev v ljudstvu, ki je doslej živelo v miru, ostalo vprašanje o predrznosti Melecija in mož, ki jih je posvetil, vam bomo, ljubljeni bratje, pojasnili sinodalne odločitve tudi o tej zadevi. Sinoda se je nagibala k blagosti pri ravnanju z Melecijem, kajti strogo gledano si ni zaslužil milosti. Odredila je, da lahko ostane v svojem mestu brez pooblastila za imenovanje ali posvečevanje, da se v ta namen ne sme pokazati na deželi ali v drugem mestu in da mora obdržati golo ime svoje službe.
Nadalje je bilo sklenjeno, da se tiste, ki jih je posvetil, ko so bili potrjeni z bolj duhovniškim posvečenjem, pripusti k obhajilu pod pogojem, da ohranijo svoj čin in opravljajo svojo službo, v vsakem pogledu pa morajo biti drugi za vsemi duhovniki v vsaki škofiji in cerkvi, ki so bili imenovani pod našim najbolj spoštovanim bratom in sodelavcem duhovnikom Aleksandrom; niso smeli imeti nobene pristojnosti, da bi imenovali kandidate po lastni izbiri ali predlagali imena ali sploh kaj storili brez soglasja škofa katoliške cerkve, namreč škofa tistih, ki so pod Aleksandrom. Tisti pa, ki po božji milosti in naših molitvah niso bili odkriti v nobenem razkolu in so brez madeža v katoliški in apostolski cerkvi, naj bi imeli oblast imenovati in predlagati imena mož iz duhovščine, ki so tega vredni, in nasploh početi vse v skladu z zakonom in pravili cerkve.
V primeru smrti koga v cerkvi naj bi tisti, ki so bili nedavno sprejeti, nato nasledili službo umrlega, če se zdijo vredni in jih izbere ljudstvo; aleksandrijski škof naj bi sodeloval pri glasovanju in potrdil izvolitev. Ta privilegij, ki je bil podeljen vsem drugim, ne velja za Melecija zaradi njegove trdovratne vzkipljivosti ter živahne in nepremišljene naravnanosti, da ne bi bila podeljena oblast ali odgovornost tistemu, ki se lahko vrne k svojim vzkipljivim praksam.
To so glavni in najpomembnejši odloki, kar zadeva Egipt in najsvetejšo aleksandrijsko cerkev. Kateri koli drugi kanoni in odloki so bili sprejeti v navzočnosti našega gospoda in najbolj spoštovanega sodelavca in brata Aleksandra, vam bo o njih sam podrobneje poročal, ko bo prišel, saj je bil sam tako vodja kot tudi udeleženec dogodkov.
Naslednjega ni v latinskem besedilu, je pa v grškem besedilu:
Pošiljamo vam tudi dobro novico o dogovoru glede svetega pasha, namreč da je bilo kot odgovor na vaše molitve rešeno tudi to vprašanje. Vsi bratje na Vzhodu, ki so doslej sledili judovski praksi, bodo odslej spoštovali običaj Rimljanov in vas ter vseh nas, ki smo od nekdaj skupaj z vami praznovali veliko noč. Veseli teh uspehov, skupnega miru in harmonije ter prekinitve vsake herezije pozdravite našega sodelavca, vašega škofa Aleksandra, z vso častjo in ljubeznijo. Razveselil nas je s svojo navzočnostjo in se je kljub visoki starosti lotil tako velikega dela, da bi tudi vi uživali mir.
Molite za vse nas, da bi naše odločitve ostale varne po vsemogočnem Bogu in našem gospodu Jezusu Kristusu v svetem Duhu, ki mu gre slava na veke vekov. Amen.
Uvod in prevod sta vzeta iz Odlokov ekumenskih svetov, ur. Norman P. Tanner