Unigenitus

Obsodba Paschasijevih napak

Papež Klemen XI. – 1713

(§ 3) 1. Kaj še ostane duši, ki je izgubila Boga in njegovo milost, razen greha in posledic greha, ponosne revščine in lenobne nesposobnosti, to je splošne nemoči za delo, molitev in vsako dobro delo?

2. Milost Jezusa Kristusa, ki je učinkovito načelo vsake vrste dobrega, je potrebna za vsako dobro delo; brez nje se ne le nič ne naredi, ampak se nič ne more narediti.
3. Zaman, Gospod, zapoveduješ, če ne daš tega, kar zapoveduješ.
4. Tako je, o Gospod, vse mogoče tistemu, ki mu vse omogočaš, tako da v njem uresničuješ iste stvari.
5. Kadar Bog ne omehča srca z notranjim učinkom svoje milosti, zunanji vzgibi in milosti ne koristijo ničemur, razen da ga še bolj utrdijo.
6. Razlika med judovsko in krščansko ureditvijo je v tem, da je v prvi Bog od grešnika zahteval beg pred grehom in izpolnitev zakona ter ga pustil v njegovi lastni slabosti; v drugi pa Bog daje grešniku to, kar mu zapoveduje, tako da ga očiščuje s svojo milostjo.
7. Kakšno prednost je imel človek v stari zavezi, v kateri ga je Bog prepuščal lastni šibkosti, tako da mu je nalagal svoj zakon? Toda kakšna sreča je, da nismo sprejeti v konvencijo, v kateri nam Bog daje, kar od nas zahteva?
8. Toda mi ne pripadamo novi zavezi, razen kolikor smo udeleženi pri tisti novi milosti, ki v nas dela to, kar nam Bog zapoveduje.
9. Kristusova milost je najvišja milost, brez katere ne moremo nikoli izpovedati Kristusa in s katero ga nikoli ne zanikamo.
10. Milost je delovanje vsemogočne Božje roke, ki ga nič ne more ovirati ali upočasniti.
11. Milost ni nič drugega kot vsemogočna Božja volja, ki zapoveduje in dela, kar zapoveduje.
12. Kadar Bog želi rešiti dušo, ob katerem koli času in na katerem koli kraju, nedvomni učinek sledi Božji volji.
13. Ko Bog želi rešiti dušo in se je dotakne z notranjo roko svoje milosti, se mu nobena človeška volja ne upira.
14. Naj bo trdovratni grešnik še tako oddaljen od odrešenja, ko se mu Jezus predstavi, da bi ga videl v odrešujoči luči svoje milosti, se je grešnik prisiljen predati, se zatekati k njemu, se pokoriti in častiti svojega Odrešenika.
15. Ko Bog spremlja svojo zapoved in svoje večno opominjanje z učinkom svojega Duha in z notranjo močjo svoje milosti, v srcu deluje tista poslušnost, ki jo išče.
16. Ni privlačnosti, ki se ne bi uklonila privlačnosti milosti, kajti Vsemogočnemu se nič ne upira.
17. Milost je tisti Očetov glas, ki ljudi notranje uči in jih sili, da pridejo k Jezusu Kristusu; kdor ne pride k njemu, potem ko je slišal zunanji Sinov glas, ga Oče nikakor ne uči.
18. Seme besede, ki ga hrani Božja roka, vedno obrodi svoj sad.
19. Božja milost ni nič drugega kot njegova vsemogočna volja; to je misel, ki nam jo Bog sam podaja v vseh svojih Pismih.
20. Prava ideja milosti je, da Bog želi, da ga poslušamo, in ga poslušamo; zapoveduje, in vse se zgodi; govori kot Gospod, in vse mu je poslušno.
21. Milost Jezusa Kristusa je močna, mogočna, vrhovna, nepremagljiva milost, to je delovanje vsemogočne volje, posledica in posnemanje delovanja Boga, ki je povzročilo utelešenje in vstajenje njegovega Sina.
22. Skladnost vsemogočnega Božjega delovanja v človekovem srcu s svobodno privolitvijo človekove volje se nam torej kaže v utelešenju kot v izviru in arhetipu vseh drugih delovanj milosti in milosti, ki so vsa tako zastonjska in odvisna od Boga kot izvirno delovanje samo.
23. Bog sam nas je naučil ideje o vsemogočnem delovanju svoje milosti in jo označil s tistim delovanjem, ki iz nič ustvarja bitja in ki vrača življenje mrtvim.
24. Prava predstava, ki jo je imel stotnik o vsemogočnosti Boga in Jezusa Kristusa pri ozdravljanju teles z enim samim dejanjem njegove volje [Mt 8,8], je podoba predstave, ki jo moramo imeti o vsemogočnosti njegove milosti pri ozdravljanju duš od pohote.
25. Bog razsvetljuje dušo in jo ozdravlja, tako kot telo, samo s svojo voljo; on daje ukaze in je poslušen.
26. Nobena milost ni podeljena drugače kot po veri.
27. Vera je prva milost in vir vseh drugih.
28. Prva milost, ki jo Bog podeli grešniku, je odpuščanje grehov.
29. Zunaj Cerkve ni podeljena nobena milost.
30. Vsi, ki jih Bog želi rešiti po Kristusu, so nezmotljivo odrešeni.
31. Kristusove želje imajo vedno svoj učinek; Kristus prinaša mir v globino src, kadar ga želi zanje.
32. Jezus Kristus se je izročil v smrt, da bi s svojo krvjo za vedno osvobodil iz rok angela iztrebljevalca prvorojence, to je izvoljene.
33. Ah, kako zelo bi se moral človek zaradi tega odpovedati zemeljskim dobrinam in samemu sebi, da bi imel zaupanje, da si tako rekoč prisvoji Jezusa Kristusa, njegovo ljubezen, smrt in skrivnosti, kot to stori sveti Pavel, ko pravi: “On, ki me je ljubil in se je zame izročil” [Gal 2,20].
34. Adamova milost ni proizvedla ničesar razen človeških zaslug.
35. Adamova milost je posledica stvarjenja in je bila posledica njegove celotne in zdrave narave.
36. Bistvena razlika med milostjo Adama in njegovega stanja nedolžnosti ter krščansko milostjo je v tem, da bi prvo prejel vsak v svoji osebi, druge pa ne prejmemo drugače kot v osebi vstalega Jezusa Kristusa, s katerim smo združeni.
37. Adamova milost, ki ga je posvetila v njem samem, mu je bila sorazmerna; krščanska milost, ki nas posvečuje v Jezusu Kristusu, je vsemogočna in vredna Božjega Sina.
38. Brez milosti Osvoboditelja grešnik ni svoboden, razen da dela zlo.
39. Volja, ki je milost ne predvideva, nima luči, razen da bi zablodila, nima vneme, razen da bi se izpostavila nevarnosti, nima moči, razen da bi se ranila, in je sposobna vsega hudega in nesposobna vsega dobrega.
40. Brez milosti ne moremo ljubiti ničesar, razen lastne obsodbe.
41. Vse spoznanje o Bogu, tudi naravno spoznanje, celo v poganskih

filozofe, ne more priti drugače kot od Boga; brez milosti pa znanje ne proizvaja nič drugega kot domišljavost, nečimrnost in nasprotovanje Bogu samemu, namesto naklonjenosti čaščenja, hvaležnosti in ljubezni.

42. Samo Kristusova milost naredi človeka primernega za žrtev vere; brez nje ni nič drugega kot nečistost, nič drugega kot nevrednost.
43. Prvi učinek krstne milosti je, da nas naredi umrle za greh, tako da naš duh, srce in čutila nimajo več življenja za greh, kot ga ima mrtev človek za stvari tega sveta.
44. Obstajata le dve ljubezni, iz katerih izhajajo vse naše volje in dejanja: ljubezen do Boga, ki vse počne zaradi Boga in ki jo Bog nagrajuje; in ljubezen, s katero ljubimo sebe in svet, ki se ne nanaša na Boga, kar bi se moralo nanašati nanj, in zato postaja slaba.

45 Ko v srcu grešnikov ne vlada več ljubezen do Boga, mora v njem zavladati telesna želja in pokvariti vsa njegova dejanja.

46. Zaradi čuječnosti ali ljubezni je uporaba čutov dobra ali slaba.
47. Poslušnost zakonu mora izhajati iz vira, in ta vir je ljubezen. 48. Kadar je ljubezen do Boga notranje načelo poslušnosti in je njen cilj Božja slava, potem je čisto tisto, kar se kaže navzven; sicer je to le hinavščina in lažna pravičnost.
48. Kaj drugega smo lahko kot tema, kot odklon in kot greh, brez luči vere, brez Kristusa in brez ljubezni?
49. Kakor ni greha brez ljubezni do sebe, tako ni dobrega dela brez ljubezni do Boga.
50. Zaman kličemo k Bogu: Oče moj, če ne kliče duh ljubezni: “Oče moj, če ne kliče duh ljubezni?
51. Vera opravičuje, kadar deluje, ne deluje pa drugače kakor po ljubezni.
52. Vsa druga sredstva odrešenja so vsebovana v veri kot v lastnem kalčku in semenu; toda ta vera ne obstaja brez ljubezni in zaupanja.
53. Samo ljubezen na krščanski način omogoča (krščanska dejanja) prek odnosa do Boga in Jezusa Kristusa.
54. Samo ljubezen je tista, ki govori z Bogom; samo ljubezen je tista, ki jo Bog sliši.
55. Bog ne krona ničesar razen ljubezni; kdor teče zaradi katere koli druge spodbude ali katerega koli drugega motiva, teče zaman.
56. Bog ne nagrajuje ničesar razen dobrodelnosti; kajti samo dobrodelnost časti Boga.
57. Vse propade grešniku, ko ga zapusti upanje; in ni upanja v Boga, ko ni ljubezni do Boga.
58. Kjer ni ljubezni, ni ne Boga ne vere.
59. Molitev brezbožnih je nov greh; in to, kar jim Bog odobri, je nova sodba zoper njih.
60. Če samo strah pred kaznijo poživlja pokoro, je ta tem močnejša, čim bolj vodi v obup.
61. Strah ne omejuje ničesar razen roke, srce pa je zasvojeno z grehom, dokler ga ne vodi ljubezen do pravičnosti.
62. Kdor se ne vzdrži zla, razen zaradi strahu pred kaznijo, stori to zlo v svojem srcu in je že kriv pred Bogom.
63. Krščeni je še vedno pod zakonom kot Jud, če zakona ne izpolnjuje ali če ga izpolnjuje samo iz strahu.
64. Dobro se nikoli ne dela pod obsodbo zakona, ker človek greši bodisi tako, da dela zlo, bodisi tako, da se mu izogiba samo zaradi strahu.
65. Mojzes, preroki, duhovniki in doktorji postave so umrli, ne da bi Bogu dali sina, saj so ustvarjali sužnje le zaradi strahu.
66. Kdor se hoče približati Bogu, naj ne prihaja k njemu z brutalnimi strastmi, naj ga ne vodi k njemu naravni instinkt ali strah kot živali, ampak vera in ljubezen kot sinove.
67. Suženjski strah si Boga ne predstavlja drugače kot strogega oblastnega, krivičnega, nepopustljivega gospodarja.
68. Božja dobrota je skrajšala pot do odrešenja tako, da je vse zaprla v vero in molitev.
69. Vera, njena praksa, ki se povečuje, in nagrada za vero, vse to je dar čiste Božje radodarnosti.
70. Bog nikoli ne prizadene nedolžnega; stiske pa vedno služijo bodisi kaznovanju greha bodisi očiščevanju grešnika.
71. Za lastno ohranitev se človek lahko razbremeni tistega zakona, ki ga je Bog postavil v njegovo rabo.
72. Značilnost krščanske Cerkve je, da je katoliška, saj obsega vse angele v nebesih, vse izvoljene in pravične na zemlji in v vseh časih
73. Kaj je Cerkev drugega kot zbor Božjih sinov, ki bivajo v njegovem naročju, so posvojeni v Kristusu, živijo v njegovi osebi, so odkupljeni z njegovo krvjo, živijo v njegovem duhu, delujejo po njegovi milosti in pričakujejo milost prihodnjega življenja?
74. Cerkev ali ves Kristus ima Utelešeno Besedo za glavo, vse svetnike pa za člane.
75. Cerkev je en sam človek, sestavljen iz mnogih članov, katerih glava, življenje, obstoj in oseba je Kristus – je en sam Kristus, sestavljen iz mnogih svetnikov, katerih posvečevalec je
76. Nič ni bolj prostornega od Božje Cerkve; ker jo sestavljajo vsi izvoljeni in pravični vseh časov.
77. Kdor ne vodi življenja, vrednega Božjega sina in Kristusovega člana, notranje preneha imeti Boga za Očeta in Kristusa za glavo.
78. Od izvoljenega ljudstva, katerega lik je bilo judovsko ljudstvo in katerega glava je Jezus Kristus, se človek loči tako s tem, da ne živi v skladu z evangelijem kot tudi s tem, da ne veruje v evangelij.
79. Koristno in potrebno je v vsakem času, na vseh krajih in za vse vrste ljudi preučevati in spoznavati duha, pobožnost in skrivnosti Svetega pisma.
80. Branje Svetega pisma je namenjeno vsem.
81. Sveta temačnost Božje besede ni razlog, da bi se laiki odpovedali njenemu branju.
82. Gospodov dan bi morali kristjani posvečati z branjem pobožnih del in predvsem Svetega pisma. Za kristjana je škodljivo, če se želi od tega branja umakniti.
83. Iluzorno je prepričevati se, da spoznanja o skrivnostih vere ne bi smeli posredovati ženskam z branjem Svetega pisma. Ne iz preprostosti žensk, ampak iz ponosnega znanja moških je nastala zloraba Svetega pisma in rodile so se herezije.
84. Iztrgati kristjanom iz rok Novo zavezo ali jo imeti zaprto pred njimi, tako da jim vzamemo sredstva za njeno razumevanje, pomeni zapreti jim Kristusova usta.
85. Prepovedati kristjanom branje Svetega pisma, zlasti evangelijev, pomeni prepovedati sinovom luči uporabo svetlobe in jim povzročiti neke vrste izobčenje.
86. Iztrgati preprostim ljudem to tolažbo, da se njihov glas pridruži glasu celotne Cerkve, je običaj, ki je v nasprotju z apostolsko prakso in Božjim namenom.
87. Metoda, polna modrosti svetlobe in ljubezni, je, da se dušam, preden se spravijo, da čas za ponižno prenašanje in doživljanje svojega grešnega stanja, za iskanje duha pokore in kesanja ter za začetek vsaj zadoščenja Božji pravičnosti.
88. Ne zavedamo se, kaj je greh in kaj je resnična pokora, če hočemo, da bi se nam takoj povrnila posest dobrin, ki nam jih je greh odvzel, in če nočemo prenašati zmede zaradi te ločitve.
89. Štirinajsti korak v spreobrnjenju grešnika je, da ima po tem, ko se je že sprijaznil, pravico pomagati pri cerkveni daritvi.
90. Cerkev ima oblast izobčenja, tako da jo lahko izvaja prek prvih pastirjev s soglasjem, vsaj domnevnim, celotnega telesa.
91. Strah pred krivično ekskomunikacijo nas ne sme nikoli ovirati pri izpolnjevanju naših dolžnosti; nikoli nismo ločeni od Cerkve, tudi če se zdi, da smo zaradi hudobije ljudi iz nje izgnani, dokler smo z ljubeznijo navezani na Boga, na Jezusa Kristusa in na Cerkev samo.
92. V miru prenašati izobčenje in krivično anatemo, namesto da bi izdali resnico, pomeni posnemati svetega Pavla; daleč od tega, da bi se uprli oblasti ali uničili edinost.
93. Jezus včasih zaceli rane, ki jih je brez njegovega ukaza zadala prenagljena naglica prvih pastirjev. Jezus je obnovil, kar so oni z nepremišljeno gorečnostjo odrezali.
94. Nič ne ustvarja slabšega mnenja o Cerkvi med njenimi sovražniki kot to, da se v njej izvaja absolutna oblast nad vero vernikov in da se spodbujajo delitve zaradi zadev, ki ne kršijo vere ali morale.
95. Resnice so se spustile do tega, da so za večino kristjanov tako rekoč tuj jezik, način njihovega oznanjevanja pa tako rekoč neznan idiom, tako daleč je način oznanjevanja od preprostosti apostolov. in tako zelo presega splošno razumevanje vernikov; prav tako ni dovolj opozoril na dejstvo, da je ta pomanjkljivost eno največjih vidnih znamenj slabljenja Cerkve in Božje jeze nad svojimi sinovi.
96. Bog dopušča, da se oznanjevalcem resnice zoperstavljajo vse sile, tako da njene zmage ni mogoče pripisati nikomur, razen božji milosti.
97. Prepogosto se dogaja, da na tiste člane, ki so bolj sveto in strogo povezani s Cerkvijo, gledajo zviška in jih obravnavajo, kot da niso vredni biti v Cerkvi ali kot da so od nje ločeni; toda “pravični človek živi po veri” [Rim 1,17] in ne po mnenju ljudi.
98. Stanje preganjanja in kazni, ki ga kdo prestaja kot sramotni in brezbožni heretik, je navadno zadnja preizkušnja in je še posebej zaslužno, ker naredi človeka bolj podobnega Jezusu Kristusu.
99. Trdovratnost, preiskovanje in vztrajnost v tem, da človek noče niti česa preveriti niti priznati, da je bil prevaran, se pri mnogih ljudeh vsak dan spreminja v vonj po smrti, tako rekoč v to, kar je Bog položil v svojo Cerkev, da bi bilo v njej vonj življenja, na primer dobre knjige, navodila, sveti zgledi itn.
100. Obžalovanja vreden je čas, v katerem se verjame, da je Bogu v čast preganjanje resnice in njenih učencev! Ta čas je prišel…. To, da nas verski služabniki obravnavajo in obravnavajo kot brezbožne in nevredne vsakršnega trgovanja z Bogom, kot gnili člen, ki je sposoben pokvariti vse v družbi svetnikov, je za pobožne ljudi strašnejša smrt od smrti telesa. Zaman se kdo hvali s čistostjo svojih namenov in z določeno vnemo za vero, ko z ognjem in mečem preganja poštene ljudi, če ga zaslepi lastna strast ali ga odnese strast drugega, zaradi katere noče ničesar preveriti. Pogosto verjamemo, da obenem žrtvujemo brezbožnega človeka Bogu, medtem ko žrtvujemo Božjega služabnika hudiču.
101. Nič ni bolj v nasprotju z Božjim duhom in naukom Jezusa Kristusa kot priseganje z navadnimi prisegami v Cerkvi, saj se s tem množijo priložnosti za krivo prisego, nastavljajo pasti šibkim in neizkušenim ter povzročajo, da Božje ime in resnica včasih služita načrtom hudobnežev.

Razglašeni in obsojeni kot lažnivi, kapiteljski, hudobno zveneči, žaljivi za pobožna ušesa, škandalozni, pogubni, nepremišljeni, škodljivi za Cerkev in njeno prakso, žaljivi ne le za Cerkev, ampak tudi za posvetno oblast, uporniški, brezbožni, bogokletni, osumljeni herezije in dišeči po sami hereziji, poleg tega pa naklonjeni heretikom in herezijam, pa tudi razkolom, zmotni, blizu herezije, večkrat obsojeni in končno heretični, očitno obnavljajo mnoge herezije, zlasti tiste, ki jih vsebujejo zloglasni Jansenovi predlogi, in so dejansko sprejeti v tistem smislu, v katerem so bili obsojeni.

INNOCENT XIII 1721-1724 BENEDIKT XIII 1724-1730 KLEMENT XII 1730-1740

1 DuPl III, II 462 ff.: coll. Viva II I ff.; CIC Rcht II 140 ff.; BR(T) 21, 569 b ff.; MBR 8, 119 a ff. Variantna, dvomljiva in popravljena branja so v skladu s prvim galskim besedilom, ki ga DuPl, l.c., predstavlja – Paschasius Quesnel se je rodil 14. julija 1634. Po končanem študiju na Sorboni je leta 1657 vstopil v kongregacijo Oratorija, vendar je moral zaradi gorečnosti za herezijo janzenizma kongregacijo zapustiti. Obsojena je bila njegova knjiga “Reflections morales”, s katero je povezana konstitucija “Unigenitus”. Tik pred smrtjo, 2. decembra 1719, je javno izpovedal vero [Hrt, sec. rec. II2 822 ff]. 2 To dogmatično konstitucijo je potrdil isti Klement XI. v buli “Pastoralis Officii” (28. 8. 1718) proti apeliantom, v kateri izjavlja, da so nekateri katoličani, “ki niso sprejeli bule “Unigenitus”, očitno zunaj naročja Rimske cerkve; Inocenc XIII. je v odloku, objavljenem januarja 1718, izjavil, da so “katoličani, ki niso sprejeli bule “Unigenitus”, očitno zunaj naročja Rimske cerkve; Inocenc XIII. 8. 1722; Benedikt XIII. in rimska sinoda leta 1725; Benedikt XIV. v encikliki “Ex omnibus Christiani orbis regionibus” 16. oktobra 1756; sprejela jo je galska duhovščina na zborih leta 1723, 1726 in 1730, koncila v Avignonu 1725 in Ebredu 1727 ter ves katoliški svet.